Ali pokazuješ cenjenje?
»Pridobi modrost, pridobi razumnost... Povzdiguj jo in povišala te bo« — Preg. 4:5, 8.
1., 2. a) Kaj naj bi cenili? b) Kaj pomeni cenjenje in kako ga lahko pokažemo?
MARSIKAJ v življenju je, kar moramo dejansko ceniti ali biti za to hvaležni. Ljubili in cenili naj bi svoje starše, ker so nam podarili življenje in naša vzgoja je stala mnogo časa. Zahvaljevali naj bi se za ljubezen, s katero so nas obdajali. Prav tako naj bi cenili zveste prijatelje. Kako pa je s stvarmi, ki se jih naučimo, z delom, ki ga opravljamo, ali z darovi, ki jih prejemamo? Ali pokazujemo cenjenje za vse to? Pogosto slišimo, kako se zahvaljuje in pokaže cenjenje tisti, ki prejme neko darilo. Ali on darilo dejansko tudi ceni, ali pa si želi kaj drugega, ali sploh ničesar? Kaj bo z njim naredil? Kaj sploh pomeni »cenjenje«?
2 Beseda »ceniti« pomeni med drugim »visoko ceniti, smatrati za dragoceno in s hvaležnostjo priznati«. Katere ljudi ti osebno ceniš? Kaj smatraš za dragoceno in priznavaš s hvaležnostjo? Kako to pokažeš? Pravilno cenjenje prihaja do izraza v besedah in delih.
DRUŽINSKO ŽIVLJENJE
3. Kako lahko otrok, čeprav se čuti pritegnjenega k staršem, pokaže, da jih dejansko ne ceni?
3 Mali otrok še nima nobenega občutka za cenjenje in hvaležnost, toda instinktivno se čuti pritegnjen k svojemu očetu in materi. Če mu preti nevarnost, tedaj ve, kje bo našel zaščito. Vzemimo, da se mali deček veselo igra na vrtu, v bližini je njegova mati. Naenkrat pride tujec. Deček se preplaši in hiti k materi, skrije glavico v njeno krilo in se čuti zaščitenega. Če je mati prej bila z njim prijazna, se čuti pri njej varnega. V njegovih očeh je ona najboljša zaščita pred vsakim vsiljivcem. Toda otrok postopa v takem trenutku samo instinktivno. Dejstvo, da dejansko svoje matere sploh ni cenil, niti njeno vodečo roko, se najbolje pokaže v tem, kako reagira, kadar se ga zaradi neolikanosti kara (Preg. 12:1).
4. a) Kaj lahko prispeva k temu, da sčasoma cenimo svoje starše? b) Kako lahko to cenjenje izrazimo?
4 Vendar gledajo odrasli na stvari čisto drugače kakor otroci. Apostol Pavel je pisal: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, razsojal kakor otrok; odkar pa sem mož, sem opustil, kar je otročjega« (1. Kor. 13:11). Da bi neko stvar cenili, moramo o njej tudi kaj vedeti, to znanje pa mora prodreti v srce. Človek, ki raste, zbira znanje, njegove izkušnje pa lahko nato povzročijo, da to znanje gane tudi njegovo srce. Tedaj pričenja hvaležno priznavati in ceniti vse, kar sta njegov oče in mati storila zanj, ko je bil še majhen. Mogoče ima že tudi sam otroke in se mora boriti s problemom vzgoje, mogoče je celo ob spanje, ker mora skrbeti za otroke, ko so bolni. Morda mora vsak dan delati mnogo ur, da bi jim priskrbel hrano, obleko in streho nad glavo. Šele sedaj se on sam uči, koliko je potrebno potrpljenja in ljubezni, da bi vzgojil otroke v »resnem Jehovinem nasvetu« (Efež. 6:4, NS). Te izkušnje lahko spomnijo njega in njegovo ženo na njuno lastno otroštvo in morda se sedaj prvič v življenju povsem zavedata, kaj so za njiju storili starši. Sedaj pričenjata prav ceniti in hvaležno priznavati ves trud svojih staršev. Če se razvija takšno cenjenje, tedaj ga tudi pokažimo; to lahko storimo vedno znova in na razne načine (1. Tim. 5:4).
5. Kaj govori Biblija o stališču, ki ga naj bi imeli do svojih staršev celo mali otroci?
5 Čeprav je pričakovati, da otroci pravilno cenijo tisto, kar so zanje storili starši, šele ko odrastejo, pa zapoveduje Biblija celo malim otrokom: »Spoštuj očeta svojega in mater svojo, kakor ti je zapovedal Jehova, Bog tvoj, da se podaljšajo tvoji dnevi ter da se ti bo dobro godilo na zemlji, ki ti jo daje Jehova, Bog tvoj« (5. Moj. 5:16). Če spoštujemo svojega očeta in svojo mater, tedaj pokažemo, da jih čislamo ali cenimo.
