Dober odnos zahteva izmenjavo misli
»Prav tako, milo hrepeneč po vas, nas je bila volja, ne samo podati vam evangelij Božji, ampak tudi duše svoje, ker smo si vas jako priljubili.« — (1. Tesal. 2:8)
1. Kakšno vprašanje si morajo postaviti zakonci in kje naj poiščejo zanesljiv odgovor?
ALI se lahko vidva kot zakonca med seboj odkrito in sproščeno o vsem pogovorita? Tako naj bi bilo. Ali pa sta morda ugotovila, da so določene meje ali celo ovire, ki dajejo povod za razočaranje in včasih celo za sovražnost? Zgodovina izmenjave misli, njen izvor in dobra osnova, na kateri temelji, je silno zanimiva. Da bi dobili o tej temi navodila in pojasnila, se ne bomo obrnili h kakšnemu mitu ali legendi, temveč k Božji besedi, edinemu izvoru zanesljivih pojasnil.
2. Kaj pomeni, gojiti izmenjavo misli in kaj moramo iz tega sklepati?
2 Najprej se boste morda vprašali, kaj pomeni gojiti izmenjavo misli. To pomeni, da si med seboj izmenjavamo misli in informacije. Posledica je, da imamo nekaj skupnega. Omeji se lahko na čisto, razumno višino s tem, ko drugemu posredujemo spoznanje in razumevanje, toda pri zakonskem možu in zakonski ženi lahko in naj tudi imajo vlogo srce, občutki in želje ter medsebojno ljubeče zanimanje. To lahko najbolje in najenostavneje storimo z govorjeno besedo. Zakonca se med seboj pogovarjata in dogovarjata. Drugače povedano, med vama pride do sporazumevanja, medsebojnega pogovora; srečujejo se misli. Razen tega, kaj je rečeno, je važno tudi, kako je povedano. Že sam pogled je lahko poln pomena in občutkov, kar se lahko brez dvoma spomnita iz dni, ko sta se šele spoznala, ali ne? Ali ne spoznata iz tega, da je najvažnejši pogoj za dobro izmenjavo misli, dober odnos med vama?
3. a) V koliko je Biblija sredstvo za razumevanje? b) Kaj se naučimo v tem pogledu iz Mat. 15:1—9?
3 Nadaljnje sredstvo sporazumevanja je napisana beseda. Dokaz za to je članek, ki ga pravkar berete. Natiskana stran vam nekaj sporoča. Najboljši primer pa je vsekakor Sveto pismo. Res je, da večina ljudi Biblije ne prizna za Božjo besedo, niti v krščanstvu, čeprav jo tam še vedno uporabljajo pri službi Božji. To pa naj nikogar ne preseneti ali iztiri. V Jezusovih dneh je bilo podobno kakor danes. Pismarji in farizeji so vztrajno trdili, da zastopajo postavo, toda kakor je Jezus pojasnil, so bili, nasprotno temu, najbolj goreči zagovorniki izročil svojih očetov, in to jih je pripeljalo tako daleč, da so »prestopali Božjo zapoved«. Ali je bila za to kriva Božja napisana beseda, Hebrejski spisi? Ne, temveč zamudili so izpolniti najvažnejši pogoj, to je, biti v dobrem odnosu z Jehovo. Jezusove besede so za nje zelo primerne, citiral pa jih je iz Izaijeve prerokbe: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce pa je daleč od mene. Ali zastonj me časte, učeč nauke, zapovedi človeške«. (Mat. 15:1—9)
