Kako so krivi bogovi zapeljali izraelski narod
ALI lahko neka popačena oblika oboževanja deluje privlačno? Kaj je lahko navedlo nek narod, da pomeša čisto oboževanje z oboževanjem krivih bogov? Odgovor na to vprašanje je tisto, kar se je zgodilo Izraelcem. Bili so opozorjeni, da se bo to zgodilo: »In njih (Kanaanski) bogovi naj vam bodo v zanko.« (Sodn. 2:3)
Kako pa je prišlo do tega? Da bi pojasnili to vprašanje, moramo najprej preiskati način kulta Baala, religije Kanaana.
BAALOV KULT
Glavni kanaanski bog je bil Baal. Vsako mesto v Kanaanu, kakor tudi v drugih deželah, v katerih je bil zastopan kult boga Baala, je imelo lastnega Baala, ali po pomenu imena »Baal«, svojega »gospoda« ali »lastnika«. Takemu Baalu je bilo pogosto dano ime, ki je označevalo, kateremu kraju pripada. Primer za to je »Baal-peor«, kjer ime božanstva poteka od gore Peor. Takšnih krajevnih Baalov je bilo mnogo. Kanaanci in sosednji narodi so smatrali, da so vsi krajevni Baali samo izrazne oblike boga Baala.
Iz starih zapisov, odkritih v Ras Šamri, na sirski obali se vidi, da je bil kult Baala kult plodnosti, ki je imel važno vlogo v poljedelstvu. Oboževalci Baala so povezovali letne spremembe in vojskujoča se božanstva ter so verovali, da je konec deževnega obdobja in izumiranje vegetacije pravzaprav zmaga boga Mota nad Baalom. Baal naj bi bil takrat prisiljen, da se umakne v globino Zemlje. Začetek deževnega obdobja je pomenil za oboževalce Baala, da je Baal ponovo živ in da je njegova sestra Anata premagala boga Mota. Mislili so, da poroka Baala z Astaroto zagotavlja bogato in plodno žetev ter rodovitnost drobnice in ostalih čred v prihodnjem letu.
Oboževalci Baala so verovali, da bodo s predpisanimi obredi, ki so se jim predajali v času svojih religioznih praznikov, spodbudili bogove, da sledijo njihovemu zgledu. Ko so slavili vrnitev Baala v življenje in njegovo poroko z Astaroto, so prirejali divje seksualne orgije. Pri tem je šlo za neko vrsto seksepilnega (spolno privlačnega) čaranja, ki je bilo izvajano v upanju, da bodo bogovi posnemali obožavalce in jim zagotovili plodno leto za poljedelstvo.
Po vsem Kanaanu so bili Baalu posvečeni templji v katerih so služili kot duhovniki nečistniki in nečistnice, ki so se prostituirali. Ob oltarju izven templja so bili kamniti stebri in sveti koli, (ki so predstavljali boginjo Ašero) ter kadilnice. Kakor sveti koli, tako so bili tudi kamniti stebri simbol spolnih organov.
Zapisi tekstov iz Ras Šamre in arheološke najdbe pokažejo, da je bil kult Baala skrajno popačena religija. Boginje Astarota, Anata in Ašera so istočasno ponazarjale pohotnost, grozovitost in vojno. Kipci Astarote, najdeni na Bližnjem vzhodu, prikazujejo to boginjo povsem golo in z močno nakazanimi spolnimi označbami. Po enem izmed tekstov, najdenih v Ras Šamri, odgovarja Anata svojemu očetu, ki odklanja neko njeno prošnjo: »Prav gotovo ti bom razbila glavo in storila, da se tvoji sivi lasje in siva brada napolnijo s krvjo.« O njeni krvoločnosti beremo: »Ona se mnogo bori in uživa v gledanju boja; Anata razmišlja o svojih borbah. Jetra Anate so polna smeha, srce je polno radosti; njena jetra plapolajo od radosti, ker je do kolena v krvi plemenitih in do pasu v njihovi preliti krvi.« Kako gnusna slika!
Razumljivo je, da je hotel Jehova Bog kot ljubeči Oče zaščititi svoj narod, Izrael, pred tem gnusnim Baalovim kultom. Po zakonu, ki ga je dal Izraelcem, je bilo malikovalstvo prestop, vreden smrtne kazni (5. Mojz. 13:6-10). Zapovedal jim je, naj uničijo vse, kar je pripadalo oboževanju krivih bogov, in naj ne sklepajo nobenih zvez z malikovalci (5. Mojz. 7:2-5). Imen drugih bogov niso smeli niti omenjati oziroma niso jih smeli omenjati z religioznim spoštovanjem ali na način, ki bi pokazal, da verujejo v njihov obstoj (2. Moj. 23:13).
Toda Izraelci niso poslušali.
ZAKAJ ZAPELJANI
Kot vsaka druga oblika malikovalstva je bil tudi kult Baala delo »mesa« (Gal. 5:19-21). Zato je še posebej odgovarjal grešnemu nagnjenju nepopolnega človeka. Izraelci niso bili oboroženi proti zapeljevanju k malikovalstvu in drugim, s tem povezanim mesenim delom.