6. a) Kaj se lahko danes opazi, kar dokazuje, da otroci ne cenijo svojih staršev? b) Kateri faktorji lahko pripeljejo do tega problema in kako se lahko to prepreči?
6 Danes, na žalost, mnogi otroci ne cenijo svojih staršev, temveč postopajo z njimi brez spoštovanja (2. Tim. 3:1, 2; 5. Moj. 27:16). Ta problem se lahko povezuje predvsem s tem, da sami starši ne cenijo svojih otrok. Mogoče jih sploh niso želeli imeti in jih zato tudi ne smatrajo tako, kakor se o tem izraža Psalm 127:3, kjer beremo: »Glej, posest Jehovina so otroci, plačilo njegovo sad telesni.« Če starši nimajo tega zdravega stališča, tedaj si za otroke gotovo tudi ne vzamejo dovolj časa; ne zadovoljijo njihove potrebe po družbi staršev, niti jim ne odgovarjajo na njihova vprašanja. So pa tudi primeri, ko se otroci zaradi vpliva slabe družbe upirajo starševskemu ljubečemu nadzoru. Če se starši in otroci najresneje trudijo in poslušajo zdrav nasvet Božje besede, lahko preprečijo, da pride do tega. Povsem jasno je, da ni ničesar narejenega, če se le govori o cenjenju, temveč moramo odgovarjajoče tudi postopati. Ali daje naše stališče in naše vsakdanje življenje spoznati, da znamo ceniti?
7. a) Kakšno stališče do otrok razodeva oče, ki jih je pripravljen vzgajati? b) Kako jih naj vzgaja?
7 Pri odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati stališče družine do vzgoje. Oče, ki ljubi svoje otroke, skrbi, da dobijo otroci tudi odgovarjajočo vzgojo (Preg. 13:24). V Pregovorih 4:1 se nam strogo priporoča, da cenimo vzgojo, ker tam piše: »Poslušajte, sinovi, pouk očetov in pazite, da spoznate razumnost.« Z vzgojo ni vedno mišljena telesna kazen, neko občutljivo kaznovanje ali ukor, ker se je prvotno z besedo vzgoja prevajalo latinsko besedo disciplina, ki odgovarja naši enaki besedi. To med ostalim pomeni razvijanje fizičnih, duhovnih in moralnih sposobnosti z vzgojo, poukom ali učenjem. Kadar slišimo za nekega očeta, ki vzgaja svoje otroke, si nikar ne zamišljajmo človeka, ki stalno surovo zapoveduje otrokom in jih telesno kaznuje, če ne storijo tega, kar se jim reče. Tukaj govorimo o očetu, ki skrbi za svoje otroke, ki jim posveča čas in je zainteresiran za njihov telesni, duhovni in moralni razvoj. Stalno ima v mislih, da pomaga svojim otrokom spoznati pravega Boga in njegove poti prav tako, kakor ga je spoznal on. Želi, da se opirajo na Božjo skrb in na to, da se je izpolnilo vse, kar je Bog obljubil (1. Moj. 18:19; 5. Moj. 11:18, 19). Takšen oče potrpežljivo pomaga svojim otrokom razvijati Bogu ugajajoče lastnosti, kakor so »ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, dobrota, usmiljenje, vera, ponižnost in samoobvladanje« (Gal. 5:22, 23). Čeprav je morda včasih potrebno kaznovanje, naj bi, kadar beremo v Bibliji besede »Poslušajte, sinovi, pouk očetov in pazite, da spoznate razumnost«, v glavnem mislili na očeta, ki s svojim potrpežljivim poučevanjem pospešuje duhovni in moralni razvoj svojih otrok.
8. Kako naj bi otroci reagirali na starševsko vzgojo in zakaj?
8 Sinovi in hčere, ki spoštujejo svoje starše in s tem tudi Boga, ne nasprotujejo takšni vzgoji, niti je ne omalovažujejo. Poslušajo, kaj govori Biblija: »Neumnež zaničuje pouk očeta svojega, kdor pa pazi na svarjenje, zmodri jako« (Preg. 15:5). Resno razmišljajo o tem, kar je napisano v Preg. 4:13: »Oprimi se pouka, ne pusti ga, hrani ga, ker je življenje tvoje.« Kako reagiraš ti?
