Ne branimo se »postopati po resnici«
»Ako pravimo, da imamo deleštvo ž njim, pa živimo v temi, lažemo in ne postopamo po resnici.« — 1. Jan. 1:6, NS.
1. a) Kakšnega pomena je svetloba? b) Kakšna luč je važnejša in kakšno stališče naj imamo do nje?
»BOG (je) luč in teme v njem ni nobene.« (1. Jan. 1:5) Ta globoka resnica naj bi vse, ki želijo postopati po resnici, spodbudila, da se držijo pravičnih temeljnih načel. Če smo v skupnosti z Bogom, hodimo v luči. In kako dragocena je vendar luč! Da, brez sončne svetlobe na Zemlji ne bi bilo življenja. Mi vsi spoznamo vrednost luči, če se nenadoma znajdemo v popolnoma temnem prostoru. Naša prva reakcija je prošnja za luč. Zato naj vsak, kdor je spoznal, da je Bog luč, želi biti vedno v zvezi ali skupnosti z Bogom, izvorom pristne luči.
2. O kakšni temi, ki se jo danes vidi, je govoril Izaija?
2 Toda danes je mnogo ljudi, ki Boga ne poznajo in večina izmed njih ga tudi noče spoznati. Tako je, kakor je pred stoletji pisal Izaija pod Božjim navdihnjenjem: »Kajti glej, tema pokriva zemljo in mrak narode.« (Iza. 60:2) Ta tema na Zemlji ni nastala zaradi pomanjkanja sončne svetlobe. Gre za mnogo tehtnejšo temo, za temo, ki je nastala zaradi pomanjkanja duhovne luči, ki izhaja iz Jehove Boga, očeta nebeške svetlobe.
3. a) Kdo je povzročitelj teme in kot kaj so označeni njegovi zavezniki v Efež. 6:12? b) Kakšen namen ima povzročitev duhovne teme in koga so lahko zaslepili po besedah apostola Pavla?
3 Povzročitelji te teme so satan hudič, največji sovražnik Božje luči, in z njim povezani demoni. V listu Efežanom 6:12 so opisani kot »svetovni mogočniki te teme ... duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih«. Satan in njegovi demoni so zainteresirani, da obdržijo človeštvo v temi, daleč proč od luči Jehove Boga. To se jim je po vseh izgledih tudi posrečilo. Apostol Pavel je po navdihnjenju svetega duha imenoval satana za »boga tega sestava stvari«, ki je »nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost dobre vesti slave Kristusa, ki je podoba Božja«. Takšna »oslepitev misli« vodi do duhovne teme. — 2. Kor. 4:4.
4. Kaj dokaže, da so v vseh časih bili ljudje, do katerih je prispela luč, izhajajoča od Boga in njegovega sina?
4 Čeprav živijo ljudje v takšnem svetu, to pomeni, da luč, ki izhaja od Boga in njegovega sina, — ki je »podoba Boga« in zato prav tako luč — ne prodre do nekaterih in jih osvobodi teme. (Jan. 8:12) Bog luči in njegov sin sta pustila svetiti luč resnice v takšnem obsegu, da so v vseh časih bili ljudje, ki so hodili v tej svetlobi in so stali v milosti pri stvarniku ter bili od njega blagoslovljeni. V enajstem poglavju lista Hebrejcem so omenjeni nekateri teh, ki so živeli v predkrščanskem času. Krščanski Grški spisi poročajo o nastanku krščanstva in njegovem razvoju vse do konca prvega stoletja, kakor tudi o življenju Kristusa in njegovih naslednikov, ki tudi hodijo v svetlobi. Zgodovinski zapisi o stoletjih, ki so minila od smrti apostolov in prvih učencev Kristusa, malo povedo o tem, kdo je v teh časih pripadal tistim, ki so hodili v luči. Toda iz Jezusove prilike o pšenici in ljuljki se jasno vidi, da so ves ta čas bili ljudje, ki so hodili v Božji svetlobi in se držali njegove besede luči. (Mat. 13:24 do 30, 36—43) V današnjem času, ko se približuje izpolnitev prilike o pšenici in ljuljki svojemu višku, so »sinovi kraljestva« v vzpostavljenem Kraljestvu že oslavljeni, toda preostanek, ki se še nahaja na Zemlji, »sveti kakor sonce« s tem, ko širi duhovno luč in tako povzroča, da se še drugi zbirajo na stran Boga luči in so ohranjeni pri življenju.
