Ne išči »zase velikih reči«

1., 2. a) S čim je imel Baruh težave v četrtem letu Jojakimovega vladanja? b) Kako je Jehova pomagal Baruhu?

BARUHA, zvestega Jeremijevega pisarja, se je lotila izčrpanost. Bilo je četrto leto kraljevanja hudobnega kralja Jojakima, torej okoli leta 625 pr. n. št. Jeremija je svojemu pisarju naročil, naj v zvitek zapiše vse besede, ki jih je Jehova izrekel glede Jeruzalema in Juda, torej vse, kar je povedal Jeremiju od začetka njegovega prerokovanja do tedaj, dobrih 23 let pozneje. (Jer. 25:1–3; 36:1, 2) Baruh vsebine zvitka ni prebral Judom takoj. To je naredil šele naslednje leto. (Jer. 36:9, 10) Ali je Baruha morda kaj mučilo?

² »Gorje meni,« je tožil Baruh, »ker je Jehova dodal žalost moji bolečini! Izčrpan sem od vzdihovanja.« Verjetno se ti je že kdaj zgodilo, da si tarnal zaradi izčrpanosti, najsibo da si to počel na glas ali pa samo v svojem srcu. Kakor koli je že to počel Baruh, Jehova ga je slišal. Tisti, ki preiskuje človeška srca, je poznal vzrok za Baruhovo stanje in ga je po Jeremiju prijazno opomnil. (Beri Jeremija 45:1–5.) Morda se sprašuješ, zakaj se je Baruh počutil izčrpanega. Ali je bilo to morda zaradi naloge, ki jo je dobil, ali pa zaradi okoliščin, v katerih jo je moral opraviti? Ti njegovi občutki so mu dejansko privreli iz srca. Baruh je namreč iskal »zase velike reči«. Kaj so bile te »velike reči«? Kaj se mu je po Jehovovih besedah obetalo, če bo sprejel njegov nasvet in vodstvo? In kaj se lahko iz Baruhove izkušnje naučimo mi?

KAJ SO BILE TE »VELIKE REČI«?

3. Kaj je bil vzrok Baruhove težave, ki je bila duhovne narave?

³ Baruh je gotovo vedel, kaj so bile te »velike reči«. Zavedal se je, da Božje »oči gledajo človekove poti« in da Jehova »vidi vse njegove korake«. (Job 34:21) Razlog, zakaj se je Baruhu med zapisovanjem Jeremijevih preroških naznanil zdelo, da ne najde »počitka«, ni bila njegova naloga. Razlog je tičal v njegovem srcu – težava je bila v njegovem pogledu na reči, ki so se mu zdele velike. Ker je bil zatopljen v iskanje »velikih reči« zase, je izgubil izpred oči pomembnejše reči, tiste, ki so bile povezane z izpolnjevanjem Božje volje. (Fil. 1:10) V izvirnem hebrejskem besedilu je v Jeremiju 45:5 uporabljena glagolska oblika (prevedena z »iskati«), ki kaže, da Baruhovo početje ni bilo bežne, kratkotrajne narave. Ko ga je Jehova posvaril, naj neha z iskanjem »velikih reči«, je Baruh to počel že nekaj časa. Ta Jeremijev zvesti pisar je sodeloval pri izpolnjevanju Božje volje, vendar je obenem tudi hrepenel po »velikih rečeh« zase.

4., 5. Zakaj je možno, da so bile Baruhove »velike reči« povezane z ugledom in prestižem, in zakaj je bilo Jehovovo svarilo primerno?

⁴ Ena možnost je, da je Baruha skrbelo za ugled in prestiž. Čeprav je služil kot Jeremijev pisar, je možno, da ni bil zgolj Jeremijev osebni tajnik. Izvirno hebrejsko besedilo v Jeremiju 36:32 nakazuje, da je kot tajnik imel uraden položaj. Arheološki dokazi namigujejo, da je imel položaj visokega dvornega uradnika. Pravzaprav je zanj uporabljen isti naziv kot za »tajnika Elišamája«, ki je bil eden od Judovih knezov. Iz tega bi lahko sklepali, da je tudi Baruh, kot eden od Elišamajevih stanovskih kolegov, imel dostop do »tajnikove jedilnice« v »kraljevi hiši«. (Jer. 36:11, 12, 14) Torej je gotovo bil eden od izobraženih uradnikov v kraljevi hiši. Njegov brat Seraja je bil oskrbnik pri kralju Zedekiju in je kralja spremljal na pomembni poti v Babilon. (Beri Jeremija 51:59.) Kot oskrbnik je verjetno skrbel za potrebščine in nastanitev med kraljevim potovanjem, kar kaže, da je imel zares visok položaj.

