Navajanje točnih argumentov

KADAR kaj izjaviš, se lahko tvoji poslušalci povsem upravičeno vprašajo: »Zakaj je to res? Kaj dokazuje, da bi moral to, kar govornik govori, sprejeti?« Kot učitelj si dolžan, ali na takšna vprašanja odgovoriti ali pa poslušalcem pomagati najti odgovore nanje. Če je misel ključnega pomena za to, da bi kaj dokazal, poskrbi, da boš poslušalcem navedel tehtne razloge, zakaj naj jo sprejmejo. Tako bo tvoja predstavitev prepričljiva.

Apostol Pavel je prepričeval. Z navajanjem točnih argumentov, logičnim dopovedovanjem in iskrenimi prošnjami je skušal pri poslušalcih doseči, da bi spremenili mišljenje. Dal nam je odličen zgled. (Dej. 18:4; 19:8) Nekateri govorniki seveda po prepričevanju segajo zato, da bi ljudi zavedli. (Mat. 27:20; Dej. 14:19; Kol. 2:4) Morda pričnejo s kakšno napačno domnevo, se opirajo na pristranske vire, uporabljajo puhle argumente, namenoma prezirajo dejstva, ki se ne skladajo z njihovim glediščem, ali pa bolj trkajo na čustva kakor na razum. Vseh teh metod bi se resnično morali ogibati.

Trdno morajo temeljiti na Božji Besedi. To, kar učimo, ne sme izvirati od nas. Ljudem si prizadevamo povedati to, kar smo spoznali iz Biblije. Pri tem so nam v veliko pomoč publikacije, ki jih pripravlja razred zvestega in preudarnega sužnja. Te publikacije nas spodbujajo k temu, da Sveto pismo skrbno preiskujemo. Potem pa k Bibliji usmerjamo še druge, toda ne zato, ker bi hoteli dokazati, da imamo prav, temveč iz ponižne želje, da bi se poslušalci sami prepričali, kaj piše v njej. Strinjamo se z Jezusom Kristusom, ki je v molitvi k svojemu Očetu dejal: »Tvoja beseda je resnica.« (Jan. 17:17) Nihče ni avtoritativnejši od Boga Jehova, Stvarnika nebes in zemlje. Točnost naših argumentov je odvisna od tega, ali temeljijo na njegovi Besedi.

Včasih boš morda govoril z ljudmi, ki Biblije ne poznajo oziroma je ne priznavajo za Božjo Besedo. Takrat boš moral dobro presoditi, kdaj in kako boš biblijske stavke uvedel. Vendar bi si moral prizadevati na ta avtoritativni vir informacij opozoriti čimprej.

Ali pa naj bi sklepal, da boš kaj neizpodbitno argumentiral že kar s tem, da boš citiral ustrezen svetopisemski stavek? Ni nujno. Da bi pokazal, da svetopisemski stavek tvoje besede zares podpira, boš morda moral opozoriti na njegovo sobesedilo. Če želiš iz svetopisemskega stavka zgolj izvleči kakšno načelo, sobesedilo pa ne govori o tej temi, bo mogoče treba navesti dodatne dokaze. Da bi občinstvu zadovoljivo prikazal, da tvoje besede zares trdno temeljijo na Svetem pismu, boš morda moral uporabiti še druge svetopisemske stavke, ki se navezujejo na to temo.

Tega, kar svetopisemski stavek dokazuje, ne prenapihuj. Stavek raje skrbno preberi. Morda obravnava splošno temo, o kateri razpravljaš. Toda da bi bil tvoj argument prepričljiv, mora biti poslušalec sposoben v njem videti to, kar praviš, da ta dokazuje.

Podprti z dodatnimi dokazi. Da bi ljudem pomagal uvideti razumnost Svetega pisma, bo včasih morda koristno uporabiti dokaze iz kakšnega zanesljivega vira, ki ni povezan z Biblijo.

V dokaz tega, da Stvarnik obstaja, lahko na primer omeniš vidno vesolje. Opozoriš lahko na naravne zakone, kot je denimo težnost, in razpravljaš o tem, da lahko na podlagi takšnih zakonov sklepamo o obstoju Zakonodajalca. Tvoje dokazovanje bo točno, če bo v skladu s tem, kar piše v Božji Besedi. (Job 38:31–33; Ps. 19:1; 104:24; Rim. 1:20) Takšni dokazi so koristni, saj kažejo, da se to, kar piše v Bibliji, ujema z vidnimi dejstvi.

Ali skušaš komu pomagati uvideti, da je Biblija zares Božja Beseda? Lahko bi sicer citiral učenjake, ki pravijo, da je, toda ali bo to že kar zadosten dokaz? Takšni citati pomagajo le tistim, ki takšne učenjake spoštujejo. Ali bi lahko Biblijino točnost potrdil z znanostjo? Če bi kot avtoriteto navajal mnenja nepopolnih znanstvenikov, bi gradil na majavem temelju. Če pa boš po drugi strani najprej opozoril na Božjo Besedo in šele nato na znanstvena odkritja, ki osvetljujejo Biblijino točnost, bodo tvoji argumenti stali na trdnem temelju.

Ne glede na to, kaj skušaš dokazati, predstavi dovolj dokazov. To, koliko jih boš moral navesti, je odvisno od tvojega občinstva. Če na primer razpravljaš o zadnjih dnevih, opisanih v Drugem listu Timoteju 3:1–5, lahko poslušalce morda opozoriš na kakšno splošno znano novico, iz katere je razvidna ‚brezsrčnost‘ ljudi. Ta en zgled bo morda zadosten dokaz, da se ta vidik znamenja zadnjih dni izpolnjuje v sedanjem času.

Pogosto si lahko pomagaš tudi z naliko – primerjavo med dvema rečema, ki imata pomembne elemente skupne. Nalika sama po sebi ne dokaže stvari; njeno pravilnost moramo preveriti s tem, kar piše v sami Bibliji. Toda na podlagi nalike bo človek morda laže uvidel razumnost kakšne misli. Takšno naliko bi denimo lahko uporabil, ko boš pojasnjeval, da je Božje kraljestvo vladavina. Lahko bi opozoril na to, da ima Božje kraljestvo vladarje, podložnike, zakone ter sodni in izobraževalni sistem, enako kakor imajo to človeške vladavine.

To, kako modro je upoštevati biblijske nasvete, lahko pogosto prikažeš z navajanjem resničnih doživetij. Izjave lahko prav tako podpreš z osebnimi izkušnjami. Ko boš na primer sogovornika opozarjal na to, da je pomembno brati in preučevati Biblijo, bi lahko pojasnil, kako si s takšnim ravnanjem izboljšal svoje življenje. Apostol Peter je, da bi spodbudil svoje brate, omenil spremenjenje, ki mu je bil priča. (2. Pet. 1:16–18) Tudi Pavel je omenjal svoje izkušnje. (2. Kor. 1:8–10; 12:7–9) Seveda pa lastnih izkušenj ne omenjaj prepogosto, tako da ne bi s tem neprimerno opozarjal nase.

Ljudje prihajajo iz različnih okolij in različno razmišljajo, zato dokaz, ki enega človeka prepriča, drugega morda ne zadovolji. Potemtakem takrat, ko se boš odločal, katere argumente boš uporabil in kako jih boš predstavil, upoštevaj gledišče poslušalcev. V Pregovorih 16:23 piše: »Kdor je modrega srca, govori pametno in nikdar mu ne zmanjka nauka [prepričevanja, NW] na ustnah.«