Pravična, vendar usmiljena sodba
KAJ si predstaviš, ko pomisliš, da boš stopil pred nekega sodnika?
Morda si zamišljaš sodnika kot strogega, nedostopnega človeka, ki preiskuje obtožbe in dokaze vložene proti tebi; tebi pa ne dovoli, da zavzameš svoje stališče in pojasniš razloge za tvoj prestop.
Takšni prizori so pogosto naslikani v cerkvah krščanstva za Jezusa Kristusa, kadar ga prikazujejo kot Sodnika. Tako, na primer, pokaže neka slika v Sikstinski kapeli v Rimu, kako Jezus sedi in sodi. Z odbijajočo gesto obsoja »proklete«, zaradi njihov grehov in jih pošlje v pekel večnih muk. Njegovo obnašanje je tako odbijajoče in vliva tako silen strah, da se njegova mati Marija, ki je naslikana poleg Njega, obrne, kot da je pravičnejša in bolj usmiljena od Kristusa in kot da smatra Njegovo sodbo za nečloveško in grozno.
Ničesar ne more manj odgovarjati dejstvom kakor takšna slika. O imenovanem glavnem Sodniku je pisal apostol Janez: »(On je) poln milosti in resnice« (Jan. 1:14). V času sodbe bo imel še 144 000 sodnikov, ki so povezani z Njim na nebu in za katere pravi Biblija: »In v njih ustih se ni našla laž, brez madeža so« (Razod. 14:1, 5).
Razen tega v Bibliji opisani sodni dan ne traja štiriindvajset ur, v katerih bi milijarde ljudi šle mimo prestola, medtem ko bi se naštevalo vse njihove grehe in bi takoj bila izrečena končna, nepreklicna sodba. Ta sodni dan, v katerem bodo Kristus in Njegovi 144 000 služili kot sodniki, bo trajal polnih tisoč let (Razod. 20:6, 12, 13).
KAJ JE »SODNIK« V BIBLIJSKEM SMISLU?
Če preiščemo poročilo Biblije, ugotovimo, da sodniki niso bili le možje, ki bi poslušali dokaze, jih pretehtali in nato izrekli sodbo, temveč so bili postavljeni tudi kot vodniki, pomočniki in osvoboditelji ljudstva (Sodn. 2:18). Oni niso samo sodili prestopnikom zakona, temveč so tudi pomagali ljudstvu spoznati Božji zakon in ga uporabljati v življenju; bili so ljudstvu kakor »oče«.
Vzemimo za primer sodnika Gideona. Bil je skromen človek, kmet, toda poznal je zakon. S tristo možmi, ki so se vsi opirali na Boga, je osvobodil Izraelce pred Madianci, zatem je služil narodu kot pravični sodnik in vodil še 40 let ljudstvo. V teh letih je dežela imela mir (Sodn. pogl. 1, 6-8).
Nadaljnji sodnik je bil Jefta, ki je osvobodil ljudstvo zatiranja Amoncev in njegova gorečnost za Jehovino stvar je bila tako velika, da je prostovoljno žrtvoval osebo, ki bi prva prišla iz njegove hiše, da ga pozdravi, ko se vrača iz zmagoslavne bitke. (Ta zveza ni pomenila, da se mora to osebo dobesedno sežgati, temveč da bo vse življenje služila v Božjem šotoru.) Jefta je kot poglavar svoje hiše imel pravico narediti takšno zavezo in zvesto jo je izpolnil, čeprav se je izkazalo, da je to njegova hči, edini otrok; ona je to sprejela in se posvetila službi šotora. Zatem je Jefta služil Izraelu še šest let, vse do svoje smrti (Sodn. poglavlje 11, 12).
Apostol Pavel navaja številne takšne sodnike in pravi, da so »izvrševali pravičnost« (Hebr. 11:33). Na kakšen način? Da so ponovo vzpostavljali čisto oboževanje in doprinašali k očiščevanju ljudstva, da se je lahko vrnilo v Božjo milost, kar je vodilo do miru in blagostanja (Sodn. 6:28-32). Dajali so nasvete in navodila, da so ljudje svoje življenje spravili v soglasje z Bogom in na ta način mogli srečno in uspešno živeti (Iza. 1:26).
Drugi sodniki v starem Izraelu so istočasno bili tudi starešine v svoji občini, kjer so reševali pravne zadeve, vendar je bilo to le eno od področij njihovega delovanja. Mnogo časa so uporabili za to, da vodijo občine in skrbijo za blagostanje ljudstva, v soglasju z od Boga določenimi pripravami. Pomagali so ljudstvu spoznati zakon in ga izvajati, s čemer so se zmanjšali sporni primeri (Preg. 8:15, 16).
