Brasília mlada, drugačna in hitro rastoča

Od dopisnika Prebudite se! iz Brazilije

KJE na svetu bi lahko telefonirali oblikovalcu, ki je narisal načrte, po katerih so zgradili glavno mesto vaše države? Kje bi lahko srečali arhitekta, ki je oblikoval in nadzoroval izgradnjo prvih vladnih stavb v glavnem mestu? In skozi katero prestolnico lahko hodite, vedoč, da nihče od mimoidočih, ki je starejši od 40 let, zagotovo ni bil rojen v tem mestu? To je Brasília, glavno mesto Brazilije – mlado, edinstveno mesto, ki zasluži, da si ga pobliže ogledamo.a

Podaljšani uvod

Za lèt iz São Paula v Brasílio potrebujete uro in pol. Z udobnim avtobusom se tja pripeljete v kakih 12 urah. Izbral sem si potovanje z avtobusom. Imel sem več ko dovolj časa, da sem preučil zgodovino mesta.

Vse od prvega organiziranega upora proti portugalskemu vladanju ob koncu 18. stoletja je v Brazilcih tlela želja po izgradnji nove prestolnice. Kmalu po tem, ko je leta 1822 Brazilija postala neodvisna, je njen državnik, José Bonifácio de Andrada e Silva, predlagal, da bi to bodoče glavno mesto poimenovali Brasília, enako kakor so kartografi v 17. stoletju nadeli ime celotni deželi.

Leta 1891 so v novo državno ustavo zapisali, da je treba zakoličiti 14.000 kvadratnih kilometrov savane na Osrednjem višavju. Tu, kakih 1000 kilometrov od obale, naj bi zgradili novo glavno mesto. Politiki so selitev glavnega mesta iz Ria de Janeira v notranjost dežele zagovarjali s tem, da bi to spodbudilo razvoj obširne deželine notranjosti. Toda minilo je še nadaljnjih 50 let, ne da bi se kaj premaknilo. Navsezadnje se je leta 1955 podaljšani brasílski uvod končal in začelo naj bi se novo, dejavno prvo poglavje.

Tekmovanje in načrt

Tega leta je predsedniški kandidat Juscelino Kubitschek obljubil, da bo, če bo izvoljen, uresničil izgradnjo novega glavnega mesta še pred koncem svojega petletnega predsedniškega mandata. Aprila leta 1956 je Kubitschek postal predsednik

Nekaj mesecev prej je vlada objavila razpis, s katerim je arhitekte, inženirje in urbaniste v Braziliji povabila, naj izdelajo načrt nove prestolnice. V nekaj mesecih je 26 udeležencev poslalo svojo različico idealnega glavnega mesta. Mednarodna žirija je marca leta 1957 razglasila zmagovalca. To je bil urbanist Lúcio Costa.

Izdelek, s katerim se je prijavil Costa, je bil drugačen od načrtov drugih udeležencev v razpisu. Costa je namreč naredil le nekaj skic in priložil peščico ročno popisanih strani besedila – celotno mesto v navadni rjavi ovojnici! Opravičil se je žiriji za pičel očrt, a dodal: »Če ne bo potrjen, ga ne bo težko uničiti, jaz pa nisem zapravljal ne svojega časa ne časa kogar koli drugega.« Žiriji je bil načrt všeč. Sklenila je, da je »jasen, neposreden in v svojem bistvu preprost«. Kaj pa je Costa v načrtu predlagal in kako je iz tega nastalo betonsko mesto?

»Letalo« v prahu

Dober odgovor na to vprašanje lahko dobimo z obiskom Musea Viva da Memória Candanga (Živi muzej spomina candangov). Muzej je v stavbi, kjer je bila nekoč prva bolnišnica tega glavnega mesta in je zato dobesedna zibelka Brasílie. Prvi otročiči, ki so se pred 40 leti rodili v Brasílii, so prav tu privekali na svet. Danes pa nekdanja bolnišnica pripoveduje zgodbo o rojstvu in otroštvu tega mesta. Na razstavi lahko beremo, da je to zgodba o »prahu, šotorih in betonu«.

Laureti Machado, članica muzejskega osebja, me najprej popelje skozi obdobje »prahu«. Ustavi se pred fotografijo iz leta 1957. Na njej sta kolovozni poti, ki se križata sredi puste savane. »Ta fotografija,« pravi, »prikazuje tisti čisto prvi korak v izgradnji mesta.« Nato pa ob pogledu na Costove skice vidiva, kako je urbanist eno od teh cest ukrivil. Ko so delavci, ki so jim rekli candangosb, v savano skopali načrtovani lok, je na prašnih tleh nastala podoba letala.

