Od vojnega junaka do kristusovega vojaka

Pripoveduje Louis Lolliot

Šestnajstega avgusta 1944 sem bil pri zavezniških silah, ki so se v drugi svetovni vojni izkrcale na južnih obalah Francije. Po tednu dni boja ob sredozemski obali se je moj tankovski eskadron izkrcal v marsejskem pristanišču in se prebijal po hribu k baziliki Notre Dame de la Garde. Naša naloga je bila zavzeti tamkajšnje nemške utrdbe.

BOJ je bil zelo hud. Zadeli so tank iz moje skupine in v njem so umrli trije soborci. Na mojem tanku je mina raztrgala gosenico in ga onesposobila. A odločeni smo bili obraniti naše ozemlje, zato smo se bojevali še nadaljnjih nekaj ur.

V zatišju bojevanja sem se z brzostrelko v eni ter s francosko zastavo v drugi roki skupaj z bojevnikom Svobodne Francije pognal naprej. Izčrpan in črn od smodnika sem ob vhod v baziliko zasadil francosko zastavo.

Osvoboditev

V naslednjih tednih smo se pomikali proti severu, da bi pregnali umikajoče se nemške čete. Zaradi ostrostrelcev in žic, ki so bile čez cesto napeljane v višini glave, smo se morali pomikati z zaprtimi loputami naših tankov.

Oktobra je naš odred dospel do Ramonchampa, mesteca v gorovju Vogezi na severovzhodu Francije. Zdelo se je, da je mesto zapuščeno. Medtem ko sem se iz vrtljive kupole razgledoval po okolici, pa je z nekega okna nenadoma priletela raketa naravnost v tank. Ob eksploziji so umrli trije moji možje, s še enim vojakom sva bila hudo ranjena, tank pa je obstal. V nogi sem imel 17 drobcev granate, a sem kljub temu prevzel krmilo tanka, medtem ko nas je drugi vlekel.

Zaradi tega dogodka so mi poslali pohvalno priporočilo kar po depeši. Nekaj dni kasneje me je general de Lattre de Tassigny, poveljnik 1. francoske armade, odlikoval za dosežek pri Marseillesu in pripomnil: »Kmalu se bova spet videla.«

Nedolgo zatem sem postal generalov osebni ataše. Čez nekaj časa sva skupaj odpotovala v Berlin. General je tam zastopal Francijo ob nemški predaji 8. maja leta 1945. Naslednja štiri leta sem bil njegov pomočnik.

Toda, kako sem se tako vpletel v glavne dogodke druge svetovne vojne?

Vzgojen v veri in vojni

Zrasel sem kot predan rimski katoličan z željo po služenju svojemu Bogu in državi. Devetindvajsetega avgusta leta 1939, le nekaj dni prej, preden je Francija stopila v drugo svetovno vojno, sem pristopil k motorizirani konjenici. Star sem bil komaj 18 let. Po petmesečnem strokovnem spopolnjevanju na École Militaire v Parizu so me kot mladega podčastnika poslali na vzhodno francosko fronto.

Temu obdobju so rekli zlagana vojna, ker je bilo vse naše delo čakanje na nemške čete, ki so se tedaj bojevale na drugih bojiščih. Ko so nas Nemci navsezadnje napadli, so me junija leta 1940 zajeli kot vojnega jetnika. Dva meseca kasneje sem pobegnil in se nazadnje pridružil francoskim silam v severni Afriki.

Zaradi opeklin, ki sem jih dobil v Tuniziji med vojnim pohodom proti nemškim četam pod generalom Erwinom Rommelom, Puščavskim lisjakom, sem v bolnišnici ležal nezavesten devet dni, ker sem imel opečene 70 odstotkov kože. Tri mesece sem bil v bolnišnici v Sidi Bel Abbèsu, na severozahodu Alžirije. Tam je bilo upravno središče tujske legije. Še ko sem bil v Severni Afriki, sem dobil Croix de Guerre, vojni križ.

Katoliški duhovniki so nas priganjali, naj opravljamo svojo »krščansko« dolžnost. Zaradi tega njihovega prigovarjanja sem bil pripravljen za Francijo žrtvovati življenje. Kadar sem lahko, sem pred bojem vzel obhajilo, na vrhuncu boja pa sem molil k Bogu in devici Mariji.