Tudi kralji Izraela so bili sodniki. Ljudstvo je molilo k Jehovi: »Postavi nam torej kralja, da nas sodi, kakor ga imajo vsi narodi.« Kralj je bil sicer odgovoren za dobro vsega prebivalstva, toda kljub temu je pomembni del njegove naloge bil v tem, da sodi v pravnih zadevah (1. Sam. 8:4, 5; 2. Letop. 1:9-12).
DAN SODBE ZA ČLOVEŠTVO
Apostol Pavel je pojasnil svojim poslušalcem v Atenah: »Ker je (Bog) določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil iz mrtvih« (Dej. ap. 17:31). Ta »mož« je Gospod Jezus Kristus, Njegovo vstajenje pa je jamstvo za to, da bodo mrtvi obujeni, kar je Pavel pisal svojemu sodelavcu Timoteju: »Rotim te torej pred Bogom in Kristusom Jezusom, ki bo sodil žive in mrtve in pri prihodu njegovem in kraljestvu njegovem« (2. Tim. 4:1; 1. Kor. 15:12-19).
Jezus Kristus lahko sodi vse narode, vključno tudi obujene iz mrtvih, ker je odkupil človeštvo s svojo odkupno žrtvijo. Rekel je: »Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. Kajti Oče ne sodi nikogar, temveč vso sodbo je izročil Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor časte Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal... In dal mu je oblast tudi soditi, ker je sin človečji. Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe. Jaz ne moram sam od sebe ničesar delati. Kakor slišim, tako sodim in sodba moja je pravična, kar ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal« (Jan. 5:21-23, 27-30).
Ker je bil Jezus Kristus, kakor Adam — po katerem je človeštvo izgubilo življenje — na Zemlji kot popolni človek, se imenuje »sin človekov« in On zavzema položaj krvnega sorodnika ter Odkupitelja, kakor je bilo predslikano v postavi. On lahko odkupi človeštvo in ga s tem osvobodi vezi greha in smrti oziroma groba (3. Moj. 25:47-49; Rim. 5:14).
Tisočletni sodni dan pomeni dan vstajenja za vse, ki so v grobovih, oziroma za vse odkupljene ljudi, razen za duhovne Kristusove »brate«, njegovih 144 000 sokraljev in duhovnikov, ki bodo imeli bolj zgodnje vstajenje, ker imajo »pravo vstajenje«, vstajenje za nebeško življenje (Razod. 20:4-6; Fil. 3:11).
Medtem pa ne bodo obujene samo osebe kot »nepravične«. Pavel je pojasnil, da bo »vstajenje pravičnim i nepravičnim ter grešnikom«. Niti najmanj se ne bojimo »pravičnih«, toda kako je z nepravičnimi«? (Dej. ap. 24:15)
»NEPRAVIČNI«
Bati se nam ni treba niti »nepravičnih«, ker je od njih samih odvisno, ali bodo v času sodnega dne sprejeli Kristusovo odkupno žrtev ali jo zavrnili; pomagalo pa se jim bo, da spoznajo namen te žrtve. Sodni dan je dolg tisoč let, to nam pokaže, da v tem času ne bodo samo gole sodbe, temveč se bo v tistem času pokazovalo predvsem Božje usmiljenje. Namreč vsi obujeni bodo potrebovali pomoč; dajati pomoč pa bo eden od ciljev v času teh tisočih let.
»Nepravični bodo potrebovali več pomoči od »pravičnih«. V času svojega življenja niso ničesar slišali o Božji pripravi oziroma niso poslušali dobre vesti, ko se jim je ta oznanila. Njihove misli so bile močno pod vplivom okoliščin in okolice; tako nekateri niso niti vedeli, da obstaja Kristus, medtem ko so bili drugi tako zavzeti s svetskimi zadevami in skrbmi, da »seme« dobre vesti ni dobilo korenin v njihovih srcih (Mat. 13:18-22). Sodobni svet je pod vplivom satana hudiča, »zaslepil misli nevernim, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je podoba Božja« (2. Kor. 4:4). Za obujene ni to neka »nova priložnost«, temveč je to dejansko njihova prva priložnost, da na osnovi svoje vere v Jehovo in Kristusa dosežejo večno življenje na Zemlji.
