Komu pripadaš?

1. a) Kot simbol česa se v Bibliji omenja »novi Jeruzalem«? b) Kako je to potrjeno z drugimi stavki?

ČEPRAV ima Jezus pri pojasnjevanju spornega vprašanja o lastninski pravici najvažnejšo vlogo, bodo z njim kot osrednjo Osebo tesno povezane še druge osebe, kakor pokaže Biblija. V opisu preroške vizije o »novih nebesih in novi zemlji« govori Janez: »In videl sem mesto sveto, Jeruzalem novi... napravljeno kakor nevesta, odičena ženinu svojemu.« To nebeško mesto je sestavljeno iz članov krščanske skupščine, ki skupaj sestavljajo »nevesto Jagnjeta« oziroma Kristusovo nevesto (Razod. 21:1, 2, 9). Oni so njegova last. Pavel, ki prav tako govori o tem, je primerjal položaj moža kot poglavarja svoje žene, s položajem Kristusa, ki je »Glava skupščine«. Zatem je nadaljeval: »Možje, ljubite žene svoje, kakor je tudi Kristus ljubil skupščino in je samega sebe dal zanjo.« Ti biblijski stavki jasno pokažejo, kaj je mišljeno z novim Jeruzalemom, in govorijo o ljubečem izvajanju lastninske pravice (Efež. 5:22-25; glej tudi 2. Kor. 11:2).

2. a) Kaj je odgovoril Jezus na Petrovo pojasnilo o vprašanju, kdo je Jezus? b) Kako je Peter pokazal, koga se misli s »skalo«?

² Ko je bil Jezus, ki je poznal namen svojega nebeškega Očeta, na Zemlji, je govoril o tej skupščini in sebe označil za njenega ustanovitelja. Po vprašanju, postavljenem učencem, kaj mislijo ljudje o njem in kdo da je, je vprašal dalje: »Kdo pa pravite vi, da sem jaz? Peter mu je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Tedaj je Jezus pojasnil, da je Bog razodel Petru to resnico. Dodal je: »Na tej sikali sezidam cerkev svojo« (Mat. 16:13-18). Tudi v svojem prvem listu je Peter pojasnil, da je skala ali temelj Jezus Kristus, na katerem se sezidavajo kristjani kot »živi kamni«. Ko je Peter rekel za Jezusa Kristusa, da je izvoljen in dragocen temeljni kamen, se je skliceval na besede Izaije (1. Petr. 2:5, 6).

3. Kdo je bil po besedah Petra Božja posebna lastnina?

³ Iz nadaljnjih Petrovih besed vidimo, da je mesena hiša Izraelova in Božja posebna lastnina, zatajila Jezusa Kristusa kot Mesijo, pod vplivom svojih voditeljev ali graditeljev. To je bilo napovedano z besedami: »Kamen, ki so ga zavrgli zidarji, je postal glava voglu.« Zato je Bog zavrgel meseno hišo in namesto nje vzpostavil krščansko skupščino duhovnih Izraelcev za svoje izvoljeno lastništvo in »izvoljeni narod«. Zato nas zanima, kako se člani te duhovne hiše ali skupščine zbirajo. Kakšni so pogoji, po katerih lahko nekdo postane učenec Jezusa, in ali morajo danes vsi, ki želijo iskreno slediti Jezusu, izpolnjevati te pogoje (1. Peter 2:7-10; Gal. 6:16)?

POGOJI ZA UČENCE

4. Katere točke je Jezus vključil med pogoje za učence?

⁴ Glede na predvidene člane te skupščine je Jezus navedel pogoje za učence. Po Jezusovih besedah vključujejo naslednje tri točke: »Če kdo hoče za menoj iti, naj (1) zataji samega sebe in (2) vzame križ svoj nase in (3) gre za menoj.« Da bi lažje razumeli, je dodal: »Kajti kdor hoče ohraniti življenje svoje, ga izgubi, kdor pa izgubi življenje svoje zaradi mene, ga najde« (Mat. 16:24, 25).

5. Kakšen poseben pomen ima izraz »odreči se samemu sebi«?

⁵ Odreči se pravici do samega sebe ali predati se, ne pomeni, da ne maramo več za določene stvari, temveč pomeni priznati, da ne pripadamo več samim sebi in da ne zahtevamo več lastninske pravice zase, temveč jo prepuščamo Jehovi Bogu.

