Razumno dopovedovati

HVALEŽNI smo za spremembe, ki jih je Božja Beseda naredila v našem življenju, in želimo, da bi koristila tudi drugim. Prav tako se zavedamo, da je od tega, kako se bodo ljudje odzvali na dobro novico, odvisna njihova prihodnost. (Mat. 7:13, 14; Jan. 12:48) Iskreno si želimo, da bi sprejeli resnico. Vendar pa bomo največ dobrega dosegli takrat, ko bomo svojo trdno prepričanost in gorečnost združili s sprevidevnostjo.

Če boš za to, da bi razkril napačnost verovanja, ki je sogovorniku zelo pri srcu, brezobzirno navedel kakšno resnico, pa čeprav bi jo podprl z dolgim seznamom svetopisemskih stavkov, ponavadi ne boš deležen dobrega odziva. Če boš denimo priljubljene praznike enostavno ožigosal, češ da so poganskega izvora, ljudje morda nanje ne bodo gledali prav nič drugače kot prej. Z razumnim pristopom boš običajno uspešnejši. Kaj pa spada k razumnosti?

V Svetem pismu piše, da je »modrost od zgoraj [. . .] miroljubna, razumna«. (Jak. 3:17, NW) Grška beseda, ki je tu prevedena z »razumna«, dobesedno pomeni »popustljiva«. Nekateri prevodi jo prevajajo z »obzirna«, »nežnočutna« ali »prizanesljiva«. Opaziš lahko, da je razumnost povezana z miroljubnostjo. V Listu Titu 3:2, NW, je omenjena skupaj s krotkostjo in prikazana kot nasprotje bojevitosti. List Filipljanom 4:5, NW, nas spodbuja, naj bomo znani po svoji ‚razumnosti‘. Razumen človek upošteva preteklost, okoliščine in občutke posameznika, s katerim se pogovarja. Pripravljen je popustiti, kadar je to primerno. Če bomo z drugimi ravnali tako, bodo ti laže odprli um in srce ter bodo sprejemljivejši, ko bomo z njimi razpravljali iz Svetega pisma.

Kje pričeti. Zgodovinar Lukež poroča o tem, da je apostol Pavel v Tesaloniki na podlagi Svetih spisov ‚razodeval in dokazoval, da je Kristus moral trpeti in vstati iz mrtvih‘. (Dej. 17:2, 3) Zanimivo je, da je Pavel to delal v judovski sinagogi. Tisti, ki jim je govoril, so na Hebrejske spise gledali kot na avtoriteto. Zato je bilo primerno, da je začel z nečim, kar so priznavali.

Ko je Pavel govoril Grkom na Areopagu v Atenah, govora ni pričel z navajanjem iz Svetih spisov. Najprej je omenil reči, ki so jih poznali in priznavali, na podlagi teh pa jih je potem napeljal na razmišljanje o Stvarniku in njegovih namenih. (Dej. 17:22–31)

Danes je na milijarde ljudi, ki Biblije v svojem življenju ne priznavajo za avtoriteto. Vendar skorajda ni človeka, ki v tej stvarnosti ne bi doživljal takšnih ali drugačnih težav. Ljudje hrepenijo po nečem boljšem. Če boš najprej pokazal, da se zanimaš za to, kar jih vznemirja, nato pa prikazal, kako to pojasnjuje Biblija, jih bo morda takšen razumen pristop spodbudil k temu, da bodo prisluhnili, kaj Biblija govori o Božjem namenu za človeštvo.

Biblijski učenec je od staršev morda nasledil tudi nekatera religiozna verovanja in običaje. Sedaj pa spozna, da ta verovanja in običaji Bogu ne ugajajo, in jih na podlagi tega, kar uči Biblija, zavrne. Kako naj učenec to odločitev pojasni staršem? Ti mogoče menijo, da z zavračanjem verske dediščine, ki so mu jo dali, pravzaprav zavrača njih. Biblijski učenec bo morda sklenil, da bo moral staršem, še preden jim bo iz Biblije skušal pojasniti temelj za svojo odločitev, zagotoviti, da jih ima še vedno rad in jih spoštuje.

Kdaj popustiti. Čeprav ima Jehova vso oblast, da odreja stvari, je sam izjemno razumen. Ko sta Jehovova angela reševala Lota in njegovo družino iz Sodome, sta spodbujala: »Otmi se na ono goro, da ne pogineš.« Vendar je Lot prosil: »Ah, ne tako, Gospod!« Prosil je, da bi smel zbežati v Zoar. Jehova je bil do Lota obziren in mu je to dovolil narediti; ko so torej bila druga mesta uničena, je bil Zoar obvarovan. Kasneje pa je Lot le upošteval Jehovovo prvotno navodilo in se preselil v gore. (1. Mojz. 19:17–30) Jehova je zase vedel, da je pravilno ravnal, vendar je bil do Lota, dokler ni ta tega dojel, potrpežljivo obziren.

