Božje usmiljenje kaže grešnikom pot, da se lahko vrnejo
»Tako bode radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se izpokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore.« — Lukež 15:7.
1., 2. V kakšnem odnosu so si Jehovine lastnosti med seboj in kako se to pokazuje v pripravi izključitve?
JEHOVA je Bog ljubezni, je pa tudi pravičen in usmiljen. Vsa Njegova navodila in priprave so v korist vsem pravicoljubnim ljudem; one ne služijo nobenemu sebičnemu ali hudobnemu namenu (2. Moj. 34:6; 1. Jan. 4:8). Jehova je tudi Bog pravičnosti; On ne odobrava nobene krivice (Ps. 33:4, 5; 50:16-21). Te božje lastnosti pa si ne nasprotujejo, ker resnična ljubezen dejansko zahteva pravičnost in držanje pravičnih temeljnih načel.
2 Tako je med odredbami, ki jih najdemo v Božji besedi, tudi taka, ki se nanaša na izključitev oziroma odstranitev oseb iz skupščine, ki sicer želijo biti kristjani, toda so storile veliko krivico in ne kažejo zato pravega kesanja. Njihova izključitev je v korist skupščine, da bi le ta lahko ohranila svojo čistost in da bi se njeni člani, ki jih Bog ljubi, obvarovali prestopnikovega vpliva, podobnega kvasu, ki skisa vse testo.
3., 4. Kakšno izjavo je dal Pavel v zvezi z izključitvijo in katera vprašanja zahtevajo odgovor?
3 Zato je navdihnjeni apostol Pavel opozoril kristjane v Korintu, »da se ne mešate, če je ta, ki se brat imenuje, nečistnik, ali lakomnik, ali malikovalec, ali opravljivec, ali pijanec, ali ropar: s takim, da še ne jeste ... Odpravite hudobnika izmed sebe!« (1. Kor. 5:6, 7, 11-13)
4 Ali to pomeni, da se izključenemu ne sme narediti ničesar, kar bi ga spodbudilo ali kar bi mu pomagalo, da se pokesa in vrne tako, da bi bil lahko zopet sprejet kot dostojen in čist član skupščine? Ali se ne sme narediti nobenih pozitivnih korakov, preden takšen ne pokaže kesanja pred starešinami skupščine in jih zaprosi, da bi bil zopet sprejet? Ali se lahko da takemu kakršnakoli spodbuda, »da se vrne« in se potrudi, da bi bil zopet sprejet, ne da bi s tem prekršili Pavlov nasvet namreč, da »se mešamo« in ohranjamo duhovno zvezo? Poglejmo, kaj nam o tem pokaže Biblija.
PRIMER GLAVNEGA STAREŠINE
5., 6. V kakšnem odnosu je bil Izraelski narod do Jehove Boga? b) Toda po kateri poti je šel in kakšne so bile posledice?
5 Oglejmo si primer, ki nam ga je dal Jehova Bog s svojim postopanjem z Izraelci, ki so bili nekoč ljudstvo za Njegovo ime. Kot narod na Zemlji so bili v pogodbenem odnosu z Njim in edini, katerim je dal On svojo Besedo in svoj zakon (Ps. 147:19, 20; Rim. 3:1, 2). Toda vedno znova so se Mu izneverili in končno so se znašli v stanju, opisanem v Danielovi molitvi v poglavju 9:4-19, kakor sledi: »Grešili smo in popačeno ravnali in brezbožno delali in uprli smo se, ker smo odstopili od zapovedi in pravic tvojih. In nismo poslušali služabnikov tvojih, prerokov, ki so v tvojem imenu govorili kraljem našim, knezom in očetom našim in vsemu ljudstvu dežele.«
6 Zaradi njihove nezvestobe in očitne neposlušnosti je Jehova — kakor pravi Daniel — »izlil na nas prokletstvo in prisego, ki je zapisana v zakonu Mojzesa... in spravil nad nas veliko nesrečo, da se ni zgodilo pod vsem nebom kaj takega«. Da, Bog je proti njim uporabil stroge sodne ukrepe in je najprej severne, zatem pa še južne rodove izgnal iz njihove dežele v suženjstvo in končno dopustil, da so Babilonci uničili njihovo državo. Jehova se je ločil z njihovo nacionalno organizacijo, kot od svoje »žene« in »matere« posameznih pripadnikov naroda (primerjaj Iza. 50:1; 54:5, 6; Jer. 3:8.)
