Razjasniti sporno vprašanje o lastninski pravici
»Glej, Jehovino, tvojega Boga, je nebo in nebesa, zemlja in kar je na njej.« — 5. Moj. 10:14.
1. Kaj v prvi vrsti dokazuje, da je Bog lastnik neba in Zemlje in kako to potrjuje Biblija?
»V ZAČETKU je ustvaril Bog nebesa in zemljo« (1. Moj. 1:1). Te uvodne besede Biblije dokazujejo, da nebo in Zemlja pripadata Bogu. On je to ustvaril oziroma proizvedel ali povzročil, da je nastalo. On je Stvarnik obeh in zato sta njegova lastnina, njegova posest. On sam je njihov absolutni, pravnoveljavni Lastnik in ima do njih pravico. Biblija je pravni dokaz temu ali listina. To se vztrajno potrjuje v Njegovi Besedi, — celo v zadnji knjigi, v Razodetju (Raz. 4:11; 10:6; 14:7).
2. Katere nadaljnje dokaze za Božjo lastninsko pravico najdemo v Bibliji?
2 To potrjujejo tudi nadaljnje vrste prvega poglavja, prve Mojzesove knjige. Pri vsakem ustvarjalnem delu je Bog določil, kaj je treba storiti. Vedno znova beremo: »In reče Bog: bodi...«, za vse žive ali nežive stvari na nebu ali na Zemlji. Tudi imenoval jih je. »In svetlobo je Bog imenoval dan.« Končno »pogleda Bog vse, kar je bil storil in glej, dobro je bilo jako«. Vse je nosilo pečat njegovega odobravanja. V času, ko je bilo ustvarjeno, »ko je Jehova Bog naredil zemljo in nebo«, je vse pripadalo njemu, edinemu, pravemu Bogu (1. Moj. 1:5, 31; 2:4). Mojzes je pozneje to potrdil pod navdihnjenjem, ko je rekel Izraelcem: »Zakaj Jehova, vaš Bog, on je Bog bogov in gospodov Gospod, Bog mogočni, veliki, silni in grozni« (5. Moj. 10:14, 17).
3. Zakaj zasluži v zvezi s tem našo posebno pozornost ustvaritev človeka?
3 Ustvaritev človeka je bila krona zemeljskega ustvarjanja in zato zasluži posebno pozornost. Poročilo o tem daje nadaljnje pojasnilo o lastninski pravici. Omenjajo se razna gledišča, — med ostalim podložnost, — ki pokazuje na več ali manj pogojeno ali omejeno lastninsko pravico, povezano z določenimi dolžnostmi. Upoštevajmo, kar je rečenega v zvezi s tem.
4. a) Kaj pomenijo besede: »Naredimo človeka po svoji podobi«? b) Kdo je, kakor pokaže Biblija, sodeloval pri ustvarjanju?
4 Prvikrat poročilo govori, da je bil nekdo povabljen k sodelovanju s Stvarnikom. »In reče Bog: Naredimo človeka po svoji spodobi, ki nam bodi sličen in gospoduje naj ribam morskim in pticam nebeškim in živini in vesoljni zemlji.« Ali to pomeni, da je Bog svojo lastninsko pravico nekomu delno ali popolnoma prepustil? Ne. Iniciativa, odgovornost in vodstvo je ostalo neomejeno v njegovih rokah. V naslednji vrsti beremo: »In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril« (1. Moj. 1:26, 27). Iz drugih biblijskih stavkov se spozna, da je bil tisti, ki se sedaj imenuje Jezus Kristus, ob ustvarjanju, v nekem pogledu Jehovina desna roka. Bil je, — ponazorjen kot utelešena modrost, — »pred vsemi deli svojimi (Jehovinimi)«, Jehovin »delovodja«. Bil je »BESEDA«, po kateri so nastale vse ostale stvari. Bil je »podoba Boga nevidnega, Prvorojenec vse stvaritve«. Zato je bilo prav, da je sodeloval pri ustvaritvi človeka, ker je bil tudi človek ustvarjen po Božji podobi. O Jezusu Kristusu se sicer govori kot o našem »edinem Vladarju in Gospodu našem, Jezusu Kristusu«, toda, kakor bomo pozneje videli, on ni imenovan tako zato, ker je sodeloval na Božji strani pri ustvarjanju, temveč zaradi vloge, ki jo je imel kot odkupitelj (Preg. 8:22, 30; Jan. 1:1-3; Kol. 1:15, 16; Juda 4).