Zatem ko so se naselili v obljubljeni deželi, so lahko opazovali, da so njihovi sosedje, Kanaanci, na splošno uspešni poljedelci, ki dosegajo dobre rezultate. Ker Izraelci niso imeli izkušenj v poljedelstvu, ni bilo nič nenavadnega, če je kdo izmed njih iskal nasvet pri Kanaancih. Po mišljenju Kanaancev je moral biti Baal zadovoljen, da bi bila letina dobra. Če bi bil Izraelec od predlogu, da mora zadovoljiti krajevnemu bogu Baala, vznemirjen, tedaj je lahko Kanaanec svojega soseda pomiril: rekoč, da ga nič ne moti, če on še naprej obožuje Jehovo. Gre samo zato, da Baala prav tako prizna in gleda, da mu ugaja.
Ker morda Izraelec ni vedel, da so dejansko poznavanje zemlje in izkušnje Kanaancev vzroki za uspeh, je lahko bila njegova želja za materialnim dobičkom zanka. Da bi iz svoje zemlje dobil kar najboljši pridelek, je mislil, da je upravičen na svojem polju postaviti oltar Baalu in ob njem sveti kol. Pri tem je morda mislil: »Saj kljub temu obožujem Jehovo.«
Nadaljnji faktor, ki je doprinesel, da so Izraelci prišli v zvezo s krivimi bogovi, so bile poroke s osebami, ki niso oboževale Jehove. Celo modri kralj Salomon je odpadel od pravega oboževanja, ker je poročil žene, ki so služile krivim bogovom in boginjam (1. Kralj. 11:1-8). Nič ne pokazuje, da je Salomon prenehal oboževati Jehovo in doprinašati žrtve v templju, očitno je, da je izvajal neko vrsto medverstva, da bi ugajal svojim ženam; toda to ni bilo všeč Jehovi.
Drugi so bili zapeljani s pohotnim spolnim kultom, ki je bil povezan z oboževanjem krivih bogov. V Sitimu, v moabski dolini, je tej skušnjavi podleglo na tisoče Izraelcev in zapadli so malikovanju. Biblija poroča: »In ljudstvo začne nečistovati s hčerami Moabcev, ki so povabile ljudstvo k daritvam svojih bogov in; jedlo je ljudstvo in se priklanjalo njih bogovom« (4. Mojz. 25:1, 2).
Ti religiozni prazniki z opijanjanjem in pojedinami so posebno ugajali tistim, ki so radi uživali. V Amosu 2:8, beremo: »In na zastavljenih oblačilih leže pri slehernem oltarju in v hiši Boga svojega pijo vino tistih, ki jim je bila prisojena globa.« O nekem religioznem prazniku v Sitimu poroča Biblija: «In gredo ven na njive in obirajo vinograde in tlačijo grozdje in napravijo veselico ter gredo v svojega boga hišo in jedo in pijejo« (Sodn. 9:27).
Tako je tudi negotovost pred bodočnostjo (izzvana z nevero ali slabo vestjo pred Jehovo), mnoge navedla, da so iskali pomoč pri krivi religiji v upanju, da bodo dobili varnost in se jim bo vse obrnilo na dobro. Primer za to je Izraelski kralj Ahazija, sin Ahaba in Jezabele. Zatem ko je bil ranjen v neki nesreči, je poslal poslance, da povprašajo boga v Ekronu, če bo ozdravel (2. Kralj. 1:2, 3).
KAJ SE LAHKO IZ TEGA NAUČIMO
Če opazujemo, kaj se dogaja danes v krščanstvu, nas naj ne preseneča, da so bili Izraelci zapeljani k malikovalstvu. V krščanstvu so ljudje z visoko izobrazbo, a hodijo k vražarjem in se ukvarjajo z okultizmom, nosijo prinašalce sreče in v nekaterih deželah celo obiskujejo vrače v upanju, da jih bodo ozdravili. Istočasno trdijo kakor nezvesti Izraelci v starem času, da služijo Bogu Biblije. Razen tega je v tako imenovanem krščanstvu na splošno razširjena spolna nemorala, pijančevanje, požrtije, kakor tudi prevare in druga mesena dela.
To stanje je zanesljiv dokaz, da ti nezakoniti pristaši krščanskih cerkva ne bodo ušli izvršitvi božanske obsodbe. Jehova Bog ni prizanesel nezvestim Izraelcem in, ker se On ne spreminja, bo ponovno »nagla priča zoper čarovnike in prešeštnike in krivoprisežnike in zoper nje, ki trgajo najemniku plačilo in silo delajo vdovi in siroti ter kratijo pravico tujcu, mene pa se ne boje« (Mal. 3:5, 6).
Kdor si želi pridobiti Božjo milost, se mora brezpogojno varovati, da se ne omadežuje z malikovanjem ali katerimkoli drugim delom grešnega telesa. V kolikor imaš tudi ti takšno željo, tedaj moraš sovražiti, kar Bog obsoja, in ne smeš slediti mislim, ki so usmerjene na želje telesa. Tako se lahko upreš zapeljevanju tega sveta, ki prinaša smrt. Apostol Janez je napisal: »Ne ljubite svet, ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni ljubezni očetove z njem. Zakaj vse, kar je na svetu: poželenje mesa in poželenje oči in življenja napuh, ni iz Očeta, temveč je iz sveta. In svet gine in poželenje njegovo; kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj« (1. Jan. 2:15-17)