Jezik, ki ga vidite!

KAKO ste se naučili maternega jezika? Najbrž tako, da ste še kot otrok poslušali pogovore v družini ali med prijatelji. Večina ljudi se jezika nauči s sluhom in ga izraža z govorom. Ko ljudje, ki slišijo, hočejo povedati svoje zamisli in predstave, jih, preden jih izrečejo, v mislih spontano oblikujejo z govorjenimi besedami in frazami. Toda ali lahko otrok, ki se že rodi gluh, pri sebi oblikuje misli kako drugače? Ali je kje kak neslišen jezik, s katerim lahko abstraktne ter stvarne zamisli prenesemo drugemu človeku?

Viden, a neslišen

Zmožnost učenja in prilagajanja jezika je eno od čudes človeških možganov. Vendar kadar sluh odpove, običajno pri učenju jezika prevzamejo vlogo posrednika oči. Na srečo je želja po sporazumevanju v človeku zelo močna. Pripravljeni smo premagati kakršno koli navidezno oviro. Zato so Gluhi ljudje po svetu oblikovali mnogo znakovnih jezikov. Iz medsebojnih stikov, bodisi da so se rodili v družini Gluhih ali živeli skupaj v posebnih šolah in skupnostih, so razvili zelo zapleten, očem prilagojen jezik – znakovni jezik.a

Carl iz Združenih držav se je tega jezika naučil od svojih Gluhih staršev.b Gluh je bil sicer že od rojstva, toda že zelo mlad je znal opisati določene predmete, sestaviti znake ter izraziti abstraktne pojme v ameriškem znakovnem jeziku (AZJ). Večina Gluhih otrok, katerih Gluhi starši se pogovarjajo v znakovnem jeziku, začne kazati prve znakovne kretnje pri 10, najkasneje 12 mesecih. Knjiga A Journey Into the Deaf-World pojasnjuje, da »se jezikoslovci zdaj zavedajo, da je zmožnost naravnega učenja kakega jezika in prenašanje le-tega na otroke ukoreninjena globoko v možganih. Pri tem ni pomembno, ali gre za znakovni ali govorjeni jezik.«

Sveta se je rodila v Rusiji, v tretji generaciji Gluhe družine. Z Gluhim bratom sta se naučila ruskega znakovnega jezika. Pri treh letih, ko so jo vpisali v malo šolo za Gluhe otroke, je bila v naravnem znakovnem jeziku že dobro izurjena. Sveta priznava: »Drugi Gluhi otroci niso znali znakovnega jezika in so se ga učili od mene.« Mnogi so se rodili Slišečim staršem, ki se niso sporazumevali v znakovnem jeziku. Takšni otroci so se ga potem pogosto naučili v šoli od starejših Gluhih otrok. Tako so se laže sporazumevali.

Danes se vse več Slišečih staršev uči znakovnega komuniciranja s svojimi Gluhimi otroki in ti se lahko učinkovito sporazumevajo, še preden začnejo hoditi v šolo. Tako je bilo z Andrewjem iz Kanade. Njegovi starši sicer slišijo, a so se naučili znakovnega jezika in se v njem pogovarjajo z Andrewjem že od njegove rane mladosti. Dobil je jezikovno podlago, na katero je gradil v nadaljnjih letih. Zdaj se lahko vsa družina pogovarja v znakovnem jeziku, o čemer koli.

Gluhi se izražajo o abstraktnih in konkretnih pojmih, ne da bi jim bilo treba razmišljati v govorjenem jeziku. Kakor vsak od nas oblikuje misli v svojem jeziku, tako tudi mnogo Gluhih razmišlja v svojem znakovnem jeziku.

Raznolikost jezikov

Gluhe skupnosti po svetu so ali ustvarile svoj znakovni jezik ali pa privzele kretnje drugih znakovnih jezikov. Del besednega zaklada današnjega AZJ je pred 180 leti izšel iz francoskega znakovnega jezika. Nato so ga združili z dotedanjim, domačim znakovnim jezikom v Združenih državah in tako je nastal današnji AZJ. Znakovni jeziki se razvijajo mnogo let in se z vsako naslednjo generacijo izboljšujejo.