5. Kateri biblijski stavki se lahko navedejo kot dokaz, da je človek dobil določene lastninske pravice?
5 Postavlja se torej vprašanje, ali ni dobil človek določene lastninske pravice, ko mu je bila ob ustvaritvi dana naloga: »Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji« (1. Moj. 1:28)? Iz teh besed bi se lahko sklepalo, da je dobil takšno pravico. Ali ne pripada človeku določena lastninska pravica že s tem, da je ustvarjen po Božji podobi? Spomnimo se lahko še drugih biblijskih stavkov, ki podpirajo to misel. Noe je rekel Bogu: »Postavil si ga za vladarja delom svojim rok, vse si mu podložil pod noge njegove.« V dobro znanih besedah Psalmista je rečeno: »Nebesa so nebesa Jehovina, a zemljo je dal sinom človeškim« (1. Moj. 9:2; Ps. 8:6; 115:16).
6. Zakaj je treba te stavke pregledovati povezano?
6 Vzemimo, da je v teh stavkih človeku dana oblast nad določenimi stvarmi, toda samo v pogojeni ali omejeni meri. To vidimo iz vsakega od teh stavkov, če upoštevamo povezanost oziroma celoto. Če želimo razumeti Božjo besedo v določenih temah, moramo vedno tako postopati.
7. Kaj spoznamo glede na položaj človeka kot lastnika iz a) 1. Mojz. 2:15—17, b) 1. Mojz. 9:3—6, c) Psalma 8 in d) Psalma 115?
7 Nobenega dvoma ni o tem, kakšen položaj je človek najprej imel in komu je dejansko pripadal, ker beremo: »Vzame torej Jehova Bog človeka ter ga postavi na vrt Edenski, da bi ga obdeloval in ga varoval.« Zatem beremo: »In Jehova Bog zapove človeku, rekoč: od vsega drevja s tega vrta prosto jej; a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej; zakaj tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti« (1. Moj. 2:15-17). Če pomislimo, da je življenje človeka bilo odvisno od poslušnosti do njegovega Stvarnika in lastnika, tedaj prav gotovo ne bi smel pozabiti, komu pripada. V poročilu o Noetu je takoj zatem, ko je omenjeno, da mu je izročeno vse živo stvarstvo, bilo neposredno in jasno zapovedano, da naj ne je krvi in ne preliva človeške krvi. S tem je ponovno poudarjeno, komu dejansko pripada življenje, ponazorjeno s krvjo vseh živih stvarjenj (1. Moj. 9:3-6). Če se obrnemo k Psalmu 8, tedaj ugotovimo, da vsebina tega psalma ne posveča pozornosti človeku, kot lastniku Zemlje, temveč da je v njem slavljen in poveličevan resnični Gospodar in Lastnik vseh stvari: »O Jehova, Gospod (Gospodar, Lastnik) naš, kako veličastno je ime tvoje na vsej zemlji« (Psalm 8:1, 9). Podobno najdemo tudi v Psalmu 115, posebno v uvodnih besedah: »Ne nam, Jehova, ne nam, temveč svojemu imenu daj čast, zaradi milosti svoje, zaradi resnice svoje!« Iz tega se vidi, da je Jehova ne samo dejanski Posestnik, temveč tudi dober in sposoben Lastnik in da si boljšega ne moremo želeti.
8. a) Kateri položaj je Stvarnik prenesel na človeka? b) Ali se to na splošno prizna in kakšna vprašanja se postavljajo?
8 Iz teh, že pregledanih biblijskih stavkov, smo lahko videli, da je bil najprej človeku dan položaj z veliko odgovornostjo ali zaupni položaj. Ker je bil ustvarjen po Božji podobi in s prosto voljo, je imel tudi potrebne sposobnosti, da bi izpolnil vsak pogoj. Jehova je bil osnovni lastnik in Gospodar, človek pa je bil najemnik z nalogo, da upravlja vso Zemljo. Res je, da mu je bilo zaupano oskrbovanje svete posesti, a prav tako je res, da človek danes na splošno ne priznava te svoje obveznosti, temveč postopa ravno obratno. Kako je prišlo do tega? Kdaj je postalo vprašanje glede lastninske pravice, sporno vprašanje in kako bo pojasnjeno? Kako bo to zadevalo nas kot posameznike in kako bo na nas delovalo? Zares nas zanima resničen odgovor na ta vprašanja.
