Postani spretnejši učitelj
KAJ želiš doseči kot učitelj? Če si pred kratkim postal kraljestveni oznanjevalec, se brez dvoma želiš naučiti voditi biblijski pouk na domu, saj je Jezus dal svojim sledilcem nalogo, naj pridobivajo učence. (Mat. 28:19, 20) Če pa že imaš izkušnje v tem delu, je morda tvoj cilj to, da bi bil še učinkovitejši pri doseganju srca tistih, ki jim želiš pomagati. Če si roditelj, si gotovo želiš biti takšen učitelj, ki bo znal otroke motivirati, da posvetijo svoje življenje Bogu. (3. Jan. 4) Če si starešina oziroma se poteguješ za to službo, si morda želiš biti tak javni govornik, ki bo znal v svojih poslušalcih okrepiti cenjenje do Jehova in njegovih poti. Kako lahko dosežeš te cilje?
Uči se od Velikega učitelja, Jezusa Kristusa. (Luk. 6:40) Najsi je Jezus govoril množici na kakšnem pobočju ali pa le peščici ljudi, ko so hodili po poti, je to, kar je povedal in kako je to povedal, naredilo na poslušalce trajen vtis. Jezus je spodbudil um in srce svojih poslušalcev ter besede praktično naobrnil, tako da so ga lahko razumeli. Ali lahko tudi ti dosežeš nekaj podobnega?
Zanašaj se na Jehova
Jezus je bil tako spreten učitelj zato, ker je bil s svojim nebeškim Očetom v zaupnem odnosu in je bil blagoslovljen z Božjim duhom. Ali goreče moliš k Jehovu, da bi znal učinkovito voditi biblijski pouk na domu? Če si oče ali mati, ali Boga v molitvi redno prosiš, naj te vodi pri poučevanju otrok? Ali iskreno moliš, ko se pripravljaš na to, da bi imel kakšen govor ali vodil shod? Če se boš tako v molitvi zanašal na Jehova, ti bo to pomagalo, da boš postal bolj učinkovit učitelj.
To, da se zanašamo na Jehova, pa pokažemo tudi s tem, da se zanašamo na njegovo Besedo, Biblijo. Jezus je v molitvi, ki jo je izrekel na zadnji večer svojega življenja kot popoln človek, svojemu Očetu dejal: »Jaz sem jim dal besedo tvojo.« (Jan. 17:14) Čeprav je imel Jezus veliko izkušenj, ni nikoli govoril po svoje. Vedno je govoril le to, kar ga je naučil njegov Oče, in s tem nam je dal zgled, ki naj bi ga posnemali. (Jan. 12:49, 50) Božja beseda, kot je ohranjena v Bibliji, ima moč vplivati na ljudi – na njihova dejanja, njihove najgloblje misli in občutke. (Heb. 4:12) S tem ko boš vedno bolj spoznaval Božjo Besedo ter se jo učil dobro uporabljati v strežbi, boš razvijal takšen način poučevanja, ki bo ljudi pritegnil k Bogu. (2. Tim. 3:16, 17)
Dajaj čast Jehovu
K temu, da kot učitelj posnemaš Kristusa, ne spada le to, da znaš podati zanimiv govor. Res je, da so se ljudje čudili Jezusovim »prijetnim besedam«. (Luk. 4:22, NW) Toda kaj je Jezus želel doseči z dobrimi govori? Hotel je dajati čast Jehovu, ne pa usmerjati pozornost nase. (Jan. 7:16–18) In tudi svoje sledilce je spodbudil: »Naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slavé Očeta vašega, ki je v nebesih.« (Mat. 5:16, poudarili mi.) Ta nasvet bi moral vplivati na to, kako poučujemo. Stremeti bi morali za tem, da se ogibamo vsega, kar bi nas lahko odvrnilo od tega cilja. Ko torej načrtujemo, kaj bomo povedali oziroma kako bomo to povedali, se je dobro vprašati: ‚Ali bo to poglobilo cenjenje do Jehova ali pa bo usmerilo pozornost name?‘
Pri poučevanju lahko na primer učinkovito uporabimo ponazoritve in življenjske zglede. Vendar če razvijemo predolgo ponazoritev ali če kakšen primer povemo pretirano podrobno, se lahko izgubi bistvo pouka. Podobno tudi pripovedovanje zgodb, ki zgolj zabavajo, odvračajo od namena naše strežbe. S tem učitelj pravzaprav usmerja pozornost nase, namesto da bi dosegel resnični cilj teokratičnega izobraževanja.
