Prizadevati si biti ,delavec, ki se mu ni sramovati‘

PRIPOVEDUJE ANDRÉ SOPPA

Besnela je druga svetovna vojna in s seboj prinesla nepopisno prelivanje krvi in obup. Bil sem signalist v nemški mornarici, ki je bila stacionirana blizu Narvika na Norveškem, zato sem lahko na lastne oči videl človekovo nečloveškost do sočloveka. Ponoči, v zavetju fjordov, pa me je nebeška lepota severnega sija napeljala k poglobljenemu razmišljanju o življenju. Bil sem prepričan, da Bog, ki je ustvaril take lepote, ne more biti odgovoren za vojno norijo.

RODIL sem se 1923. leta v vasici Lassoth (zdaj na Poljskem), blizu češke meje, in odraščal v revni kmečki družini. Starša sta bila dejavna katoličana in vera je bila v našem življenju zelo pomembna. Vendar sem že zgodaj začel dvomiti o svoji veri. V naši vasi so živele tri protestantske družine, katere je katoliška družba izločevala. Ni mi šlo v glavo, zakaj mora biti tako. V šoli so nas poučevali iz katekizma. Nekega dne sem duhovnika vprašal, ali bi mi razložil trojico, toda v odgovor sem dobil le deset udarcev s palico. Pri sedemnajstih pa se mi je zgodilo nekaj, kar je samo še poglobilo moje razočaranje nad cerkvijo. Materi sta starša umrla v razmiku enega meseca in sama ni imela dovolj denarja, da bi plačala dve cerkveni pogrebni maši. Zato je prosila duhovnika, ali bi mu lahko plačala pozneje. »Vaši starši so imeli nekaj reči, kajne?« se je glasil njegov odgovor. »Prodajte jih in denar uporabite za pogreb.«

Nekaj let pred tem, po Hitlerjevem nastopu na oblast 1933. leta, nismo smeli več govoriti poljsko, ampak nemško. Tisti, ki so to zavračali ali pa se niso mogli naučiti nemškega jezika, so eden za drugim izginili – pozneje smo izvedeli, da so jih pošiljali v koncentracijska taborišča. Spremenili so celo ime naše vasi v nemško Grünfliess. Ko sem bil star 14 let, sem nehal hoditi v šolo, in ker nisem bil v Hitlerjevi mladinski organizaciji, zlepa nisem mogel najti službe. Nazadnje pa so me le vzeli za kovaškega vajenca. Ko se je začela vojna, so v cerkvi molili za Hitlerja in nemške čete. Spraševal sem se, ali podobno molijo za zmago tudi na drugi strani.

Služenje v nemški mornarici

Decembra 1941 sem se vpisal v nemško mornarico in v začetku 1942. leta so me poslali na izvidniško ladjo na norveško obalo. Naša naloga je bila spremljati ladje, ki so vozile čete, strelivo ali blago med Trondheimom in Oslom. Tam na morju sem po naključju slišal, kako sta se dva mornarja pogovarjala o koncu sveta, ki je napovedan v Bibliji. Bala sta se sicer odkrito govoriti, toda povedala sta mi, da se njuni starši družijo z Jehovovimi pričami, vendar jih onadva nista posnemala. Takrat sem prvič slišal za Jehovove priče.

Ob koncu vojne so nas zajeli Britanci ter nas izročili Američanom, ti pa so nas vrnili Nemčiji. Nas, ki smo sedaj bili doma na sovjetskem območju, so poslali v ujetniško taborišče v Lievin v severno Francijo delat v premogovnike. To je bilo avgusta 1945. Spominjam se, da sem nekega francoskega stražarja vprašal, katere vere je. »Katoličan,« je rekel. Ker sem bil katoličan tudi jaz, sem ga vprašal, kaj sva storila drug drugemu. »Nima smisla razpravljati o tem. Tako pač je,« je odgovoril. To, da bi se ljudje iste vere morali med sabo bojevati in pobijati, je bilo zame skregano s pametjo.

Žarek luči v premogovniku

Prvi dan v rudniku, ko sem delal skupaj z domačimi rudarji, mi je neki Evans Emiot ponudil, da skupaj zaužijeva njegove sendviče. Bil je iz Ohia v Združenih državah, vendar je v Franciji živel že precej let. Govoril mi je o svetu, ko ne bo več vojn. Čudil sem se njegovi prijaznosti. Do mene ni bil prav nič sovražen, čeprav sem bil Nemec, on pa Američan. Za tem se nisva srečala vse do začetka 1948. leta, ko mi je dal knjižico z naslovom »Knez miru«. Iz nje sem končno izvedel o Bogu dobrote, ki sovraži vojno – o takem Bogu, kot sem si ga predstavljal, ko sem opazoval severni sij. Odločil sem se, da bom poiskal vero, ki to uči. Evans je delal v drugem delu rudnika, zato do njega nisem mogel priti. Obhodil sem vse verske skupine v ujetniškem taborišču in spraševal, ali kaj vedo o knjižici, a brez uspeha.