⁵ Ni težko razumeti, da bi se človek, navajen na visok položaj, lahko naveličal znova in znova zapisovati sodna sporočila zoper Juda. Pravzaprav je možno, da je Baruh s podpiranjem Božjega preroka tvegal svoj položaj in svojo kariero. Zdaj pa samo pomisli, kaj bi bilo, če bi Jehova porušil to, kar je sezidal, kot beremo v Jeremiju 45:4. »Velike reči«, ki so zaposlovale Baruhov um – najsibo stremenje za še večjo častjo na kraljevem dvoru ali pa za gmotno blaginjo – bi lahko postale povsem brez pomena. Če si je Baruh iskal varnost v obsojeni judovski stvarnosti tistega časa, ga je Bog upravičeno odvračal od tega.

6., 7. Čigavemu stališču bi bilo podobno Baruhovo, če bi se »velike reči« nanašale na imetje?

⁶ Po drugi strani pa bi Baruhove »velike reči« lahko bile povezane z gmotno blaginjo. Narodi, ki so obkrožali Judovo, so se zelo zanašali na svoje imetje in bogastvo. Moabci so se zanašali »na svoja dela in na svoje zaklade«. Podobno je bilo z Amonci. In tudi Babilon je imel – kot je Jeremija zapisal po Jehovovih besedah – »obilo zakladov«. (Jer. 48:1, 7; 49:1, 4; 51:1, 13) Toda dejstvo je, da je Bog te narode obsodil.

⁷ Če je Baruh stremel za imetjem in bogastvom, je torej razumljivo, da ga je Jehova posvaril pred tem. Ko je Bog kasneje »iztegnil svojo roko zoper« Jude, so njihove hiše in njihova polja padla v roke njihovim sovražnikom. (Jer. 6:12; 20:5) Predstavljaj si, da živiš v Jeruzalemu takrat kot Baruh. Večina tvojih rojakov – tudi knezi, duhovniki in celo sam kralj – je mnenja, da se je treba postaviti po robu prodoru Babiloncev. Toda slišal si Jeremijevo sporočilo: »Služite babilonskemu kralju in živite!« (Jer. 27:12, 17) Vzemimo, da bi imel v mestu veliko imetja. Ali bi zaradi tega kaj lažje izpolnil napotek, ki je prišel od Boga? Ali bi zaradi svojega stališča do tega imetja raje poslušal Jeremijevo svarilo ali pa bi raje posnemal večino? Ko so prišli Babilonci, so uplenili vse dragocenosti na Judovem in v Jeruzalemu, tudi tiste iz templja, in jih odpeljali v Babilon. Zato je bilo pehanje za gmotnimi dobrinami povsem brez pomena. (Jer. 27:21, 22) Ali je v tem kakšen pouk za nas?

»TEBI PA BOM DAL ZA PLEN TVOJO DUŠO«

8., 9. Zakaj po tvojem mnenju to, da je Baruh dobil svojo dušo za plen, ni bila malenkost?

⁸ Zdaj pa razmislimo o tem: Kaj se je obetalo Baruhu, če bi ubogal, kar mu je Bog naročil? Njegova duša mu je bila zajamčena kot »plen«. (Beri Jeremija 45:5.) Uničenje Jeruzalema je preživelo sorazmerno malo ljudi. In kdo je preživel? Tisti, ki so poslušali Boga in se predali Kaldejcem. (Jer. 21:9; 38:2) Nekateri se morda sprašujejo, ali je to vse, kar so dobili za svojo poslušnost.