9. Kaj pomeni pridobiti »modrost« in kako lahko mladenič dokaže, da ceni njeno vrednost?
9 V navdihnjenih Pregovorih beremo dalje: »Pridobi modrost, pridobi razumnost, ne zabi je in ne kreni od govorov mojih ust. Ne zapusti je in ohranila te bo, ljubi jo, in stražila te bode. Začetek modrosti je: Pridobi modrost! in za ves svoj imetek pridobi si razumnost. Povzdiguj jo in povišala te bo, v čast te spravi, ko jo bodeš objemal (Preg. 4:5-8). Mladenič, ki posluša pouk svojega očeta in sprejme njegovo vzgojo, doseže modrost. V svojem življenju se uči uporabljati to, kar mu govori njegov oče in ne pusti, da mu gre pouk pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven. Če mladenič doume smisel tega biblijskega opomina in spozna, da je »glavna modrost« to, da s pripravljenostjo posluša svoje starše in se rad uči iz njihovih življenjskih izkušenj. On visoko »ceni« modrost, ki mu jo posredujejo, posebno tedaj, če je v soglasju z Biblijo, Božjo besedo.
10. Zakaj učinkuje Božja modrost ugodno tudi na zakon?
10 Če Božja modrost vlada mislim staršev, bodo imeli uspeh tako pri vzgoji otrok kakor tudi srečen in skladen zakon. Žena bo obvarovana pred razočaranji, ki bi jih mogla doživeti, če je njen mož ne bi cenil, mož pa se lahko opre na to, da stoji njegova žena vedno zvesto ob njem in mu pomaga. Knjiga Božje modrosti jima pomaga, da se naučita drug drugega ceniti, ker v njej beremo: »Kdor je dobil ženo, je dobil kaj dobrega in prejel je modrost od Jehove« (Preg. 18:22). »Žena pa naj ima do moža globoko spoštovanje« (Efež. 5:33, NS).
11. Kako lahko žena doseže, da jo njen mož hvali, namesto da ga opozarja na to njegovo dolžnost?
11 Možje in žene so torej dolžni spoštovati in ceniti svoje zakonske tovariše. Če izražajo to spoštovanje ali cenjenje zato, ker žene njihovo srce k temu obnašanje njihovega zakonskega partnerja in ne zato, ker se to od njih zahteva, tedaj pomeni to mnogo več. Kako je to mogoče? Povsem naravno je, da žena želi privlačno delovati, je pa še mnogo važnejših stvari. V Preg. 31:30 piše: »Lažniva je prijetnost in ničeva lepota: žena, ki se boji Jehove, njej veljaj hvala!« Krščanska žena lahko sčasoma s »svojim vedenjem brez besede in čistim življenjem« pridobi celo svojega nevernega moža, da veruje (1. Petr. 3:1, 2). Žena, ki se pokaže za »marljivo« soprogo, si pridobi spoštovanje svojega moža. Pomislimo na to, da pomeni »ceniti« med ostalim tudi »smatrati dragoceno«. »Visoko presega bisere cena njena«, je rečeno v Pregovorih. »Zaupa ji srce moža njenega in dobička mu ne zmanjka. Ona mu izkazuje dobro in ničesar hudega vse dni življenja svojega« (Preg. 31:10-12). Če ima mož »dobro soprogo«, tedaj je pričakovati, da jo, kakor piše v Preg. 31:28, tudi odgovarjajoče »ceni«.
12. Kaj prispeva k temu, da žena in otroci cenijo poglavarja družine?
12 Tudi žena bo na podoben način ljubila in cenila svojega krščanskega soproga, če on pokazuje dobre lastnosti. Če je do svojih članov družine surov in brezobziren, lahko oni sicer spoštujejo njegov položaj, toda težko ga bodo cenili kot človeka. Toda če on zadovoljuje zavestno svojim odgovornostim poglavarja, vedeč, da mora polagati račun tistemu, ki je njegov poglavar, Gospodu Jezusu Kristusu, in če posnema njega, tedaj je povsem razumljivo, da ga njegova družina ceni in spoštuje (1. Kor. 11:3; Mat. 11:28-30). Ni dovolj, če velikodušno posveča svoj čas tistim, ki so zunaj; njegova družina zasluži prav tako njegovo pozornost. Mož, ki si vsak dan vzame čas, da se s svojo družino izgrajujoče pogovarja, bo deležen mnogo več cenjenja in spoštovanja, kakor nekdo, ki enostavno prinaša domov denar in se doma zatopi v časopis ali sede pred televizor. Njegova žena ga morda občuduje, ker je vedno pripravljen pomagati tistim, ki so zunaj, toda njegova pripravljenost, da si redno jemlje čas in z njo preučuje Biblijo, bo poglobila njeno ljubezen do njega.