Brasília ima še danes to nenavadno obliko: letalo, katerega kljun je obrnjen proti vzhodu, krili pa se v loku razprostirata proti severu in jugu. Poslopja trodelne oblasti, stojijo v prednjem delu, poslovna četrt je v trupu, krila pa so iz stanovanjskih področij.

Od šotorov k betonu

Muzejska dela »šotori« in »beton« prikazujeta, kako so delavci, ki so prihajali z vseh koncev Brazilije, prodali vse, kar so imeli, da so lahko prišli na to gradbišče. ‚Oče je kupil tovornjak, posadil nanj vso družino, več ko 20 ljudi, in nas po 19 dneh pripeljal semkaj,‘ se spominja neki delavec, ki je na gradbišče prispel avgusta leta 1957. Drugi so potovali z avtobusom, vprego ali z avtoštopom. Vsega skupaj je prispelo 60.000 delavcev.

To vojsko graditeljev, ki je živela pod šotori, so še kako potrebovali, saj naj bi mesto slovesno odprli 21. aprila 1960. To je pomenilo, da so morali inženirji, tehniki in gradbeni delavci izdelati prestolnico v 1000 dneh – res velika naloga! Toda delavci so opravili delo pred dnem, določenim za odprtje. Iz savanskega prahu je zraslo najmlajše glavno mesto na svetu.

Prvo in edino

Na uradu Organizacije Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo (Unesco) v Brasílii še vedno občudujejo to mesto in njegove graditelje. »Po nobenem mestnem načrtu doslej se graditelji niso tako natančno ravnali kakor po Costovem,« mi pove Unescova kulturna atašejinja, dr. Briane E. Bicca. »To je eden od razlogov, zakaj je Brasília prvo in edino mesto 20. stoletja na Unescovem seznamu svetovne dediščine.«c

Brasília je tudi edino mesto s tega seznama, ki ga še vedno gradijo. To je izziv, pravi dr. Biccova. »Kako naj ohranimo prvotni načrt mesta, ko pa se to spreminja?« Ko je bil arhitekt Lúcio Costa še živ, se je kljub temu, da je bil v 90. letih, še vedno spopadal s tem izzivom. Bdel je nad novimi gradnjami in skrbel, da ne bi odstopale od njegovega načrta. Ko je na primer zvedel, da v Brasílii načrtujejo zgraditi mestno železnico, je vztrajal pri podzemni železnici.

Panoramski razgled

Čas je, da si ogledamo mesto. Celo ob prvem obisku ne bi imeli kdove koliko težav z orientacijo. V mestu sta le dve glavni aveniji in mestna avtobusna postaja je prav na njunem križišču. Ena avenija gre od zahoda proti vzhodu (od »letalovega« repa proti kljunu) in po njej lahko pridete do hotelov, gledališč, bank in trgovin. Druga gre od severa proti jugu (s konca enega krila do drugega) in vas popelje skozi stanovanjska področja.

Najlepši razgled na Brasílio pa je s televizijskega stolpa. To je 224 metrov visoka zgradba, ki stoji v trupu letala, tik za krili. Z dvigalom se lahko brezplačno popeljete 75 metrov visoko in odpre se vam panoramski razgled na mestno središče, ki se imenuje Plano Piloto. Ko strmite v širne mestne zelenice, ki so tako prostrane in puste, da se navidez dotikajo neba, vas prostranost Brasílie preprosto prevzame. Krajinar Roberto Burle-Marx je oblikoval tolikšne parke in zelenice, da ima mesto, po besedah mnogih, več zelenega prostora na prebivalca kakor katera koli prestolnica na svetu.

Proti vzhodu se razteza širok, travnat pas s cesto na vsaki strani. Vzdolž obeh cest stoji 17 povsem enakih zgradb. V vsaki od teh škatlastih stavb je drug vladni oddelek. Na koncu travnatega pasu se dviguje značilnost Brasílie: dve enaki kupoli. Ena je obrnjena navzdol, druga pa navzgor. Postavljeni sta ob vznožju dveh 28-nadstropnih zgradb, Narodnega kongresa, kjer zaseda brazilski zakonodajni zbor.