⁹ Predstavljaj si, kakšno stanje je vladalo v Jeruzalemu med babilonskim obleganjem. Zaradi dolgega obleganja je mesto počasi hiralo. Po drugi strani je bila Sodoma razdejana tako rekoč v trenutku. Zato bi lahko rekli, da je bilo prebivalcem Sodome ob uničenju mesta v nekem smislu lažje. (Žal. 4:6) Baruh je zapisal prerokbo, da bodo prebivalci Jeruzalema umrli od meča, lakote ali kuge. In potem je najverjetneje videl, kako se je ta napoved izpolnila. Zaloge hrane v mestu so se izpraznile. Kako grozljivo je bilo živeti v mestu, v katerem so matere, ki so po naravi »sočutne«, kuhale in jedle svoje lastne otroke! (Žal. 2:20; 4:10; Jer. 19:9) Toda Baruh je preživel. Da, v tem viharnem času je bilo življenje kot plen, bilo je kakor nagrada zmagovalcem bitke. Baruh je očitno upošteval Božji nasvet, naj neha z iskanjem »velikih reči«. In pridobil si je Jehovovo naklonjenost, o čemer priča njegovo preživetje. (Jer. 43:5–7)

ALI BOŠ ISKAL »VELIKE REČI«?

10., 11. Kakšen pomen ima poročilo o Baruhu za današnji čas in za nas osebno?

¹⁰ Baruh je bil sicer zaposlen z izpolnjevanjem Božje volje, vendar se je nekaj časa bojeval z željo po »velikih rečeh«. Jehova ga je posvaril pred nevarnostjo, tako da je bil obvarovan pred duhovnim zlomom in pred fizično smrtjo. Ali bi se lahko tudi nam zgodilo tako kot Baruhu, da bi nas želje, skrite globoko v našem srcu, skušale in morda premagale, čeprav marljivo služimo Jehovu?

¹¹ Za Baruha je lahko bila želja, da bi si ustvaril ime, prava skušnjava. Ali si predstavljaš, kako so se mu morda porajala vprašanja: Ali bom lahko obdržal svoj pomembni položaj »tajnika«? Ali bi lahko prišel še do višjega položaja? Zdaj pa se vprašajmo, kako je z nami: »Ali imam ‚ambicije‘, morda skrbno varovane v svojem srcu, da bi imel že zdaj ali pa v bližnji prihodnosti uspešno kariero?« Nekateri mladi kristjani bi lahko vzeli v premislek vprašanje: »Ali bi me prestiž in finančna varnost, ki bi lahko prišla z visokošolsko izobrazbo, premamila, da bi pričel zase iskati ‚velike reči‘?«

12. Kako je neki brat iskal velike reči za Jehova in kako gledaš na njegovo odločitev?

¹² Neki brat, ki danes služi na svetovnem sedežu, je imel 15 let, ko so mu ponudili štipendijo za šolanje na univerzi. Na razočaranje svojega učitelja te ponudbe ni sprejel, ampak si je za življenjsko pot raje izbral pioniranje. Vseeno pa njegova ljubezen do učenja ni nikoli usahnila. Kasneje je postal misijonar na nekem oddaljenem otoku. Tam se je moral naučiti jezik, ki ga govori le malo več kot 10.000 ljudi. Ker v tem jeziku ni bilo slovarja, si je sam sestavil besednjak. Naposled se je tako izpopolnil v tem jeziku, da je dobil nalogo prevesti v ta jezik nekaj naših publikacij. Kasneje so besednjak, ki ga je sestavil, uporabili kot osnovo za prvi slovar v tem jeziku. Na nekem območnem zborovanju je številnim, ki so bili tam zbrani, dejal: »Če bi sprejel univerzitetno izobraževanje, bi bilo to, kar bi dosegel na akademskem področju, meni v slavo. Dejstvo pa je, da nimam nobenih posvetnih kvalifikacij, zato si ne morem lastiti zaslug za to, kar sem naredil. Vse zasluge gredo Jehovu.« (Preg. 25:27) Kako gledaš na odločitev, ki jo je sprejel pri 15. letih? V minulih letih je bil deležen številnih prednosti med Božjim ljudstvom. Kaj pa ti, kako želiš uporabiti svoje darove? Ali si odločen, da boš z njimi raje hvalil Jehova, kakor da bi iskal lastno slavo?

