Cerkve Afrike obravnavajo svojo preteklost in bodočnost

»K NAM so prišli ljudje, ki so se imenovali kristjani, — v eni roki so imeli Biblijo, v drugi pa puško. To so tisti, ki so odgovorni za trpljenje ljudi na tem kontinentu, vse od časa trgovanja s sužnji.«

Tako je pojasnil dr. K. D. Kaunda, zambijski predsednik, v svojem pozdravnem govoru na Konferenci Vseafriških cerkva, ki je bila lani pozno spomladi v Lusaki (Zambija).

KAJ POKAZUJE PRETEKLOST

Zgodovina osvetljuje ozadje tega govora. V zadnji četrtini devetnajstega stoletja so pričeli tako imenovani krščanski narodi Evrope lov za področji Afrike in končno je bil skoraj ves kontinent razdeljen v kolonije.

Leta 1920 je bil vsak kvadratni kilometer Afriškega kontinenta, — razen neodvisnih držav Etiopije, Liberije in Južne Afrike, — pod kolonialno oblastjo, ali pa so si ga evropske kolonialne sile prisvajale.

Vključevanje afriškega kontinenta v kolonizacijo je bilo podobno načinu koloniziranja v zahodnem delu sveta. Pionirji države, ki si je pozneje prisvojila področje, so pogosto bili misijonarji.

Na to je pokazoval New York Times (15. avg. 1974) v oceni knjige, ki opisuje življenje misijonarja in raziskovalca Afrike, Davida Livingstona. Ob tej priložnosti je pojasnjeno, da je Livingstone nasilno ustanavljal bele skupnosti v Afriki, da bi se »širilo krščanstvo« in se dežela odprla za trgovino. Angleškim trgovcem je pokazoval na »možnosti dobička v Afriki«. Čeprav je bil Livingstone proti suženjstvu, se pokazuje na rezultat raziskovalnih del tega misijonarja, ki je živel v 19. stoletju, naslednje: »Namesto da bi odprl pot krščanstvu, je najprej naredil pot trgovcem s sužnji, ki so mu sledili v do takrat še neodkrita področja. Uvajanju Božje besede je sledilo uničevanje Božjih stvarjenj. Za Biblijo je prišla puška.«

Kolonizacija je prinesla s seboj mnogo težkih problemov, ki delno še danes vplivajo na Afriške narode. V Encyclopedii Britannici (1974) piše o tem:

»Kristjani Zahoda so pogosto ropali dežele v razvoju, jemali so jim zemeljska bogastva, jih zasužnjevali in poniževali prebivalstvo.« »Meje med kolonijami so bile največkrat potegnjene, kakor je kdo hotel; niso upoštevali narodnostne enotnosti, regionalnih ekonomskih zvez, običajev seljenja plemen, niti naravnih mej.« »To je imelo trajne, škodljive posledice za (afriško) enotnost in je oviralo gospodarski razvoj Afrike.«

Čeprav so bile evropske kolonije, posebno po koncu druge svetovne vojne, večinoma razpuščene, tako da je sedaj v Afriki preko 40 neodvisnih držav, so mnogi Afričani še vedno nezaupljivi do cerkva, ki so ravnale pot kolonizaciji.

KONFERENCA POVDARJA NEODVISNOST

Vse to nam lahko pojasni, zakaj obstaja v Vseafriški konferenci toliko neodvisnih denominacij. Na sestanku v Lusaki so bile zastopane skupaj 103 cerkve. Pripadale so jim tudi velike protestantske, grško-pravoslavne in koptijske cerkve, kakor tudi mnoge druge manjše religiozne skupnosti.

Na tem sestanku Konference cerkva, ki so ga kot prvega organizirali samo afriški cerkveni voditelji, brez zunanjega vodstva, je bila podana resnična želja za religiozno neodvisnostjo. Mnogi govorniki so še posebej pojasnili potrebo po izvirni afriški religiji, ki ni »uvožena iz inozemstva« in ki ni »religija belega človeka«. Eden od črnskih članov mr. Kofi Appiah-Kubi je rekel:

»Če cerkve v Afriki rastejo kot afriške cerkve, se morajo tudi razvijati, ne kot veje inozemskih cerkva, kakor je danes najpogosteje slučaj, temveč se jim mora dati možnost, da dobijo korenine na tleh Afrike, kjer so bile posajene.«

