Držati njegove zapovedi
»In po tem vemo, da smo ga spoznali, ako držimo zapovedi njegove.« — 1. Jan. 2:3.
1. Zakaj se moramo stalno pregledovati, če želimo postopati po resnici?
DANES je na vsem svetu na stotisoče Jehovi predanih, krščenih prič. Zbirajo se in oznanjajo dobro vest o Kraljestvu od hiše do hiše in še na mnoge druge načine. Ljubijo Boga in želijo delati njegovo voljo. Zato so se mu predali in se trudijo držati njegove zapovedi in zakone. Nekateri pa včasih ne razumejo čisto dobro, kaj pomeni »držati njegove, Božje zapovedi«. Če nekdo svoj način življenja in svoje nagibe ne nadzoruje stalno, lahko pride tako daleč, da ga naredijo sile teme, delujoče v sodobnem sestavu, slepega za Jehovine zahteve. Nadaljevati mora s tem, da drži Božje zapovedi. Če nekdo nekaj stalno dela, mu sčasoma preide v navado; vedno znova bo tako delal. Rečemo lahko, da dela to, — karkoli že — iz navade. Ta stvar postane sestavni del njegovega življenja, nekaj, kar ne želi več opustiti.
2. Kako dejansko spoznamo Jehovo?
2 Dejansko je tako pri tistih, ki držijo Božje zapovedi. Sledijo jim iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto, ker vedo, da Bog tako zahteva. Edina možnost »spoznati« »ga« (Jehovo), je v tem, vsak čas delati tisto, kar on od nas zahteva. Mi mu ne bomo služili samo takrat, kadar je nam prav, ali če nas pri tem ne moti ničesar, kar bi se nam zdelo važnejše. Ta stanovitnost je vključena v pomen besed »postopati po resnici« in »držati njegove zapovedi«.
»V ZBORIH«
3. K čemu spodbuja Jehova svoje ljudstvo?
3 Psalmist je pisal: »V zborih bom slavil Jehovo.« (Ps. 26:12) Jehova, Bog luči, je zapovedal, da se naj zbira njegovo ljudstvo v njegovem imenu. V Hebrejskih spisih so Jehovine zapovedi, ki so od njegovega ljudstva, Izraela, zahtevale, da se je zbiralo v teku leta ob določenih prilikah. V mnogih primerih je bilo ljudstvo dolžno prisostvovati. To pa jim je tudi bilo v blagoslov in korist. Obveznost zbrati se k oboževanju je prešla tudi na krščanske skupščine Božjega naroda. Kristjane se predvsem v Hebr. 10:24, 25 spodbuja, da ne zanemarjajo sestankov. Zbiranje jim omogoča, da se med seboj spodbujajo, drug drugega krepijo v veri in hrabrijo k dobrim delom.
4. a) Kaj mora storiti vsak posameznik od nas, da bi postopal po resnici? b) Kaj bi lahko kdo rekel glede sestankov v skupščini? Kaj pa moramo ohraniti v mislih?
4 Tudi danes, v dvajsetem stoletju, mora krščanska skupščina upoštevati Božjo zapoved, da se zbira k oboževanju. Vsak posameznik, ki ji pripada, mora držati to zapoved, da bi obstajal »zbor« ali zbrana čreda. Da bi torej kot celota postopali po resnici, mora vsak posameznik poslušati te Jehovine zapovedi. Nekdo bo morda ugovarjal, češ, saj ni nobene zapovedi, ki bi govorila, da se moramo vsak teden zbrati za štiri ure, kakor je v navadi pri Jehovinem narodu. To je res. Toda, — mar naj ne bomo hvaležni, da je naš Bog tako širokosrčen in nas bogato oskrbuje z duhovnimi stvarmi? Od vsakega sestanka, ki ga obiščemo, imamo korist v duhovnem smislu. Naša vera se krepi. Zbiranje z našimi krščanskimi brati nam pomaga držati Jehovine zapovedi, to se pravi, živeti po resnici. Mar ni ravno to tisto, kar želimo delati?