7. Kdaj je Jehova odtegnil svojo milost od Izraela; ali ni storil ničesar več, da bi mu pomagal? Pojasni odgovor.
7 Ali je Jehova sklenil zatem, ko je izvedel te stroge sodne ukrepe, da ne bo ničesar več naredil, kar bi jim lahko pomagalo, da ponovo pridobijo Njegovo milost? Ne, nasprotno, usmerjal jim je besede karanja in jih spodbujal, da se vrnejo od njihove nepravilne poti, ki jih je vodila v propad. Očitno je, da je rekel prebivalcem zavrženega severnega kraljestva Izraela po preroku Jeremiji: »Vrni se, odpadnica Izrael ... ne držim jeze vekomaj. Samo spoznaj krivico svojo, da si odpadla od Jehove, Boga svojega. Povrnite se sinovi verolomni, poravnal bom nezvestobe vaše« (Jer. 3:12, 13, 22; primerjaj Jerem. Žal. 3:31-33; Iza. 57:16-18).
8. Katera Jehovina izjava po preroku Ezekielu pokazuje, kako On gleda na osebe, ki so krive za nek prestop?
8 Te besede so v soglasju s tem, kar je rekel Jehova po preroku Ezekielu in z njih se vidi, kakšen je Njegov odnos do oseb, pri katerih je še določeno upanje, da se bodo pokesale: »Ali mi je res po volji smrt brezbožnikova? ... ni li mi bolj všeč, da se izpreobrne od svojega dejanja ter živi?... Vrzite od sebe vse prestopke svoje, s katerimi ste se pregrešili in oskrbite si novo srce in novega duha! kajti čemu naj bi mrli, o družina Izraelova? Zakaj meni ni po volji smrt njega, ki gine, govori Gospod Jehova. Zato se izpreobrnite in živite!« (Ezek. 18:23, 30-32).
9. Ali je Jehova s tem, da je na tak način opomnil prestopnike, imel z njimi duhovno skupnost?
9 Ali je Jehova s tem, ko je spodbujal te prestopnike, imel z njimi tudi duhovno zvezo? Ali je delil z njimi duhovno hrano, kakor da so Njegovi prijatelji (Primerjaj 1. Jan. 1:3, 6, 7)? Nasprotno — kakor jim je rekel že po preroku Izaiji, bi oni lahko zopet postali Njegovi prijatelji, če bi se spremenili. Jehova ni bil pripravljen sebe ponižati in hoditi po njihovih slabih poteh, da pridobi njihove napačne misli, temveč je rekel: »Iščite Jehovo... zapusti naj brezbožnik pot svoj in mož krivični misli svoje in povrni se k Jehovi in usmilil ga se bo in k Bogu našemu, ker je bogat v odpuščanju. Kajti misli moje niso vaše misli, tudi vaša pota niso moja pota, pravi Jehova. Marveč kakor so nebesa višja od zemlje, tako so pota moja višja nego vaša pota in misli moje nego vaše misli« (Iza. 55:6-9). Da bi ponovo uživali prijateljstvo Boga, so morali spremeniti svoje misli in zopet hoditi po visokih poteh Božje pravičnosti in se držati Njegove besede. Tedaj bi oni odgovarjali Njegovi zahtevi: »Pridite vendar in razložimo si pravdo svojo, pravi Jehova — in Bog bi njihove težke grehe smatral kot izbrisane (Izaija 1:18, 19).
10., 11. Katere Jehovine lastnosti so prikazane v zgodbi o izgubljenem sinu in kako?
