Kako dobivajo kristjani duhovno hrano?

NA kakšen način daje Bog članom svojega ljudstva duhovno hrano? Ali dela to individualno, se pravi, da dobivajo kristjani kot med seboj neodvisne osebe duhovno hrano, ne da bi se morali povezovati z drugimi kristjani, ki imajo pravo vero? Ali je dovolj, da sami berejo Biblijo in služijo Bogu na svoj način?

Odgovor na to vprašanje lahko dobimo, če upoštevamo, kaj je rekel Jezus Kristus apostolom samo tri dni pred svojo smrtjo. Govoril je o stvareh, ki bodo prišle, da, naštel je celo posamezne dogodke, ki sestavljajo »znamenje« njegove prisotnosti, ko ponovno pride v nebeški slavi in moči. Opozoril jih je, naj bodo budni, dokler ne pride kot nadzornik in sodnik k svojim učencem, ki jih je imenoval »hlapce«. (Mat. 24:1—44) Lahko jih je tako imenoval, ker so odkupljeni z njegovo lastno krvjo. — 1. Kor. 6:20; 7:23.

»HLAPEC« IN »POSLI«

V zvezi s tem opozorilom je Jezus tudi rekel: »Kdo neki je zvesti in modri hlapec, ki ga je postavil gospodar njegov nad svojimi posli, da daje hrano ob pravem času?« — Mat. 24:45.

»Posli« so služabniki hiše ali hlapci. Kot Božji služabniki dobivajo enako hrano, se med seboj poznajo in sodelujejo, se družijo drug z drugim in si vzajemno pomagajo. Če preiščemo Jezusov prispodoben izrek, bomo ugotovili, da misli z izrazom »hlapec« (ednina) vse služabnike hiše kot skupino in da so z izrazom »posli« (množina) mišljeni posamezniki.

Da so celo skupino ali celo ves narod, smatrali kot enega hlapca ali sužnja, ni bilo za Jezusove učence nič novega. Jehova Bog sam je večkrat govoril o vsem Izraelu kot o svojem hlapcu. Rekel je: »Ti pa, Izrael, hlapec moj, Jakob, ki sem te izvolil, seme Abrahama, prijatelja mojega; ti, ki sem te zgrabil od koncev zemlje in te poklical od skrajnih kotov njenih in ti rekel: Hlapec si moj, izvolil sem te in te nisem zavrgel.« (Iza. 41:8, 9) Stvarnik je pokazal, da je bil ta »hlapec« sestavljen iz mnogo posameznih oseb, ko je rekel ljudstvu Izraela: »Vi ste priče moje, govori Jehova in hlapec moj, ki sem ga izvolil ... Sedaj pa poslušaj, Jakob, hlapec moj in Izrael, ki sem ga izvolil. Tako pravi Jehova ... Nisem li tega oddavnaj ti dal slišati in ti naznanil? in vi ste priče moje.« — Iza. 43:10; 44:1—8; tudi 42:19; 44:21; 48:20; 49:3; Jer. 30:10.

Kdo pa bo Božji hlapec, njegovo zemeljsko orodje, njegove priče na Zemlji zatem, ko bo naravni Izrael odvržen zaradi neposlušnosti? Poglejmo, kaj pravi o tem apostol Pavel. Približno v letih 50 do 52. n. št. je o tem pisal Pavel v pismu krščanski skupščini v Galaciji. Nova zaveza, ki je zamenjala zavezo zakona, je veljala od Binkošti leta 33. n. št. Krščanska skupščina je torej obstajala že približno osemnajst let, ko je pisal Pavel kristjanom v Galaciji: »Kajti obreza ne velja nič niti neobreza, ampak novo stvarjenje. In kolikor jih bo živelo po tem vodilu, mir nanje in na Izraela Božjega!« — Gal. 6:15, 16.