Znakovni jeziki se običajno ne ravnajo po družbenogeografskih gibanjih govorjenih jezikov. Gluhi v Puerto Ricu na primer uporabljajo AZJ, čeprav tamkajšni Slišeči govorijo špansko. V Angliji in v Združenih državah sicer govorijo angleško, toda britanski znakovni jezik se precej razlikuje od AZJ. Tudi mehiški znakovni jezik je drugačen od mnogih znakovnih jezikov Latinske Amerike.

Znakovni jezik s svojo tankočutno zapletenostjo in živopisnimi izrazi res preseneča tiste, ki se ga učijo. Z njim se da izraziti večino pogovornih tem, pojmov in misli. K sreči je vse večja težnja po izdajanju literature za Gluhe na videokasetah, na katere posnamejo pripovedi zgodb in poezije, opise zgodovinskih dogodkov in pouk biblijske resnice v naravnem znakovnem jeziku. V mnogih deželah izobraževanje v znakovnem jeziku narašča.

Prebiranje nikoli slišanega gradiva

Slišeči si med branjem na splošno prikličejo v spomin zven besed, ki so jih že slišali. Tako velik del tega, kar berejo, razumejo, ker so to slišali že prej. Napisane besede v večini jezikov ne opisujejo ravno tistega, kar predstavljajo, oziroma svojemu pomenu niso podobne. Mnogi Slišeči se tega po naključju izbranega sistema oziroma pisnih znakov učijo tako, da ga povežejo z glasovi govorjenega jezika, in tako potem prebrano razumejo. Skušajte pa si zamisliti, da nikoli v življenju niste slišali ne glasu, ne besede, ne govorjenega jezika! Naučiti se naključno izbranih pisnih znakov jezika, ki ga ne morete slišati, je lahko težavno in polno razočaranj. Razumljivo je torej, da je prebiranje takšnega jezika za Gluhe velik izziv, še posebej za tiste, ki popolnoma nič ne slišijo že od rane mladosti oziroma ki nikoli niso slišali!

V mnogih izobraževalnih središčih za Gluhe otroke po svetu odkrivajo, kako koristno se je v znakovnem jeziku sporazumevati že zgodaj v otrokovem jezikovnem razvoju. (Glej okvirja na 20. in 22. strani.) Odkrili so tudi, da ima Gluhi otrok, ki je v rani mladosti izpostavljen naravnemu znakovnemu jeziku in si že takrat razvija jezikovni temelj, odskočno desko za višje izobraževalne in družbene dosežke, pa tudi kasnejše učenje pisnega jezika.

Komisija za izobraževanje Gluhih pri Organizaciji združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo je izjavila: »Zapostavljati znakovni jezik ali se ogibati dejavnega sodelovanja pri razvoju le-tega v izobraževalnih programih za gluhe ni več sprejemljivo.« Reči pa je treba, da je za otrokov razvoj zelo pomembno, da v celoti sodelujeta oba roditelja, ne glede na program izobraževanja, ki ga izbereta za svojega Gluhega otroka. (Glej članek »Da bi se lahko sporazumevala s svojim otrokom, sem se naučila še enega jezika« v Prebudite se!, 8. november 1996.)

Razumeti svet Gluhih

Ko Gluhi otroci odrastejo, pogosto priznavajo, da so si od staršev najbolj želeli sporazumevanja. Neki Gluhi mož, Jack, je skušal komunicirati s svojo ostarelo materjo, ki je bila na smrtni postelji. Tako rada bi mu nekaj povedala, toda ni mogla pisati, pa tudi znakovnega jezika ni znala. Padla je v nezavest in kasneje umrla. Jacka so ti zadnji trenutki, polni razočaranja, precej vznemirjali. Zaradi tega doživetja svetuje staršem Gluhih otrok: »Če se želite s svojim gluhim otrokom neovirano sporazumevati in si razumljivo izmenjavati zamisli, občutke, misli in ljubezen, mu jih pokažite v znakovnem jeziku. [. . .] Zame je prepozno. Kaj pa za vas?«