10 Tudi zgodba o izgubljenem sinu nam pokazuje, kako presenetljivo usmiljen in obziren je Jehova (Luk. 15:11-32). V zgodbi prikazana reakcija očeta na vrnitev njegovega, nekoč trmoglavega sina, je izrazit primer, kako gleda Jehova, nebeški Oče na to. V zgodbi je omenjeni sin zapustil rodni dom in odšel v daljno deželo, kjer je zapravil svoj čas in denar z razuzdanimi življenjem, pri čemer je med drugim živel tudi z nečistnicami. Končno je obubožal in stradal. Ko se je zavedel, se je odločil, da se vrne k očetu. Toda glejmo, kaj je rečeno v zgodbi: »A ko je bil še daleč, ga ugleda oče njegov in se mu v srce zasmili ter priteče in se oklene vratu njegovega in ga poljublja« (Luk. 15:20).
11 Ko je videl oče sina od daleč, da prihaja, si ni rekel: »ne ganem se z mesta in niti besede ne bom rekel, dokler ta grešnik ne poklekne predme in me prosi, da ga zopet sprejmem.« Ne, temveč ko ga je videl prihajati in ko je spoznal, kaj sin misli, mu je šel naproti. Oče je torej pokazal svoje usmiljenje že prej, kot ga je sin prosil za odpuščanje.
12. S čim poizkuša Jehova navesti skesane prestopnike k vrnitvi? Kako je to prikazano v Ozejevi prerokbi?
12 To nas spominja na besede apostola Pavla, po katerih nas »dobrota« Božja vodi na izpokorjenje (Rim. 2:4). Da, Jehova izraža svojo pravično jezo nad hudobnimi deli, toda ko se greh ne dela več, se Jehova ne jezi naprej. On ve, da ima ljubezen in usmiljenje čudovito moč, ki pritegne skesane prestopnike in da jih navede, da se vrnejo ter ozdravijo (Ozea 6:1; 14:1, 2, 4).
13. a) Zakaj naj ne posnemamo v zgodbi o izgubljenem sinu opisanega starejšega sina? b) Koga naj posnemajo vsi, ki služijo kot starešine, nadzorniki in pastirji, pri postopanju z osebami, ki so naredile nek prestop? c) Kaj spoznamo iz Psalma o zgledu tega Glavnega Starešine?
13 Zato danes mi ne smemo biti takšni kot starejši brat v tej zgodbi, ki se najprej sploh ni veselil, ko je videl, kako je bil sprejet njegov lahkomiselni brat (Luk. 15:25-32). Posnemati moramo Jehovin zgled usmiljenja in se tako pokazati, da smo sinovi našega nebeškega Očeta (Mat. 5:44—48). On, večni Bog, je »Predvečni« in glavni Starešina in Nadzornik naših duš (1. Petr. 2:25). Ako posnemamo njegov primer, tedaj vedno pravilno postopamo. V nadaljnjem razpravljanju bomo še videli, da nam je Njegov zgled lahko v mnogih pogledih kažipot (Ps. 77:7-9; 103:9, 10, 13).
KAKO SMATRAMO NEKOGA KOT »POGANA IN CESTNINARJA«
14. Na katere prejšnje zapise se je opiral apostol Pavel, ko je dal navodila o postopkih za izključitev?
14 Ko je apostol Pavel pisal Korinčanom, kako naj postopajo z izključeno osebo, se je opiral na prej zapisana navdihnjena navodila, ki so potekala od samega Jezusa Kristusa. Ta navodila o postopanju z grešniki (ne z majhnimi prestopniki, temveč dejansko težkimi grešniki) najdemo v Matevžu 18:15-17. Jezus je pokazal, da je izključitev možna, v kolikor grešnik ne pokaže nobenega kesanja. Zatem ko je opisal korake, ki jih je treba narediti, da se grešnika pridobi in da se ga navede k priznanju greha ter h kesanju, je rekel: »Če pa tudi cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.«
15. a) Na katero skupščino se sklicuje Jezus v svojih besedah v Mat. 18:17? b) Zakaj naj bi mi kot člani krščanske skupščine bili zainteresirani za Njegove besede?