6. Kaj pomeni »nosili svoj križ«?

⁶ Vzeti svoj križ nase je prav tako velikega pomena. Čeprav niso učenci, ki so takrat sledili Jezusu, teh besed vzeli dobesedno, so jim vendarle pokazale, da naj bodo pripravljeni iti po poti, ki lahko s seboj prinese trpljenje, sramoto in smrt. Še bolje bomo razumeli, če bomo to pogledali v povezavi z drugimi pogoji za učence.

7., 8. Kaj pomeni stalno slediti Jezusu? Kakšen zgled nam je On dal in kakšna vprašanja se zato postavljajo?

⁷ Kot zadnji pogoj je Jezus omenil, da mu je treba stalno slediti. Učenec je tisti, ki se uči, ki je dejansko šolar. Jezus daje jasno razumeti, da zahteva od svojih naslednikov, da verujejo njegovim naukom in v vsem svojem življenju, v vsakem pogledu po njih postopajo. Ko jim je dal zadnjo nalogo, je rekel: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode... učeč jih, maj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal« (Mat. 28:19, 20). Jezus je najbolj poudarjal oznanjevanje in poučevanje dobre vesti. Poročilo pokaže, da so Njegovi prvi učenci, kakor tudi vsi ostali člani krščanske skupščine prvega stoletja, točno sledili njegovemu zgledu. Iz tega razloga in zato, ker niso bili del tega sveta, so si nakopali sovraštvo in mržnjo sveta. Tako so morali nositi svoj križ (Jan. 15:19, 20; 17:14-18; Dej. ap. 8:4).

⁸ Omenjene pogoje za učence bomo še bolje razumeli, če upoštevamo, kako in zakaj je Jezus sam, na zgleden način izpolnjeval vse te pogoje. Ali se je odrekel samega sebe? Ali je vzel svoj križ nase in ga vztrajno nosil? Ali je na katerikoli način izgubil svojo dušo?

9. Kako se je Jezus po Filip. 2:5—8 popolnoma zatajil?

⁹ Očitno je apostol Pavel mislil na ta vprašanja, ko je pisal kristjanom v Filipih: »To mišljenje bodi v vas, ki je bilo v Kristusu Jezusu: kateri, ko je bil v podobi Božji, ni štel za rop biti enak Bogu, temveč samega sebe je izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na lesu« (Fil. 2:5-8). Nihče ni v samozatajevanju mogel iti dalje kakor on. Kdor dejansko pripada Kristusu Jezusu in mu sledi, ta mora imeti enako mišljenje in ga tudi pokazovati.

10. Kakšno nadaljnje pojasnilo dobimo v zvezi s tem iz Izaije 53. poglavje?

¹⁰ Drugi biblijski stavki potrjujejo to dejstvo in pokažejo, zakaj je Mesija moral trpeti in umreti, da bi odkupil človeštvo. Tako je prerok Izaija pisal o njem: »Zaničevan je bil in preziran... in nič ga nismo čislali. Zares, on |je nosil bolezni naše in si je naložil bolečine naše... in Jehova mu je naložil nas vseh krivice. Mučili so ga... bil je odrezan od dežele živečih... Ko izvrši duša njegova daritev za greh, bo videl (Mesija) zarod, podaljšal dni svoje in kar je Jehovi po volji, bo uspevalo v roki njegovi« (Izaija 53:3-12).

11. Kakšno čudovito nagrado je končno prejel Jezus Kristus od Jehove?

¹¹ Pregled poti, po kateri je šel Jezus pod takšnimi težavami, ne bi bil popoln, če ne bi omenili še tisto, kar je dosegel. Še pred tem, ko je napisal gornje besede, je bil Izaija navdihnjen, da napiše glede prihajajočega Mesije, naslednje Božje besede: »Glej, hlapec moj bo modro ravnal; povzdigne se in visok bode silno« (Iza. 52:13). Pozneje je pisal apostol Pavel kristjanom v Filipih o Mesiji: »Zato ga je tudi Bog visoko povišal in mu podelil ime, ki je nad vsako ime; da se naj v imenu Jezusa pripogiblje vsako koleno... in vsak jezik pripoznava, da Jezus Kristus je Gospod, v slavo Boga očeta« (Fil. 2:9-11). Ko je Jezus naštel pogoje za učence, je govoril o njihov bodoči slavi: »Kajti sin človekov ima priti v slavi Očeta svojega z angeli svojimi in tedaj povrne vsakemu po delu njegovem« (Mat. 16:27). Pavel je govoril o Jehovinem »blagovoljnem sklepu svojem, ki ga je sklenil v sebi, za uravnavo izpolnitve časov, da vse zedini pod eno glavo v Kristusu«. Takšno ureditev in takšen način postopanja lahko vidimo še danes, po devetnajstih stoletjih, če opazujemo Jehovine priče (Efež. 1:9, 10).

