Do izključenih zavzeti uravnovešeno stališče
1., 2. a) Zakaj krščanska skupščina upravičeno nastopa proti nekomu, ki na njo nemoralno vpliva, in kdo je v glavnem za to odgovoren? b) Kakšna nevarnost še obstaja v tem pogledu?
MALO kvasu lahko skisa vso maso testa, prav tako lahko nemoralni vpliv določenih oseb prepoji in pokvari vso skupščino. Zato je treba skupščino ščititi pred takšnim vplivom. Predvsem morajo paziti skupščine, da se ne zgodi kaj takega (1. Kor. 5:6; Dej. ap. 20:28-30).
2 Nevarnost je v tem, da bi postali v tem pogledu malomarni, kakšna je bila skupščina v Korintu, ki je prenašala v svoji sredini prestopnika in ni ukrenila ničesar, da odstrani njegov vpliv, podoben kvasu. Obstaja pa še neka nevarnost. Kakšna? Nevarnost, da pademo v drugo skrajnost, to je, da smo prestrogi in pretrdi.
3., 4. Kaj pomenijo besede apostola Pavla v 2. Korinčanom 2:11?
3 Apostol Pavel je opozarjal na to nevarnost v svojem drugem listu Korinčanom (kakor pokaže povezanost z ostalim tekstom) v zvezi z grešnikom, o katerem je pisal v svojem prvem pismu in ki je moral biti odstranjen iz njihove sredine (1. Kor. 5:1-5, 13). Izgleda, da se je prestopnik v tem primeru skesal. Potem ko je omenil, da se te osebi oprosti, ter ji odpusti žalost, ki jo je povzročila vsej skupščini, je Pavel dodal: »Da bi nas ne okanil satan; kajti niso nam njegove misli neznane« (2. Kor. 2:5-11). Kaj je apostol s tem mislil?
4 Satanove »misli« so usmerjene na to, da uniči kar se da mnogo Božjih služabnikov in da bi dosegel cilj, hodi naokrog, kakor »rjoveč lev« (1. Petr. 5:8). Človek, ki se ga je v Korintu izključilo, je bil »predan« satanu v smislu, da je bil odstranjen iz skupščine in je bil vrnjen v svet, na katerega vpliva satan (1. Kor. 5:5; Dej. ap. 26:18; 1. Jan. 5:19). Kakor »malo kvasu« v testu, tako bi deloval prestopnik v skupščini kot »meso« ali kot »meseni« element. S tem, ko ga je duhovna skupščina odstranila iz svoje sredine, je uničila »mesene« nakane ozirom vplive v njej. Sedaj pa so »satanove misli« ali cilj v tem, da ta plen drži tako dolgo, dokler ga povsem ne pogoltne oziroma da tega človeka duhovno popolnoma uniči. Če bi skupščina — celo z dobrim namenom — bila zato preveč oprezna ali če bi preveč oklevala, da tega resnično skesanega grešnika zopet sprejme nazaj ali če bi njegov ponovni sprejem po nepotrebnem odlašala, tedaj bi s tem služila nasprotnikovim namenom (primerjaj 2. Kor. 2:7). Neki drugi prevod 2. Kor. 2:11 pa pravi: »Da bi nas ne okanil satan; njegove misli so nam še predobro znane«.
5., 6. a) Kakšnega stališča do izključenega se morajo varovati krščanski starešine in člani skupščine? b) Prikaži to.
5 Kakor starešine, tako se morajo tudi posamezni člani skupščine verovati, da ne bi razvili stališča, kot so ga imeli določeni rabini, pisci, ki so pogane in cestninarje smatrali za svoje sovražnike. Pravilno je sicer sovražiti krivičnost, ki jo je storila izključena oseba, ni pa prav, da sovražimo osebo ali z njo nečloveško postopamo. Kakor smo že omenili, se po določenih spisih rabinov taki osebi ne bi smelo pomagati niti tedaj, če bi bila v življenjski nevarnosti. Zamislimo si, kako bi bilo, če bi se kristjan vozil s čolnom po jezeru in videl, kako z drugega čolna pade v vodo nekdo, ki je bil izključen, a ne zna plavati. Ali je lahko tukaj kristjan slep za nevarnost, v kateri se nahaja utapljajoči, in bi hitro odveslal proč v misli, da pred Bogom ne bo kriv njegove smrti, ker je ta, ki se utaplja, itak izključen in je zato kakor »pogan«? Prav gotovo ne. To bi bilo prav nečloveško. Ne moremo si zamisliti, da bi Jezus Kristus tako postopal, niti bi tako postopal neki drug razumni Žid v prvem stoletju, če bi videl pogana ali kakšnega cestninarja v takšnem položaju.