4. Kako lahko pokažemo, da smo sprejemljivi in odkritosrčni, in h kakšnim rezultatom to vodi?
4 Prav tako kakor današnje duhovništvo krščanstva, ki ima na razpolago celotno Biblijo, so tudi takrat možje zelo dobro vedeli, kaj piše v napisani Božji besedi, toda do vesti in do duha, ki naj bi ga posredovala, so bili gluhi in slepi. Bile so sicer izjeme in vi lahko pripadate k današnjim izjemam. Jezus je rekel v zvezi s tem svojim učencem ob neki priložnosti naslednje: »Ker vam je dano ... ,Kajti temu ljudstvu je srce okamenelo in z ušesi težko slišijo in oči svoje so zatisnili: da ne bi kdaj videli z očmi in slišali z ušesi in umeli s srcem in se izpreobrnili in bi jih jaz ozdravil‘. Blagor vašim očem, da vidijo in vašim ušesom, da slišijo«. (Mat. 13:11—16)
5. Kaj zbuja našo pozornost ob ustvaritvi človeka, v primerjavi s prejšnjimi ustvarjalnimi akti?
5 Mi vas prištevamo k srečnim izjemam in želimo skupaj pregledati zgodovino izmenjave misli in izvedeti, kako se je začelo in kaj se lahko iz tega naučimo. Iz poročila o ustvarjanju, ki je zapisano v prvi Mojzesovi knjigi, v prvem poglavju, ugotovimo, da je do šestega dne vsako dejanje vpeljano s hebrejskim glagolom, ki pove, da se naj nekaj zgodi. Da, Bog je izrazil svoja navodila, toda do takrat ni omenjen nihče, ki bi na kaj pristal. Toda v poročilu o ustvaritvi krone zemeljskega stvarstva opazimo očitno spremembo, saj beremo: »In reče Bog: Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen.« Čeprav je bil stvarnik na položaju, s katerega bi lahko ukazal kakor podrejenemu, je nekoga povabil k sodelovanju. V tem vabilu je bilo čutiti prijazen, dobrotljiv ton, ki daje spoznati dober odnos in srečno partnerstvo. Tako naj bi bilo tudi med zakonci. Ali kot zakonski mož rečeš svoji ženi: »Pridi, dajva ...«? (1. Moj. 1:3, 6, 9, 14, 20, 24, 26)
6. Kakšen nasvet je v tem pogledu dan starešinam v skupščini?
6 Tukaj sicer obravnavamo odnos, ki naj bi vladal med zakonci, toda isto temeljno načelo zadeva tudi druge človeške odnose, tako tudi odnos med starešinami ali nadzorniki in drugimi člani skupščin Jehovinih prič. Čeprav nosijo starešine posebno odgovornost, ki prinaša s seboj določeno mero avtoritete, naj bi njihovo splošno stališče in način, s katerim se izražajo, dalo spoznati, da vabijo k sodelovanju in ne enostavno dajejo navodila. Kadar nekomu pomagamo pri njegovem problemu, ki bi se lahko, na primer, pojavil pri pričevanju v določenem področju, je mnogo bolje reči »Lotiva se tega problema skupaj«, kot pa prizadetemu enostavno reči, kaj mora storiti. Prisrčni duh, ki govori iz nesebične in ljubeče naklonjenosti, naj ne bi prišel do izraza samo v tistem, kar rečemo, temveč tudi v tonu našega glasu in v načinu postopanja. Zelo jasno in na silno lep način lahko spoznamo takšno stališče v pismu apostola Pavla, ki ga je pisal skupščini v Solunu: »Prav tako, milo hrepeneč po vas, nas je bila volja, ne samo podati vam evangelij Božji, ampak tudi duše svoje, ker so si vas jako priljubili.« Kakšen izreden zgled za to, da zahteva dober odnos sporočanje in izmenjavo misli! (1. Tesal. 2:8)