Sovražnikove vojake sem spoštoval. Mnogi med njimi so bili prav tako predani rimski katoličani. Nekateri so nosili pas z zaponko, na kateri je pisalo Gott mit uns (Bog je z nami). Ali ni nenavadno razmišljati, da bo Bog odgovoril na molitve vojakov, ki so se bojevali na nasprotnih straneh, a so pripadali isti veri?

Povojne spremembe

Po vojni sem se 10. aprila 1947 poročil z Reine, dekletom iz kraja, kjer se je rodil general de Lattre de Tassigny, iz Mouilleron-en-Paredsa v Vendéeju. General mi je bil poročna priča. Januarja leta 1952 je umrl in takrat sem na državnem pogrebu nosil njegovo zastavico.

Nato pa sta nekega nedeljskega jutra proti koncu leta 1952, ko sem se z ženo in s hčerkico odpravljal k maši, pri vratih pozvonila dva Jehovova pričevalca. To, kar sta povedala o Bibliji, je zbudilo mojo in ženino radovednost. Sicer sva bila zelo verna, a sva o Bibliji vedela le malo, saj naju je cerkev odvračala od tega, da bi jo vzela v roke. Priča, ki nama je ponudil preučevanje Biblije, je bil Léopold Jontès, takratni nadzornik podružnične pisarne Jehovovih prič v Franciji. Pri biblijskem pouku sem končno lahko našel odgovore na vprašanja, ki so mi ostala neodgovorjena še iz otroštva.

Vedno me je na primer begal očenaš oziroma Gospodova molitev. Kot katoličan sem verjel, da gredo vsi dobri ljudje po smrti v nebesa, zato nisem mogel razumeti, zakaj molimo k Bogu: »Zgodi se volja tvoja [. . .] na zemlji.« (Matevž 6:9, 10; poudarili mi.) Duhovniki, s katerimi sem se pogovarjal, so se ali ognili mojemu vprašanju glede tega ali pa dejali, da bomo odgovor na to molitev dobili takrat, ko bodo vsi postali rimski katoličani. Toda odgovor me ni zadovoljil.

Duhovniki mi tudi niso znali zadovoljivo odgovoriti na vprašanja glede trojice. Ta katoliški nauk po besedah cerkvene veroizpovedi pravi, da je ‚Oče Bog, Sin Bog in Sveti Duh Bog, toda to niso trije Bogovi, ampak en sam Bog‘. Tako sva bila z ženo zelo vesela, ko sva zvedela za jasen biblijski nauk, da je Jezus Božji sin in ne Vsemogočni Bog. (Marko 12:30, 32; Lukež 22:42; Janez 14:28; Dejanja 2:32; 1. Korinčanom 11:⁠3)

Oba sva občutila, da so se nama prvič odprle oči in da sva našla neprecenljivo dragocen biser, vreden vsakršne žrtve. (Matevž 13:46) Spoznala sva, da se bova morala odločiti in dobiti ta zaklad. Kmalu sva zavzela stališče, kakršno je imel apostol Pavel, ki je dejal, da ima »vse za izgubo, ker je mnogo boljše spoznanje Kristusa Jezusa«. Tako sva svoje življenje prilagodila služenju Bogu. (Filipljanom 3:⁠8)

Zavzel sem stališče

Aprila leta 1953, le nekaj mesecev zatem, ko sva začela preučevati Biblijo s Pričami, sem dobil ukaz, naj se pridružim francoskim ekspedicijskim četam, ki so jih pošiljali na bojišče v Indokino. Takrat sem služil kot pomočnik poveljujočega oficirja v pariškem senatu. Ker sem že razumel biblijsko načelo nevtralnosti, sem se zavedal, da se moram odločiti. (Janez 17:16) Nadrejene sem obvestil, da zavračam izpolnjevanje ukazov, namreč da bi se bojeval v Indokini, in navedel, da ne želim več sodelovati v vojni. (Izaija 2:⁠4)

»Ali se zavedaš, da boš ob dober glas in da se ti bodo zaprla vsa vrata?« so me vprašali nadrejeni. Od tega trenutka dalje so me postavili tako rekoč na stranski tir. Toda to mi je bilo v zaščito, saj me niso več klicali na vojaške vaje. Mnogi v družini in prijatelji niso mogli razumeti, kako sem lahko zavrgel nekaj, kar je bilo po njihovem prednostni položaj v družbi.