6 Oglejmo si še drugo situacijo, ki ni tako ekstremna. Kaj bomo storili, če vidimo neko ženo, ki je izključena, da po končanem sestanku v skupščini pride do svojega avtomobila in ugotovi, da je ena zračnica prazna? Ali bodo možje v skupščini, ki vidijo to njeno nezgodo, odklonili pomoč in dovolili, da pride mimo katerikoli svetski človek in ji pomaga? To bi bilo vsekakor neprijazno in nečloveško, pa vendar so takšne situacije včasih že nastale, zaradi pomanjkanja uravnovešenega postopanja.
7. Kaj se lahko naučimo iz zgleda, katerega je v tem pogledu dal sam Jehova Bog?
7 Če želimo posnemati našega nebeškega Očeta, tedaj naj mislimo na to, da je imel celo do prvih dveh ljudi določeno prizanesljivost, ker jima je oskrbel obleko zatem, ko ju je izključil iz Edena (1. Moj. 3:21). S tem jima je pokazal nezasluženo dobroto. Tudi Jezus je spomnil svoje učence na to, da Jehova Bog »veleva soncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi in daje dež pravičnim in nepravičnim« (Mat. 5:45). Apostol Pavel je pokazal — čeprav so se nežidovski narodi s svojimi neodvisnimi postopki uprli Jehovinim potem — jih On vendarle ni pustil brez pričevanja, s tem »da je delil dobrote, dajal jim z neba dež rodovitne čase in napolnjeval srca njihova z jedjo in veseljem« (Dej. ap. 14:16, 17). Torej, »da se ne mešate z njim« ali da postopamo z njim kot s »poganom« še ne pomeni, da ne bi bili do njega pošteni, uvidevni in človeški.
KAJ POMENI DUHOVNA SKUPNOST
8. a) Kaj pomeni od Pavla v 1. Korinč. 5:9—22 uporabljena grška beseda, prevedena z »mešati se«? b) Kaj pomeni imeti skupnost z nekom? c) Ali imamo skupnost s prestopniki, če jih opominjamo h kesanju?
8 Izraz »ne mešati se« je prevod od Pavla uporabljenega grškega glagola synanamignymi, ki pomeni »pomešati skupaj« ali »pomešati z«. Ta osnovni glagol (mignymi) se pojavlja v Mat. 27:34, kjer govori o pomešanju vina in žolča, kakor tudi v Luk. 13:1, kjer se poroča, da je Pilat pomešal kri z daritvami. S tem izrazom se torej razume mešanje ali združenje v neko kombinacijo ali mešanico. V tem smislu torej »ne mešati se« z drugimi ne pomeni, ne biti skupaj z njimi. Naša beseda »skupnost« pomeni med drugim tudi »tesna povezanost«, »stanje povezanosti« ali »skupino oseb, ki imajo enake misli in ideale«. Imeti torej z nekom skupnost pomeni, smatrati ga enakega, biti zainteresiran za njegova gledišča, jih deliti z njim in to odkrito priznavati. Imeti z nekom duhovno skupnost bi torej pomenilo, da se z njim prijateljsko pogovarjamo o duhovnih stvareh. Toda če mi koga opominjamo h kesanju ne pomeni, da smo z njim prijatelji, ker ga ne podpiramo v njegovem napačnem gledišču in mišljenju, temveč postopamo z njim kot s takim, ki ga je treba pokarati.
