Zemljevidi — ki oživljajo biblijske dogodke

»IZGLEDA, da bo deževalo,« je rekel zaskrbljen turist iz Anglije, ko je skozi okno avtobusa videl nekaj oblakov. Turistični vodnik — domačin, ga je slišal in smeje se odkimal: »V tem letnem času v Izraelu nikoli ne dežuje. Tukaj ni Anglija.«

Zlahka se zgodi, da biblijske dežele sodimo po svoji deželi in svojih izkušnjah, posebno, če še nikoli nismo bili na Bližnjem vzhodu. Če tega ne upoštevamo, lahko pri branju Božje besede veliko izgubimo, ravno zato, ker ne poznamo dežele. Ko več izvemo o običajih in načinu življenja prebivalcev teh dežel, bomo lahko veliko dogodkov, zapisanih v Bibliji, drugače cenili.

Zemljevidi so pomembni del pri posredovanju vsebine, in v marsikaterem pogledu govorijo jasneje kakor besede. Toda nekateri ljudje zemljevide težko berejo in razumejo. Da bi se naučili poznati zemljevide, njihove simbole in črte, in kaj pomenijo različne barve, nam bo vzelo malo časa, veliko pa nam bo pomagalo, ko bomo znali ‚prebrati‘ karto pri preučevanju. Zemljevidi niso samo zato, da najdemo, kje je kakšno mesto ali kraj. Ko najdemo zaželjeni kraj, bi morali, kakor Denis Baly, geograf biblijskih dežel, »vsaj vedeti, v kakšni zvezi je s pokrajino, dolinami, griči, rekami in ravninami«.

Šele tedaj bomo o tem kraju dobili nazorno sliko, in če vidimo še fotografije tistega področja, bo postala pokrajina živa. Ko bomo brali neko biblijsko poročilo, si bomo lažje predstavljali ljudi, ki so opisani v njem, skoraj tako, kot da smo jih videli. S pregledom primerov si bomo lahko ilustrirali takšno uporabo biblijskih zemljevidov.

DAVIDOV BEG PRED KRALJEM SAVLOM

Z usmrtitvijo velikana Goliata je mlademu Davidu pripadla zmaga nad Filistejci. V Izraelu je postal tako zelo priljubljen, da so žene njegovo zmago slavile s pesmijo in plesom; tisoče, ki jih je pobil kralj Savel, so primerjale z deset tisočimi, ki jih je usmrtil David. Kako se je Savel razjezil, ko je to slišal! Občudovanje se je obrnilo v sovraštvo, zato je poskušal Davida s kopjem pribosti na steno. Stalni Davidovi uspehi so stvari poslabšali, tako da »se je (Savel) še bolj bal Davida, in bil mu je sovražen vse dni«. (1. Sam. 18:6—29)

Čeprav sta Davidu pomagala njegova žena Mihala in Savlov sin Jonatan, je spoznal, pri čem je: »Le en korak je med menoj in smrtjo!« (1. Sam. 20:3, EI) Končno je zbežal v Adulamsko votlino, ki je bila v pokrajini jugozahodno od Jeruzalema, kjer se Judejske gore spuste k obalni ravnini. V tem nedostopnem področju je veliko apnenih votlin, in tam se je Davidu pridružilo več sto mož. (1. Sam. 22:1, 2) Toda ko je Jehova opozoril Davida, da ga bodo prebivalci Keile, ki je bila blizu votline Adulam, izročili Savlu, si je poiskal varnejše pribežališče. (1. Sam. 23:6—13)

Divjina Judeje je bila takšno zavetišče. Stoletja pozneje je Jezus Kristus tam preživel 40 dni, angeli pa so ga varovali pred divjimi zvermi — leopardi, volkovi in hijenami. (Marko 1:12, 13) V našem času so v nekih od teh tisoč votlin odkrili presenetljive stvari. Našli so biblijske zvitke, stare približno 2000 let, in ker je tam podnebje izredno suho, so se dobro ohranili. Blizu tega najdišča so v drugi votlini našli ostanke iz časa drugega judovskega upora proti Rimu (132 — 135 n. št). Zakaj je Bar Kohba, ki je vodil Jude, zbežal v to področje, in zakaj so ostali ti zvitki tako dolgo skriti? Iz enakega razloga, kot je David »bival v puščavi, na gorskih višinah (na težko dostopnih krajih, NS); mudil se je na pogorju Zifske puščave«. (1. Sam. 23:14, 15, EI)

Zifska divjina in bližnja maonska divjina tvorita visoki srednji del judejske divjine. (1. Sam. 23:24) Če pogledamo na zemljevid, lahko ugotovimo, da se ta divjina razteza južno od Jeruzalema vse do Mrtvega morja, na drugi strani pa mejijo nanjo tri mesta, Jeruzalem, Betlehem in Hebron. Nadalje bomo opazili številne doline in strme skalnate soteske, ki režejo divjino od zahoda proti vzhodu, zaradi česar je potovanje od severa proti jugu skoraj nemogoče.