POTREBNI KORAKI

12. a) Kako gledajo mnogi na Jezusa kot Odkupitelja? b) Čemu se naj pustimo v tem pogledu voditi?

¹² Ali tudi ti pripadaš Jezusu in njegovemu Očetu Jehovi? Kot član človeške družine, ki je odkupljena s Kristusovo žrtvijo, si njuna last (1. Tim. 2:5, 6). Tega morda ne boš priznal, saj je razmeroma malo tistih, ki to priznavajo. Mnogi, ki pripadajo cerkvam krščanstva, sicer govorijo, da priznavajo Gospoda Jezusa za svojega Odkupitelja, toda razen tega, da gredo tu in tam v cerkev, ali jo finančno podpirajo, ne storijo ničesar. Morda se držijo določenih meril lepega vedenja, poslušni so oblastem, ki vladajo, in imajo dober odnos do svojih bližnjih, toda niso predani Jehovi in Kristusu in z njima niso v dobrem odnosu. Ali si ti v takšnem odnosu? Božja beseda pokaže, kako se lahko naredi korak za korakom in na kakšen način.

13. a) Kaj je treba najprej spoznati in kako to izrazimo? b) Kateri nadaljnji korak moramo narediti in kako to pokažemo?

¹³ Najprej moramo razumeti, da smo kot člani človeške družine po naravi nepopolni in obremenjeni z grehom. Ti si podedoval greh in smrt. Sam se ne moreš rešiti iz tega stanja in tega ne more storiti noben drug človek. Omenili smo že, da iz Božje besede lahko spoznamo, kako je on, ki je edini izvor življenja, poskrbel po svojem sinu za možnost sprave z njim. Če boš sledil njegovemu pozivu, se lahko rešiš in dosežeš večno življenje. Zatem ko si to spoznal, boš po nagibu svoje vesti naredil prva dva koraka. Občutiti moraš resnično kesanje za vse, kar si storil, ko si bil še v svetu. Mogoče nisi naredil ničesar, kar bi se lahko označilo kot zločin, toda bil si zadovoljen z življenjem, za katero si mislil, da je dobro, ne da bi skrbel za Božja merila in zahteve. V kolikor si bil religiozen, si sedaj morda opazil, da si bil dejansko zapeljan od krive religije. Tako torej spoznaš, da je razen koraka kesanja potreben tudi korak spreobrnitve. Z drugimi besedami, popolnoma se moraš spremeniti in potem svetu obrniti hrbet. Peter je rekel takrat Židom: »Rešite se tega popačenega rodu.« »Izpokorite se torej in izpreobrnite, da se izbrišejo grehi vaši« (Dej. ap. 2:40; 3:19).

14. Kako bi naj na nas vplivalo spoznanje o Božjem ocenjevanju današnjega svetovnega stanja?

¹⁴ Če pomislimo, kako Bog obsoja današnji svet, ki je »shranjen za ogenj in se vzdržuje za dan sodbe in pogube brezbožnih ljudi«, tedaj je gotovo potrebno in razumno, da naredimo oba koraka (2 Petr. 3:7). Treba pa je storiti tudi tretji korak, ki je prav tako razumen in ki neprisiljeno sledi prvim dvema. Pri tem ima važno vlogo tudi vest. Ko si še bil suženj greha in se nahajal na poti smrti, na koncu katere je smrt, nisi imel čiste vesti pred Bogom. Toda ko si spoznal in izvedel, kako visoko ceno sta plačala Bog in njegov ljubljeni sin, da bi ti omogočila spravo z njima, se lahko vidiš v povsem drugačni luči (Rim. 6:16; 5:6-8; 1. Jan. 4:9).