9. a) Kaj bo odločilo, če bo starešina govoril z izključenim in ga opominjal, če ga slučajno sreča? b) Zakaj lahko starešina upravičeno govori z izključenim, ki ne postopa tako kakor je opisano v 2. Jan. 7—11?
9 Kaj naj torej naredi starešina neke skupščine, če slučajno nekega dne sreča na ulici, pri svojem vsakdanjem delu ali kakorkoli, nekoga, ki je izključen? Ali bi postopal v nasprotju z izključitvijo, izvedeno po skupščini, če bi ga ogovoril in ga spodbudil, da »se vrne« in se potrudi, da bi se zopet spravil s svojim nebeškim Očetom? To je odvisno od okoliščin. Ako izključeni postopa tako, kakor v 2. Jan. 7-11 opisani pospeševalci in oznanjevalci krivih naukov, torej če takšen poizkuša še druge navesti na kriva gledišča ali nemoralne postopke, tedaj seveda starešina ne bi imel kaj govoriti z njim. Toda vsi, ki zaidejo na pot greha, ne postopajo kakor »sleparji« ali »antikristi«. Ali torej v primeru, ko izključeni ne pripada temu razredu, starešina ne bi bil upravičen po zgledu, ki ga je dal sam Jehova Bog, govoriti z izključenim in ga spodbuditi, da se potrudi in ponovo pridobi Božjo milost? S takšnim prigovarjanjem starešina ne bi postopal v nasprotju z izvršeno izključitvijo, temveč bi, pravzaprav pokazal, da je z njo sporazumen in da jo podpira.
10.–12. a) Ali zadržijo vsi izključeni označbe ali postopke, po katerih so postali kakor »kvas«? Navedi primer. b) Kakšne okoliščine je treba zato upoštevati, da bi ugotovili, kako se naj obnašamo do izključenih? c) Kako je to prikazano v zgodbi o izgubljenem sinu?
10 Upoštevali naj bi tudi, da nas apostol s svojimi besedami v 1. Kor. 5:11 opominja, naj nimamo stikov z nekom, ki je nečistnik ali kakršenkoli drugačen prestopnik. Kaj pa tedaj, če takšen, ki je bil iz takih razlogov izključen, kmalu zatem ali malo pozneje poda prepričljive dokaze, da je prenehal s svojim nepravilnim postopanjem? Ali se lahko takrat reče, da je še vedno nečistnik ali prestopnik, ki je v skupščini deloval kot »kvas«?
11 Nek mladenič, na primer, ki je bil izključen zaradi nečistovanja, se lahko pozneje poroči in živi pravilno življenje. Ali pa nekdo, ki je bil izključen zaradi pijančevanja, lahko preneha s tem — in če sploh — pije le še zmerno. S takšnimi spremembami lahko izključena oseba zopet pridobi splošno spoštovanje, a se morda ni obrnila k skupščini oziroma jo uradno zaprosila, da bi bila spet sprejeta. Ali ni razlika med temi, ki so se pokesali, in onimi, ki nepravilne postopke, zaradi katerih so bili izključeni, še naprej delajo? Tisti, ki so prenehali z nepravilnimi postopki, lahko še vedno pokazujejo določeno cenjenje krščanske resnice in lahko celo zagovarjajo pravo krščansko skupščino, če se jo napada. Mar se takšne okoliščine naj ne upoštevajo in ali naj bi ne vplivale na stališče, ki ga imajo člani skupščine do takšnih oseb?
12 Če bi v Jezusovi zgodbi omenjeni izgubljeni sin pripeljal s seboj domov še nečistnico, tedaj bi oče prav gotovo čisto drugače reagiral. Toda oče je lahko upravičeno smatral, da se sin vrača s pravilnimi nagibi in, namesto da bi se bal najhujšega, je upal na najboljše. Sprejel je sina, ki je zašel na krivo pot.
13. a) S kakšnim načinom lahko po besedah Janeza Krstnika in Pavla bolje pokažemo kesanje kot z besedami? b) Kako izključenega zadeva temeljno načelo?