NI LAHKO HODITI V RESNICI
5. Kakšne metode uporabljajo satan in njegovi demoni, da bi ljudi odtegnili od luči Božje besede?
5 Te sile teme — satan, njegovi demoni in njegova vidna, zemeljska organizacija, se ogorčeno borijo, da bi ljudi držali proč od luči Božje besede in jih ovirali pri tem, ko hodijo v luči Boga. (1. Jan. 5:19) Pogosto se meče tistim, ki pridejo v stik z lučjo, vse mogoče ovire na pot, da jim postanejo kamen spotike, ki bi jih navedel, da ostanejo v temi. Morda so pod pritiskom sorodnikov, ki se borijo proti luči resnice. Morda sami začnejo dvomiti v zanesljivost Božje besede, ker so bili z zmotnimi nauki religioznih sil teme tako dolgo zaslepljeni. Tudi prijatelji ali lastna grešna nagnjenja jim lahko povzročajo težave, da ne bi odgovarjali božanskim zahtevam, ki so postavljene otrokom luči.
6. a) Kaj se lahko zgodi tudi potem, ko je bil nekdo osvobojen sužnjevanja temi? b) Kaj se naj zato vprašamo?
6 Celo takrat, ko smo se že osvobodili sil teme in prišli k svetlobi, nas sedanji sestav stvari še naprej napada. Zato je morda za mnoge večkrat težko, ,postopati po resnici‘, toda varovati se morajo tega, da bi se zopet vrnili k prejšnjemu načinu življenja. Apostol Janez je pisal: »Ako pravimo, da imamo deleštvo ž njim, pa živimo v temi, lažemo in ne postopamo po resnici.« (1. Jan. 1:6, NS) Priznajmo, da delamo vsi tu in tam napake, toda kako nasploh postopamo? Ali postopajo nekateri med nami več v temi kakor v svetlobi, čeprav trdijo, da so iz teme prešli v svetlobo? Ali zares postopamo po resnici, ali pa daje naš način življenja spoznati, da tega ne delamo popolnoma, tedaj torej sami sebe varamo in samim sebi lažemo? — 1. Jan. 1:8 do 2:2.
7. Kakšno samopreiskovanje je nujno potrebno in kaj naj pri tem služi kot osnova?
7 Preiskovanje samega sebe v tem pogledu je zato neobhodno potrebno. Pri tem izpraševanju se moramo držati Božje besede, ki pokaže, kaj mora nekdo narediti, da bi postopal po resnici, če želi hoditi v luči. Pri tem moramo upoštevati nekaj važnih področij, za katera naj bi bili vsi mi zainteresirani. Pri tem izpraševanju moramo misliti na tisto, kar je pisal apostol Pavel skupščini v Korintu: »Kajti ne drznemo si pridružiti se k nekaterim ali primerjati se ž njimi, ki sami sebe priporočajo; kateri pa, ko se sami po sebi merijo in primerjajo sami sebe s seboj, ničesar ne umejo.« (2. Kor. 10:12) To samopreiskovanje naj bi naredili na osnovi Božje besede, knjige luči. Pavel je rekel dalje: »Zakaj če kdo misli, da je kaj, a ni nič, slepi sam sebe. A svoje delo naj vsakdo izkuša in tedaj bo imel na samem sebi kaj hvaliti in ne na drugem.« (Gal. 6:3, 4) Dovolimo zato, da nam Božja beseda pokaže, kaj zahteva Bog od tistih, ki govorijo, da, ,postopajo po resnici‘! Ne želimo se namreč meriti po nekem drugem človeku ali človeškem merilu.
V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU POSTOPATI PO RESNICI
8. Pred čim se naj varujemo po pismu apostola Pavla Efežanom?
8 Skupščini v Efezu je pisal apostol Pavel: »To torej pravim in pričam v Gospodu, da ne živite več tako, kakor žive tudi pogani v ničemurnosti uma svojega, otemnjeni v razumu, odtujeni življenju Božjemu zaradi nevednosti, ki je v njih, vsled otrplosti njih srca, ki so se, ko so postali brezčutni, vdali razuzdanosti, da strežejo sleherni nečistosti z lakomnostjo.« — Efež. 4:17—19.