15 Ker takrat (leta 32. n. št.) krščanska skupščina še ni bila osnovana, je z izrazom »cerkev« bil verjetno mišljen takratni židovski sestav s starešinstvom, kateremu so v vsakem mestu pripadali možje, ki so služili kot sodniki in ki so v tej lastnosti zastopali skupščino ali cerkev (Ezra 10:14; Luk. 7:3). Vsekakor pa so Jezusova navodila temeljno načelo, ki pomaga krščanski skupščini. Za nas je posebno zanimivo to, da vemo, kaj pomeni, da se zakrknjenega grešnika smatra za »pogana in cestninarja«. Da bi to ugotovili, moramo spoznati, kako je židovska skupščina gledala na takšne ljudi in tedaj lahko bolje razumemo tudi navodila kristjanom, ki jih je dal apostol Pavel v 1. Kor. 5:11-13, glede obnašanja do oseb, ki so bile izključene iz krščanske skupnosti.
16. Zakaj se ne smemo opirati izključno na spise rabinov, če želimo spoznati stališče Židov do poganov?
16 Če želimo spoznati stališče Židov do pripadnikov drugih narodov, tedaj se ne smemo opirati samo na pisma rabinov, ki so bila sestavljena šele po Jezusovem času. Nekateri od teh zapisov namreč podajajo skrajnostna stališča, mržnjo, prezir in odvratnost do »poganov« ali pripadnikov narodov. Po nekaterih od teh rabinskih zapisov ni smel Žid pomagati poganu niti tedaj, če se je ta nahajal v smrtni nevarnosti. (Maimonides, Rozeach, iv, 12; McClintock and Strong’s Cyclopedia, knj. III, str. 789) Da bi dobili zanesljiv zaključek o stališču Židov v prvem stoletju, se bomo zato bolj opirali na od Boga navdihnjena pisma.
17. Kako so Židje prvega stoletja po Bibliji gledali na »pogane« in zakaj?
17 Ko je bil apostol Peter poslan v Cezarejo, v hišo pogana Kornelija, je rekel tam zbranim: »Vi veste, da ni dovoljeno Judu, družiti se ali hoditi k ljudem drugega naroda; a meni je Bog pokazal, naj ne imenujem nikogar nagnusnega ali nečistega« (Dej. ap. 10:27, 28). Ko je šel Peter pozneje v Jeruzalem, so mu zagovorniki obreze v tamkajšnji skupščini ugovarjali, češ, »k možem neobreze si šel in si jedel ž njimi« (Dej. ap. 11:3)! V osnovi torej Židje niso smeli gojiti prijateljstva s pogani, ker so bili ti zanje v religioznem pogledu nečisti, ker so bili odtegnjeni državni ureditivi Izraela in tujci zavezam obljube. Zato niso imeli nobenega pravega odnosa z Jehovo Bogom in niso bili v Njegovi milosti (Efež. 2:11, 12). Če bi Židje z njimi gojili prijateljstvo in z njim jedli v hišah, bi se s tem onečistili v duhovnem pogledu (primerjaj Jan. 18:28; Gal. 2:11-14).
18. Kaj dokazuje, da Jezus ni bil ekstremen do poganov, kakor so bili rabini v svojih spisih?
18 Jezus Kristus je spoštoval to temeljno načelo in ni gojil prijateljstva s pogani. V zvezi z navodili, ki jih je dal svojim učencem, je rekel, da naj omejijo svoje oznanjevanje na Žide, z besedami: »Ne hodite na pot poganov in ne pojdite v mesto Samarijanov, marveč pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mat. 10:5, 6). Toda On kljub temu ni zastopal ekstremnega gledišča, ki pride do izraza v rabinskih spisih, po katerih so vsi pogani bili smatrani za odvratne. Tudi v Njegovem obnašanju do Samarijanov se ni dal voditi temu gledišču (Jan. 4:4—40). Nasprotno. Jezus je navedel preroške besede svojega Očeta, da bi pokazal, kako bodo pripadniki »narodov« sprejeli Mesijo, da bo tempelj dom molitve za vse narode in da bo Mesija postal Luč narodom (Mat. 12:18, 21; Mar. 11:17; primerjaj Luk. 2:27-32; Dej. ap. 13:47). Ko je Jezusa zaprosil poganski stotnik, ki je naredil mnogo dobrega Židom, naj ozdravi bolnega hlapca, je Jezus to storil (Luk. 7:2-10). Čeprav Jezus nikoli ni prekršil resnih opominov Mojzesovega zakona — da naj ne bo prijatelj z osebami, ki niso pripadale Božji skupščini (s pogani) — se vendar ni pridružil skrajnostnemu gledanju in ni bil pretirano strog. Do takšnih oseb Jezus ni sovražno razpoložen. Razumel je temeljna načela, na kateri so počivali Božji predpisi in se je po njih ravnal.