Če gremo po tempeljskem griču v Jeruzalemu proti dolini Kidron, bo trgovski del mesta kmalu za nami in vstopili bomo v »strah zbujajočo divjino«, kakor je imenoval divjino Judeje izraelski arheolog Yohanan Aharoni. Ta dolina se nadaljuje v sotesko En-Nar (ognjeno sotesko), se spusti do Mrtvega morja približno 900 metrov globoko in postane globoka tesen s skoraj 60 metrov visokimi strmimi stenami z obeh strani. Če pozimi potujemo po njenem dnu, je nevarnost, da nas po nenadnem nalivu preseneti hudournik, ki priteče po njej. Poleti pa je lahko vročina v njej pogubna. V vsaki soteski v tej pokrajini so takšne in podobne težave.

Ni čudno, da je bilo to področje Davidu varno zatočišče! Celo z vojsko tri tisočih mož je bilo Savlu težko preiskati vse neštete votline v strmih apnenčastih pobočjih, do katerih se morda lahko pride samo po vrvi. Savel je pozneje slišal, da se je David preselil v Engedi ob Mrtvem morju. Zato se je s svojimi možmi odpravil za njim »po skalah divjih koz«. David, ki je bil skrit v najtemnejšem delu neke votline, je imel priložnost, da Savla usmrti, toda Jehovinega maziljenca se ni dotaknil. (1. Sam. 24:1-15)

Ob drugi priložnosti bi David bil lahko usmrtil spečega kralja v njegovem taboru, vendar je svojemu preganjalcu vzel samo kopje in vrč za vodo, ki je stal zraven njega. Nato je šel na drugo stran soteske in Savlovim možem zaklical, da svojega kralja niso varovali. Njegov glas je odmeval od pustih vrhov, ko je glasno klical in vpraševal, kaj je storil, da ga Savel preganja »kakor jerebico po planinah«. (1. Sam. 26:1—20)

Kako dragocena je ta slika, ko beremo Davidove klice na pomoč v Psalmih! Lahko bi bil pomislil, da so dobesedne skale — da, visoke gore — njegovo pribežališče, toda stalno se je spominjal tega, da je dejansko Jehova njegov zaščitnik in rešitelj. David je spoznal gore še kot pastir. Bil je spreten in urnih nog kakor kozorog. Vendar je njegov Bog bil tisti, ki ga je varoval, da njegova noga ni zdrsnila z ozke steze. (Ps. 18:1—3, 31—33) Ko so ga ljudje iz Zifa izdali in so mu njegovi sovražniki, ki so ga iskali, nastavljali zanke, je bilo njegovo srce še vedno lahko »zvesto« Jehovi in lahko je še naprej igral na svojo harfo ter pel pesmi med neobljudenimi skalami in soteskami. (Ps. 54, 57) Celo tedaj, ko je bil zaradi pritiska svojih sovražnikov zelo potrt, je lahko govoril z Jehovo in ga prosil za osvoboditev. (Ps. 142) Ali smo tudi mi sposobni storiti tako, ko se znajdemo v velikih težavah? Da, lahko bomo storili tako, če si bomo pridobili trdno vero v Boga.

NAPAD NA JUDO

Ko je Josafat v 10. stoletju pr. n. št. kraljeval Judeji, je dobil vznemirljive vesti. Vzhodni zavezniški rodovi iz Moaba, Amona in Seira so se bližali Judi »z one strani morja, od Sirije (Edoma), ... in glej, že so v Hazazon-tamarju (to je Engedi)«. (2. Letop. 20:1, 2, 10, 11) Engedi smo z našega zemljevida že spoznali, in kmalu bomo našli tudi Moab, Amon in Edom. Morda pa se nehote vprašamo: »Kako je ta vojska prišla v Engedi in zakaj je ubrala to nenavadno pot?«

Roboam, nekdanji kralj Judeje, je zgradil na strateških krajih utrjena mesta. Na zemljevidu lahko najdemo mesta Betlehem, Etam, Tekojo, Betsur, Hebron in Zif, ki so služila za zaščito vzhodne strani Judeje. (2. Letop. 11:5—12) Da bi bili uspešni, so se sovražniki morali pojaviti nenadoma, in verjetno so menili, da bo za to najbolje, če gredo po prazni in nevarni divjini Judeje. Morda so šli okrog južnega konca Mrtvega morja. Ali pa so šli preko nizkega polotoka Lisana, kjer bi Mrtvo morje prešli na njegovem najožjem mestu (približno 3 km) na starodavnem in plitvem brodu, ki je po mnenju učenjakov obstajal. Zatem so prišli mimo strme pečine Masade do Engedija, preden jih je morda odkril kakšen izvidnik iz prej omenjenih trdnjav.