5. Kakšno stališče mora imeti zato predan Jehovin služabnik do sestankov v skupščini?
5 Zato bi morali misliti, da bo predani služabnik Jehove storil vse, da obiskuje sestanke, da bi bil skupaj s svojimi krščanskimi brati in sestrami. Sklepati bi morali, da bo, namesto da išče opravičilo za izostanke, želel biti, če je le mogoče, na vsakem sestanku skupščine. Seveda mora postopati razumno, kadar je bolan ali če bi prišlo kaj nepredvidenega, kar je tehtnega pomena. Toda njegova po Bibliji šolana vest ga sili postopati po resnici tako, da sledi zapovedi in se ne preneha zbirati z ostalimi — zapovedi, ki jo je dal Jehova zapisati v svojo besedo.
6. Kako bi lahko prišlo tako daleč, da se navaja »vzroke« za zamujanje sestankov kot »opravičila«, da bi sestanke redno zamujal?
6 Če neki služabnik Gospoda ni buden, lahko pride tako daleč, da je redno oviran pri uživanju te srečne skupnosti. Obisk sorodnikov je lahko za nekoga pod določenimi okoliščinami ovira, da ne more obiskati sestanka. Ali pa se naj pustimo vsakemu obisku sorodnikov ali podobnim okoliščinam odvrniti od rednega zbiranja sredi zbora tistih, ki postopajo po resnici? Zakaj ne bi sorodnikov povabili, da gredo z nami? Lahko se tudi zgodi, da slabo vreme, delo ali lažja bolezen priložnostno nekoga ovira pri obisku enega sestanka. Če pa pride tako daleč, da takšne »stvari« uporablja kot »opravičilo«, da bi sestajanje z Gospodovim ljudstvom redno zamujal, tedaj začne hoditi v temi namesto v luči in lagati namesto postopati po resnici. Ali si lahko zamislimo, da so zvesti Izraelci v času izhoda iz Egipta dovolili, da jih je karkoli oviralo pri pomazanju krvi na podboje, da ne bi jedli Pasha-jagnje in tudi ne takoj odrinili, ko so bili k temu spodbujeni? Vedeli so, da je v tistem trenutku njihovo življenje odvisno od poslušanja Jehovinih zapovedi. Ali je danes situacija kaj manj resna? Ali so danes časi drugačni? Ali ne živimo v kritičnih dneh, v katerih se težko prebijamo? Zato naj bi toliko bolj dokazovali, da smo pripravljeni biti redno v zborih, kakor je zapovedal Jehova.
JAVNO POSTOPATI PO RESNICI
7. Katero očitno označbo kristjanov prvega stoletja bomo obravnavali v nadaljevanju?
7 Oznanjevanje dobre vesti je bila pozornost zbujajoča označba kristjanov prvega stoletja. O Jezusu beremo, da je šel skozi vso Galilejo, učil v sinagogah in oznanjeval dobro vest o Kraljestvu. (Mat. 4:23) Oznanjeval in učil je na gričih, na obalah jezera, v hišah zainteresiranih oseb, skratka povsod, kjer so bili ljudje, s katerimi je lahko govoril. Dvanajsterim, ki jih je posebej šolal, je rekel: »Hodeč pa oznanjujte in pravite: Približalo se je nebeško kraljestvo.« Zatem ko jih je poučil, jih je poslal v mesta, da bi učili in oznanjevali. — Mat. 10:5—10.
8. V čem se razlikujejo Jehovine krščanske priče od večine pripadnikov krščanstva?
8 Razumno lahko pričakujemo, da bodo kristjani dvajsetega stoletja tudi to delali. Dejstva pa pokažejo, da je večina izmed pripadnikov krščanstva — namesto da so »delavci besede« — postala le poslušalci; sami ničesar ne storijo, da bi širili besedo resnice in na ta način postopali po resnici. Med krščanskimi Jehovinimi pričami pa najdemo »delavce besede«, ki so spoznali, da morajo z drugimi govoriti o vesti Kraljestva, če želijo posnemati Jezusa. Kakor Jezus in prvi kristjani, so tudi oni pooblaščeni, da to delajo. V Bibliji je rečeno: »Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je on živel.« — Jak. 1:22; 1. Jan. 2:6.