‚Razločuj‘
Da bi človek zares postal učenec, mora jasno razumeti to, kar se uči. Mora slišati resnico in uvideti, kako se razlikuje od drugih verovanj. Pri tem si lahko pomagamo z navajanjem nasprotij.
Jehova je svoje ljudstvo vedno znova spodbujal, naj ‚razločujejo‘ med tem, kar je čisto in kar je nečisto. (3. Mojz. 10:9–11, EI) Dejal je, da bodo tisti, ki bodo služili v njegovem velikem duhovnem templju, ljudstvo poučevali, »kakšen je razloček med svetim in nesvetim«. (Ezek. 44:23) V knjigi Pregovorov je polno primerjav med pravičnostjo in hudobnostjo, modrostjo in nespametnostjo. Celo reči, ki si niso nasprotne, se dá razlikovati eno od druge. Apostol Pavel je naredil razliko med pravičnim človekom in dobrim človekom, kot je to zapisano v Listu Rimljanom 5:7. V Listu Hebrejcem je pokazal, da je Kristusova velikoduhovniška služba bolj vzvišena od te, ki jo je opravljal Aron. Tako je, kot je napisal vzgojitelj iz 17. stoletja, Jan Ámos Komenský: »Poučevati pomeni enostavno to, da pokažemo, kako se reči med seboj razlikujejo po svojem namenu, obliki in izvoru. [. . .] Zato je dober učitelj tisti, ki dobro pojasnjuje razlike.«
Vzemimo, da nekoga poučuješ o Božjem kraljestvu. Če posameznik ne razume, kaj je to Kraljestvo, bi mu lahko pokazal, kako se to, kar piše v Bibliji, razlikuje od zamisli, da je Kraljestvo zgolj stanje v človekovem srcu. Lahko bi mu pokazal, v čem se Kraljestvo razlikuje od človeških vlad. Pri ljudeh, ki že poznajo te osnovne resnice, pa bi lahko šel bolj v podrobnosti. Lahko bi jim pokazal, kako se Mesijansko kraljestvo razlikuje od Jehovovega vesoljnega kraljevanja, opisanega v Psalmu 103:19, ali od ‚kraljestva Sina ljubezni Božje‘, omenjenega v Listu Kološanom 1:13, oziroma od ‚uprave‘, o kateri govori List Efežanom 1:10, NW. Navajanje nasprotij lahko pripomore k temu, da se bodo tvoji poslušalci jasno osredotočili na ta pomembni biblijski nauk.
Jezus se je neprestano okoriščal te poučevalne metode. Priljubljeno razumevanje mojzesovske postave je primerjal z njenim pravim namenom. (Mat. 5:21–48) Pravo bogovdanost je razlikoval od hinavskega ravnanja farizejev. (Mat. 6:1–18) Duh tistih, ki so ‚gospodovali‘ drugim, je primerjal s požrtvovalnim duhom, ki naj bi ga kazali njegovi sledilci. (Mat. 20:25–28) Ob neki drugi priložnosti, kar je zapisano v Matevževem evangeliju 21:28–32, je Jezus svoje poslušalce pozval, naj sami ugotovijo razliko med samopravičnostjo in resničnim kesanjem. To pa nas pripelje že do naslednjega dragocenega vidika dobrega poučevanja.
