Baruh — pisar, ki je prejel preroško vest

V ZADNJI četrtini sedmega stoletja pred n. št. je služil Baruh kot pisar preroka Jeremije. Živel je v času, ko njegovi rojaki, Izraelci, niso spoštovali Jehovine besede, temveč so hodili po svojih poteh. Zato so prerokbe, ki jih je Baruh zapisoval po Jeremijevih navodilih, kazale večinoma na nesrečo. Ker so bile Jeremijeve prerokbe zelo nepriljubljene, sta oba včasih doživela neprijetne stvari. Ob neki priložnosti so okoliščine in vsebina preroških sporočil celo Baruha vrgle iz ravnotežja, zaradi česar je dobil posebno, njemu namenjeno preroško vest.

To je bilo v četrtem letu Jojakimove vladavine, ko je Jeremija Baruhu narekoval preroško vest v zvezi z uničenjem Jeruzalema po Kaldejcih. Pozno jeseni naslednjega leta na posebni dan posta, se je Baruh pojavil na dvorišču templja z zvitki, ki jih je napisal. Zakaj Baruh in ne Jeremija? Verjetno so uradniki templja izdali odločbo, da Jeremija ne sme priti tja. Tako je Jeremija poslal Baruha, da zbranim Izraelcem sporoči Jehovino besedo. Med tistimi, ki so poslušali to javno branje, je bil neki Mihaj in ta je o vsem takoj obvestil tajnika kralja Jojakima in kneze. (Jer. 36:1—13)

Tedaj so knezi poslali k Baruhu Jehudija in zahtevali, da pride s preroškim zvitkom k njim. Z Baruhom so prijazno ravnali, ga povabili, naj sede in bere iz zvitka. Ko so knezi slišali obtožujoče sporočilo, so se prestrašili; to je bilo videti na njihovih obrazih in drži. Čutili so se dolžne, da o vsebini zvitka obvestijo Jojakima, kralja. Da bi ugotovili, kakšen delež je morda imel Baruh pri sestavljanju tega preroškega zvitka, so ga knezi vprašali: »Kako si zapisal vse te besede iz ust njegovih?« Baruhov odgovor je jasno pokazal, da je bil samo pisar, ki je zvesto zapisoval Jeremijev narek. Rekel je: »Iz svojih ust mi je govoril vse te besede, in jaz sem pisal v knjigo s črnilom.« Ker so vedeli, da bo preroška vest kralja razjezila, so knezi svetovali, da se Baruh in Jeremija skrijeta. Kakor so knezi pričakovali, je Jojakim zapovedal, naj oba zgrabijo, toda zaradi Jehovine zaščite Baruhovega in Jeremijevega skrivališča niso našli. (Jer. 36:14—26)

Ta doživljaj je moral Baruha zelo spodbuditi, ker mu je bila pred tem osebno namenjena preroška vest. Služila je za to, da je popravila njegovo mišljenje. To je bilo v četrtem letu Jojakimove vladavine, ko je Baruh vzkliknil: »Gorje meni! ker Jehova je pridel togo žalosti moji; utrujen sem v zdihovanju svojem in ne najdem pokoja.« (Jer. 45:3) Baruha je mučila tesnoba, ker je živel med nezakoniteži. Bili so pokvarjeni, svojevoljni in zakrknjeni. Baruh se je verjetno počutil tako kakor Lot v Sodomi, o čemer piše v Bibliji: »Kajti s pogledom in sluhom je ta pravičnik dan na dan mučil pravično dušo svojo z njih nepostavnimi deli, prebivajoč med njimi.« (2. Petr. 2:8) Razen tega, da je čutil bolečino v srcu, je bil Baruh žalosten. Zakaj je mislil, da je Jehova Bog dodal takšno žalost k njegovi bolečini?

Jehovina beseda ni pokazovala upanja na spremembo k boljšemu za časa Baruhovega življenja. Nasprotno, bila je mračna vest, ki je pokazovala na gotov propad. Baruha je takšna prihodnost žalostila. Ni bilo upanja, da se bo njegov položaj izboljšal. Enostavno se je prepustil vzdihovanju. Nikjer ni mogel najti miru, ne »počivališča«.

Baruhovo stališče ni bilo zdravo. Bilo je nujno, da ga popravi. Jehovina beseda se je glasila: »Glej, kar sem sezidal, podiram, in kar sem vsadil, rujem, in to po vsej deželi. In ti bi iskal sebi velikih reči? Ne išči jih! zakaj, glej, jaz pripeljem nesrečo nad vse meso, ... tebi pa dam dušo tvojo za plen v vseh krajih, kamorkoli pojdeš.« (Jer. 45:4, 5)

Ker je zagotovo moralo priti uničenje, ki ga je Jehova objavil po preroku Jeremiji, gotovo za nobenega posameznika ni bil čas, da bi razmišljal o »velikih rečeh«. Tedaj ni bil čas za razmišljanje o materialni varnosti, blagostanju, posesti ali ugledu. Baruh je bil spodbujen, naj bo zadovoljen s tem, da bo v prihajajočem uničenju rešil svoje življenje. Le kaj se po vrednosti lahko primerja z življenjem? (Mat. 16:26) Čeprav mu je bilo zagotovljeno, da bo preživel, je Baruh bil deležen stisk, ki so prišle na splošno nad ljudstvo. Okusil je, kakšno zaščito bo užival, ko je Jehova zaščitil njega in Jeremijo, da nista padla v roke kralja Jojakima.

Celo po uničenju Jeruzalema je Baruh vedel, da je potrebno še naprej vztrajati in da se mora opreti na Jehovino zaščito. Ko je Jeremija povedal ljudstvu Jehovino besedo in mu svetoval, naj ne beži v Egipt, ga niso poslušali. Da bi se opravičili, ker niso hoteli sprejeti Jehovine besede, ki je prišla po Jeremiji, so Baruha napačno prikazali, rekoč: »Baruh, Nerijev sin, te ščuje zoper nas, da nas dá v roko Kaldejcem, ki naj nas usmrte ali odpeljejo v Babilon.« (Jer. 43:3) Trdili so torej, da je Jeremija, ki je bil sedaj že star, pod vplivom svojega pisarja in ne govori več Jehovine besede, temveč objavlja vest svojega pisarja. Zaradi takšnega stališča je moral Baruh ohraniti vero v Jehovino obljubo, da ga bo varoval.

Danes lahko imamo korist od Baruhove izkušnje. Nobene posebne materialne nagrade ni dobil za to, ker je zvesto služil Jehovi kot Jeremijev pisar. Tudi mi danes naj ne pričakujemo, da se bo z nami izjemno postopalo, kadar bodo stiske in trpljenje zadele vse ljudi. Pripravljeni moramo biti na prenašanje stisk tudi v času prihajajoče »velike stiske« in se moramo zadovoljiti z Jehovinim zagotovilom: »Morda dobite skrivališče ob dnevu jeze Jehovine.« (Mat. 24:21, 22; Zef. 2:3) Ko bomo videli izvrševanje Božje obsodbe nad hudobnimi, bomo lahko z zaupanjem pričakovali, da bomo dobili našo dušo ali življenje kot dobiček, s tem, da bomo preživeli »veliko stisko« in vstopili v Jehovino novo ureditev pravičnosti in miru.