Krščanska skupščina je bila sestavljena iz ljudi, ki so se po tem pravilu v zvezi z »novim stvarjenjem« pravilno obnašali. Kot enotna skupščina so bili torej kakor ljudstvo Izraela v starem času, Božji »hlapec«. Zato se lahko besede iz Izaije 43:10 v prenesenem smislu uporabi na skupščino kot na »Izrael Božji«: »Vi ste priče moje, govori Jehova in hlapec moj.«

ZAČETEK RAZREDA »HLAPCA«

Kdaj pa se pojavil ta zvesti »hlapec«? Ob Binkoštih leta 33. n. št. Vseh 120 oseb na katere je bil najprej izlit sveti Duh, je takoj začelo deliti hrano še drugim, ki so bili povabljeni k Božji duhovni pojedini, namreč Židom, od katerih jih je 3000 sprejelo ponujeno duhovno »hrano« in bilo krščenih. Teh 3000 je zatem še nadalje uživalo duhovno hrano, dokler se niso dobro okrepčali. Mnogi so se odpravili zopet domov, v druge dežele, osnovali so skupščine in se stalno med seboj družili ter ostali še naprej v soglasju s pravim naukom apostolov. — Dej. ap. 2:1—4, 37—42.

Manj kot tri in pol leta pozneje se je potrudil »zvesti in modri hlapec«, da ponudi hrano poganom, ko je Peter pojasnil dobro vest Korneliju in njegovim domačim. Novo priključeni učenci so sodelovali pri tem deljenju duhovne hrane. Bilo je poskrbljeno za to, da apostoli, posebno Pavel in tisti »posli«, ki so potovali z njim, nudijo nadaljnjim ljudem hrano tudi v drugih deželah. Sledili so Jezusovim besedam: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime očeta in sina in svetega duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal.« — Mat. 28:19, 20.

Da bi razdeljevanje duhovne hrane postalo lažje za vse čase, je Bog navdihnil apostole in druge učence Jezusa Kristusa v prvem stoletju, da so napisali sedemindvajset knjig Krščanskih grških spisov. Ti spisi so bili skupaj z že napisanimi Hebrejskimi spisi, duhovna hrana v pismeni obliki za takratne kristjane in so to še danes.

Jezus je rekel: »In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mat. 28:20) On je poglavar skupščine, svojih hlapcev in njegove besede pokažejo, da bo krepil člane skupščine, da bodo lahko stoletja razdeljevali hrano njegovim »poslom«. Očitno je, da ni vsaka generacija razreda »hlapca« jemala duhovno hrano le zase, temveč jo je nudila tudi generacijam, ki so ji sledile.

Nekateri bi morda vprašali: »Kako lahko ,hlapec‘, ki je sestavljen iz ,poslov‘, deli hrano na ,posle‘? To bi vendar pomenilo, da ,hlapec‘ sam sebi deli hrano.« To bi lahko ponazorili z družino, ki se preseli na posestvo. Ena prvih potreb, ki jo morajo zadovoljiti, je potreba po hrani. Ali priskrbi oče vso hrano za druge družinske člane? Ne. Vsak posameznik v družini mora izpolniti pri tem določeno nalogo. Eden morda orje, drugi kopljejo vodnjak, nekateri so zaposleni s sejanjem, drugi skrbijo za živino in mlekarstvo. Pri nekem določenem delu sodelujejo vsi. Verjetno bodo vsi poprijeli za delo ob žetvi. Žene takrat vkuhavajo, da imajo pozneje hrano na razpolago. One tudi kuhajo in strežejo družini. Nobena oseba ne bi mogla sama za vse to tako dobro poskrbeti, toda s skupnimi napori so vsi dobro nahranjeni. Kot družina so kakor »zvesti in modri hlapec« eno telo, kot posamezniki pa delujejo kot ,posli‘ v gospodinjstvu (gospodarstvu) pri proizvajanju in pripravljanju hrane. Podobno primerjavo dela apostol Pavel v 1. Korinčanih 12:12—27 z dobesednim človeškim telesom in njegovimi udi.