NASTALO JE SPORNO VPRAŠANJE O LASTNINSKI PRAVICI
9. Na kaj je pokazovalo uživanje prepovedanega sadu?
9 Ko je satan hudič zapeljal Evo, da je vzela od prepovedanega sadu, ni bilo omenjeno, komu ta pripada. Toda poglejmo si na kratko, kaj se dogaja, če nekaj pojemo. Čim imamo nekaj v roki, ali leži na našem krožniku, tedaj je to, — bodisi upravičeno ali neupravičeno, — v naši lasti. Ko pa to pojemo, postane del nas samih. Hrano smo si prisvojili, neglede na to, kakšen izgovor bi navedli ali kaj bi priznali. Tako se je zgodilo tudi Evi. Čeprav je pravkar ponovila zapoved: »Ne jejta od njega, tudi se ga ne doteknita, da ne umreta«, je vendarle, — kakor beremo dalje, — »vzela od sadu njegovega ter jedla« (1. Moj. 33:1-6). Tisto, kar je oba navedlo k takemu dejanju, je bila satanova trditev, da imata pravico jesti ta sad. S svojim namernim in izzivajočim postopkom, ki je bil močnejši od besed, sta Adam in Eva uvrstila prepovedano drevo med drevesa, katerih sadove sta smela jesti. Ali sta neposredno po zaužitju prepovedanega sadu občutila, da sta imela pravico do takšne uvrstitve drevesa? Njuna slaba vest je govorila nasprotno. Seveda sadež, ki sta ga pojedla, nista mogla več obesiti nazaj na drevo in čeprav sta jedla in si tako prisvojila prepovedani sad, jima to ni dalo občutka, da jima je dejansko pripadal ter bi imela do njega pravico. Listje pa, iz katerega sta si naredila obleko, ker sta se zavedla svoje golote, nista vzela s prepovedanega sadu, temveč s smokve. Vse se je izteklo tako, kot da bi jedla kislo grozdje (Ezek. 18:2).
10. Zakaj pri nastalem spornem vprašanju ni šlo za nekaj materialnega? Kakšna nadaljnja vprašanja so zato nastala?
10 Tedaj je nastalo sporno vprašanje o Božji lastninski pravici in upoštevanja vredno je, da pri tem ni šlo samo za nekaj materialnega, namreč za sad prepovedanega drevesa. Nas zanima, kako je bilo s človekom samim, in to ne le glede njegovega načina življenja, temveč tudi z njegovimi izrednimi lastnostmi, kot so lojalnost, predanost in cenjenje? Mar ne bi moral ob vsakem času dokazovati teh lastnosti z voljno poslušnostjo in s podreditvijo v slavo in čast Jehove? Ali ni človek popolnoma od Boga odvisen? Ali bi lahko brez Boga užival življenje z vsemi njegovimi možnostmi in blagoslovi? Ali ni stalno priznavanje človeške odvisnosti nekaj, kar pripada Bogu in do česar ima Bog pravico?
11. a) Kako je Pavel podobno dokazoval, ko je pisal Korinčanom? b) Zakaj nam je to v pomoč pri pravilnem razumevanju našega odnosa do našega lastnika?
11 Podobno je dokazal tudi Pavel, ko je pisal kristjanom v Korintu: »Bojim se pa, da se ne bi, kakor je kača Evo ukanila z zvijačo svojo, nekako tudi pokvarile misli vaše in se odvrnile od preprostosti in čistosti, ki je v srcu do Kristusa.« Kristus je imel pravico pričakovati, da bodo ti kristjani živeli v iskrenosti in čistosti. Pavel je pojasnil: »Ker sem vas zaročil enemu možu, da vas privedem kot čisto devico Kristusu.« Če razumemo naš odnos do Boga na osnovi Pisma, tedaj lahko dobimo pravilno gledišče o Njem kot o našem Lastniku, tako, da nas ne more zapeljati nobena zvijača (2. Kor. 11:2, 3).