Leta in leta so mnogi napačno razumeli Gluhe. Nekateri so menili, da ti skoraj ničesar ne vedo, ker pač nič ne slišijo. Starši so bili preveč zaščitniški do svojih Gluhih otrok oziroma so se jih bali prepustiti zunanjemu svetu. V nekaterih kulturah zmotno opisujejo Gluhe, kakor da so »neumni« ali »nemi«, čeprav Gluhi običajno nimajo prizadetega glasu. Preprosto ne morejo slišati. Za druge je znakovni jezik primitiven ali manjvreden od govorjenega. Nič čudnega torej ni, da ob takšni nevednosti nekateri Gluhi začutijo, da jih drugi zatirajo in napačno razumejo.

Joseph, ki je odraščal v Združenih državah v tridesetih letih tega stoletja, je že v ranem otroštvu začel obiskovati posebno šolo za Gluhe otroke, kjer je bil znakovni jezik prepovedan. Otroci so se kljub temu pogovarjali v znakovnem jeziku. Joseph ter sošolci so bili za to pogosto pokarani, čeprav niso mogli razumeti govora svojih učiteljev. Kako zelo so si želeli, da bi razumeli druge ljudi, ti pa njih! V državah, kjer je izobraževanje Gluhih otrok omejeno, imajo nekateri, ko odrastejo, zelo malo osnovne izobrazbe. Dopisnik Prebudite se! iz zahodne Afrike je na primer dejal: »Življenje večine Gluhih v Afriki je težavno in obupno. Od vseh tako ali drugače onesposobljenih ljudi najbrž Gluhe najbolj zaničujejo in najmanj razumejo.«

Vsi potrebujemo razumevanje. Žalostno je, da nekateri ob pogledu na Gluhega človeka vidijo le nekoga, ki »ne more«. Ob pripisanih nesposobnostih se le stežka opazijo resnične sposobnosti Gluhega. Nasprotno temu pa mnogi Gluhi zase menijo, da »zmorejo«. Neovirano se lahko sporazumevajo drug z drugim, utrjujejo samospoštovanje ter dosegajo uspehe v izobraževanju, družbi in v duhovnosti. Žal je napačno ravnanje Slišečih z mnogimi Gluhimi nekatere Gluhe navedlo, da Slišečim ne zaupajo. Toda kadar se ti iskreno zanimajo za kulturo Gluhih in naravni znakovni jezik ter so zanje Gluhi tisti, ki »zmorejo«, imajo od tega vsi korist.

Če bi se želeli učiti znakovnega jezika, si zapomnite, da jeziki predstavljajo tudi način razmišljanja in razvijanja misli. Da bi znakovni jezik dobro obvladali, morate tudi razmišljati v tem jeziku. Zato samo učenje znakov iz slovarja znakovnega jezika ne bo dovolj za sporazumevanje v tem jeziku. Zakaj se ne bi učili od tistih, ki se vsakodnevno pogovarjajo v znakovnem jeziku, torej od Gluhih? To, da se učite jezika od tistih, ki vsak dan komunicirajo v tem jeziku, vam bo pomagalo razmišljati in razvijati misli drugače, naravno.

Gluhi po vsem svetu si širijo obzorje s pestrim znakovnim jezikom. Pridite in si še sami oglejte njihov jezik kretenj.

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 20]

»New York v trudu, da bi naučil gluhe znakovnega jezika, nato pa še angleščine«

Takšen je bil naslov nekega članka v The New York Timesu, 5. marec 1998. Felicia R. Lee je napisala: »Na edini mestni javni šoli za gluhe bodo spremenili izobraževanje in ta mejnik so sprejeli z odobravanjem. Vsi učitelji bodo poučevali predvsem v znakovnem jeziku, ki temelji na kretnjah in opisnih gibih.« Pojasnjuje še, da se mnogi vzgojitelji »naslanjajo na raziskave, ki kažejo, da je osnovni jezik gluhih vizualni, ne verbalni, ter da se v šolah, ki uporabljajo gluhim bolj naklonjeno metodo, ameriški znakovni jezik, učenci bolje izobrazijo kakor v drugih.