RAZRED »HLAPCA« V NOVEM ČASU

O tem »hlapcu« je rekel Jezus: »Blagor tistemu hlapcu, ki ga najde gospodar njegov, kadar pride, da tako dela.« (Mat. 24:46) Jezus je govoril o tem, da se bo vrnil in pregledal člane svojega razreda »hlapcev«, da bi ugotovil, če bodo »tako delali«, to se pravi, če bodo ob pravem času delili hrano njegovim poslom. Kdo je danes ta »hlapec« ?

Kdo je ta »hlapec« lahko ugotovimo na osnovi pravila, ki ga je navedel Jezus, namreč, »po njih sadovih jih spoznate«. (Mat. 12:33) Ko je bil ta razred »zvestega in modrega hlapca« osnovan pred devetnajstimi stoletji, je objavljal dobro vest o Božjem mesijanskem kraljestvu in o prihajajočem uničenju židovskega sestava stvari. Samo ta zvesti razred je rodil pristne sadove kraljestva. Čeprav preganjan, je preživel viharni čas, ki je izbruhnil kot prva izpolnitev prerokbe Jezusa iz Mat. 24:4—22, Marka 13:5—20 in Lukeža 21:8—24.

Leta 1914. n. št. se je pričel čas, v katerem bi se naj popolnoma izpolnila Jezusova prerokba o znamenju njegove »prisotnosti in konca sestava stvari«. »Zvesti in modri hlapec« naj bi torej tudi sedaj, v tem resnem času konca, goreče oznanjeval mesijansko Božje kraljestvo in opozarjal na konec sedanjih svetovnih sestavov. Kakor razred »hlapca« v prvem stoletju naj bi tudi on preživel kljub silnemu preganjanju. Koga zadeva to danes? Kdo proizvaja pravilen sad, ki ga morajo pokazovati kristjani? Dejstva kažejo na malo skupino maziljenih članov resnične Kristusove skupščine, ki je danes na Zemlji. Ti odločno skrbijo za duhovno hrano iz Božje besede in se tudi sami ohranjajo duhovno močne.

Razen tega je novodobni »hlapec« pomagal približno 2 000 000 nadaljnjim osebam, da so se povezale z njim. Dejansko se je izkazal kot Jehovin »hlapec«, kot njegove priče. Tisti, ki so povezani s tem »hlapcem«, upajo, da bodo večno živeli na rajski Zemlji. »Zvesti in modri hlapec« jih bogato oskrbuje s hrano. Duhovna hrana, ki jo dobivajo, je hrana »o pravem času«, saj še nikoli razmere niso bile tako kritične in še nikoli ni bilo tako nujno potrebno bežati iz tega sestava stvari in zaupati Božji pripravi za preživetje.

Ugotavljamo torej, da je Jezus Kristus sam usmeril pozornost na to, kako člani njegovega ljudstva dobivajo duhovno hrano — ne kot med seboj neodvisne posamezne osebe, temveč kot skupine tesno povezanih kristjanov, ki imajo pristno ljubezen in so drug za drugega zaskrbljeni. To zadeva danes skupščine Jehovinih prič v vseh deželah sveta. To lahko tudi pričakujemo, saj bodo gotovo ljudje v času tisočletja, ko bo Kristus vladal nad Zemljo, združeni in bodo sodelovali pri obnavljanju Zemlje. Drugače ljudje ne morejo biti srečni in roditi sadov duha, ki sestojijo iz ,ljubezni, radosti, miru, potrpežljivosti, prijaznosti, dobrotljivosti, vere, blagosti, samoobvladanja‘. (Gal. 5:22, 23) Samo tedaj, če te lastnosti delujejo v ljudeh, je lahko mir, in samo tedaj bodo lahko ljudje življenje na Zemlji polno uživali.