Tako je ostalo Josafatu malo časa, ker je bil sovražnik le dan hoda od Jeruzalema. Kakor David je tudi on zaupal Jehovi in ga poklical na pomoč. Odgovoril pa mu je: »Boj ni vaš, ampak Božji.« Rečeno mu je bilo, naj svoje može postavi niže od Tekoje, na koncu hodourniške doline, ker bodo sovražne vojske prišle »sem gori po klancu Zizu«. Josafat je naredil tako, na čelo pa je postavil pevce. (2. Letop. 20:3—21)

Klanec ali vzpon pri Zizu je bil severozahodno od Engedija. Najprej se je strmo in vijugasto dvignil približno 390 metrov, nato pa je pot tekla po visoki planoti in se je na višini 820 metrov nadmorske višine obrnila proti Tekoji. Kakšno dviganje in spuščanje je bilo to potovanje po malih soteskah in strugah potočkov. Segreti in utrujeni sovražniki so verjetno upali, da se bodo lahko blizu vrha neopaženo spočili. Toda niso imeli sreče. Odkrili so jih in iz zasede napadli. Zmedeno so se spraševali, odkod so jih napadli, ker se niso zavedali, da Jehova podpira Judo. Ko so po gričih zazveneli klici hvale Judejcev, so prišleki mislili, da so krivi njihovi lastni zavezniki. Prišlo je do spora in začeli so se bojevati med seboj, dokler se vojska ni razbežala in bila tako uničena. Si to bitko lahko zamislimo tako, kot da ‚vidimo in slišimo‘, kako divja med temi neprijaznimi in pustimi vrhovi, medtem ko od okolnih gričev odmeva pesem hvale? Kako je Juda slavil Jehovo za njegovo veliko zmago! (2. Letop. 20:22—30)

USMILJENI SAMARIJAN

V Jezusovi dobro znani ilustraciji o Samarijanu, ki je pomagal možu, ki so ga napadli razbojniki, se govori, da je bilo to ob poti severno od judejske pustinje. Večkrat je v poročilu poudarjeno, da je popotnik hodil iz Jeruzalema v Jeriho ‚navzdol‘. (Luk. 10:29—37) Kako dobro je Jezus poznal to pot! Danes lahko mi ‚potujemo‘ po isti poti. Če pogledamo zemljevid, ugotovimo, da je padec ceste na 23 kilometrov dolgi poti od Jeruzalema do Jerihe 914 metrov. Večinoma se vije ob robu divjine in precej njene dolžine leži nižje od morske gladine. Ob njej je bilo zelo malo naselbin, bilo je precej pusto in hudo vroče, zato se je zlahka zgodilo, da so se roparji skrili za bližnje skale ali skalno steno in prežali na nič hudega sluteče potnike.

Jezus je namenoma postavil mesto dogajanja v to okolje. Mnogi njegovi poslušalci so poznali pot in so si jo zato zlahka predstavljali. Lahko so »videli«, kaj se je zgodilo, in si predstavljali, kako prijazni Samarijan v osamljeni gostilni daje navodila. Si znamo tudi mi tako predstavljati, ko beremo poročilo?

UPORABLJATI ZEMLJEVIDE BIBLIJSKIH DEŽEL

Primeri, ki smo jih pregledali, pokažejo, kako lahko uporabljamo zemljevide biblijskih dežel. Če želiš spoznati podrobnosti, tedaj vzemi večji zemljevid tistega področja. Poišči kraje in si nato oglej višinske črte in barvne označbe, ki so na nekaterih zemljevidih; poišči vsako reko, glavne ceste in važne meje. Poskusi si predstavljati pokrajino in ne pozabi, da ozke, vijugaste višinske črte in naglo se menjajoča barva pokazujejo na mnoge griče in doline, medtem ko široko razprostrte višinske črte in blage, enakomerne barve kažejo ravnine in lahno valovit svet. Če si lahko priskrbiš nekaj fotografij teh krajev, boš imel še boljšo ‚sliko‘.

Zemljevide z manjšim merilom lahko uporabimo, ko želimo pregledati daljša potovanja, kakršno je bilo Pavlovo, pri čemer posameznosti niso tako pomembne. Primer za to so zemljevidi na notranji strani platnic Novi svet prevoda. Čim manjši je zemljevid, tem manj je verjetno, da boš našel na njem vsa imena, ki jih iščeš, in tudi položaj krajev je samo približen. Pogosto je treba zemljevide razporediti po zgodovinskih obdobjih, ker so se imena često menjala. V knjigi Pomoč za razumevanje Biblije (v angleščini) je veliko zemljevidov.

Spoznaj biblijske dežele s pomočjo zemljevidov, čeprav morda nikoli ne boš imel priložnosti, da jih obiščeš. Naj bo tvoje branje Biblije bolj smiselno, tako da v svojih mislih oblikuješ slike. Bolj si boš zapomnil, zato se boš lažje spomnil biblijskih dogodkov.