IZREDEN ZGLED ZA DOBRO IZMENJAVO MISLI
7. Kako identificira Janez tistega, kateremu je Bog govoril po poročilu v 1. Mojzesovi 1:26?
7 Toda vrnimo se k naši zgodovini. Ali vemo, s kom je Jehova govoril v času, ko je ustvarjal človeka? Odgovor na to nam bo pomagal razumeti, kako globokega pomena je dejstvo, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Janez identificira to osebo v uvodu svojega evangelijskega poročila o Jezusu, kot »BESEDO«, ki je »bila v začetku pri BOGU. Vse je po njej postalo«, tudi človek. Nadalje je pisal Janez: »In BESEDA je postala meso ... in videli smo slavo njena ... polna milosti in resnice.« On, »ki je v naročju očetovem, ga je oznanil«. V tem čudovitem opisu Jezusa gotovo lahko spoznamo pravega duha dobrega odnosa in živahnega izmenjavanja misli. (Jan. 1:1—3, 14, 18; glej tudi Preg. 8:22, 30, 31)
8. Kakšen je pomen naziva »Beseda« in kako zadeva Jezusa Kristusa?
8 To izhaja tudi iz pomena naziva »Beseda«. Ta naziv opisuje poslanca ali govornika, kakor je bil, na primer, uradnik starega časa, ki je stal pred zastrtim oknom in je glasno posredoval vest kralja, ki je sedel za zastrtim oknom, da ga drugi niso videli. Ta uradnik je bil imenovan Kal Hatze, »glas ali beseda kralja«. Tako je bil tudi Božji sin govornik ali »usta« svojega očeta Jehove. On je bil zaupna oseba, ki je drugim sporočala, kar jim je želel sporočiti stvarnik. Prav tako zvesto je služil v tej lastnosti v času svoje zemeljske službe. Ob tej priliki je rekel: »Kajti jaz nisem sam od sebe govoril, temveč oče, ki me je poslal, on mi je dal zapoved, kaj naj povem in kaj naj govorim ... Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je oče rekel.« V enaki lastnosti bo tudi govoril in postopal, ko bo v bitki Harmagedona vodil nebeške čete pri izvrševanju pravične Božje sodbe, ker je tudi v tej povezavi prav tako opisan kot »Beseda Božja«. (Jan. 12:49, 50; 14:10; Razod. 19:13)
9. Kakšen izreden zgled najdemo v 1. Moj. 1:26 in kako je danes možno ravnati se po njem?
9 Če imamo te stvari v mislih, naredi na nas globok vtis dejstvo, da je človek ustvarjen v podobi velikega stvarnika in njegovega ljubljenega sina! Že samo dejstvo, da lahko to cenimo in o tem med seboj govorimo, pokaže, da je to res. Razen tega nam je Jehova v svoji dobroti posredoval po svoji napisani besedi vzorec ali zgled dobrega odnosa in dobre izmenjave misli in celo po šest tisoč letih greha in nepopolnosti je še vedno možno ravnati se po njem. Stotisoče krščanskih Jehovinih prič se trudi delati to z Božjo pomočjo. Ali se tudi v zakonskem življenju tako trudite?
10. V koliko in zakaj se ne posreči tistim, ki se opirajo na človeško modrost, da bi zares rešili zakonske probleme?
10 S tem vzorcem se bomo še pobliže ukvarjali in ugotovili, katere važne lastnosti moramo posnemati in katerih lastnosti se moramo izogibati, ali, če je potrebno, tudi iztrebiti. To je dejansko edina učinkovita možnost, kako se lotimo in premagamo težave in probleme, s katerimi se srečamo posebno v zakonu. Res je, da je mnogo različnih ureditev, za katere se zavzemajo socialne organizacije, na primer, zakonske posvetovalnice, ki se ukvarjajo s takšnimi problemi in so pripravljene svetovati in pomagati. Ne da bi dvomili v njihove nagibe, moramo reči, da njih trud v najboljšem primeru predstavlja skupek človeške modrosti na področju psihologije. Oni govore, da je zakon človeški odnos in se ga mora obravnavati na tej ravni. Pozabijo pa dati stvarniku njegov pravnoveljavni prostor kot osnovatelju tega odnosa in odklanjajo priznati ga kot osebnega avtorja Svetega pisma, katero vsebuje nasvete in pouk glede vseh vrst človeških odnosov. Le kdo je že slišal kdaj o tem, da je kakšen psihiater svojega pacienta ali klienta napotil na Sveto pismo kot najvišjo avtoriteto? Koliko duhovnikov bi članom svoje črede priporočalo seči po Bibliji, kadar rešujejo takšne probleme?