12. Kako je Bog reagiral na upor u Edenu?
12 Naši prastarši so namenoma izbrali pot neposlušnosti in neodvisnosti, — pot, ki je vodila v uničenje. S tem so pokazali, da zavračajo Boga kot svojega Lastnika, hoteli so pripadati samim sebi, ne Bogu. Tako sta porušila dober odnos do Njega. In kako je Bog reagiral na to izzivanje? Ali se je odrekel lastninski pravici, ki jo je imel do njiju in do kraja njunega prebivanja, do Edenskega vrta? Nikakor. Bil je njun Zakonodajalec in Sodnik in je postopal primerno položaju. Da bi zaščitil svojo lastnino, je po izreku obsodbe izgnal človeka iz Edenskega vrta in mu preprečil njegovo vrnitev. To je storil tako, da je zastražil »pot do drevesa življenja« (1. Moj. 3:24).
13. V čigavo korist je bila izrečena prerokba v 1. Moj. 3:15 in kaj je to zagotovilo?
13 Zatem je Bog Adama in Evo popolnoma prepustil samim sebi, vendar ni postopal tako z njunim potomstvom. Po sodni objavi nad kačo, je napovedal prihod »Semena« žene, ki bo zdrobilo glavo kači (1. Moj. 3:15). Kdaj in kako bi se to zgodilo, se iz prerokbe ni točno videlo, toda obljubljeno je bilo, da bo Bog na zadovoljiv način razjasnil sporno vprašanje, nastalo z uporom človeka. Ta obljuba je kazala na nadaljno okoliščino, namreč, da bo Bog, kljub dopuščanju zla in tistih, ki ga izvajajo, ostal Lastnik Zemlje in neba ter njunih prebivalcev.
14. Kako so Abel, Enoh in Noe dokazali, da priznavajo Boga za svojega Lastnika?
14 To dejstvo je podprto s poročilom o treh možeh vere, namreč o Abelu, Enohu in Noetu, ki jih omenja tudi Pavel. »Z Bogom so hodili neprestano,« beremo v 1. Moj. 5:24 in 6:9. Pavel potrjuje to v listu Hebrejcem (11:1-7). Ti možje so priznavali Boga kot svojega lastnika in to dokazovali z zvesto poslušnostjo. Kljub velikim oviram in težavam, so dajali Bogu z vso iskrenostjo in v čistosti vse, kar mu je pripadalo.
15. a) Po kateri poti so na splošno šli ljudje in katera nadaljnja sporna vprašanja so še ostala odprta? b) Kako gleda Jehova na ta sporna vprašanja in kakšen namen ima? c) Kako je Jezus s svojim zgledom pokazal pravilno stališče?
15 Neglede na manjšino omenjenih je večina šla po lastni poti. Sporno vprašanje o lastninski pravici še zdavnaj ni bilo razjasnjeno. Tisti redki, — pričenši od Abela, — so pokazali s svojim zglednim življenjem, kakšna temeljna načela se iščejo. Večina ljudi pa je ta dober zgled puščala ob strani, se borila proti njemu in ga hotela odstraniti (Hebr. 11:36-38). Celo potop v Noetovem času, ki je na izrazit način pokazal, komu pripada Zemlja in njeni prebivalci, je samo prehodno zadržal svojeglave, sebične in uporne postopke človeka. To je Jehovo, velikega Lastnika razžalostilo, toda ni ga presenečalo. Odprta so ostala še druga sporna vprašanja, pri katerih je šlo za suverenost ali oblast in oboževanje, izzval pa jih je satan. Jehova je nadaljeval z uresničevanjem svojega namena, ki ga je imel že pred uporom. Popolno uresničenje tega namena ne bo samo dokazalo, da je Bog glavni Lastnik in da mu pripada ta položaj, temveč bo tudi dokazalo, da je človek to dejstvo dolžan priznavati. Vsi, ki ohranijo pravilen odnos do Boga, bodo to dejstvo priznavali vse do končne preizkušnje in bodo tudi to dokazali, kakor Jezus, ki je pri zadnji preizkušnji v puščavi odgovoril: »Moli Jehovo, Boga svojega in njemu samemu služi« (Mat. 4:10; Job 1:7-12; 2:2-5; Iza. 46:9-11; Raz. 20:7-9).
