Motnje hranjenja – kaj lahko pomaga?

ČE IMA vaša hči motnjo hranjenja, potrebuje pomoč. Ne odlašajte z zadevo, misleč, da se bo problem rešil kar sam od sebe. Motnja hranjenja je kompleksna bolezen, s fizičnimi in čustvenimi elementi.

Strokovnjaki seveda objavljajo begajočo množico zdravljenj motenj hranjenja. Nekateri priporočajo zdravila. Drugi psihoterapijo. Mnogi pa pravijo, da je najbolj učinkovita kombinacija obojega. Potem je tu še družinsko posvetovanje, ki je po mnenju nekaterih še zlasti pomembno takrat, če prizadeta živi še doma.a

Čeprav imajo lahko strokovnjaki različne pristope, pa se večina strinja vsaj v enem: pri motnjah hranjenja ne gre le za hrano. Preglejmo nekatera globlja vprašanja, katera je navadno treba imeti v mislih, ko se komu pomaga ozdraveti od anoreksije ali bulimije.

Uravnovešen pogled na telesni videz

»Ko sem bila stara okrog 24 let, sem povsem prenehala kupovati modne revije,« pravi neka ženska. »Ko sem se namreč primerjala z manekenkami, je to name delovalo zelo močno in negativno.« Kot smo že obravnavali, lahko javna občila zelo popačijo dekletov pogled na lepoto. Mati nekega dekleta, ki ima motnjo hranjenja, govori o »neizprosni publiciteti v naših časopisih, revijah in po televiziji, ki spodbuja, naj bomo suhi, suhi, suhi«. Pravi še: »Obe s hčerjo sva radi vitki, toda zaradi nenehnega pritiska čutiva, kakor da to postaja najpomembnejša stvar v življenju, pred vsem drugim.« Očitno je torej, da si bo za to, da bi pozdravili motnjo hranjenja, treba ustvariti novo predstavo o tem, kaj je prava lepota.

Pri tem lahko pomaga Biblija. Krščanski apostol Peter je pisal: »Lepotičje vaše ne bodi vnanje, spletanje las in obešanje zlatnine ali oblačenje kril, ampak skriti človek srca, v neminljivem krasu krotkega in mirnega duha, ki je dragocen pred Bogom.« (1. Petrov 3:3‚ 4)

Peter je torej dejal, da bi se morali bolj zanimati za notranje lastnosti kakor pa za zunanjost. Bog nam v Bibliji zagotavlja: »Ne gledam, kar gleda človek. Človek namreč gleda, kar je pred očmi, GOSPOD pa gleda v srce.« (1. Samuelova 16:7) To je tolažilno vedeti, saj nekaterih stvari pri naši zunanjosti ne moremo spremeniti, vedno pa lahko izboljšamo svojo osebnost. (Efežanom 4:22–24)

Ker se motnje hranjenja pogosto pojavijo pri ljudeh, ki menijo, da niso veliko vredni, boste morda morali ponovno oceniti, koliko veljate kot človek. Biblija sicer res pravi, naj o sebi ne mislimo več, kakor je primerno. (Rimljanom 12:3) Toda pove nam tudi, da ima v Božjih očeh svojo vrednost celo vrabec in pristavi: »Boljši ste od mnogo vrabcev.« (Lukež 12:6‚ 7) Biblija vam tako lahko pomaga razviti zdravo samospoštovanje. Cenite svoje telo, pa boste skrbeli zanj. (Primerjaj Efežanom 5:⁠29.)