11. a) Iz česa se vidi, da se človek ni razvil? b) Kaj lahko spoznamo iz prvih zapisanih Adamovih besed? (1. Moj. 2:23)
11 Mi pa se bomo izogibali modrosti tega sveta in vzeli za nasvet knjigo največjega zdravnika. V njej bomo z zaupanjem poiskali njegovo pomoč, ne da bi »dvomili«. (Jak. 1:6) Če beremo od 1. Moj. 1:26 dalje, povsem jasno spoznamo, da se človek ni razvil, kakor učijo modrijani sveta. Kaj se je zgodilo, ko je »Bog ustvaril iz tistega rebra, ki ga je vzel Adamu, ženo in jo privedel k Adamu«? Adam ni bil zmeden. Žene ni sprejel z odobravajočim lajanjem ali grajajočim godrnjanjem, temveč je takoj izrazil svoje občutke, ko je zagledal tako čudovito darilo, to idealno tovarišico in izpopolnitev. Namesto da bi obstal brez besed in jo samo gledal, jo je verjetno, — kakor sklepamo iz njegovih besed, — objel, medtem ko je izgovoril tako pomembne in čustvene besede:
»To je sedaj kost iz mojih kosti
in meso iz mojega mesa;
ta se bode imenovala Možinja,
zato, ker je vzeta iz moža.«
Da, to je bila zares poezija, pristna po obliki in besedi; vsaka vrsta je lepa in se rima z naslednjo, ki nadaljuje misel. Vse je popolnoma pretehtano. To bi lahko brez dvoma še jasneje spoznali, če bi brali verze v originalnem jeziku. Človek je bil resnično ustvarjen po Božji podobi, — s čudovito sposobnostjo izmenjave misli. (1. Moj. 2:22, 23)
12. V koliko je zaključek Božje besede vabljiv?
12 Na prvih straneh Božje besede najdemo torej zanimivo in spodbudno poročilo o izmenjavi misli med osebami, obdarovanimi z razumom, in sicer v nebesih kakor tukaj na Zemlji. Tako Božja beseda tudi ne zaključuje z nekim veličastnim viškom, temveč se končuje vabeče, z zaupnim razgovorom dveh oseb, ki sta bili očitno v dobrem odnosu. »On (Jezus Kristus), ki to priča, pravi: Gotovo, pridem hitro.« Nato slišimo ostarelega, ljubljenega Janeza, kako z žarečimi očmi resno odgovori: »Amen, pridi, Gospod Jezus!« Da, čim prej, tem bolje. To je ton, ki se sliši iz njegovih besed. (Razod. 22:20)
PREMAGATI OVIRO
13. Kakšen vpliv je imel prestop človeka na njegovo potrebo po sporočanju in na ton, s katerim je govoril?
13 Dokler sta ohranila Adam in njegova žena dober odnos s svojim stvarnikom in med seboj, ni bilo problemov. Toda čim je bil ta odnos z namernim prestopom prekinjen, je bila potreba po sporočanju ovirana. »In skrije se Adam in žena njegova pred obličjem Jehove Boga med vrtnim drevjem«, ko sta slišala njegov glas na vrtu. Zakaj? Adam je rekel: »Zbal sem se.« Nista več mogla stopiti Bogu nasproti in bala sta se, kaj jima bo rekel. Kar zadeva ton, s katerim sta se pogovarjala mož in njegova žena, gotovo ni mogel biti ravno zelo prisrčen. Nimamo sicer poročil o posameznostih, lahko pa to sklepamo iz pojasnila, s katerim se je hotel Adam opravičiti Jehovi: »Žena, ki si mi jo dal, da bode z menoj, ona mi je dala od drevesa in jedel sem.« Razen tega je bilo Evi rečeno: »Po možu tvojem bodi poželenje tvoje in on ti gospoduj.« Kakor bomo pozneje videli, pokazuje beseda »gospodovati« na glavni vzrok vseh težav glede izmenjave misli, posebno kar zadeva ženo. (1. Moj. 3:8—16)
14. a) Kaj pomeni hoditi z Bogom? b) Kaj spoznamo iz izraza »po veri«, večkrat zapisanega v 11. poglavju Hebrejcem?