16. Kdaj in kako se je pojavilo sporno vprašanje lastninske pravice na narodnostni višini in do česa je to privedlo?
16 Kmalu po vesoljnem potopu se je ponovno pojavilo sporno vprašanje lastninske pravice. Nimrod, eden Noetovih pravnukov, je želel vse človeštvo spraviti pod svojo oblast. Pričel je v svoji deželi, na »začetku svojega kraljestva«, graditi mesta in vladati nad njimi. Iz te dežele je nato šel v Asirijo in v zavzetih področjih dalje gradil mesta. Pod vplivom tega duha so ljudje naredili drzen načrt. Združili so se in govorili: »Dejte, zgradimo si mesto in stolp, ki mu vrh bodi do neba in naredimo si ime, da se morda ne razkropimo po vsej zemlji.« Na to izzivanje je Jehova odgovoril tako, da jim je pomešal jezike in jih od tistega kraja, »od Babela««, razkropil po vsej zemlji. Ljudje pa so ohranili svoja stališča in svojega duha, kar je pripeljalo do oblikovanja narodnostnih skupin. Tako se je sporno vprašanje o lastninski pravici in oblasti razširilo in se pojavilo na narodnostnem nivoju. To je pripeljalo do zagrizenega rodoljubja, sporov in vojn, ki še v našem času povzročajo ogorčenje in nepopisne stiske (1. Moj. 10:8-12; 11:1-9).
17. a) Kako je Jehova ukrepal glede narodnostnih višin? b) Zakaj se je Izrael pokazal za nezvestega in nevrednega in kaj je bil višek neposlušnosti?
17 Ob določenem času je tudi Jehova začel ukrepati na narodnostnem nivoju. Po dvanajsterih Jakobovih sinovih, čigar ime je bilo spremenjeno v Izrael, je osnoval izraelski narod. Na gori Sinaj je rekel Izraelcem: »In sedaj, če boste resno poslušali glas moj in držali zavezo mojo, bodete moja dragotina pred vsemi narodi, kajti moja je vsa zemlja« (2. Moj. 19:5). V 5. Mojzesovi knjigi se trikrat pojavi izraz, »ljudstvo lastnine izmed vseh narodov« in v vsakem primeru je v povezanosti teksta poudarjeno pravilno stališče in pravilni postopki oboževanja ter priznavanja Boga kot lastnika (5. Moj. 7:6; 14:2; 26:18). Kot narod so Izraelci vedno znova pozabljali postopati po Božji volji, bodisi da se pokoravajo, bodisi v poslušanju njegovih prerokov. Zavračali so ga kot svojega Lastnika, tudi kot kralja in Zakonodajalca (1. Sam. 8:7; Iza. 33:22; Ezek. 20:13, 30-32). Višek neposlušnosti so dosegli, ko jim je Bog poslal svojega ljubljenega sina, za katerega so imeli vse razloge, da ga sprejmejo kot Mesijo. Toda pod vplivom svojih voditeljev so ga zavrgli in usmrtili. Jezus to sam najbolje prikaže z zgodbo, v kateri opisuje Jehovo kot Lastnika vinograda, danega v najem vinogradnikom (Lukež 20:9-16).
ZAGOTOVLJENO POJASNILO SPORNEGA VPRAŠANJA
18. a) Kaj je sledilo ob Binkoštih leta 33? b) Katere važne resnice je Peter ob tej priliki pojasnil poslušalcem?
18 Duhovni voditelji so mislili, da bodo obdržali svoje položaje in še naprej vladali ljudstvu, toda ni bilo tako. V času praznovanja Binkošti, petdeset dni po Jezusovi smrti, je bil sveti Duh, povezan z nadnaravnim darom govorjenja jezikov, izlit na njegove učence v Jeruzalemu. Takoj se je zbrala množica ljudi in apostol Peter jim je jasno pokazal na njihovo odgovornost pri Jezusovi usmrtitvi. Dodal je, da se je to zgodilo po »trdno določenem sklepu in previdnosti Božji«. To je bil važen del izpolnitve Jehovine odločitve. V nadaljnjem govoru je Peter povedal, da je Bog Jezusa obudil in ga postavil sebi na desnico, postavil ga je za Gospoda in Kristusa (Dej. ap. 2:22-24, 32-36).