19. a) Kako so na splošno Židje gledali na cestninarje? b) Kaj pokazuje, da je imel Jezus uravnovešeno stališče do njih?
19 Tako je bilo tudi s cestninarji ali pobiralci davkov, ki običajno niso bili pogani, temveč Židje, ker pa so bili pogosto oderuški, so bili na splošno na slabem glasu pri Židih; primerjali so jih z znanimi grešniki in nečistnicami (Mat. 9:10, 11; 21:31, 32). Čeprav se Jezus ni strinjal z njihovo protizakonito metodo postopanja, ni okleval pomagati tudi davkarjem, v kolikor so, kakor na primer Matevž Levi in Zahej — pokazovali nagnjenje k pravičnosti. Ker je Jezus pomagal takšnim osebam v duhovnem smislu, so ga po krivici imenovali »prijatelja grešnikov in cestninarjev«. Vendar je bila razlika med »prijateljstvom« in Jezusovim trudom, da zdravi duhovno bolne in jih navede, da se pokesajo in hodijo po poti pravičnosti (Mat. 11:19; Luk. 5:27-36; 19:2-10).
20. Kako nam pomaga ta zaključek o dejanskem stališču Židov do »poganov« in cestninarjev razumeti navodila apostola o postopanju pri izključitvi in do kakšnega zaključka zato pridemo?
20 Če torej posnemamo Jezusov zgled, se varujemo skrajnostnega stališča določenih rabinskih piscev, kadar gre za to, da koga smatramo kot »pogana in cestninarja«. Vidimo tudi veliko podobnost med načinom, kako se postopa s takšnimi osebami, in navodili, kako je treba postopati po besedah apostola Pavla do tistih, ki so izključeni iz krščanske skupščine, torej do tistih, s katerimi naj kristjani niti »ne jedo« (1. Kor. 5:11). Tako torej pomeni postopati proti grešniku, ki se ne kesa, kakor do »pogana in cestninarja«, da se z njim ne sprijateljimo. Kakor pa pokaže Jezusov zgled to ne pomeni, da ga moramo smatrati kot sovražnika ali da mu ne smemo pokazati niti običajnega spoštovanja ali obzirnosti. Prav tako ne pomeni to, da ne smemo pomagati osebam, ki želijo zapustiti svoje nepravilnosti in zopet pridobiti Božjo milost.
KAKO NAJ RAZUMEMO SMISEL 2. JANEZA 9—12
21. Na kaj nas opominjajo besede apostola Janeza v drugem listu 9—11? Na katera vprašanja nas navajajo?
21 V drugem pismu Janeza beremo opominjajoče besede: »Kdorkoli prestopa in ne ostaja v nauku Kristusovemu, nima Boga (oziroma ni v skupnosti z Njim in v nikakršnem odnosu; primerjaj 1. Jan. 1:6); kdor ostaja v nauku, ta ima i Očeta i Sina. Če kdo prihaja k vam in ne prinaša tega nauka, ne sprejemajte ga v hišo in ne pozdravljajte ga; kajti kdor ga pozdravlja, se udeležuje hudobnih del njegovih« (2. Jan. 9-11). Ali se morajo te besede apostola brezpogojno uporabiti na vse osebe, ki so bile zaradi neke nepravilnosti izključene iz skupščine? Ali to pomeni, da se z izključenim ne sme spregovoriti, niti jih spodbujati ali karati, da bi se jih navedlo na kesanje in vrnitev in se jim tako pomagalo, da bodo ponovno sprejeti v skupščino? Ako preučujemo te besede apostola skupaj z ostalim tekstom, tedaj lahko bolje razumemo smisel njegovega opomina.
22. a) Na katere osebe se tukaj sklicuje apostol, kakor se vidi iz povezanosti ali pregleda ostalega teksta? b) Zakaj ne bi bilo pravilno takšne osebe pozdravljati? c) Ali je razlika med obnašanjem do oseb, ki jih opisuje Janez, in stališčem, ki so ga Židje na splošno zavzemali do poganov in cestninarjev?