14 Ali to pomeni, da je stanje za nas brezupno in da nimamo nobenega izgleda, da bi premagali te težave? V prvi Mojzesovi knjigi se uporablja za določene osebe izraz, ki pokazuje, da to ni slučaj. O Enohu in Noetu je rečeno, da sta stalno hodila z resničnim Bogom, torej ne samo ob nekih priložnostih, temveč vse svoje življenje. Gotovo bi lahko enako rekli za Abela. (1. Moj. 5:22—24; 6:9) Kjer hodita dva skupaj, nujno obstaja tudi dobro utrjen odnos in sproščena izmenjava misli. To se vidi tudi iz drugega izraza, ki se uporablja na te tri kakor tudi na mnoge druge. Pavel je rekel o osebah, ki so omenjene v 11. poglavju Hebrejcem, začenši z Abelom, da so »z vero dokazali svojo lojalnost in predanost Bogu, ker so verovali, da je »Bog plačevalec tistim, ki ga resno iščejo«. Te lastnosti so bistveni del vzorca, ki ga moramo posnemati. (Hebr. 11:4—6)
15. Zakaj je Jehova odstranil oviro, ki je nastala z grehom, in kako naj bi na to reagirali?
15 Jehova je v svojem usmiljenju in ljubeči dobroti omogočil, da se ovira lahko premaga, »kajti on pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah«. Mi moramo imeti pravilno stališče srca ali biti vsaj pripravljeni, pridobiti si pravilno stališče, ker »milost Jehovina se razteza od veka do veka nanje, ki se ga boje ... zanje, ki hranijo zavezo njegovo in se spominjajo njegovih zapovedi«. (Ps. 103:10—14, 17, 18) Ne smemo biti trmoglavi ali oblastni. Če še dalje opazujemo osebe, ki jih je Pavel omenjal, vidimo na pozitivni strani dva, namreč Abrahama in Mojzesa, od katerih se lahko pri preučevanju vzorca, ki mu želimo slediti, veliko naučimo.
16. a) Kaj je omembe vredno pri nekem odnosu? b) Kako je Abraham dokazal svojo vero in svojo predanost in do česa je to pripeljalo?
16 Neki odnos ostane redko, če sploh kdaj, nespremenjen. Bodisi da se naprej razvija, ali se ohladi. Razvoj nekega odnosa pa je zopet lahko zdrav ali nezdrav. Nad tem moramo skrbno bedeti, posebno še osebi, ki kot zakonski par živita tesno skupaj. Najprej drug drugemu verjameta in si zaupata, toda tega ne smemo jemati kot samo po sebi umevno. Bodita pripravljena tudi v malih stvareh pokazovati te lastnosti. Abraham je delal to vse svoje življenje, kakor pokaže poročilo, ki se pričenja v 1. Mojzesovi, 12. poglavje. Pavel omenja tri stvari, v katerih je Abraham s takojšnjo poslušnostjo dokazal, da je trdno veroval v Jehovo in mu bil predan: 1. zapustil je svojo domovino in svojo deželo, ko je bil pozvan in 2. njegovo dolgoletno prebivanje »kot tujec ... v tuji deželi«, posebno pa 3. dogodek, ko je »daroval Izaka«. (Hebr. 11:8—10, 17—19) Upoštevaj, kako je Jakob podprl to misel, ko je glede tega zadnjega dogodka rekel: »Vidiš torej, da je vera sodelovala z deli njegovimi in iz del je bila vera popolna in izpolnilo se je pismo: ,Abraham pa je veroval Bogu in vštelo se mu je za pravičnost‘ in ,prijatelj Božji‘ je bil imenovan.« Ta odnos se je resnično zdravo razvijal. Kako navdušujoč zaključek je bil to! Abraham je imel veliko vero v Jehovo, Jehova pa je imel trdno zaupanje v svojega prijatelja. (Jak. 2:21—23; 1. Moj. 18:19; Rim. 4:16—22; Gal. 3:7—9)
17. a) Kakšen zgled je dal Jezus svojim naslednikom? b) Kaj spada k prijateljstvu in kako se je to pokazalo v primeru Abrahama?