Končno so me aprila 1948. leta izpustili iz taborišča in postal sem svoboden delavec. Že naslednjo nedeljo me je na ulici presenetilo cingljanje nekega zvončka. Kako sem se razveselil, ko sem zagledal Evansa! Bil je s skupino Jehovovih prič, ki so na sebi nosili transparente, s katerimi so objavljali naslov javnega govora. Z zvončkom je cingljal Pričevalec Marceau Leroy, zdaj član podružničnega odbora v Franciji. Spoznal sem nemško govorečega Poljaka, Josepha Kulczaka, ki je zaradi vere trpel v koncentracijskih taboriščih. Povabil me je na shod, ki so ga imeli tisti večer. Od povedanega nisem kaj veliko razumel, toda ko so vsi navzoči dvignili roko, sem soseda vprašal, zakaj to delajo. »Ti lahko gredo naslednji teden oznanjevat v Dunkerque.« »Ali lahko grem še jaz?« sem vprašal. »Hja, seveda!« Tako sem naslednjo nedeljo oznanjeval od hiše do hiše. Vsi, ki smo jih srečali, sicer niso bili naklonjeni, vendar sem užival in kmalu redno oznanjeval.

Učiti se obvladovati svojo jezo

Priče so kmalu za tem začeli oznanjevati po barakah, kjer so stanovali izpuščeni nemški ujetniki. Zame to ni bilo lahko, saj so me tu dobro poznali po moji vročekrvnosti. Ko me kdo ni hotel vzeti resno, sem mu zagrozil: »Če ne boste previdni, bodo težave.« Nekoč sem nekega rudarja, ki se je posmehoval Jehovu, celo udaril s pestjo.

Toda Jehova mi je pomagal, da sem spremenil svojo osebnost. Ko sem nekega dne oznanjeval po teh barakah, je skupina mož, ki je pregloboko pogledala v kozarec, nadlegovala nekaj Prič. Bratje, ki so bili z menoj in so poznali mojo vzkipljivost, so me skušali zadržati, da se ne bi vpletel, toda eden od mož je preteče zakoračil proti meni in si začel slačiti suknjič. Stopil sem s svojega kolesa, ga dal podržati v njegove roke, svoje pa potisnil v žep. Nad tem je bil tako presenečen, da je poslušal, kar sem mu imel povedati. Rekel sem mu, naj gre domov, se naspi in nato pride na javno predavanje. In res, ob 15. uri je bil tam! Nazadnje je vest sprejelo okrog 20 bivših ujetnikov. Jaz pa sem se septembra 1948. leta krstil.

Natrpan, a nagrajujoč urnik

Moja naloga je bila, da skrbim za področja oznanjevanja in poiščem prostore, v katerih bi lahko imeli javna predavanja. Zato sem kdaj pa kdaj, preden sem šel na delo v nočno izmeno v rudnik, s svojim majhnim motornim kolesom prevozil tudi po kakih 50 kilometrov. Ob koncu tedna smo se nato z avtobusom odpeljali na področje in tam pustili dva oziroma štiri oznanjevalce, med katerimi je bil tudi govornik. Ko smo v večjih mestih našli primeren prostor, smo za govorniški pult kar zložili kovčke enega vrh drugega. Pogosto smo tudi na sebi nosili transparente, s katerimi smo oglaševali javno predavanje in nanj vabili ljudi.

Leta 1951 sem spoznal Jeannette Chauffour, Pričevalko iz Reimsa. Bila je ljubezen na prvi pogled in leto za tem, 17. maja 1952, sva se poročila. Preselila sva se v Pecquencourt, rudarsko mesto blizu Douaia. Kmalu pa so se mi začele pojavljati zdravstvene težave. Ugotovili so, da imam silikozo, bolezen dihal, ki je posledica dela v rudniku, toda kakega drugega dela nisem mogel najti. Ko so naju torej na mednarodnem zborovanju v Nürembergu v Nemčiji 1955. leta zaprosili, da bi pomagala majhni občini v Kehlu, industrijskem mestecu ob Renu, sva se brez zadržkov preselila tja. V tamkajšnji občini je tedaj bilo le 45 oznanjevalcev. V naslednjih sedmih letih, kar sva sodelovala s to občino, se je število oznanjevalcev povečalo na 95.

Nadaljnje službene prednosti

Ko sva videla, da se je občina dodobra utrdila, sva vprašala Skupnost, ali bi naju v Franciji dodelili kam za posebna pionirja. Na najino veliko presenečenje sva bila poslana v Pariz. Tam sva preživela osem mesecev, polnih velikega veselja. Z Jeannette sva imela prednost voditi skupaj 42 biblijskih poukov. Pet od teh učencev se je krstilo med najinim bivanjem tam, kasneje pa je resnico sprejelo še 11 drugih.