In kaj če bi res morali shujšati? Morda vam bosta pomagali zdrava prehrana in telovadba. Biblija pravi, da je »telesna vaja [. . .] koristna«, čeprav le do neke mere. (1. Timoteju 4:8) Toda nikoli ne bi smeli postati obsedeni s svojo težo. »Morda je najmodrejše,« sklene neka raziskava o telesnem videzu, »veliko telovaditi in sprejeti sebe takšnega, kot ste, namesto da se trudite ustrezati ozko definiranemu idealu, ki temelji na osebnem mnenju.« Neka 33-letna ženska iz Združenih držav meni, da je takšen pristop res dober. »Imam eno samo preprosto pravilo,« pravi. »Trudite se izboljšati to, kar res lahko spremenite, z drugim pa se ne obremenjujte.«

Če na življenje gledate pozitivno ter to dopolnite še z zdravo prehrano in razumnim programom telovadbe, boste verjetno izgubili vsak morebitni odvečni kilogram.

Najti si ,prijatelja‘

Profesor James Pennebaker je po tem, ko je preučil mnogo bulimičnih žensk, sklenil, da so bile te ženske zaradi trpanja s hrano in nato čiščenja prisiljene živeti dvojno življenje. Takole pravi: »Skoraj vse so spontano povedale, da so porabile nenavadno veliko časa in truda, da so svoje prehranjevalne navade prikrile pred tesnimi prijatelji in družino. Vse so živele v laži in to sovražile.«

Eden najpomembnejših korakov do ozdravitve je torej pretrgati molk. Tako anorektiki kot bulimiki morajo o problemu spregovoriti. Toda komu naj o tem povedo? Biblijski pregovor pravi: »Vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski.« (Pregovori 17:17) Ta »prijatelj« je lahko roditelj ali kak drug zrel odrasel človek. Nekateri pa menijo, da se morajo zaupati nekomu, ki je izkušen v zdravljenju motenj hranjenja.

Jehovove priče imajo še dodaten vir pomoči – občinske starešine. Ti možje so lahko »kakor zavetje pred vetrom in pribežališče pred povodnijo, kakor potoki vodá na suhem kraju, kakor senca skale velike v žejni deželi«. (Izaija 32:2) Seveda starešine niso zdravniki, zato boste morda poleg njihovih koristnih nasvetov še vedno potrebovali tudi medicinsko pomoč. Vseeno pa so vam lahko ti duhovno usposobljeni možje čudovita pomoč pri zdravljenju.b (Jakob 5:14, 15)

Največji zaupnik pa vam je lahko Stvarnik. Psalmist je zapisal: »Vrzi na GOSPODA breme svoje, in on te bo podpiral; nikdar ne pripusti, da omahne pravičnik.« (Psalm 55:22) Da, Bog Jehova se zanima za svoje zemeljske otroke. Zato o svojih najglobljih strahovih nikoli ne pozabite moliti k njemu. Peter nas opominja: »Vso skrb svojo zvrnite nanj, ker on skrbi za vas.« (1. Petrov 5:⁠7)

Ko je potrebna bolnišnična oskrba

Bolnišnična oskrba sama po sebi še ni zdravilo. Toda če je dekle zaradi hude anoreksije nedohranjeno, bo morda potrebovalo posebno oskrbo. Seveda je treba priznati, da to za starše ni lahko. Poglejmo si primer Emily. Njeno hčer so morali odpeljati v bolnišnico, ko je življenje postalo, kot pove Emily, »nevzdržno za njo in za nas«. Dodaja še: »Ko smo jo dali v bolnišnico in je pri tem jokala, je bilo to zame nekaj najhujšega, kar sem kdaj doživela, najtežji dan v mojem življenju.« Podobno pravi Elaine, ki je tudi morala dati hčer v bolnišnico: »Mislim, da mi je bilo v življenju najhuje takrat, ko je bila v bolnišnici in ni hotela jesti, tako da so jo morali hraniti po cevki. Menila sem, da so ji zlomili voljo.«

Bolnišnična oskrba morda ni prijetna misel, toda v nekaterih primerih utegne biti nujna. Mnogim, ki imajo motnjo hranjenja, utre pot do ozdravitve. Emily o svoji hčeri pravi: »Res je potrebovala bolnišnično oskrbo. Prav ta ji je pomagala, da ji je začelo iti na boljše.«