15. a) Kakšno važno odločitev naj bi nato storili in na kaj naj bi nas ta odločitev navedla? b) Čigav učenec postanemo tako in za koga smo lahko prepričani, da nas je še sprejel?

¹⁵ Sedaj želiš ne le to, da bi bil blagoslovljen od Boga, temveč tudi, da prideš s čisto vestjo z njim v zaupen odnos in ta odnos tudi ohraniš. Zato skleneš, da se mu boš predal z vso svojo dušo. Pri tej odločitvi sodelujeta razum in srce in to je korak predanosti. V iskreni molitvi, ki jo usmeriš k Bogu po Jezusu Kristusu, mu poveš svojo odločitev. Prosiš ga, da te sprejme pod njegovimi pogoji. Ker prihajaš k njemu z zaupanjem in na osnovi Kristusove žrtve, si lahko prepričan, da te bo priznal. To prav tako pomeni, da postaneš učenec, naslednik Jezusa Kristusa. Ker je Jezus Kristus podoben svojemu Očetu, si lahko prepričan, da te tudi on radostno sprejema. Če o vsem razmisliš, se boš zavedal dejstva, da k tvoji odločitvi od srca spada še nekaj (Mat. 11:28-30; Iza. 55:7).

16. a) S kakšnim simbolom je Jezus kot človek dal spoznati, da se je predal Bogu in bo izvajal njegovo voljo? b) V koliko je to zgled za nas, toda kakšna je razlika?

¹⁶ Peter je pisal, da nam je Kristus zapustil zgled, da bi lahko točno sledili njegovim stopinjam (1. Petr. 2:21). Prvi vidni korak, ki ga je naredil Jezus, ko je vedel, da je prišel od Boga določeni čas, je bil, da se je pustil krstiti Janezu Krstniku. Njegov krst je bil znak, da se je predal Bogu in, da bo izvajal njegovo voljo, kakor je bilo zanj napovedano v Psalmu 40:6-8). (Glej tudi Hebr. 10:5-10). Jezus ni imel greha, zaradi katerega bi se bil moral kesati. Pred Bogom je imel čisto vest. V tem primeru je bil krst le vidni simbol predanosti in odločitve, da bo izvajal Božjo voljo. Ker pa si ti bil suženj greha, je tvoj krst prav tako na Boga naslovljena prošnja za dobro vest. Čeprav si še vedno nepopoln, daješ »sedaj svoje ude v službo pravičnosti v posvečenje« (1. Petr. 3:21-4: 3; Rim. 6:19).

17. Kako naj glede na 2. Kor. 5:14, 15 gledamo na omenjene korake?

¹⁷ Če gledaš na vse to v pravilni luči, tedaj boš iz ljubezni do Boga, iz hvaležnosti do njegovih ljubečih priprav in prijaznega poziva čutil, da moraš odločno storiti te korake. Nihče te ne sili, niti ne izvaja na tebe pritisk, nasprotno, to smatraj za veliko prednost. (2. Kor. 5:14, 15).

VELIKA PREDNOST

18. a) Kako je Jezus pokazal, da je bila njegova zapoved po Jan. 13:34, nova? b) Zakaj je čudovita prednost iti po isti poti kakor Jezus?

¹⁸ Druga od dveh največjih zapovedi, ki so bile dane Izraelcem, se je glasila: »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe« (Mat. 22:39). Jezus pa je svojim učencem rekel: »Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj.« Istega večera, le malo pozneje, je rekel: »Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da življenje svoje za prijatelje svoje« (Jan. 13:34; 15:13). Ravno to je naredil Jezus. Zatajil je samega sebe in ni poizkušal ohraniti svoje duše ali jo rešiti, temveč je povabil svoje naslednike, naj tudi tako delajo. Zakaj? Zato ker se je Bog odločil, da v času, ko dopušča zlo, da ljudem priložnost, zadovoljiti njegovim zahtevam: »Bodi moder, sin moj, in razveseljuj srce moje, da lahko odgovorim njemu, ki bi mi kaj očital« (Preg. 27:11). Primer Joba pokaže, da je satan obrekoval Jehovo, ko je trdil, da nihče ne bi ostal stanoviten v čistosti do Boga, če od tega ne bi imel nobene koristi (Job 1:9-11; 2:3-5). Hotel je reči, da nihče ne bo pripravljen iz ljubezni do Boga zatajiti samega sebe. Jezus se je popolnoma zavedal tega stanja, zato je izkoristil priložnost in šel z veseljem in pripravljenostjo po tej poti. Do današnjega dne gredo vsi, ki so pripravljeni postati njegovi učenci, po tej poti. Ali ni čudovita prednost, imeti delež, — čeprav le majhen, — na opravičenju Jehovinega imena? Da, tudi mi imamo prednost, nekaj doprinesti k temu, da Bog svojemu nasprotniku in zasmehovalcu prepričljivo in popolnoma odgovori.