Pravijo, da je treba z gluhimi učenci ravnati kakor z dvojezičnimi, ne kakor da so invalidni.«

Profesor Harlan Lane s Severovzhodne univerze v Bostonu je dejal: »Menim, da je [ta newyorška šola] na čelu gibanja.« Za Prebudite se! je dejal, da je končni cilj poučevati angleščino kot drugi, bralni jezik.

[Okvir/slika na strani 21]

Nedvomno je jezik!

Nekateri Slišeči zmotno sklepajo, da je znakovni jezik zapletena oblika pantomime. Opisovali so ga celo kot slikovni jezik. Res je, da pri znakovnem jeziku učinkovito sodelujejo obraz, telo, roke in okolni prostor, toda večina kretenj le malo oziroma sploh ne spominja na misli, ki jih predstavljajo. V ameriškem znakovnem jeziku (AZJ) se na primer kretnja, ki pomeni »delati«, pokaže tako, da s pestjo ene roke krožite nad pestjo druge. Čeprav je običajna, pa za neuporabnika znakovnega jezika nima jasnega sporočila. V ruskem znakovnem jeziku (RZJ) kretnjo za »potrebovati« pokažete tako, da palca vsake roke pritisnete ob sredinec iste roke in z obema rokama vzporedno krožite. (Glej fotografiji na tej strani.) Mnoge abstraktne pojme je nemogoče slikovno predstaviti. Izjema so kretnje za konkretne stvari, ki so lahko opisne. Takšni sta na primer kretnji za »hišo« ali »dojenčka«. (Glej fotografiji na tej strani.)

Drugo merilo, ki govori za jezik, je njegova skladnja besed, ki jo sprejme kaka skupnost. Tudi znakovni jeziki imajo slovnično zgradbo. Osrednja misel stavka v AZJ je na primer običajno na začetku, sledi pa ji razlaga. Poleg tega je v mnogih znakovnih jezikih bistven časovni vrstni red.

Vlogo slovnice mnogokrat opravijo tudi izrazi obraza, ki pomagajo razločevati vprašanje od zapovedi, pogojnega stavka oziroma preproste trditve. Vizualna podoba znakovnega jezika torej omogoča razvoj teh in mnogih drugih edinstvenih značilnosti.

[Slike]

»Delati« v AZJ

»Potrebovati« v RZJ

»Hiša« v AZJ

»Dojenček« v AZJ

[Okvir na strani 22]

Resnični jeziki

»Znakovni jeziki, v nasprotju z razširjeno napačno predstavo, niso pantomima in kretnje, ki so si jih izmislili vzgojitelji, oziroma dogovorjeni znaki govorjenega jezika okoliške skupnosti. Povsod tam so, kjer je skupnost gluhih. Vsak znakovni jezik se od drugega razlikuje in je popolnoma izdelan, z enakim slovničnim mehanizmom kakor kateri koli govorjeni jezik na svetu.«

V Nikaragvi »so se šole usmerjale na urjenje [gluhih] otrok v branju z ustnic in govoru. Tudi tu so bili rezultati slabi, podobno kakor povsod, kjer so poskusili to metodo. Ne glede na šolo so otroci na igriščih in šolskih avtobusih oblikovali svoj znakovni sistem [. . .] Kmalu se je uveljavil kot jezik, ki mu danes pravijo Lenguaje de Signos Nicaragüense.« Mlajša generacija gluhih otrok je zdaj razvila bolj tekoč jezik, ki mu pravijo Idioma de Signos Nicaragüense. (Steven Pinker, The Language Instinct)

[Slike na strani 23]

V AZJ je to eden od načinov, kako pokazati »Ko je prišel iz trgovine, je odšel na delo«

1 Trgovina

2 on

3 gre v

4 konča

5 gre na

6 delo