Oblika Narodnega kongresa vas utegne nekoliko spomniti na upravno središče Združenih narodov v New Yorku. In to ne povsem brez razloga. Eden od arhitektov, ki je sodeloval pri načrtovanju zgradb Združenih narodov, je bil namreč Oscar Niemeyer, brazilski arhitekt, ki je načrtoval tudi Narodni kongres in skoraj vse druge pomembnejše zgradbe v Brasílii. Blizu teh dveh enakih zgradb stoji nekaj Niemeyerjevih najodličnejših projektov, kakršni sta tudi Ministrstvo za zunanje zadeve (Palacio Itamaraty) in Pravosodno ministrstvo (Palacio da Justiça).

Zakaj se ne morete zgubiti

Brasília je več kot le arhitekturni park. Je tudi urejen dom za tisoče ljudi. Ko se vozimo skozi stanovanjsko četrt, nam v Brasílii živeči odvetnik Paulo pove: »Večini brasílskih priseljencev se zdi takšna urejenost dobrodošlo olajšanje od kaosa, na katerega so bili navajeni v drugih mestih.«

Brasílski prebivalci živijo v stanovanjskih zgradbah. Te so v skupinah razporejene okoli dvorišč v nekakšne superbloke, ki napolnjujejo severno in južno mestno krilo. Naslovi so preprosti. »N-102-L« je na primer naslov stanovanjske zgradbe L v 102. superbloku v severnem (angleško: north) mestnem krilu. In če si zapomnite, da se številke teh blokov, ko se vozite proti koncu kril, večajo (od 102 proti 116), boste le stežka zgrešili.

Da bi urejenost združili z domačnostjo, so stanovanjske zgradbe visoke le po šest nadstropij. Tako, je dejal gospod Costa, lahko otrok, ki se igra na dvorišču, sliši, ko ga mati kliče skozi okno: »Manoel, vem cá!« (Manuel, pridi!)

Bolečine, povezane s hitro rastjo

Brasília se sicer ponaša s tem, da je po načrtu zgrajeno mesto, toda pri načrtovanju so spregledali delavce, ki so gradili Brasílio. Predvideno je bilo, da bodo ti po otvoritvi mesta pobrali svoja kladiva in ometače ter se vrnili tja, od koder so prišli. Toda delavcem očitno ni bilo všeč, da bi se vrnili na področja, kjer ni bolnišnic, šol oziroma zaposlitve. Raje so ostali v Brasílii – ampak kje?

Niso si mogli privoščiti stanovanj, ki so jih gradili, saj so bile najemnine zanje previsoke. Zato so se nastanili okrog brasílskega zelenega pasu. In kmalu je zraslo nekaj mest, večjih od Brasílie. Danes v tem načrtovanem mestu živi le 400.000 prebivalcev. Številna stanovanja ostajajo prazna. V nenačrtovanih obmestnih naseljih pa živi skoraj 2 milijona ljudi. Mestni načrtovalci so sicer težili k enakosti, a različni dohodki delijo populacijo v povsem ločena mesta.

Nepričakovano nagel porast prebivalstva in razredne pregrade so botrovale kriminalu in drugim družbenoekonomskim problemom, ki jih sicer pozna vsako mesto. Brasílska mlada prestolnica doživlja bolečine, povezane s hitro rastjo. Dobro zasnovane ulice in arhitekturne novosti očitno niso dovolj, da bi spremenili človeška srca in vedenje.

»Srce Brazilije«?

Popotnike, ki se peljejo proti Brasílii, obcestni napisi obveščajo, da se približujejo ‚Srcu Brazilije‘. To geslo ima nekakšen svoj smisel. Brasília sicer ne leži v zemljepisnem središču države, je pa skoraj enako oddaljena od vseh večjih mest v državi. Kakšen pa je globlji pomen tega gesla? Ali je Brasília res srce Brazilije? Mnenja so različna. Na to vprašanje si lahko odgovorite le, če obiščete to edinstveno mesto. Toda imejte v mislih, da Brasílie ne morete presoditi v naglici. Dajte mestu nekaj časa, da se vam odkrije, saj po besedah neke prebivalke »Brasília seduz gradualmente«. (Brasília privablja počasi.)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 15]

Zgodba o »prahu, šotorih in betonu«

[Vir slike]

Arquivo Público do Distrito Federal

[Slika na strani 15]

Parada »candangov«

[Vir slike]

Arquivo Público do Distrito Federal

[[Slika na straneh 16, 17]

Panoramski razgled Brasílie

1. Ministerstva

2. Službeni zgradbi kongresa

3. Vrhovno sodišče

4. Trg treh sil

5. Uprava

[Vir slike]

Secretaria de Turismo, Brasília

[Slika na strani 18]

Prvak v zelenicah med svetovnimi prestolnicami