V podobnem smislu piše v nekem časopisu Konference cerkva: »Prebivalstvo Afrike, posebno cerkveno ljudstvo, mora odstraniti okove kulturnega suženjstva, mora se poglobiti v mater Afriko in prebuditi njen ustvarjalni genij. Ko se bo to zgodilo, bo Afrika pripravljena prebiti se v svet in nuditi nov, drugačen prispevek k osvoboditvi človeštva.«

Za primer, kako daleč naj gre to afrikaniziranje, vzemimo predlog nekega duhovnika iz Zambije, da se naj pri »Gospodovi Spominski večerji« namesto običajnega kruha in vina uporablja nshima, domači koruzni kruh in munkoyo, iz neke korenine dobljena pijača. Vredno je upoštevati odločitev Konference cerkva, da povabi članice, naj preučujejo Islam in tradicionalne afriške religije, da bi se ugotovilo, kako so one razvile tipično afriški kult.

Kako pa so finančno odvisni od izvenafriških virov? Finančno poročilo na tem sestanku je pokazalo glede na proračun za leto 1975, da so približno za 80% odvisni od virov izven Afrike. Vključeno je tudi povabilo, naj se cerkev osvobodi odvisnosti dobrodelnežev izven Afrike. V neki izjavi je rečeno: »Afriška cerkev ne more dajati nobenega primernega prispevka našemu svetu, vse dokler cerkev ni osvobojena in dejansko domača. Da bi dosegli takšno osvoboditev, bo morala cerkev prenehati sprejemati finančno in osebno pomoč od svojih sestrskih cerkva izven Afrike. Samo tako bo cerkev lahko izpolnila svojo misijo v Afriki.«

Zambijski dnevnik Daily Mail je poročal, da se je kanonik Burgess Carr iz Liberije, generalni sekretar cerkvene Konference, še jasneje izrazil, ko je rekel: »Cerkve Afrike lahko obstajajo tudi brez službovanja misijonarjev in tujih cerkvenih delavcev.«

NEOMEJENO PODPIRANJE GIBANJA ZA OSVOBODITEV

Ena glavnih tem Konference je bila »osvoboditev Afrike« in podpiranje revolucionarnih čet. Te čete delujejo v tistih delih Afrike, ki so še pod oblastjo manjšine belcev. Po poročilu Daily Maila, je rekel generalni sekretar Carr, da morajo cerkve jamčiti neomejeno podpiranje osvobodilnih gibanj, ker so jim pomagali odkriti novo, radikalno cenjenje križa. V preteklih štirih letih je Konferenca cerkva podprla osvobodilna gibanja s 125 000 dolarji. V uradni izjavi tega sestanka je rečeno:

»Poudarjamo našo solidarnost do osvobodilnih gibanj zatiranih dežel in pozivamo vse kristjane znotraj in izven našega kontinenta, da prenehajo z vsakim političnim, gospodarskim, vojaškim ali kakršnimkoli drugačnim podpiranjem teh dežel.«

Katoliška cerkev, ki ima v Afriki milijone članov, ni član Vseafriške Konference cerkva. Kritizirajo jo, ker ni soglasna z osvobodilnimi gibanji, ki jih Konferenca cerkva odobrava. Zanimivo je, da je na ta ugovor reagiral Nacionalni svet apostolata laikov (katoliška organizacija) in z izjavo pojasnil, da je večina osvobodilnih gibanj bila financirana od katoličanov in da je lahko Konferenca cerkva prepričana, da je v vprašanjih socialne pravičnosti in narodnostne neodvisnosti med Katoliško cerkvijo in člani Konference cerkva, popolno soglasje. (Times of Zambia, 16. maj 1974).

TEŽNJA K ENOTNOSTI

Nadaljnja tema, ki se jo je obravnavalo na sestanku, je bila cerkvena enotnost in sodelovanje. Priznali so sicer, da je potrebna neka samostojna afriška cerkev in da je treba podpirati osvobodilno gibanje, toda delegati niso ničesar ukrenili, da bi prišlo do dejanske enotnosti teh članic Konference cerkva, ki jih je preko sto.