13 Danes moramo misliti na to, da niso najboljši dokaz za kesanje kakršnekoli formalne izjave, temveč da so to dela (primerjaj 1. Jan. 3:18). Ko so neki ljudje prišli k Janezu Krstniku (ki je krščeval kot simbol kesanja za odpuščanje grehov), jim je pokazal, da ne smatra njihovo formalno postopanje kot najvažnejši faktor ali kot edino, kar je potrebno. Od njih je predvsem zahteval, da gredo in prinašajo sadove, ki odgovarjajo kesanju. Tedaj je navedel tudi primere takšnih sadov ali dobrih del, namreč, da naj bodo usmiljeni in radodarni in naj nikar več ne varajo, zatirajo ali lažno pričajo (Mat. 3:7, 8; Luk. 3:7-14). Tudi apostol Pavel je rekel ljudem, naj se »izpokore in izpreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna izpokorjenja« (Dej. ap. 26:20). Če torej izključeni ne dela več nepravilnih postopkov, zaradi katerih ga je skupščina odstranila kakor »kvas« iz svoje sredine, tedaj je lahko že ta sprememba določeni znak za to, da se »vrača« in da se kesa za svoje prejšnje postopke (Dej. ap. 3:19).
14. Kakšno nadaljnjo možnost ima izključeni, da pokaže »dela, vredna kesanja«, in kdaj lahko nek starešina smatra za dobro, da takšnega nagovori?
14 Izključeni lahko tudi z obiskovanjem sestankov, ki so določeni za javnost, dokazuje, da »opravlja dela, vredna izpokorjenja«. Toda če bi sestanke uporabljal, da brani tam svoje nepravilne postopke in pridobiva na svojo stran in svoje gledišče še druge, tedaj se nanaša na njega, kar je pisano v 2. Jan. 7-11. Če pa ne dela tako, tedaj starešina ne bo postopal v nasprotju z Biblijo, če pojde k njemu in spregovori z njim nekoliko ohrabrujočih besed (če ga je videl že nekajkrat na javnih predavanjih), da bi tako vplival na njegovo duhovno ozdravljenje ter obnovo za ponovno priznanega člana skupščine (Jak. 5:19, 20).
15. Kaj lahko storimo, če izključenemu, ki želi obiskati predavanje, stojijo na poti resne ovire?
15 Lahko se tudi zgodi, da izključeni ne more obiskati javnih predavanj na krščanskih sestankih, čeprav bi to želel. Morda je kraj sestankov preveč oddaljen in nedosegljiv z javnimi prometnimi sredstvi. Morda izključenega ovirajo tudi osebne okoliščine ali zdravstveno stanje, da bi obiskal predavanja. V takem primeru je neka žena nekoč plačala osem dolarjev za taksi, da je lahko enkrat šla na sestanek in tam pojasnila starešini, da bi želela redno obiskovati javna predavanja, toda za vsako pot ne more dati toliko denarja. Tudi je dokazala pristnost svoje želje s tem, da je šla neko nedeljo na to dolgo pot peš. Zamislimo si, da neki člani skupščine spotoma vidijo to ženo, a v svojem avtomobilu imajo še prostor. Ali ne bi bilo človeško, da jo vzamejo s seboj v svoje vozilo?
16. Zakaj je dobro biti oprezen, kadar se pomaga izključenemu, in koga se naj vpraša za nasvet?
16 Seveda, če manjka dokazov za »dela, vredna izpokorjenja« in če je znano, da izključeni še vedno trdi svoje, tedaj je situacija drugačna, saj v tem primeru lahko pride skupščina na slab glas, če bi člani tako osebo jemali s seboj ali ji kako drugače redno pomagali. Zato je dobro, da člani skupščine, ki poznajo nekega izključenega in vidijo, da potrebuje pomoč za obiskovanje javnih predavanj — a mu želijo pomagati — da najprej vprašajo in poiščejo nasvet pri starešinah skupščine, preden sami karkoli ukrenejo (1. Petr. 2:12; 3:16).