17 Jezus je omenil primer pristnega prijateljstva v zvezi z dobrim izmenjavanjem misli. Ponižnost in skromnost, povezana s pripravljenostjo služiti, sta bistveni sestavni del tega primera. Zatem ko je Jezus svojim učencem tiste zadnje noči, ko je bil še skupaj z njimi, umil noge, je rekel: »Če sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste dolžni tudi vi drugemu umivati noge. Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil.« Malo pozneje iste noči jim je rekel: »Vi ste prijatelji moji, ako delate, kar vam ukazujem. Ne imenujem vas več hlapcev, ker hlapec ne ve, kaj dela gospodar njegov; toda vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam oznanil vse, kar sem slišal od očeta svojega«. (Jan. 13:14, 15; 15:14, 15; Fil. 2:3) Postali so njegovi pristni prijatelji, ki jim ni ničesar zamolčal. Podobno je Jehova večkrat govoril z Abrahamom, kakor s prijateljem in nekoč se je z njim celo zaupno in izčrpno pogovarjal, ko mu je dovolil, da je branil Sodomo in Gomoro, kakor se poroča v 1. Mojzesovi, 18. poglavje. Sara, Abrahamova žena, je zaslužila, da se jo prav tako tukaj omeni, ker je bila hitro pripravljena služiti in je pokazovala vero. Dokazala je globoko spoštovanje in kakor pravi Peter, lahko ve, zakonske žene, postanete »njene hčerke, če delate dobro in se ne bojite nobenega strahu«. (1. Petr. 3:5, 6; 1. Moj. 18:6; Hebr. 11:11)
18. S čim se je odlikoval Jehovin odnos do Mojzesa in v kateri posebni objavi je njuna izmenjava misli dosegla višek?
18 Pri Abrahamu je bil prisrčen odnos kot »Jehovin prijatelj« nekaj posebnega; pri Mojzesu je bil izreden, nenavaden način, s katerim je Jehova z njim govoril. Ko je Jehova poklical Mirjam in Arona na odgovornost, ker sta kritizirala Mojzesa, je rekel: »Če je kdo med vami prerok, njemu se dam jaz, Jehova, na znanje v prikazni, v sanjah bom govoril ž njim. Ali nikar tako hlapec moj, Mojzes; on je v vsej hiši moji zvest. Od ust do ust govorim ž njim, očitno in ne s temnimi besedami in vidi podobo Jehovino«. (Jak. 2:23; 4. Moj. 12:6—8) Mnogo let prej, v poročilu o tem, kako je Jehova uporabljal Mojzesov šator, ki je bil »zunaj tabora«, kot »šator shoda«, je rečeno: »In videlo je vse ljudstvo oblakov steber ob vhodu v šator ... In Jehova je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s prijateljem svojim.« Ta izmenjava misli je imela svoj višek v čudoviti objavi Jehove, ko je na Mojzesovo prošnjo šel mimo njegovega obličja in klical: »Jehova, Jehova, Bog mogočni, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici«. (2. Moj. 33:7—11, 17—20; 34:6, 7)