CENJENJE, KI GA POKAZUJE JEHOVA
13. a) Kdo pazi na naš trud delati dobro tudi tedaj, če žanjemo od naših bližnjih samo nehvaležnost? b) Kako je David pokazal, da se je tega zavedal?
13 Včasih se trudimo, da bi nekomu naredili nekaj dobrega in nato žanjemo samo njegovo hvaležnost. Toda pomislimo na to, da je nekdo, ki vidi in ceni vse, kar mi delamo: Jehova. David, Jesejev sin, se je tega zavedal. Moral je mnogo trpeti pod izraelskim kraljem Savlom. Čeprav mu je bil Savel tast, je poizkušal razbiti njegov zakon in je dal končno Davidovo ženo Mihalo drugemu za ženo. Vedno znova je poizkušal celo ubiti Davida. Kljub temu je David vedno izkazoval kralju ljubečo dobroto, čeprav ni pričakoval, da bi to kralj priznal ali ga cenil: »Jehova pa povrne vsakemu po pravičnosti in zvestobi njegovi« (1. Sam. 26:23). Da, Jehova skrbi za to, da dobrota njegovih služabnikov ne ostane nenagrajena (Preg. 25:21, 22).
14. Kako je Jehova dokazal, da je ljubeče zainteresiran za vse človeštvo?
14 Jehova je iskreno zainteresiran za ljudi. Dokaz za to so velikodušne priprave, ki jih je ustvaril v njihovo radost. Zato sta lahko apostol Pavel in Barnaba upravičeno rekla tudi tistim osebam, ki niso oboževale pravega Boga: »Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem« (Dej. ap. 14:17). Kralj Salomon je pisal po navdihnjenju: »Videl sem trudno opravilo, ki ga je Bog dal otrokom človeškim, da se ž njim ukvarjajo. On je vse storil, da je lepo ob svojem času... Spoznal sem, da ni nič boljšega med njimi, nego da se vesele in delajo dobro v življenju svojem; pa tudi, ko človek je in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem, da je to vsakemu dar Božji« (Prop. 3:10-13). Bog očitno ljubi ljudi in želi, da se veselijo življenja tukaj na Zemlji ter da cenijo in spoštujejo tako drug drugega kakor tudi njega kot stvarnika.
15. Ali je Božje ljubeče zanimanje za njegova zemeljska stvarjenja omejeno izključno na ljudi?
15 Toda Božje ljubeče zanimanje se ne omejuje samo na človeštvo, ker je rekel Jezus, ko je govoril s svojimi apostoli o Božji ljubezni: »Mar ne prodajajo dveh vrabcev za vinar? pa ne eden od njiju ne pade na tla brez očeta vašega. Vam so pa tudi lasje na glavi vsi sešteti. Ne bojte se torej; vi ste boljši od mnogo vrabcev« (Mat. 10:29-31). Zamislimo si, da se Bog zanima celo za ptice, ki so morda v očeh ljudi zelo malo vredne. In zakaj se tudi ne bi? Tudi one so Božje delo. Jehova jih je ustvaril in v času Noetovega potopa tudi ohranil pri življenju.
16. Kako je Bog vendarle dokazal, da posebno ljubi svoja človeška stvarjenja?
16 Vendar Jehova prav posebej ljubi ljudi. Ne takrat, ko je ustvaril živali, temveč ko se je pripravljal, da ustvari človeka, je rekel Bog svojemu sinu: »Naredimo človeka po svoji podobi« (1. Moj. 1:26). Čeprav so naši prastarši grešili, se njegova ljubezen do človeške družine ni ohladila. Ljubeče je poskrbel za to, da bi vsi, ki bodo verovali v njega in ga hvaležno priznavali kot stvarnika, lahko nekoč večno živeli. Tako je, kakor je rekel Jezus: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje« (Jan. 3:16).