13. Zakaj naj bi nekateri starši razmislili o težavi, ki jo je imel Baruh?

¹³ S tem je povezana še ena nevarnost, namreč da bi iskali »velike reči« za tiste ali po tistih, ki jih ljubimo in na katere lahko vplivamo. Verjetno si že kdaj videl, kako posvetni starši spretno vodijo stvari tako, da njihovi otroci v življenju dosežejo več, kot so sami, ali pa da postanejo nekdo, s komer se lahko postavljajo pred drugimi. Morda si slišal komentarje, kot je »Nočem, da bi moj sin moral tako garati, kot sem moral jaz« ali pa »Hočem, da gre moja hči na univerzo, tako da bo imela lažje življenje«. Podobno bi utegnili razmišljali tudi krščanski starši. Res morda kdo reče »Jaz pa zase že ne iščem velikih reči«, toda ali je možno, da počne to posredno, morda po svojem sinu ali hčeri? Baruh je morda bil v skušnjavi, da si pridobi ugled s svojim položajem ali kariero. Enako bi si lahko roditelj v sebi želel priti do ugleda preko dosežkov svojih otrok. Toda ali ne bi »tisti, ki preiskuje srca,« tega opazil, kakor je opazil pri Baruhu? (Preg. 17:3) Ali ne bi bilo prav, da bi Boga prosili, naj preišče naše najgloblje misli, prav kakor je to storil David? (Beri Psalm 26:2; Jeremija 17:9, 10.) Jehova nas lahko na različne načine, tudi s pomočjo te razprave o Baruhu, posvari pred nevarnostjo, da bi si iskali »velike reči«.

»DRAGOCENOSTI« SO LAHKO PAST

14., 15. Kako bi nam bogastvo lahko postalo ena od »velikih reči«?

¹⁴ Razmisli o možnosti, da bi bila gmotna blaginja ena od Baruhovih »velikih reči«. Kot smo omenili že prej, bi Baruh, če bi bil močno navezan na svoje imetje in lastnino na Judovem, verjetno težko ubogal Božjo zapoved, naj se preda Kaldejcem. Bržkone si opazil, da se bogat človek navadno zanaša na svoje »dragocenosti«, toda Biblija pove, da zaščita, ki jo te stvari nudijo, obstaja le »v njegovi domišljiji«. (Preg. 18:11) Vsem Jehovovim služabnikom lahko koristi, če se večkrat spomnijo na to, kakšen je glede na Božjo Besedo uravnovešen pogled na gmotne reči. (Beri Pregovori 11:4.) Vendar nekateri morda razmišljajo: Zakaj ne bi vsaj malo užival v tem, kar ponuja ta svet?

¹⁵ Kristjana bi navezanost na imetje lahko navedla na to, da bi hrepenel po rečeh, ki so del te minevajoče stvarnosti. Toda z Jeremijem in Baruhom ni bilo tako. Leta pozneje je Jezus ljudi, ki bodo živeli, »ko se bo razodel Sin človekov«, posvaril z besedami: »Spomnite se Lotove žene.« Enako upravičeno bi kristjane lahko spodbujal: »Spomnite se Jeremija in Baruha.« (Luk. 17:30–33) Če bi bili močno navezani na gmotne stvari, bi se lahko zgodilo, da bi nam bilo težko upoštevati Jezusove besede. Toda ne pozabimo, da si je Baruh vzel k srcu Božje svarilo in zato ostal živ.