V DRUŽINI
17. Katere biblijske obveznosti in zveze ostanejo kljub izključitvi?
17 Ker se z izključitvijo iz skupščine ne pretrgajo niti sorodniške niti zakonske vezi, zahteva situacija, ki nastane v družini, posebno pozornost. Žena, katere mož je bil izključen, ni prosta biblijske obveznosti, da ga spoštuje kot svojega poglavarja. Samo smrt ali ločitev na biblijski podlagi daje odgovarjajoči razlog, da je te obveznosti prosta (Rimlj. 7:1-3; Mar. 10:11, 12). Niti mož ni osvobojen svoje obveznosti, da ljubi svojo ženo tako, kakor »svoje telo«, so tudi starši še naprej dolžni vzgajati otroke v strahu Jehovinem celo tedaj, če je njihov sin ali hčer krščen, toda še maloleten in je bil izključen (Efež. 6:4). Prav tako so sinovi in hčere vsake starosti, še naprej dolžni spoštovati očeta in mater, tudi če je kateri bil izključen (Mat. 15:4; Efež. 6:2). To ni težko razumeti, če pomislimo, da so kristjani po Bibliji dolžni spoštovati tudi državne uradnike tega sveta, ki jim to spoštovanje gre (Rimlj. 13:1, 7).
18. Kako lahko starši zadovoljijo svojim dolžnostim, pri vzgoji otrok v strahu Jehovinem, pa vendar pazijo na v skupščini izvršeno izključitev?
18 Člani družine zadovoljijo vsem tem biblijskim obveznostim, ne da bi delali proti ukrepom, s katerimi je skupščina nekoga od njihove družine izključila, v kolikor z njimi nimajo duhovne skupnosti. Toda, kako lahko starši poslušajo zapoved, da vzgajajo otroke v Božji besedi, če je enemu od njih bila odvzeta skupnost z izključitvijo? Pri vzgoji tega otroka lahko kljub temu uporabljajo Božjo besedo ali neke biblijske stavke. Tega ne delajo tako kakor z ostalimi otroki, s katerimi ohranjajo duhovno zvezo, temveč je to samo opominjanje. Vendar morajo starši sami odločiti, kako pri tem postopajo in ni potrebno, da so zato neprijazni, temveč enostavno z izključenim otrokom ne vzdržujejo istega duhovnega odnosa, kakor z ostalimi otroki. Izključenega sina ali hčerko naj se spodbudi, da prisostvuje družinskemu biblijskemu študiju, da bi imel tako korist od »Jehovinega avtoritatitvnega nasveta«.
19. Kako lahko poročeni kristjan pomaga, da je njegov izključeni zakonski partner zopet sprejet, ne da bi postopal v nasprotju z izključitvijo, izrečeno v skupščini?
19 Podobno je tudi pri zakonskem partnerju, če je bil eden od njiju izključen. Njegov zakonski tovariš, ki je z njim »eno telo«, lahko upravičeno naredi kar je le mogoče, da bi izključenemu pomagal na pot kesanja in ponovnega sprejema v skupščino. To, da nima z njim duhovne skupnosti, ne izključuje uporabe Biblije ali biblijske literature, saj, kakor smo videli, se pod »skupnostjo« razume, da imate iste misli ali ideale v prijateljski povezanosti. Torej, če nedolžni zakonski partner uporablja Božjo besedo samo zato, da izključenega pokara ali da mu pomaga do duhovne obnove, tedaj on z njim nima duhovne skupnosti. Tako lahko mož spodbudi izključeno ženo, ko ji bere katerokoli biblijsko gradivo, in prav tako lahko žena, katere mož je izključen, predlaga, če mu sme nekaj prebrati. Seveda lahko takšno branje pripelje do diskusije. V tem primeru se lahko varuje duhovne skupnosti tako, da se z izključenim ne deli njegovega mnenja ali stališča glede nepravilnih postopkov, ki so pripeljali do izključitve iz skupščine (glej knjigo Organizacija oznanjevanja Božjega kraljestva in pridobivanja učencev, stran 159).