Zaradi vojaške kartoteke so me posebej obravnavale oblasti, ki so me spoštovale kljub mojemu prepričanju. Dali so mi dveletni podaljšani bolniški dopust in ni mi bilo treba opravljati nobenih dolžnosti. Medtem sva z ženo obiskovala shode v krajevni občini Jehovovih prič in se o novem prepričanju začela tudi pogovarjati z drugimi.

Končno Kristusov vojak!

Navsezadnje so me na začetku leta 1955 razrešili vseh vojaških obveznosti. Petnajst dni kasneje, 12. marca, sva z ženo simbolizirala svojo posvetitev Bogu Jehovu s krstom v vodi na zboru v Versaillesu. Poklicni status se mi je spremenil in moral sem si poiskati drugo zaposlitev, da bi lahko poskrbel za potrebe družine. Naslednja štiri leta sem delal kot vratar v Hallesu (osrednji tržnici) v Parizu. Takšna prilagoditev ni bila prav lahka, a Jehova je blagoslovil moja prizadevanja.

V vseh teh letih sva z ženo lahko pomagala mnogim ljudem sprejeti biblijsko sporočilo. Imel sem možnost, da sem številnim uglednim vojaškim in državnim osebnostim pojasnil krščansko gledišče glede nevtralnosti. Nekdanji vojaški poklic mi je pogosto prišel prav, ko sem premagoval predsodke mnogih glede Jehovovih prič. Lahko sem jim pojasnil naše krščansko stališče do nevtralnosti v povezavi z meddržavnimi vojnami ter jim pokazal, da so enako stališče zavzeli tudi zgodnji Kristusovi sledilci. Profesor C. J. Cadoux je v svoji knjigi The Early Church and the World na primer napisal: »Vsaj do vladanja Marka Avrelija [161–180 n. š.] noben kristjan po krstu ni bil vojak.«

Ena najtežavnejših preizkušenj, s katerimi sem se moral spopasti, pa je bila ženina smrt leta 1977. Umrla je po enoletni bolezni in vse do konca pogumno izkazovala vero. Krepilo me je čudovito upanje v vstajenje. (Janez 5:28, 29) Poleg tega pa mi je pri premagovanju žalosti pomagalo tudi to, da sem postal redni pionir, kakor se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič. To sem postal leta 1982, potem ko sem se upokojil v posvetni službi. Kako sem bil vesel, ko sem kasneje, leta 1988, poučeval v šoli za spopolnjevanje pionirjev!

Po ženini smrti se spopadam z napadi potrtosti, ki se vedno znova vračajo. Toda tesni, duhovno močni prijatelji mi pomagajo, da se ponovno postavim na noge. Kljub vsem tem preskušnjam vedno občutim Jehovovo moč in srčno dobroto. On skrbi za vse, ki mu zaupajo. (Psalm 18:2) Občutim tudi, da nam preizkušnje, ki jih prestajamo, pomagajo. Učijo nas namreč, kako še naprej vztrajati v duhovnem boju. (1. Petrov 1:6, 7) Kot krščanski starešina potem lahko pomagam tistim, ki postanejo potrti. (1. Tesaloničanom 5:⁠14, NW)

Še kot fantič sem sanjal o tem, da bi bil vojak, in v nekem smislu sem to ostal vse do sedaj. Pustil sem eno vojsko, da bi stopil v drugo in postal »vojak Kristusa Jezusa«. (2. Timoteju 2:3) Danes se, kljub težavam z zdravjem, še naprej trudim po svojih najboljših močeh bojevati se kot Kristusov vojak v ‚dobrem boju‘, ki bo nedvomno privedel do zmage, v čast in slavo našemu Bogu, Jehovu. (1. Timoteju 1:⁠18)

Louis Lolliot je umrl 1. marca 1998 med pripravljanjem tega članka za objavo.

[Slika na strani 13]

Najina poroka, na kateri je bil tudi general de Lattre de Tassigny

[Slika na strani 15]

Louis Lolliot in žena Reine leta 1976