9. Katera svetska merila so dokaz, da so danes mnogi v duhovni temi?
9 »Situacijska etika« ali merila tega sveta so duhovni proizvod ljudi, ki so v duhovni temi in ki so odtujeni življenju, kakršno pripada Bogu. V svetu se govori »Delam, kar jaz hočem«, in se misli s tem, da je vsak sebi zakonodajalec in da nihče ne more omejiti svobode drugega s kakršnimikoli zakoni ali pravili. Če kdo živi po tem merilu, postane njegovo srce brezčutno. Njegovo geslo se končno glasi: »Vse gre«.
10., 11. Kdo pripada tistim, ki so v duhovni temi in zakaj?
10 K tistim, ki so v duhovni temi, pripadajo mnogi duhovniki krščanstva, ki zagovarjajo to svetsko merilo. Namesto da bi ljudi spodbudili, naj postopajo po resnici, popuščajo splošnemu pritisku in višjim slojem, ki odobravajo določene nemoralne postopke. To, na primer, potrjujejo besede protestantskega duhovnika visoke šole v Združenih državah, ki je o zakonolomu rekel naslednje: »Da bi imeli poln užitek od življenja, lahko imata mož in žena neovirano izvenzakonski odnos (prešeštvo) in sicer ne skrivaj, temveč z vednostjo in sporazumom drugega.« Neki duhovnik iz San Francisca je pisal v tedniku episkopalne cerkve: »Nobenega spolnega akta ni, ki bi bil sam po sebi grešen ... Mislim tudi, da se lahko dve istospolni osebi med seboj ljubita in to ljubezen poglobita s spolnim aktom (homoseksualnost).«
11 Ta duhovna tema se širi tudi na umetniški svet. V marsikaterem pogledu so ti krogi tisti, ki določajo ton in modo. Ne beremo redko o možeh in ženah, ki skupaj živijo in imajo otroke, ne da bi bili poročeni, toda to ni v nobenem primeru označeno kot nečistovanje. Nasprotno, osebe, ki protestirajo proti temu, so pogosto prikazane kot pretirano sramežljive ali nazadnjaške. Pri intervjujih, ki jih objavljajo preko radia in televizije z znanimi osebami, se pogosto poveličuje ravno takšne, ki dvomljivo živijo. Ti ljudje želijo, da ima ves svet vpogled v njihovo privatno življenje, in delajo to na način, kot da bi za vsako ceno hoteli javnost šokirati. Ne vedo, da bodo prej ali slej sami doživeli šok, ko bodo poželi tisto, kar so sejali s svojim razuzdanim življenjem.
12. Kako so v Rim. 1:24—27 opisani tisti, ki so v duhovni temi?
12 Apostol Pavel dobro opiše to vrsto ljudi v svojem pismu, naslovljenem Rimljanom, ki so živeli pod podobnimi okoliščinami. Pisal je: »Zato jih je tudi izročil Bog, v željah njih src, v nečistost, da se skrunijo njih telesa med njimi samimi; ki so zamenili resnico Božjo z lažjo in so izkazali večjo čast in službo stvoru nego stvarniku, ki je hvaljen na veke ... Zato jih je izročil Bog v sramotne strasti: kajti njih ženske so premenile naravno uporabljanje v protinaravno, a enako so tudi moški zavrgli naravno uporabljanje ženske in se vneli v svoji želji drug za drugega ter počenjali nesramnosti moški z moškimi. In tako so prejemali zasluženo plačilo svoje zmote sami na sebi.« — Rim. 1:24—27.
13. Kaj je rekel Pavel o stanju duha in srca praznoglavih ljudi?
13 V svojem pismu Efežanom je pisal Pavel, da so takšni ljudje »otemnjeni v razumu, vsled otrplosti njih srca«. V pismu Rimljanom je pisal o njih: »Zabredli (so) v ničeve misli in njih nerazumno srce je potemnelo.« (Efež. 4:18; Rim. 1:21) V obeh tekstih takšne osebe niso povezane z lučjo, temveč s temo, s pomanjkanjem svetlobe in nerazumevanjem.