Dr. Filip Potter, generalni sekretar svetovnega cerkvenega Sveta, je govoril zbranim delegatom v Lusaki, in po Times of Zambia rekel, da so za velik del zgodovine Afrike značilna tekmovanja in borbe med raznimi plemeni, vse do danes. V stremljenju za dobičkom in močjo so si mnogi dovolili, da v škodo velike večine ljudi, vzdržujejo krivični kolonialni sistem. Dodal je, da bodo nekatere cerkve še naprej vzdrževale staro neenotnost in da ni nič nenavadnega slišati kakšnega člana cerkve, da govori pripadniku druge veroizpovedi: »Ti moliš k Bogu na svoj način, mi pa ga molimo na naš način.«

POISKATI POT RESNIČNE SVOBODE IN ENOTNOSTI

Na sestanku Konference cerkva je izražena skrb zaradi stanja, ki se je razvilo posebno od devetnajstega stoletja. Krščanstvo je v Afriko prispelo dejansko že davno pred devetnajstim stoletjem. Kakor priča biblijska knjiga Dejanj apostolov, je v prvem stoletju sprejel krščanstvo neki etiopski visoki uradnik, očitno učen in inteligenten človek, na svoji poti iz Jeruzalema v Afriko (Dej. ap. 8:26-38). Nobenih znakov ni, da je bilo vpeljavanje pravega krščanstva v Afriko po prvih kristjanih odskočna deska za komercialno ali politično izkoriščanje.

Ali zahteva zgodovina Afrike dejansko razvoj nekega afriškega krščanstva? Ali je pravo krščanstvo odgovorno za veliko krivico, ki so jo izvajali v preteklih sto letih? Ali pa je ta krivičnost samo stranski proizvod odpada določenih organizacij od pravega krščanstva, organizacij, ki trdijo, da zastopajo Kristusa? Sestanek vseafriške Konference cerkva v Lusaki, je bil pod geslom »Ne več živeti za nas... temveč za Kristusa«. Toda kakšen zgled je dal Kristus in kakšne nauke je širil, po katerih bi se naj ravnali njegovi pravi nasledniki?

Jezus Kristus je rekel, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« in svojim učencem ni dal pooblastila, da služijo kot prvoborci političnih sestavov sveta v njihovi obliki »civilizacije« (Jan. 18:36; 15:19). Opozarjati so morali na Božje kraljestvo pod vladavino Kristusa Jezusa, kot na sredstvo, po katerem bodo pravicoljubni ljudje, neglede na njihovo družinsko, plemensko, narodnostno ali kontinentalno pripadnost, osvobojeni »sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih. (Rim. 8:21; Razod. 7:9, 10; 14:6)

Resnični Kristusovi učenci torej pokazujejo na čudovito svobodo, po kateri bodo ljudje osvobojeni ne samo zatiranja in izkoriščanja po ljudeh, temveč tudi sužnjevanja nepopolnosti, bolezni in smrti. (Razod. 21:4) Pri oznanjevanju te mesijanske Božje vladavine, pravi Kristusovi nasledniki uporabljajo duhovno orožje, ne meseno; uporabljajo orožje, ki ne škoduje nedolžnim in ki ne povzroča stisk in skrbi. (2. Kor. 10:4, 5; Efež. 6:10—17) Kot »dober vojak Kristusa Jezusa« ne poizkušajo povezovati krščanstva s komercialnimi prizadevanji. Na to jih je opozarjal tudi apostol Pavel, ko je pisal svojemu sodelavcu in misijonarju Timoteju. (2. Tim. 2:3, 4)

Ali so danes v Afriki in v ostalih delih sveta osebe, ki živijo po temeljnih načelih pravega krščanstva v enotnosti, ne da bi jih pri tem ovirala plemenska zavest, rasizem, nacionalizem ali sektaštvo?

Tisoče Afričanov iz vseh plemen in iz vseh delov kontinenta se je povezalo z Jehovinimi krščanskimi pričami, ker so ugotovili, da one uporabljajo krščanska temeljna načela v svojem življenju. Na ta način oni niso sprejeli iz inozemstva uvožene »religije belega človeka«, temveč resnično oboževanje stvarnika Zemlje, Jehove Boga, ki ne dela nobenih razlik in ki ni pristranski, »temveč v vsakem narodu mu je prijeten (človek), kdor se ga boji in dela pravično«. (Dej. ap. 10:34, 35)