20. a) Ali mora biti oče, ki izključenemu mladoletnemu sinu ali hčeri zopet dovoli, da se vrne domov, brezpogojno odstranjen z nekega odgovornega položaja, ki ga zavzema v skupščini? Od česa je to odvisno? b) V katerem primeru se ne priporoča, da se ga pusti na takem položaju?
20 Tu in tam se dogaja, da kakšen maloletni sin ali hči, ki je bil izključen zaradi nemorale, zapusti dom, toda se pozneje zave in prosi, da bi se smel zopet vrniti domov. Seveda je odvisno od staršev — v prvi vrsti od očeta — če to dovoli ali ne. Če sta sin ali hčerka pripravljena spoštovati starševsko avtoriteto, tedaj lahko oče dovoli vrnitev in uporabi to kot možnost, da pomaga sinu ali hčerki k duhovnemu ozdravljenju. Toda če bi se sin ali hči hotela vrniti, ne da bi se skesala in zapustila nemoralne postopke, zaradi katerih je bil kdo izključen, tedaj oče ne bi skrbel za duhovno dobra družine, če bi takšnemu dovolil, da se vrne v družino, kjer bo zopet izvor duhovne umazanije. Pri tem bi se lahko tudi dvomilo o njegovi sposobnosti, da zavzema nek odgovorni položaj v skupščini (1. Tim. 3:4, 5, 12).
21. Kdo lahko odloči, v kakšnem obsegu sme član družine imeti zveze z izključenim pripadnikom družine, ki stanuje izven doma? Samo kdaj bi starešine lahko nastopile?
21 Kar zadeva člane družine (ne mladoletnega), ki je bil izključen in prebiva drugje, mora vsaka družina sama odločiti, v kakšnem obsegu se bo z njim družila. Odločanje o tem ni stvar starešinstva skupščine. Starešine skrbijo predvsem za to, da preprečijo, da se ne bi nekaj »skisanega« ponovno vneslo v skupščino po duhovni skupnosti ali druženju z osebami, ki so bile odstranjene kakor »kvas«. Zato, če nek oče, ki je bil izključen, obišče svojega sina ali hčer ali vnuke in ga ti sprejmejo, naj starešine zaradi tega ne bodo v skrbeh. Oče ima naravno pravico, da obiskuje svoje bližnje sorodnike in svoje otroke. Prav tako lahko tudi sinovi ali hčere — čeprav so izključeni — spoštujejo svoje starše ter jih obiščejo, da vidijo, kako je z njihovim zdravjem ali če kaj potrebujejo. S tem še vedno nimajo duhovne skupnosti z izključenim.
22. Zakaj se lahko razen mladoletnih sinov in hčera tudi drugi izključeni sorodniki sprejmejo v družino in na kom leži v tem primeru odločitev?
22 V primeru, ko je izključeni, oče ali mati, že star ali bolan in potreben nege, lahko sin ali hči smatra za dobro, da očeta ali mater vzameta k sebi, da bi svojim dolžnostim do staršev pravilno zadovoljili. Prav tako se lahko tudi krščanski starši odločijo, da vzamejo k sebi svojega sina ali hčerko, ki je bila izključena, ker je bolna ali zaradi nesreče nesposobna za delo ali pa se nahaja v finančni stiski. To so človeške odločitve, ki jih morajo narediti krščanske družine same in starešine v skupščinah naj ničesar ne ukrenejo, dokler dejansko obstajajo dokazi, da skupščina zaradi tega ne pride zopet pod pokvarjeni vpliv.
23. Kdaj bi krščanska družina nekemu svojemu pripadniku upravičeno prepovedala pristop v svoje stanovanje?
23 Toda če bi sorodnik, ki je izključen, uporabljal svoje sorodniške vezi za postopanje, kakršno je opisano v 2. Jan. 7-11, tedaj mu njegovi krščanski sorodniki upravičeno ne dovolijo dostopa v svoje stanovanje. Tako mu dajo vedeti, da ni dobrodošel, ker ima njegov obisk namen zagovarjati neke nepravilne postopke ali širjenje laži (Juda 3, 4; primerjaj 5. Moj. 13:6-8).