17. Zakaj je upanje na večno življenje v Jehovini službi nekaj tako čudovitega?
17 Kakšna radost, upati na večno življenje v Jehovini službi! Jehova ni nehvaležen gospodar. Čeprav naša nepopolnost vpliva na našo službo, nam on zagotavlja nagrado. Za našo spodbudo je navedel apostola Pavla, da piše zvestim kristjanom naslednje: »Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili svetim in še služite« (Hebr. 6:10). Abrahamu, ki je vedno znova pokazoval svojo trdno vero v Jehovo, je rekel Bog: »Plačilo tvoje (je) jako veliko« (1. Moj. 15:1). Psalmist je napisal o Jehovinih sodnih odločitvah: »Kdor jih hrani, plačilo ima veliko« (Ps. 19:11). Da, Jehova pokazuje svoje cenjenje tako, da nagrajuje vse, ki izvajajo njegovo voljo, neglede, če so njihova dela velika ali manj pomembna. Kako vpliva na nas zavest, da ima Bog takšno cenjenje? Ali kažemo tudi mi cenjenje?
GLOBOKO CENITI DOBER ODNOS DO BOGA
18. V kakšnem stanju smo mi vsi, kar zadeva odnos do Jehove?
18 Imeti dober odnos do Jehove za nas ljudi ni nekaj samo po sebi umevnega, ker se ne rodimo z njim. Nasprotno, v enakem položaju smo kakor kralj David, ki je pisal: »Glej, v krivici sem se rodil in v grehu me je spočela mati moja« (Ps. 51:5). Nihče od nas ni tukaj izjema, ker Biblija jasno govori: »Zakaj vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje« (Rim. 3:23; glej tudi 1. Jan. 1:8, 10). Jehova je poskrbel za to, da lahko dosežemo njegovo priznanje.
19., 20. Katera je edina možnost, da pridemo v dober odnos z Jehovo, in zakaj je služenje njemu čudovita prednost?
19 Če pomislimo, kaj smo mi ljudje v primerjavi z Bogom, tedaj naj bi ta priprava na nas naredila globok vtis. Vsak, ki se je že kdaj vozil z letalom, ve, da se z višine nekaj sto metrov ljudi sploh ne more več spoznati, hiše in avtomobili pa izgledajo kakor igračke. Kako nepomembni in majhni šele morajo izgledati ljudje v očeh Jehove, ki je na mnogo višjem položaju! (Iza. 40:15) Zato ni čudno, da je rekel Psalmist: »Ko ogledujem nebesa tvoja, prstov tvojih delo, mesec in zvezde, ki si jih postavil, govorim: Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps. 8:3, 4).
20 Pa vendar daje ta visoki in vzvišeni stvarnik in suveren vsega vesolja nam, smrtnim ljudem, priložnost, da pridemo v dober odnos z njim. Zato je poslal na zemljo svojega edinorojenega sina, ki je dal življenje v odkupnino za grehe. Ta sin, Jezus Kristus, nam je rekel: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« Svojim apostolom je rekel: »Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k očetu razen po meni« (Jan. 3:16; 14:6). Jezus je po svoji smrti in vstajenju zapovedal svojim učencem: »In boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje« (Dej. ap. 1:8). Ker so spoznali čudovito prednost, da mu služijo na ta način, so poslušali njegovo zapoved.
21. Kako so lansko leto mnogi ljudje v svetu dokazali, da globoko cenijo dober odnos z Bogom?
21 S tem so ljudje na vsej Zemlji spoznali Jehovo, resničnega, edinega Boga in njegovega sina Jezusa Kristusa. Lansko leto so krščanske Jehovine priče pomagale na ta način ljudem v 207 deželah. Nekateri izmed njih so si vzeli k srcu, kar so slišali, spoznali so, da se morajo pokesati za svoj prejšnji način življenja in se spreobrniti ter odslej izvajati Božjo voljo. Zatem ko so spoznali čudovito pripravo, ki jo je Bog ustvaril, da bi človeštvo osvobodil sužnjevanja grehu in smrti, so se radostno odrekli samega sebe in se krstili, da bi tako simbolizirali svojo predanost Jehovi. S tem pokažejo tudi svojo odločitev, da bodo izvajali njegovo voljo (Mat. 16:24; 28:19, 20). Mnogi od njih so naredili lansko leto ta važni korak, ker se je v 181 deželah krstilo skupaj 297.872 oseb. Vsi ti so preučevali Biblijo in vedo, kaj ona uči. Zato se ne branijo javno priznati svoje vere (Rim. 10:10). Resno so se trudili izpolniti vse pogoje za krst, ker so globoko cenili dober odnos do Boga. Ali delaš tudi ti tako? Če da, tedaj boš že danes, kakor v bodočnosti, užival čudovite blagoslove.
[Slika na strani 20]
Starši, ki svoje otroke res ljubijo, jih temu odgovarjajoče tudi poučujejo. Oni jih ne le kaznujejo, temveč vzpodbujajo tudi njihov duhovni in moralni napredek.