Da bi bili pri ravnanju z drugimi uspešni, moramo biti tudi mi razumni. Morda smo prepričani, da se sogovornik moti, in imamo v mislih prepričljive argumente, s katerimi bi to dokazali. Toda včasih je boljše, da stvari ne ženeš predaleč. Biti razumen ne pomeni, da boš odstopal od Jehovovih meril. Morda bo enostavno boljše, če se boš sogovorniku zahvalil za mnenje ali pa nekatere njegove napačne izjave preslišal, tako da boš lahko razpravo usmeril na kaj, s čimer boš dosegel več dobrega. Tudi če bo sogovornik obsojal tvoje verovanje, se ne razburjaj. Morda bi ga lahko vprašal, zakaj tako meni. Pozorno prisluhni njegovemu odgovoru. Tako boš spoznal, kako razmišlja. Morda pa si boš lahko tudi odprl pot za krepilen pogovor kdaj v prihodnosti. (Preg. 16:23; 19:11)

Jehova je ljudi obdaril z zmožnostjo izbire. Pusti jim, da to zmožnost uporabljajo, četudi je morda ne uporabljajo modro. Jozue je kot Jehovov zastopnik govoril o tem, kako je Bog v preteklosti ravnal z Izraelom. Nato pa je dejal: »A če se vam zdi slabo služiti GOSPODU, izberite si danes, komu boste služili: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onostran velereke, ali bogovom Amorejcev, ki prebivate v njih deželi; jaz pa in moja hiša hočemo služiti GOSPODU.« (Joz. 24:15) Nam danes je zaupana naloga, da ‚pričujemo‘ in pri tem govorimo prepričano, nikakor pa drugih ne skušamo k temu, da bi verovali, prisiliti. (Mat. 24:14) Odločiti se morajo sami in te pravice jim ne kratimo.

Postavljaj vprašanja. Jezus nam je glede razpravljanja z ljudmi odličen zgled. Upošteval je njihovo preteklost in uporabljal ponazoritve, ki bi jih lahko brez težav sprejeli. Prav tako je učinkovito uporabljal vprašanja. Tako so ljudje imeli priložnost izraziti svoje mnenje in razkriti, kaj imajo v srcu. S tem pa jih je tudi spodbudil, da so o tem, o čemer je razpravljal, razmišljali.

Neki izvedenec v Postavi je Jezusa vprašal: »Učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?« Jezus bi mu lahko brez težav odgovoril. Vendar ga je raje povabil, naj pove svoje mnenje. »V zakonu kaj je pisano? kako bereš?« Mož je pravilno odgovoril. Toda ali se je s tem pravilnim odgovorom razprava končala? Nikakor. Jezus je pustil, da je mož nadaljeval, in iz vprašanja, ki ga je ta postavil, je bilo razvidno, da se je skušal izkazati pravičnega. Vprašal je namreč: »In kdo je moj bližnji?« Jezus ni povedal kakšne definicije, ki bi jo mož zaradi prevladujočega stališča Judov do Nejudov in Samarijanov morda spodbijal, temveč ga je povabil, naj razmisli o ponazoritvi. Spregovoril je o usmiljenem Samarijanu, ki je priskočil na pomoč oropanemu in pretepenemu popotniku, medtem ko sta duhovnik in levit šla mimo. S preprostim vprašanjem je dosegel, da je mož dojel bistvo. Jezus je s svojim načinom dopovedovanja besedi »bližnji« pridal pomen, o katerem ta mož ni še nikoli prej razmišljal. (Luk. 10:25–37) Kako izreden zgled, vreden posnemanja! Namesto da bi vse povedal sam in s tem pravzaprav razmišljal namesto stanovalca, se nauči uporabljati taktna vprašanja in ponazoritve, da bi poslušalca spodbudil k razmišljanju.

Utemeljuj. Ko je apostol Pavel govoril v sinagogi v Tesaloniki, ni zgolj bral iz avtoritete, ki so jo poslušalci priznavali. Lukež poroča o tem, da je Pavel prebrano pojasnjeval, dokazoval in naobračal. Zaradi tega so »nekateri od njih postali verni ter se pridružili Pavlu in Silu«. (Dej. 17:1–4, NW)

Takšno dopovedovanje je lahko koristno ne glede na to, kdo vse te morda posluša. To velja, kadar pričuješ sorodnikom, govoriš sodelavcem ali sošolcem, kadar pri javnem oznanjevanju govoriš neznancem, vodiš biblijski pouk ali imaš v občini govor. Ko prebereš kak svetopisemski stavek, je tebi morda njegov pomen jasen, komu drugemu pa ne. Tvoja razlaga ali naobrnitev stavka jim morda zveni kakor kakšna dogmatična trditev. Ali bi pomagalo, če bi v svetopisemskem stavku izbral nekatere ključne besede in jih pojasnil? Ali bi lahko predstavil dokaze, ki to misel podpirajo, morda iz sobesedila ali kakšnega drugega svetopisemskega stavka, ki govori o tej temi? Ali bi lahko s ponazoritvijo dokazal, da je to, kar si povedal, razumno? Ali bi k temu, da bi poslušalci razmislili o zadevi, pomagala vprašanja? S takšnim dopovedovanjem narediš na druge dober vtis in tako imajo o marsičem razmišljati.