9. Katere probleme morda moramo premagati, če želimo z udeležbo v javnem oznanjevanju postopati po resnici?
9 Postopati po resnici z oznanjevanjem kraljestva za kristjane ni vedno lahko. Večkrat morajo poslušati sramotenje nasprotnikov. Malo je oseb, ki so za javno oznanjevanje v določeni meri rojene, to se pravi, ki bi imele dar z drugimi srčno govoriti. Zvesti kristjan se mora zato truditi, da postane spreten, sposoben oznanjevalec. Sodelovanje na javnem oznanjevanju zahteva od njega tudi ponižnost; biti mu mora jasno, da ga mora ljubezen do Boga in do bližnjega gnati, da z drugimi govori o dobri vesti. Zato je včasih kakšnemu kristjanu težko sodelovati v tej dejavnosti in morda išče kakršnakoli opravičila, zakaj tega ne dela.
10. a) Kaj n. pr. lahko priložnostno koga ovira, da sodeluje v oznanjevanju in kako bi lahko prišlo tako daleč, da uporablja »vzroke« za »opravičila«? b) Kaj naj bi ohranili v mislih v zvezi s satanovimi metodami in na koga se lahko obrnemo po pomoč?
10 Morda imamo res lahko kdaj tehten razlog, da ob določeni priliki ne moremo sodelovati v oznanjevanju. Morda je treba v stanovanju narediti nujno popravilo. Morda mora nekdo nujno pregledati vozilo, od katerega je odvisen, ali opraviti kakšno drugo osebno zadevo, ki ga ovira pri tem, da bi se udeležil oznanjevanja in poučevanja. Toda tudi v teh primerih se postavi vprašanje: Ali bomo uporabljali razne razloge za opravičila? Ali bomo prenehali hoditi po resnici zaradi takšnih ovir? Vsak od nas ve, kaj ima v srcu, in Jehova seveda tudi ve. V današnjem času, ko je življenje vseh ljudi na kocki, naj bi kot kristjani skrbno pazili, da ne pričnemo hoditi v temi. Satan, bog teme, dela na naših slabostih, ne na naših močnih točkah. Če lahko povzroči, da se smilimo sami sebi ali pustimo, da se pojavijo negativne misli, potem bo to storil vsakokrat, kadar smo pred vprašanjem, kako bomo odločali. Da bi delali proti njegovim nakanam in jih ne podcenjevali, se moramo opreti na Jehovo. Njegovo pomoč potrebujemo in za njo moramo moliti. Vprašajmo se: »ali nam je prešlo v navado, da smo interese Kraljestva dali na prvo mesto, ali pa iz navade dajemo na prvo mesto druge interese?«
11. Kako bi nas lahko težnja za materialnimi stvarmi ovirala, da postopamo po resnici, in od koga dobimo moč, da pravilno postopamo?
11 Varovati se moramo, da bi nas karkoli odtegnilo od ljubezni do Boga. Mislimo na to, da je prerok Hagaj opozoril ljudstvo na njegovo napako, ko je rekel: »Vi hitite vsak za svojo hišo, moja pa ostaja pusta.« (Hag. 1:9) Ali bomo šli po enaki poti in dovolili, da ne dobimo Jehovinega blagoslova? Kaj bo z našim stanovanjem, ki smo ga morda na novo uredili in opremili, ko bo Jehova zamajal Zemljo in »se bodo gore pogreznile v globino morja«? (Ps. 46:2) Zato moramo brezpogojno nadaljevati s postopanjem po resnici in imeti poln delež v javnem oznanjevanju. Ta dejavnost, ki ne bo nikoli več ponovljena, se bliža koncu. Pred nami leži »velika stiska«. V trdnem zaupanju, da nas bo Bog svetlobe krepčal, želimo iz vse moči delati vse, kar nam pride pod roko. V mislih želimo ohraniti besede apostola Pavla: »Vse morem v njem, ki me krepča, v Kristusu.« (Fil. 4:13) Beseda »vse« naj bi vključevala tudi naše javno oznanjevanje v čast Jehovinega imena.