19. Kakšno prednost imamo vsi v današnjem času in kaj bomo morali delati tudi pozneje?

¹⁹ Vsi Kristusovi učenci, — ki imajo upanje, da v zvezi z Božjim kraljestvom živijo na nebu ali na Zemlji, — imajo prednost, da nosijo »križ« svoj v dneh, ko je zlo dopuščeno. Po »veliki stiski« pa bodo obstajali le še ljudje, ki se bodo predali Bogu iz istega nagiba, namreč iz ljubezni, samo da bodo to delali pod drugačnimi okoliščinami. Še vedno bo treba biti Jehovi predan iz vse duše, toda ne bo več potrebno nositi »mučilnega kola« (Iza. 25:8).

20. a) Kako bo dejansko razjasnjeno sporno vprašanje o lastninski pravici? b) Kakšno stališče zavzemajo pravi kristjani glede vprašanja, če je Jehova dostojen lastninske pravice?

²⁰ Že sedaj vidimo, kako se bo razvijala zagotovljena razjasnitev spornega vprašanja o lastništvu. Dejanska pojasnitev spornega vprašanja, se bo lahko spoznala po »veliki stiski«, ko bodo satan in njegovi demoni vrženi v brezno. Za vso večnost bo to vprašanje pojasnjeno, ko bo satan skupaj z njegovimi demoni in tistimi, ki ga podpirajo, za vedno uničen. Da je Jehova dostojen lastninske pravice, so že dokazali pravi Kristusovi učenci, predvsem pa sam Jezus Kristus tako, da so ga radostno priznali kot vrhovnega Vladarja, odločno zavračajoč vsako priložnost, da bi postali neodvisni.

21. Kakšno navdušujoče delo leži pred nami in kakšno čudovito upanje imamo?

²¹ V času tisočletne vladavine Kraljestva se ne bo več postavljalo vprašanj o Jehovini upravičenosti do lastništva, niti na organiziran način, niti za daljše razdobje. Radostno bo opravljati ogromno delo, ko se bodo odstranjevale vse posledice pokvarjenosti, nakopičene v šest tisoč letih, ko je vladal greh. Kaj pa se bo zgodilo, ko bo to delo končano? Pavel je pisal: »Potem pride konec, kadar on (Kristus) izroči kraljestvo Bogu in Očetu, kadar odpravi vsako poglavarstvo in vsako oblast in moč ... tedaj se tudi sam Sin podloži temu, ki mu je vise podložil, da bi Bog bil vse v vsem« (1. Kor. 15:24-28). Ko bo združeno vse človeštvo, tedaj bo Kristus, priznavajoč dejstvo, da vse stvarstvo pripada Jehovi Bogu, predal kraljestvo svojemu očetu. To upanje nas spodbuja, da že sedaj soglašamo z nebeško pesmijo: »Vreden si, Jehova in Bog naš, prejemati slavo in čast in moč, zakaj ti si ustvaril vse in zaradi volje tvoje je bilo vse in je bilo ustvarjeno« (Raz. 4:11).

22. Kako lahko in kako bi naj odgovorili na vprašanje: »Komu pripadaš ti?«

²² Komu pripadaš ti? Ali si sledil ljubečemu pozivu, da se predaš Bogu in izvajaš njegovo voljo, kakor je zapisana v Božji besedi? Če nisi, morda pustiš, da te ovirajo sebična razmišljanja ali želje? Tedaj te prosimo namesto Kristusa: spravi se z Bogom! Pokaži, da ga poslušaš. Potrudi se, da prideš z njim v zaupen odnos in se veseli prisrčnega prijateljstva z njim. Bodi srečen, da pripadaš njemu, ker si ga postavil za svojega Boga in, ker se boš priključil njegovemu, — njemu predanemu ljudstvu (2. Kor. 5:20; Miha 4:5; Jan. 15:15; Razod. 21:3).