24. Komu naj bi člani skupščine prepustili, da pomagajo izključenim do duhovne obnove, če ne gre za sorodnike?
24 V primerih, kjer ne gre za sorodnike, je treba prepustiti članom skupščine, v glavnem starešinam kot pastirjem črede, da pomagajo izključenim, ki kažejo, da želijo hoditi po pravilni poti, čeprav so v nekem smislu »še daleč« (kakor tisti izgubljeni sin, ko se je vračal), da jih opominjajo k duhovni obnovi. V nekih primerah lahko starešine smatrajo za dobro, če neka določena oseba pomaga v duhovni obnovi, in to morda tista, ki je izključenega pripeljala do spoznanja biblijske resnice.
REZULTATI URAVNOVEŠEGA STALIŠČA
25. a) Kaj nam pomaga, da do izključenih zavzamemo uravnovešeno stališče? b) Kako je nekdo po 1. Kor. 5:5 izročen satanu na uničenje telesa, da bi se ohranil duh skupščine?
25 Če se držimo Biblije in ne omalovažujemo njenih besed ter ne beremo iz njih to, kar ne piše,— tedaj nam ni težko zavzeti do izključenih uravnovešeno stališče. Tedaj bomo mislili vedno na to, da je izključitev bila zato, da bi skupščina ostala čista in Bogu ugajajoča ter se varovala pred pokvarjenim vplivom. Takšen »kvas« bi v duhovnem smislu »skisal« vse »testo« skupščine in zato skupščina nekako »uniči« takega grešnika in njegov mesni vpliv s tem, da ga, neskesanega, odstrani iz svoje sredine ter izroči satanovemu svetu, da bi se »duh«, — to je stališče, misli in gonilna moč — skupščine ohranil ali rešil (1. Kor. 5:5).
26. a) Kaj lahko člani skupščine vzdržujejo na osnovi uravnovešenega stališča in kako lahko to ohrabri in ugodno vpliva na osebe, ki želijo biti zopet sprejete v skupščino? b) Kaj lahko starešine smatrajo za dobro glede na določene izključene v svojem področju?
26 Uravnovešeno stališče nam tudi pomaga, da pokazujemo v še večji meri božanske lastnosti našega nebeškega Očeta, ki je pravičen in usmiljen. Izključeni, ki si iz srca želi vrnitev, naj ne okleva ali dvomi v to, kako bo sprejet njegov trud. Naj se ne boji, da bi naletel na hladno odbijanje ali ravnodušnost. Tako bodo spoznali, da njihovo stanje ni brezupno, temveč da so starešine skupščine pripravljene pokazati jim, kaj morajo storiti, da bi bili zopet priznani od Božje skupščine in da bi imeli zopet korist iz vseh njenih priprav. Če starešine upravičeno mislijo, da izključeni v njihovem področju ne vedo za te možnosti, lahko smatrajo za dobro, da jih o tem obvestijo.
27. a) Kaj je potrebno, da bi bil nekdo zopet priznan od skupščine? b) Zakaj se naj osebe, ki želijo duhovno obnovo, čutijo navedene, da pokažejo to lastnost in storijo potrebne korake v radost vse Božje družine na nebu in na Zemlji?
27 Da bi jih skupščina zopet priznala, morajo izključeni pokazati pravo kesanje (Iza. 57:15; Jak. 4:8-10). Ker pa gre za njihovo življenje in ker se »prijeten čas« Božje dobrote in potrpljenja bliža svojemu koncu, naj takšni ne oklevajo ali dopustijo svojemu ponosu, da bi se ne vrnili k svojemu nebeškemu Očetu in zopet prišli v Njegovo milost ter bi bili zopet sprejeti v srečno družino Njegovih duhovnih otrok ali tistih, ki bodo še postali Njegovi otroci (2. Kor. 6:1, 2). Namesto tega bodo za možnost, da dobijo odpuščanje in so duhovno obnovljeni ter priznani, hvaležni Bogu za to, da jih »Božja dobrota vodi na izpokorjenje« (Rimlj. 2:4).