»ŽIVETI V LUČI« TAKO, DA LJUBIMO SVOJE BRATE
12. Pred katero možnostjo hoje v temi se moramo prav tako varovati in zakaj?
12 O nadaljnji možnosti živeti po resnici, možnosti, ki je ne smemo prezreti, beremo zopet v prvem listu Janeza: »Kdor pravi, da je v luči, pa sovraži brata svojega, je v temi še do sedaj. Kdor ljubi brata svojega, ostaja v luči in pohujšanja ni v njem. Kdor pa sovraži brata svojega, je v temi in hodi po temi in ne ve, kam gre, ker tema je oslepila oči njegove.« (1. Jan. 2:9—11) Držanje Božjih zapovedi in postopanje po resnici, je tesno povezano z ljubeznijo do naših bratov. Kako nerazumno bi pač bilo, če bi se v vseh ozirih pravilno obnašali — če bi se redno zbirali z Božjim ljudstvom in redno sodelovali v oznanjevanju in poučevanju Božjega naroda — toda komaj bi se ali pa se sploh ne bi ukvarjali z našimi krščanskimi brati, ali se jih izogibali in ne skrbeli za njihovo dobro.
13. a) Katera vprašanja lahko nastanejo? b) Kako so dokazali Božji služabniki, da postopajo po resnici in se med seboj ljubijo, ko je bilo treba pomagati bratom v Malaviji in Nikaragvi?
13 »Kako bi bilo to mogoče?« bo morda kdo vprašal. »Jaz ljubim svoje brate,« bo rekel, »veseli me, če lahko storim kaj zanje. Toda kaj lahko storim? Česa potrebujejo?« Pomislimo na to, da so Jehovini služabniki v zadnjih letih v raznih deželah mnogo prestali. V Malaviji, na primer, so bile Jehovine priče zaradi krščanskega stališča grozno preganjane; večina jih je morala končno zbežati in se nastaniti v drugi deželi. Glavno mesto Nikaragve, Managua, je bilo žrtev potresa in mnogi zvesti kristjani so izgubili vse, kar so imeli, — hiše, delovna mesta in dvorane. Kako so reagirali Jehovini služabniki po svetu? Zelo so bili zaskrbljeni za blaginjo svojih bratov po veri v teh področjih. To se je pokazalo v pomoči, ki so jo poslali. S tem so dokazali, kako zelo ljubijo svoje brate in skrbijo zanje.
14. Na koga v skupščini lahko mislimo, če bi radi dokazali, da postopamo po resnici in skrbimo za naše brate, in kakšne možnosti imamo mi?
14 Opazujmo pa sedaj stvar v lokalnem pogledu. Ali se prav tako trudimo postopati po resnici, ko gre za člane naše skupščine, s katerimi se redno zbiramo? O mnogih se lahko tako reče. Toda ne pozabimo, da bi sedaj radi izprašali sami sebe. Živimo v času, ko so ljudje pod pritiskom zaradi stalno rastočih življenjskih stroškov. Ta pritisk bo še močnejši, če bo postal oskrbnik družine prehodno brezposeln. Mnoge družine, pa tudi posamezniki, ki so odvisni od določenega dohodka, imajo že danes težave, ko si nabavljajo za življenje potrebne stvari in v prihajajočih mesecih bo gotovo še slabše. (Hab. 3:17) Kaj delamo kot posamezniki, če vidimo, da je neka družina ali posameznik med nami brez svoje krivde v stiski? Učenec Jakob je pisal: »Ako je brat nag ali sestra in pogrešata vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: Pojdita v miru, ogrejta se in nasitita! a jima ne podelite, kar je potrebno telesu, kaj to pomaga?« (Jak. 2:15, 16) Vsi, ki postopajo po resnici, naj bi o tem razmislili.
15. Na koga moramo prav tako misliti in kako jim lahko pomagamo?
15 In kako je z našimi starejšimi brati in sestrami v skupščini? Ali dokazujemo, da »živimo v luči«, tako, da imamo z njimi sočutje? Ali držimo do njih Jehovine zapovedi? Mogoče jih je treba kdaj peljati na sestanek ali v službo oznanjevanja. Morda tudi koga potrebujejo, ki bi skrbel za njihove telesne potrebe ali jim pomagal vzdrževati stanovanje. Tukaj se nam nudi prilika postopati po resnici. Včasih starejši bratje in sestre zelo cenijo, če jim pokažemo pozornost tako, da jih obiščemo in se z njimi pogovarjamo o resnici. V Bibliji je rečeno: »Prelep venec je siva glava, ki se nahaja na potu pravičnosti.« (Preg. 16:31) Jehova je gotovo vesel, če vidi, da tisti, ki postopajo po resnici in hodijo v luči, upoštevajo njegove služabnike, ki že dolga leta izvajajo njegovo voljo.