16. Navedi primer, ko so Božji služabniki postavili gmotne reči na ustrezno mesto v življenju.

¹⁶ Razmisli, kakšne so bile razmere za brate in sestre v Romuniji med komunističnim režimom. Vladni agenti so, ko so vdirali v domove Prič, včasih zaplenili osebno premoženje, še posebej reči, ki so jih lahko prodali. (Žal. 5:2) Mnogi bratje in sestre, ki so živeli pod tem režimom, so bili pripravljeni izgubiti svoje imetje. Nekateri so morali pustiti svojo lastnino in posest, ko so jih preselili drugam, a so kljub temu ostali značajni do Jehova. Kako pa boš ravnal ti, če se boš kdaj znašel v takšni preizkušnji? Ali boš dopustil, da bi iz navezanosti na gmotne reči popustil v zvestovdanosti Bogu? (2. Tim. 3:11)

17. Kako so Jeremiju in Baruhu morda bili v pomoč nekateri njuni sodobniki?

¹⁷ Omeniti je treba, da so Jeremiju in Baruhu bili v oporo nekateri njuni sodobniki. Zefanija je prerokoval med Josijevim vladanjem, ko je Jeremija služil kot prerok. Kaj si je Jeremija morda mislil o besedah, ki jih najdemo v Zefaniju 1:18? (Beri.) Gotovo si lahko kar predstavljaš, kako se z Baruhom pogovarja o tej navdihnjeni misli. Še en njun sodobnik je bil Ezekiel, ki je bil leta 617 pr. n. št. odpeljan kot ujetnik v Babilon. Nekatera njegova dejanja in sporočila so bila neposredno povezana z Judi, ki so še živeli v svoji domovini, tako da je Jeremija verjetno izvedel, kaj je Ezekiel rekel in naredil, in tudi obratno. Med drugim je verjetno bil seznanjen s tem, kar je zapisano v Ezekielu 7:19. (Beri.) Prav kakor so te navdihnjene besede lahko koristile Jeremiju in Baruhu, tako lahko koristijo nam. Ko bo nastopil Jehovov dan, bodo ljudje klicali svoje bogove, naj jih rešijo. Toda ne njihovi bogovi ne njihovo bogastvo jih ne bo rešilo. (Jer. 2:28)

ALI BOŠ DOBIL »ZA PLEN« SVOJO »DUŠO«?

18. Čigavo »dušo« naj bi želeli dobiti kot plen in kaj je potrebno za to?

¹⁸ Ne smemo pozabiti, da je naša »duša« tisto, kar nam je Jehova obljubil kot plen. Med preganjanjem, do katerega utegne priti med »veliko stisko«, ko se bodo politični rogovi divje zveri obrnili proti religiji, bodo nekateri njegovi služabniki morda izgubili življenje, in tudi če se to zgodi, ti zvesti v bistvu ne bodo na izgubi. Njihova »duša« bo v novem svetu zagotovo znova živela in uživala »pravo življenje«. (Raz. 7:14, 15; 1. Tim. 6:19) Toda prepričani smo lahko, da bo večina takrat zvestih Božjih služabnikov preživela veliko stisko. Lahko si prepričan, da takrat, ko bo Bog zgrnil nesrečo nad narode, noben njegov zvesti služabnik ne bo med tistimi, ki bodo »pobiti od Jehova«. (Jer. 25:32, 33)

19. Kako vse te je preučevanje Jeremijevega in Baruhovega zgleda okrepilo v odločenosti, da ne boš iskal »zase velikih reči«?

¹⁹ Nekateri so morda razočarani ob spoznanju, da je možno, da bodo dobili za plen le svojo »dušo«, toda to nikakor ni razlog za razočaranje. Spomni se, da je Jehova takrat, ko so Jeruzalemčani umirali od lakote, skrbel za to, da je Jeremija ostal živ. Kako? Kralj Zedekija je dal Jeremija zapreti v ječo na Stražarskem dvorišču in naročil, naj mu vsak dan dajo »hlebec kruha iz pekovske ulice«, dokler ne bo »v mestu pošel ves kruh«. (Jer. 37:21) In Jeremija je preživel! Jehova lahko uporabi kakršna koli sredstva, da bi poskrbel za svoje ljudstvo. In to bo nedvomno tudi storil, saj je svojemu ljudstvu zajamčil večno življenje. Baruh je preživel uničenje Jeruzalema tako, da je nehal iskati »velike reči«. Podobno se lahko nadejamo, da bomo preživeli harmagedon, zato da bi hvalili Jehova s svojo »dušo«, dobljeno kot plen, ki ga bomo lahko uživali vse večne čase.