14. Kakšne posledice ima ta tema po Rim. 1:28 do 32 za tiste, ki so »zabredli v ničeve misli«?
14 O nadaljnjih posledicah teh »ničevih misli« ali praznoglavosti je pisal Pavel: »In kakor niso marali Boga imeti v spoznanju, tako jih je Bog izročil popačeni pameti, da so delali, kar ni spodobno ter so bili napolnjeni vsakršne krivice, malopridnosti, lakomnosti, hudobnosti, polni zavisti, ubojstva, prepira, zvijače, zlobnosti; prišeptavalci, obrekovalci, sovražni Bogu, grozovitniki, ošabneži, bahači, izmišljevalci hudega, roditeljem nepokorni, nerazumni, verolomni, brez ljubezni, neusmiljeni, ki, čeprav dobro poznajo pravno naredbo Božjo, da so vredni smrti, kateri tako delajo, takisto ne samo počenjajo, ampak tudi še hvalijo te, ki tako delajo.« — Rim. 1:28—32.
15. Pred kakšnim problemom so ljudje, ki želijo hoditi v svetlobi?
15 Takšni ljudje, ki jih je danes polna Zemlja zaradi vpliva »oblasti teme«, ne »postopajo po resnici«, kakor je pisal apostol Janez, temveč »so smrti vredni, kateri tako delajo«. Zato se za tiste, ki hodijo v luči in so v skupnosti z Bogom, izvorom luči in njegovim sinom, Gospodom Jezusom Kristusom, skratka tistim, ki želijo postopati po resnici, postavlja vprašanje, kako lahko ohranijo ravnotežje v temi, ki jih obdaja in kako preprečijo, da jih kdo ne odtegne od steze luči. Kaj morajo storiti, da ohranimo duhovno ravnotežje in smo odporni proti takšnemu zapeljevanju?
16. a) Kaj pomeni ‚živeti v luči‘? b) Kako se lahko izognemo napačnih mišljenj in postopkov in čigavo življenje nam je v tem pogledu v spodbudo?
16 Če želimo postopati po resnici, moramo »živeti v luči«. (1. Jan. 1:7) Da bi živeli v luči, moramo vedno upoštevati vse, kar nam govori Bog luči in moramo se naučiti ljubiti njegove poti. Tedaj nam bo vseeno, če sedanji sestav stvari postavlja merila, ki jih Jehova, Bog svetlobe, obsoja in ne bo nas vabilo navidezno zadovoljstvo, ki ga prinaša s seboj življenje po teh merilih. Ne bomo razmišljali, kako lepo bi bilo, predati se tem užitkom vsaj za trenutek in uživati določeno svobodo, ki jo nudijo ta nizkotna merila sveta. Ne bomo se poigravali z mislijo, da bi bil trenutek užitka vreden prestopa temeljnega načela luči. Ne, Boga bomo prosili za pomoč, da bi lahko postopali po resnici in se trudili slediti biblijskim temeljnim načelom. V Bibliji najdemo poročila o življenju Jehovinih služabnikov, kakor je bil Mojzes. O njem je zapisano, da se je branil biti imenovan sin hčere faraonove, in si je izbral »rajši zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha«. Kako mu je to uspelo? V poročilu piše: »Imel (je) sramoto Kristusovo za večje bogastvo nad zaklade egiptovske; kajti gledal je na povračilo.« (Hebr. 11:24—26) Tako živeti pomeni postopati po resnici in živeti v luči.
POSTOPATI PO RESNICI TAKO, DA PAZIMO NA NAŠO DRUŽBO
17. Zakaj moramo, če želimo postopati po resnici, paziti na našo družbo?
17 Gotovo je že mnogo naših bralcev slišalo pregovor: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si«, ali »enako se z enakim druži«. Oba pregovora pokažeta, da smo zelo podobni ljudem, s katerimi se družimo. Kdor išče družbo ljudi, ki hodijo v temi tega sveta in prezirajo v Bibliji zapisane pogoje za pravično življenje, ker želijo živeti tako, kakor njim ugaja, ta ne bo mogel preprečiti, da ga ne bi imeli za enakega človeka in da bi postal takšen, kakor so oni. Biblija nas zato opozarja z besedami: »Dobre navade pačijo slabi pogovori!« (1. Kor. 15:33) Zato naj bi se vsak, ki želi postopati po resnici, najresneje vprašal, če mu osebe, s katerimi se druži, pomagajo, da hodi v luči, ali pa ga ovirajo v tem, da bi Bogu svetlobe vedno bolj služil.