16. Zakaj pripada tudi spoštovanje starešin skupščine k postopanju po resnici?
16 Nadalje moramo misliti tudi na to, da pomeni postopanje po resnici tudi spoštovanje starešin, ki gredo pred nami na izreden način. Apostol Pavel nas opozarja z naslednjimi besedami: »Prosimo vas pa, bratje, pripoznajte nje, ki se trudijo med vami in so vam predpostavljeni v Gospodu in vas svare in jih visoko čislajte v ljubezni zavoljo njih dela. Živite v miru med seboj!« (1. Tesal. 5:12, 13; Hebr. 13:17) Ali dejansko mislimo tako o starejših možeh v naši skupščini?
17. Kako lahko starešine s svoje strani dokažejo, da postopajo po resnici?
17 Da bi starešine ravnali po resnici, morajo biti zares zainteresirani za blaginjo »ovc«. Ne smejo vladati nad svojimi brati, ker tedaj ne bi tako postopali, kakor postopa Jehova, Bog svetlobe. Oni so pod Božjo zapovedjo: »Pasite čredo Božjo, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno; tudi ne kakor gospodovalci svoje posesti, temveč tako, da ste zgledi čredi.« — 1. Petr. 5:2, 3.
18. Kakšen moder in avtoritativen nasvet je dal Pavel Božjim služabnikom?
18 Končno naj bi mislili na to, da moramo vsi, če postopamo po resnici, hodimo v luči, držimo Jehovine zapovedi in ne želimo priti v temo sedanjega hudobnega sestava stvari, upoštevati avtoritativen nasvet apostola Pavla, ki pride do izraza v njegovih modrih besedah, napisanih skupščini v Kolosah: »Oblecite torej kot izvoljeni Božji, sveti in ljubljeni, srčno usmiljenje, blagovoljnost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus vam odpustil, tako tudi vi; vrhu vsega tega pa oblecite ljubezen, ki je popolnosti vez.« — Kološ. 3:12—14.
19., 20. Kateri dogodek v Mojzesovih dneh nas spominja na svet, v katerem danes živimo; kako bomo osebno blagoslovljeni, če postopamo po resnici in držimo Jehovine zapovedi?
19 Iz teh besed vidimo, kakšne možnosti imamo za postopanje po resnici in držanje Božjih zapovedi v današnjem svetu, — v katerem je satan zaslepil razum mnogih ljudi, da bi jim ne zasvetila razsvetljujoča luč čudovite dobre vesti o Kristusu. Medtem ko postaja tema sveta vedno gostejša, sveti luč resnice Božje besede vedno svetleje. Spominja nas na dni Mojzesa, ko so bili Izraelci sužnji v Egiptu. Deveta stiska, ki je prišla nad trdosrčnega faraona v Egiptu in njegovo deželo, je bila gosta tema. O tem beremo: »In Mojzes iztegne roko proti nebu in bila je gosta tema po vsej deželi Egiptovski tri dni. Niso videli drug drugega, nihče tudi ni vstal s svojega mesta v teh treh dnevih; a vsi sinovi Izraelovi so imeli svetlo v prebivališčih svojih.« — 2. Moj. 10:22, 23.
20 Mi živimo v posebnem času. Medtem ko tipa svet v temi in ne ve ne kod ne kam, pa nam močno sveti luč resnice, ki prihaja od Boga luči in luči sveta, Gospoda Jezusa Kristusa. Zato je na mestu, da od časa do časa razmislimo o tem, kaj pomeni za vsakogar med nami, postopanje po resnici, neprestano držanje Božjih zapovedi in življenje v luči. Kaj pomeni to za dni, ki so pred nami, se spozna iz besed apostola Janeza: »Če pa živimo v luči, kakor je on v luči, imamo deleštvo med seboj in kri Jezusa Kristusa, sina njegovega, nas očiščuje slehernega greha.« (1. Jan. 1:7) Bodimo zato hvaležni za skupnost z Bogom luči, v katerem ni nobene teme!
[Slika na strani 24]
Na tedenskih sestankih Jehovinih prič se sestaja stotine tisoče ljudi, da izgrajujejo vero z biblijskim preiskovanjem.
[Slika na strani 26]
S pomaganjem pri različnih opravilih pokazujemo, da ljubimo iznemogle in ostarele brate in sestre ter da za njih skrbimo.