19. Kako sta se Peter in Juda izrazila o Jezusovem upravičenem položaju in kako je to potrdil Pavel?
19 Peter je te resnice poudaril še trikrat v javnosti in pred Sinedrijem. Dodal je, da je Jezus »glavni posrednik življenja«, tisti »glavni vogelni kamen« in da po drugem ni rešitve (Dej. ap. 3:15-18; 4:10-12; 5:30-32). Nekaj let pozneje sta Peter in Juda v svojih pismih opozarjala pred lažnimi učitelji, ki bodo »zatajevali celo Gospoda, ki jih je odkupil«, in kateri »taje edinega Vladarja in Gospoda našega, Jezusa Kristusa« (2. Petr. 2:1; Juda 4). Iz Jehovinega namena vidimo, da ima pri pojasnjevanju spornega vprašanja o lastninski pravici Jezus važno vlogo in da je z njegovo smrtjo in vstajenjem storjen prvi korak v tem pogledu ter tako zagotovljen temelj. Pavel je rekel možem v Atenah: »Zato, ker je (Bog) določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil iz mrtvih« (Dej. ap. 17:31).
20. Kako je v soglasju z Božjo ljubeznijo in pravičnostjo postal Jezus lastnik človeštva?
20 Iz drugih stavkov Pisma spoznamo, kako je Jezus postal Lastnik vsega človeštva. Če to na kratko pogledamo, ugotovimo, da je Adam po besedah apostola Pavla v Rimlj 5:12-21 tako sebe, kakor tudi svoje potomstvo (ki je bilo takrat še nerojeno v njegovem telesu), prodal v suženjstvo, nad katerim sta kot kralj vladala greh in smrt. Bog pa je s svojo veliko ljubeznijo in usmiljenostjo, — vendar v soglasju s strogo pravičnostjo, — ustvaril možnost sprave. Za to je morala biti plačana odkupnina, odgovarjajoča cena, s katero bo človeštvo odkupljeno. Cena je morala biti enakovredna popolnemu človeku Adamu. Jehova je poskrbel, da se je njegov nebeški sin rodil po čudežu na Zemlji in odrastel v popolnega moža. Jezus je bil pripravljen iti po tej poti in dal je, kakor je rekel, »življenje svoje v odkupnino za mnoge«. Pavel je pisal: »Zakaj eden je Bog, eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v odkupnino za mnoge.« Bog je zato Lastnik, ker je Stvarnik. On je tudi povzročitelj te priprave in zato lahko rečemo, da je sedaj človeštvo njuna skupna last (Mat. 20:28; 1. Tim. 2:5, 6; Dej. ap. 20:28).
21. Kako bo odkupnina na splošno koristila ljudem in kdaj?
21 Pravičnost ki jo Bog pripisuje tistim ljudem, ki verujejo v Kristusa in njegovo odkupnino, se označuje kot »dar« (Rim. 5:15—17). Odkupnina bo ljudem na splošno koristila v času Božjega tisočletnega kraljestva. Večina ljudi, ki so kdaj živeli, je pomrla v popolni nevednosti glede teh priprav, toda pod vladavino Božjega Kraljestva bodo »vsi«, ki so v grobovih, obujeni in bodo po kralju Jezusu Kristusu pravično sojeni. (Jan. 5:28; Razod. 20:11; 21:4).
22. Kaj je rekel Jezus v zvezi s tem in kakšna vprašanja zato nastanejo?
22 Toda preden se bo pričel dan, ko bodo ljudje sojeni, se bo uresničil nadaljnji del Božjega namena, prav tako povezan s priznavanjem Božje lastninske pravice. Jezus je nekoč rekel: »Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame križ svoj nase in gre za menoj« (Mat. 16:24). Kaj je s tem mislil? Ali nam je dal glede tega zgled, ki bi mu naj v sodobnem svetu sledili? Kaj to pomeni za vsakogar od nas? Povsem naravno je, da se postavljajo takšna vprašanja, pregledali pa jih bomo v naslednjem članku.