Poslušalce spodbudi k razmišljanju
V Matevževem evangeliju 21:28 beremo, da je Jezus svojo primerjavo vpeljal z vprašanjem: »Kaj se vam [. . .] zdi?« Sposoben učitelj ne le našteva dejstva ali odgovarja na vprašanja, temveč svoje poslušalce spodbuja k razmišljanju. (Preg. 3:21; Rim. 12:1, NW) Delno lahko to stori s tem, da postavlja vprašanja. Jezus je, kot piše v Matevževem evangeliju 17:25, vprašal: »Kaj se ti zdi, Simon? Od koga pobirajo zemeljski kralji carino ali davek, od sinov svojih ali od tujcev?« (Poudarili mi.) Jezusova vprašanja so Petra navedla na razmišljanje, tako da je ta sam prišel do pravilnega sklepa glede plačevanja tempeljskega davka. Podobno je Jezus storil, ko ga je neki mož vprašal: »Kdo je moj bližnji?« Duhovnikova in levitova dejanja je primerjal s tem, kar je naredil Samarijan, nato pa zastavil naslednje vprašanje: »Kdo od teh treh, meniš, je bil bližnji temu, ki je zašel med razbojnike?« (Luk. 10:29–36) Tudi v tem primeru Jezus ni razmišljal namesto svojega poslušalca, ampak ga je pozval, naj sam odgovori na svoje vprašanje. (Luk. 7:41–43)
Prizadevaj si doseči srce
Učitelji, ki doumejo pomen Božje Besede, se zavedajo, da pravo čaščenje ne pomeni le, da si človek zapomni določena dejstva ter se ravna po določenih pravilih. Pravo čaščenje namreč temelji na dobrem odnosu z Jehovom in cenjenju njegovih poti. Pri takšnem čaščenju sodeluje srce. (5. Mojz. 10:12, 13; Luk. 10:25–27) V Svetem pismu se beseda »srce« pogosto nanaša na celotnega notranjega človeka, med drugim tudi na želje, čustva, občutke in vzgibe.
Jezus je vedel, da ljudje gledajo na zunanji videz, medtem ko Bog vidi v srce. (1. Sam. 16:7) K služenju Bogu bi nas morala vzgibavati ljubezen do njega, ne pa prizadevanje, da bi naredili vtis na soljudi. (Mat. 6:5–8) Farizeji so na primer veliko naredili za zunanji videz. Močno so poudarjali to, da se je treba podrediti podrobnostim v postavi ter upoštevati pravila, ki so si jih sami izmislili. Vendar pa v svojem življenju niso kazali lastnosti, na podlagi katerih bi se jih dalo povezati z Bogom, za katerega so trdili, da ga častijo. (Mat. 9:13; Luk. 11:42) Jezus je učil, da je poslušnost Božjim zahtevam sicer pomembna, vendar da je vrednost takšne poslušnosti odvisna od tega, kaj ima kdo v srcu. (Mat. 15:7–9; Mar. 7:20–23; Jan. 3:36) Največ dobrega bomo s svojim poučevanjem dosegli, če bomo posnemali Jezusov zgled. Pomembno je, da ljudem pomagamo spoznati, kaj Bog zahteva od njih. Pomembno pa je tudi to, da Jehova spoznajo in vzljubijo kot osebo, tako da bodo s svojim vedenjem kazali, koliko vrednotijo to, da so s pravim Bogom v priznanem odnosu.
Da pa bi seveda ljudje imeli od takšnega poučevanja korist, se morajo pogumno spoprijeti s tem, kar imajo v srcu. Jezus je ljudi spodbudil, naj preiščejo svoje vzgibe in občutke. Ko je svoje poslušalce opozoril na kakšno napačno gledišče, jih je vprašal, zakaj so tako razmišljali, zakaj so kaj dejali ali storili. In da ne bi ostal samo pri tem, je svojemu povpraševanju pristavil še kakšno izjavo, ponazoritev ali dejanje, kar jih je spodbudilo k temu, da so začeli na stvari pravilno gledati. (Mar. 2:8; 4:40; 8:17; Luk. 6:41, 46) Tudi mi lahko enako pomagamo svojim poslušalcem, tako da jim predlagamo, naj si zastavljajo vprašanja, kot sta: ‚Zakaj mi takšno ravnanje ugaja? Zakaj se v takšnih okoliščinah odzovem tako, kot se?‘ Nato jih spodbudi, naj na stvari gledajo tako, kakor nanje gleda Jehova.