Življenje brez motenj hranjenja

Anorektiki in bulimiki se morajo kot del zdravljenja naučiti živeti brez motnje hranjenja. To pa utegne biti težko. Kim je na primer ocenila, da je v svojem anorektičnem obdobju v desetih mesecih shujšala za 18 kilogramov. A da je potem pridobila 16 kilogramov, je potrebovala devet let! »Zelo težko,« pravi Kim, »sem se počasi učila zopet jesti normalno, ne da bi preštevala vsako kalorijo, merila hrano, jedla le ,varno‘ hrano, bila panična, če nisem vedela, iz česa je kakšna jed ali poobedek, oziroma obedovala le v restavracijah s solatnimi bari.«

Pri zdravljenju pa se je Kim naučila še nečesa. »Naučila sem se prepoznavati občutke in jih izražati z besedami, ne pa z dejanji oziroma določenimi prehranjevalnimi navadami,« pravi. »Ker sem uvidela nove načine, kako reševati nesoglasja, sem lahko navezala trdnejše odnose s prijatelji in družino.«

Zdravljenje motenj hranjenja je res izziv, toda rezultat je vreden truda. To meni tudi Jean, ki smo jo omenili v prvem članku tega sklopa. »Če bi se začela zopet neurejeno prehranjevati,« pravi, »bi bilo enako, kakor da bi se vrnila v oblazinjeno celico, potem ko sem nekaj časa živela na svobodi.«

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 11]

Položiti temelj za ozdravitev

KAJ bi morali storiti, če sumite, da ima vaša hči motnjo hranjenja? Razumljivo je, da tega ne morete kar prezreti. Toda kako o tem spregovoriti? »Včasih je sicer dobro naravnost vprašati, pogosto pa se to konča z občutkom, da ste naleteli na zid,« opaža pisec Michael Riera.

Zato bo morda bolj učinkovit blažji pristop. »Ko govorite s svojo hčerjo,« priporoča Riera, »mora razumeti in čutiti, da je ničesar ne obtožujete. Če vam to uspe, se mnoge najstnice precej odprejo, nekatere čutijo celo olajšanje. Nekateri starši uspejo tudi tako, da svoji najstnici napišejo pismo, v katerem izrazijo skrb in podporo. Ko se potem še pogovorijo, je temelj že položen.«

[Okvir na strani 12]

Izziv za starše

STARŠI, katerih otrok ima motnjo hranjenja, se morajo spoprijeti z mnogimi izzivi. »Morate biti iz železa in kamna,« pravi neki oče. »Pred očmi vam propada vaš lastni otrok.«

Če ima vaša hči motnjo hranjenja, lahko pričakujete, da boste včasih zaradi njenega kljubovalnega vedenja obupani. A bodite potrpežljivi. Nikoli ji ne prenehajte izkazovati ljubezni. Emily, katere hči je imela anoreksijo, priznava, da to ni bilo vedno lahko. Vseeno pravi: »Vedno sem se trudila, da sem se je dotikala, jo objemala in poljubljala. [. . .] Menila sem, da če z izkazovanjem topline in ljubezni preneham, ne bova nikoli več našli poti nazaj.«

Eden od najboljših načinov, kako lahko svoji hčeri pomagate ozdraveti od motnje hranjenja, pa je komuniciranje. Pri tem boste morali morda bolj poslušati kot govoriti. In uprite se temu, da bi ji segali v besedo z izjavami, kot so ,To ni res‘ ali ,Ne bi smela tako čutiti‘. Nikar si ne ,mašite ušesa pred vpitjem siromaka‘. (Pregovori 21:13) Kadar je med otrokom in roditeljem odprta komunikacija, se bo otrok v času stiske imel kam obrniti in je manj verjetno, da se bo zatekel k nezdravim prehranjevalnim navadam.

[Slike na strani 10]

Da bi ljudem z motnjami hranjenja lahko pomagali, moramo biti z njimi potrpežljivi, razumevajoči in zelo ljubeči