Ker sva živela v Latinski četrti, sva pogosto srečevala profesorje iz Sorbone. Neki upokojeni profesor filozofije, ki se je ukvarjal z zdravljenjem z vero, je preučeval Biblijo in naposled postal Jehovova priča. Nekoč sem se začel pogovarjati o Bibliji z nekim gradbenim inženirjem, ki je bil tesno povezan z jezuitskimi učitelji. Ob treh popoldan je prišel k nama na dom, odšel pa ob desetih zvečer. Na najino presenečenje se je čez poldrugo uro spet pojavil pri vratih. Pogovarjal se je bil z jezuitom in ta mu ni mogel odgovoriti na vprašanja, povezana z biblijskimi prerokbami. Domov je odšel ob enih zjutraj, vendar je bil že ob sedmih spet nazaj. Čez čas je tudi on postal Jehovova priča. Tolikšna žeja po resnici naju je zelo spodbudila.

Po služenju v Parizu so me povabili, da bi služil kot potujoči nadzornik v vzhodni Franciji. Resnično sva se veselila, ko sva obiskovala francosko in nemško govoreče občine ter krepila brate in sestre. Ko sva bila na obisku v občini Rombas v Loreni, sem spoznal Stanislasa Ambroszczaka. Bil je Poljak, in med vojno je služil na neki zavezniški podmornici ter se bojeval v norveških vodah. Oba sva plula po istem morju, toda na nasprotnih straneh. Zdaj pa sva bila brata, ki sva z ramo ob rami služila Bogu Jehovu. Nekoč drugič sem na zboru v Parizu zagledal nekoga, ki se mi je zdel znan. Bil je poveljnik taborišča v severni Franciji, kjer sem bil zaprt. Kako srečna sva bila, da sva pomagala skupaj na tem zborovanju! Moč Božje Besede je tolikšna, da prejšnje sovražnike spreminja v brate in tesne prijatelje!

Po štirinajstih letih potujočega dela sem zaradi vse slabšega zdravja žal moral prenehati s to službo. Vendar sva bila s soprogo odločena še naprej služiti Jehovu po najinih najboljših zmožnostih. Tako sva v mestu Mulhouse v vzhodni Franciji našla stanovanje in zaposlitev ter postala pionirja (polnočasna oznanjevalca).

Drugo, kar me je v teh letih nadvse veselilo, je bilo sodelovanje pri gradnji kraljestvenih dvoran. Leta 1985 so me prosili, naj zberem gradbeno ekipo za vzhodno Francijo. Povabili smo vešče rokodelce in izurili radovoljne prostovoljce in tako lahko oblikovali ekipo, ki je s svojo udeležbo pri gradnjah in prenovah več kot 80 dvoran napravila primerne za čaščenje Jehova. In kako srečen sem bil, da sem 1993. leta lahko sodeloval pri gradnji zborovalne dvorane in petih kraljestvenih dvoran v Francoski Gvajani v Južni Ameriki!

Še naprej si prizadevati kljub preizkušnjam

Vsekakor lahko rečem, da je bilo moje življenje zadnjih 50 let v teokratični dejavnosti polno velikih radosti in službenih prednosti. Žal je moja soproga, s katero sem živel 43 let, umrla decembra 1995. To je bil čas velike žalosti – in še vedno žalujem – toda Jehova me krepi, duhovni bratje in sestre pa mi izkazujejo ljubezen ter me podpirajo, kar mi z minevanjem časa blaži bolečino.

Še vedno se jasno spominjam besed nekega maziljenega brata z zbora v Münchnu v Nemčiji 1963. leta. »André,« je dejal, »ne glej ne na levo ne na desno. Bratje in sestre v koncentracijskih taboriščih so prestali preizkušnje. Zdaj smo mi na vrsti, da delamo naprej. Nikoli se ne smemo smiliti samim sebi. Torej, prizadevajmo si dalje!« Te besede imam vedno v mislih. Zdaj, ko zaradi slabega zdravja in starosti ne morem več toliko narediti, so mi stalen vir tolažbe besede v Listu Hebrejcem 6:10: »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega.« Da, sodelovati v Jehovovi službi je največja prednost, kar jo kdo lahko ima. V preteklih 50 letih sem si in si še vedno prizadevam biti ,delavec, ki se mu ni sramovati‘. (2. Timoteju 2:15)

[Slika na strani 22]

Ladja, na kakršni sem služil v norveških fjordih

[Slika na strani 23]

Oznanjevanje s kolesi v severni Franciji

[Slika na strani 23]

Na kup naloženi kovčki, ki so rabili za govorniški pult pri javnem predavanju

[Slika na strani 24]

Z ženo Jeannette, na najini poroki 1952. leta