Ti »nepravični« bodo morali narediti dolgo pot, dokler ne postanejo popolni. Pod boljšimi in bolj usmiljenimi okoliščinami sodnega dneva, ko bodo odstranjeni satan in njegovi demoni in ko ne bo več obstajal sedanji hudobni svet, na nje ne bodo več vplivale zunanje ovire in pod temi dobrimi okoliščinami bodo lahko spoznali dobro vest in jo sprejeli ali zavrnili. Tisti, ki jo bodo zavrnili, bodo umrli; torej bodo po svojem vstajenju na osnovi svojih postopkov prinesli sebi sodbo. Tisti, ki dobro vest sprejmejo, pa bodo morali spremeniti svoje misli (Rim. 12:1, 2).
»PRAVIČNI«
Pravični, ki se bodo vrnili z zemeljskim vstajenjem, bodo imeli »prednost«, toda tudi njim bodo sodniki morali posvetiti čas, ker so umrli zaradi podedovane smrti od neposlušnega Adama in neposlušne Eve. Vsi so torej umrli, ne da bi mogli pokazati, ali so pravični (Rim. 5:1; 3:23). Bog teh mož in žena ni smatral za pravične zato, ker bi bili moralno in telesno popolni, temveč zato, ker so kakor patriarh Job, ohranili svojo čistost pred Bogom (Job 2:3, 9, 10; 27:5; Jak. 5:11).
Ko se torej ti »pravični« z vstajenjem vrnejo na Zemljo z nespremenjenim značajem, ne bodo osvobojeni nepopolnosti in grešnosti. Tako je bilo z možmi in ženami, ki sta jih obudila že Elija in Elizej, kakor tudi s tistimi, ki so jih obudili Gospod Jezus Kristus in njegovi apostoli.
Glede na to, se zahteva od »pravičnih« več kakor le osvoboditev iz grobov z vstajenjem iz mrtvih. Prav tako morajo biti osvobojeni človeške nepopolnosti in grešnosti. Tako jih torej nebeški Sodnik Jezus Kristus ne more takoj na dan njihovega vstajenja označiti kot nedolžne in popolne, jih osvoboditi grešnosti ter določiti, da pridejo v poštev za večno življenje na Zemlji. Usmiljeni blagoslovi Kristusove žrtve jim bodo pomagali tako, da bodo lahko dosegli duhovno in telesno popolnost. Če bodo poslušni, ne bodo več umrli. Zato se vstajenje v času sodnega dneva imenuje »boljše vstajenje«, namreč boljše kakor tisto v biblijskih časih (Hebr. 11:35).
Vsi tisti, kateri kot »velika množica« preživijo uničenje tega sveta, bodo v podobnem položaju (Razod. 7:9, 10, 13-15). Še vedno bodo obremenjeni s podedovano grešnostjo, čeprav so v oblačenju nove osebnosti dobro napredovali (Efež. 4:22-24). Oni bodo na poti večnega življenja in na njej bodo morali ostati pod usmiljenim vodstvom in skrbjo nebeških sodnikov, vse dokler jih ti sodniki popolnoma ne osvobodijo grešnosti, nepopolnosti, slabosti in smrtnosti.
ALI BOŠ TI TAKRAT ŽIVEL?
Torej ni nobenega razloga, da se bojimo tega tisočletnega sodnega dne, temveč se ga lahko od srca veselimo. Zamisli si samo, da boš lahko zopet pozdravil vse svoje drage sorodnike, ki bodo imeli priložnost živeti pod okoliščinami, kjer si bodo dejansko želeli ostati živi!
Vprašanje za vsakogar od nas se glasi: ali bom tudi jaz živel ter pozdravil sorodnike in prijatelje, ki bodo vstajali? Sedaj imamo priložnost, da se odločimo za življenje, ker poznamo Božje priprave, ki jih je storil po svojem kraljestvu pod Kristusom, ko bo sodil kot Sodnik tisoč let. Če ostanemo v resnici in spoznamo več o Bogu njegovih pripravah in če postane resnica naša življenjska pot, nam bo to pomagalo, da preživimo (Zef. 2:2, 3).
Celo tedaj, če bi kot Božji služabniki v tem kratkem času, ki še preostane temu svetu, umrli, lahko vendarle računamo z zgodnjim vstajenjem. Zato se za vsakogar postavlja vprašanje: Ali bom jaz takrat živel? Na to mora odgovoriti vsakdo sam, Bog pa nam danes daje za to priložnost (Jan. 11:25, 26).