18. a) Zakaj tisti, ki želi postopati po resnici, ne more pripadati neki cerkvi, ki dopušča, da njeni duhovniki zagovarjajo nemoralne postopke, tudi če niso nemoralni vsi njeni pripadniki? b) Kaj morajo zato narediti vsi, ki želijo postopati po resnici?
18 Ali bi bil nekdo, ki bi rekel, da želi »živeti v luči«, dosleden, če bi pripadal neki cerkvi, ki odobrava tako imenovano »situacijsko etiko« sedanjega sestava? Kako bi mogel nekdo, ki bi rad spoznal Božje poti in hodil po teh poteh luči, ostati povezan z neko cerkvijo, ki dopušča, da nekateri njenih duhovnikov s prižnice zagovarjajo zakonolom, homoseksualnost in druge oblike razuzdanega življenja? Tudi če nekateri pripadniki te cerkve ne živijo takšnega življenja, to stvari ne spremeni. Cerkev kot takšna zagovarja to osebo, ki nekaj veruje in pridiga, kar pa nasprotuje izrecni volji Boga svetlobe. Glede nekega nemoralnega človeka v skupščini Korint je v prvem stoletju dal Pavel nasvet: »Odpravite hudobnika izmed sebe.« (1. Kor. 5:13) Kdor torej želi dobiti Jehovino milost in živeti po resnici, mora slediti spodbudi v Razodetju 18:4, kjer je rečeno o religioznem Babilonu Velikem: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib.« Da, vsi, ki postopajo po resnici in hodijo v luči, morajo popolnoma zapustiti Babilon veliki, ki je sestavljen iz organizacij krivih religij.
19. Zakaj moramo pri zabavi paziti na družbo in kaj moramo zato izbirati?
19 Tudi na področju zabave je treba paziti na družbo. Pri tem gre morda manj za osebne stike, — saj večina ljudi ni neposredno v zvezi z umetniškimi krogi — gre pa za to, da se varujemo navad brati knjige in časopise, ki odgovarjajo pokvarjenemu moralnemu merilu tega sveta, ali gledanja filmov in televizijskih sporedov, v katerih se poveličujejo stvari, ki so v Božji besedi obsojene, na primer za to, kar je omenjeno v listu Rimljanom in o čemer smo pravkar govorili. Ne moremo hoditi v Božji luči in se istočasno družiti s pripadniki današnje hudobne in pokvarjene družbe, ki odobrava vse, kar je Bogu svetlobe gnusno. Vsak človek lahko svobodno izbira družbo, kadar pa nekdo postopa po resnici, odloča o tem samo Jehova Bog. Ne pozabimo, da piše v 1. Jan. 1:6: »Ako pravimo, da imamo deleštvo ž njim (z Bogom luči), pa živimo v temi, lažemo in ne postopamo po resnici.« Povsem jasno je torej, za kaj gre. Vsi kristjani, to se pravi, vsi nasledniki Gospoda Jezusa Kristusa, so dolžni upoštevati nasvet Božje besede in svoje življenje uravnavati po njej.
20. Katere druge važne stvari moramo upoštevati, če želimo postopati po resnici?
20 Da bi postopali po resnici, pa moramo storiti še več kakor samo paziti na naše vsakdanje postopanje in na našo družbo. Postopanje po resnici zahteva še druge potrebne stvari. Kaj, na primer, mislimo o druženju z našimi brati po veri na sestankih v skupščini? Ali vidimo v tem nujnost ali samo nekaj, s čemer se ukvarjamo, če nimamo kakšnega boljšega opravila? In kako je s pripravljenostjo, govoriti z drugimi o Bogu svetlobe in o njegovem sinu, ki je luč sveta? Ali bi lahko postopali po resnici, ne da bi bili pripravljeni in bi želeli govoriti z drugimi o blagoslovih, ki stojijo pred človeštvom po preroških besedah Boga? Ali mislimo na pomoč, ki jo lahko nudimo »domačim po veri«, ki že postopajo skupaj z nami po resnici kot člani krščanske skupščine. Kako vpliva naše postopanje po resnici na ta odnos in z njim povezane dolžnosti? Da bi imeli deleštvo ali skupnost z Jehovo, Bogom luči, in z njegovim sinom in da bi lahko resnično rekli, da postopamo po resnici in ne hodimo v temi, moramo izpolniti določene osnovne pogoje. Ti pogoji so obravnavani v naslednjem članku.