19. Kakšni razlogi so za Mojzesov edinstveni položaj?
19 Ta zaupna izmenjava misli med Jehovo in Mojzesom je bila gotovo edinstvena. Kaj je bil razlog za to? Delno to, ker je bilo to zelo potrebno njemu kot vodji zelo težavnega ljudstva, ki je bilo »trdovratno« in »hudobno« in delno zato, ker je on sam ostal Jehovi neomajno zvest. (2. Moj. 32:9, 22, 25—29) Omenjena je še neka lastnost. »Bil pa je ta mož, Mojzes, zelo krotek, bolj ko vsi ljudje, ki so bili na zemlji.« Tudi v tem pogledu je bil on edinstven in zaključne besede o njem so se glasile takole: »A ni nastopil več noben prerok v Izraelu, enak Mojzesu, katerega bi bil Jehova poznal od obličja do obličja«. (4. Moj. 12:3; 5. Moj. 34:10)
POVZETEK
20., 21. a) Kaj se naučimo iz biblijskega zgleda glede dobrega odnosa in izmenjave misli? b) Kaj se naučimo tudi iz zemeljskih zgledov?
20 Kaj lahko torej rečemo za povzetek? Kaj razumemo pod pojmom dober odnos, ki zahteva izmenjavo misli? V navdihnjenem Svetem pismu najdemo najprej zgled Jehove in njegovega sina. Že od začetka sta imela pristno, ljubeče zanimanje drug za drugega. »Jehova me je imel v začetku poti svoje, pred vsemi deli svojimi, od nekdaj ... tedaj sem bila pri njem kot delovodja in veselje njegovo vsak dan, igrala sem pred njim vsak čas.« Čeprav je Jehova bil nad svojim sinom, ga je povabil k sodelovanju, sin pa je bil vedno poln spoštovanja in poslušen. Med seboj sta imela prisrčne stike in vedno sta si popolnoma zaupala, bila sta popolnoma enotna. (Preg. 8:22, 30; 1. Moj. 1:26; Jan. 11:42; 14:10, 11)
21 Kaj pa ugotovimo, če opazujemo zemeljske zglede, ki so zapisani v Božji besedi? Čeprav je vaš partner prav tako nepopoln, kakor vi sami, je potrebno, da se naučite, kako lahko taktično izražata cenjenje drug do drugega, in to ne le v prvih dneh, temveč vse do visoke starosti. Varujte se gospodovalnega stališča, ki temelji na ponosu in sebičnosti in se kaže v tem, da želi nekdo uveljavljati vedno le svojo voljo ter pričakuje, da se mu bo zakonski partner prilagodil celo v malenkostih, ki niso pomembne. Učita se, kako lahko skupaj hodita in se pogovarjata in bodita pripravljena svoj tempo in svoje razpoloženje prilagoditi drug drugemu. Zaupajta si in verjemita drug drugemu. Nezaupanje je najhujši sovražnik vsake neprisiljene izmenjave misli. Potrudita se razviti vez pristnega prijateljstva in jo utrjujta. Imejta »prisrčno naklonjenost« drug do drugega, povezano z usmiljenjem in blagostjo. (Fil. 1:8; 1. Tesal. 2:8; Jak. 5:11)
22. Katero važno vprašanje zahteva našo nadaljnjo pozornost?
22 Toda tudi če se oba zakonca v vsej odkritosrčnosti trudita vse to upoštevati, se vseeno lahko hitro pojavijo problemi, neglede na to, če sta oba partnerja prava kristjana ali pa ne. Kako lahko ostanemo v takšni situaciji zvesti, posebno v razdeljenem domu? V naslednjem članku bomo našli odgovor na to vprašanje.
[Slika na strani 10]
Govornik ali »Kal Hatze« nekega abesinskega kralja