22 Sedma vrsta tega Janezovega pisma se glasi: »Kajti mnogi sleparji so prišli na svet, ki ne pripoznavajo Jezusa Kristusa, da je prišel v mesu. Ta je slepar in antikrist.« Janez s tam opominja ali opozarja, da se naj ne sprejemajo na naših domovih osebe, ki so goreči oznanjevalci krivih naukov in varljivi zastopniki nepravilnih postopkov. Takšnim ni treba dati priložnosti, da se zasidrajo in uveljavljajo svoj napačni vpliv. Takšne ni treba niti pozdravljati, da se nas ne bi smatralo za njihove prijatelje. K temu se naj še pripomni, da se je pozdrav, ki je bil pri Židih v navadi v času apostolov, glasil: »Mir s teboj!« Kristjan prav gotovo ne bi želel miru človeku, ki je goljuf in antikrist. Vendar nimamo nobenih dokazov, da Židje z uravnovešenim stališčem in poznavanjem svetih Spisov niso niti pozdravljali »cestninarjev in poganov«. To, kar je rekel Jezus o pozdravljanju v zvezi z Njegovim spodbujanjem, da posnemamo Boga, ki svojo nezasluženo dobroto izkazuje nad dobrimi in hudobnimi, bi bilo vsekakor v nasprotju s takšnim obnašanjem (Matevž 5:45-48).
23. V kolikšnem obsegu oziroma v kakšnih okoliščinah bi se lahko besede iz 2. Janezovega 9–11 upravičeno nanašale na koga, ki je bil izključen?
23 Ali je mogoče vse izključene primerjati s tistimi, ki so opisani v 2. Janezovem pismu? V času, ko so bili izključeni, so očitno postopali tako, kakor prej opisane osebe, ali pa so vsaj pokazovale podobno stališče. V knjigi Organizacija oznanjevanja Božjega kraljestva in pridobivanja učencev piše na strani 157: »Vsak krščeni, ki zavestno prične z nemoralnimi postopki, dejansko zavrača nauke Biblije, in to prav tako kakor tisti, ki uči nekaj nasprotnega od tega, kar o tem piše v Svetem Pismu: kdo je Bog, priprava odkupnine, vstajenje, itd. (Primerjaj Titu 3:10, 11; 2. Tim. 2:16-19).« Če bi nekdo zatem, ko je bil izključen, svoje nepravilne postopke opravičeval pred drugimi in s tem nanje izvajal svoj vpliv s svojim nepravilnim načinom mišljenja, tedaj bi se opis apostola Janeza v njegovem drugem pismu gotovo nanašal na njega.
24., 25. a) Kaj dokazuje, da se opis v 2. Jan. 9—11 ne nanaša na vse izključene? b) Kakšno reakcijo naj bi zbudilo to pri nas in katera važna vprašanja bomo danes obravnavali?
24 Toda ne postopajo vsi izključeni potem kot »sleparji in antikristi«, tudi ne pospešujejo vsi nepravičnih postopkov, ne upirajo se resnici in vsi se ne trudijo, da bi še druge navedli na enake misli in postopke, ki so pripeljali njih do izključitve. To dokazuje število tistih, ki so pokazali kesanje in so zatem prosili, da bi zopet postali priznani člani skupščine. V Združenih Državah (kjer je sedaj preko pol milijona Jehovinih prič) je bilo v razdobju od leta 1963. do 1973. izključenih skupaj 36671 oseb (iz različnih vzrokov). Toda v istem razdobju je bilo v skupščini sprejetih nazaj 14508 oseb, ker so pokazale iskreno kesanje. To je skoraj 40 odstotkov. Prav gotovo se tega lahko veselimo skupaj z Jehovo in Njegovo nebeško družino (Luk. 15:7).
25 Kaj pa lahko storimo, da bi pripeljali nazaj še več teh, ki so bili izključeni, ki pa ne postopajo tako, kakor od Janeza opisani »antikristi«? Videli bomo torej, kako se lahko omenjena biblijska temeljna načela praktično uporabijo.