Naobračaj
Dober učitelj ve, da je ‚modrost prva stvar‘. (Preg. 4:7, NW) Modrost je zmožnost uspešno uporabljati spoznanje, da bi se rešilo probleme, ognilo nevarnostim, doseglo cilje, pomagalo drugim. Odgovornost učitelja je učencem pomagati, da se tega naučijo, vendar pa se ne odloča namesto njih. Ko z učencem razpravljaš o različnih biblijskih načelih, mu pomagaj s tem razmišljati. Morda bi lahko omenil kakšen primer iz vsakodnevnega življenja in nato učenca vprašal, kako bi mu biblijsko načelo, ki sta ga ravnokar preučila, pomagalo, če bi se znašel v takšnih okoliščinah. (Heb. 5:14)
Apostol Peter je v svojem govoru ob binkoštih leta 33 n. š. dal zgled praktične naobrnitve, ki je vplivala na življenje ljudi. (Dej. 2:14–36) Zatem ko je obravnaval tri odlomke iz Svetega pisma, za katere je množica trdila, da verjame vanje, jih je naobrnil na dogodke, ki so jim bili vsi priča. Množica je zaradi tega začutila, da mora ravnati v skladu s slišanim. Ali ima tvoje poučevanje podoben vpliv na ljudi? Ali greš dlje od naštevanja dejstev ter ljudem pomagaš razumeti, zakaj je kaj tako, kot je? Ali jih spodbujaš k razmišljanju o tem, kako bi moralo to, kar se učijo, vplivati na njihovo življenje? Morda ne bodo vprašali »Kaj nam je storiti?«, kot je to storila množica ob binkoštih, toda če si svetopisemske stavke dobro naobrnil, jih bo to spodbudilo k razmišljanju o tem, da bi ustrezno ukrepali. (Dej. 2:37)
Starši imate odlično priložnost, da svoje otroke, ko z njimi berete Biblijo, naučite razmišljati o tem, kako praktično naobračati biblijska načela. (Efež. 6:4, NW) Lahko bi na primer izbrali nekaj vrstic iz branja Biblije, ki je na razporedu za določeni teden, se z otroki pogovorili o njihovem pomenu in jim nato postavili vprašanja, kot so: ‚Kako so nam te vrstice za vodilo? Kako bi jih lahko uporabili v strežbi? Kaj razodevajo o Jehovu in njegovem ravnanju ter kako nam to krepi cenjenje do njega?‘ Svojo družino spodbudi, naj o teh točkah komentira med razpravo o biblijskih poudarkih v Teokratični strežbeni šoli. Najverjetneje bodo komentirali tiste vrstice, ki si jih bodo zapomnili.
Daj dober zgled
Ne učiš le z besedami, temveč tudi s tem, kar delaš. Z dejanji praktično pokažeš, kako je treba povedano udejanjati. Tako se učijo otroci. S tem ko posnemajo svoje starše, dokazujejo, da želijo biti kakor oni. Hočejo vedeti, kakšen občutek je delati to, kar delajo njihovi starši. Podobno je s tistimi, ki jih poučuješ. Ko ‚postanejo tvoji posnemalci, kakor si tudi ti Kristusov‘, pričnejo okušati blagoslove tega, da hodijo po Jehovovih poteh. (1. Kor. 11:1) Sami na sebi občutijo Božjo roko.
To nas streznjujoče spomni, kako pomembno je dajati pravilen zgled. To, ‚kakšni smo v svetem življenju in pobožnosti‘, bo veliko pripomoglo k temu, da bomo tistim, ki jih poučujemo, dali živ zgled, kako je treba biblijska načela udejanjati. (2. Pet. 3:11) Če svojega biblijskega učenca spodbujaš, naj redno bere Božjo Besedo, jo tudi sam marljivo beri. Če želiš, da se tvoji otroci naučijo ravnati po biblijskih načelih, naj vidijo, da so tvoja dejanja v skladu z Božjo voljo. Če poučuješ občino, naj bo goreča v strežbi, tudi ti karseda sodeluj v tem delu. Ko udejanjaš to, kar učiš, laže spodbujaš druge. (Rim. 2:21–23)
Z namenom, da bi svoje poučevanje izboljšal, se vprašaj: ‚Ali poučujem tako, da tisti, ki poslušajo pouk, spremenijo svoje stališče, govor oziroma dejanja? Ali za to, da bi razjasnil reči, pojasnjujem razlike med eno zamislijo in drugo oziroma med enim ravnanjem in drugim? Kaj naredim za to, da bi pomagal svojim učencem, svojim otrokom oziroma poslušalcem na shodu, da bi si zapomnili, kar jim povem? Ali svojim poslušalcem jasno pokažem, kako naj udejanjajo to, kar se učijo? Ali lahko to razberejo iz mojega zgleda? Ali razumejo, kako lahko njihov odziv na to, kar se razpravlja, vpliva na njihov odnos z Jehovom?‘ (Preg. 9:10) Še naprej bodi pozoren na te reči, medtem ko si prizadevaš postati spretnejši učitelj. »Pazi nase in na svoje poučevanje. Vztrajaj v tem. Če boš namreč ravnal tako, boš rešil sebe in tiste, ki te poslušajo.« (1. Tim. 4:16, SSP)