Angleška reformacija – čas sprememb

»To je bil svet, ki je živel sredi sprememb in postavljanja novih vrednot.«

TAKO J. J. Scarisbrick v življenjepisu Henry VIII opisuje Anglijo v 16. stoletju. Verski preobrat v Evropi je nekatere še dodatno prepričal, da je ustaljeno religijo treba spremeniti.

Nauke Martina Lutra, ki so dvignili toliko prahu, so podprli tudi privrženci v Angliji. Lolardi, goreči pridigarji in zagovorniki Biblije, so preživeli in od konca 14. stoletja začeli razširjati svoje nauke po Angliji.

Leta 1526 so izdaje Grških spisov, ki jih je v angleščino prevedel William Tyndale, že prispele v Anglijo, kljub prizadevanju vplivnih sovražnikov, da bi preprečili njihovo širjenje. Razkrinkalo se je, da tradicionalni katoliški nauki, kot so vice, transsubstanciacija in duhovniški celibat, ne temeljijo na Bibliji.

Toda plamen angleške reformacije je podpihala kriza v kraljevi družini. Henrik VIII. se je hotel ločiti od svoje katoliške žene, Katarine Aragonske. Želel je namreč moškega prestolonaslednika, toda vseh šest otrok, ki mu jih je rodila Katarina, se je ali rodilo mrtvih ali pa so umrli v zgodnjem otroštvu. Preživela je le hči Marija. Poleg tega je Henrika očarala še mlada, živahna Ana Boleyn. Z njo se je nameraval tudi poročiti.

Henrikov sposobni in vplivni zaveznik, kardinal Thomas Wolsey, je nevede še dodatno podnetil reformacijo. Od začetka Henrikovega vladanja leta 1509 si je nezadržno pridobival moč in bogastvo, tako da je bil navsezadnje njegov vpliv tik za kraljevim. Toda bil je nepriljubljen, ker se je vedel oblastno in je povišal davke. Poleg tega je bilo videti, da je sam o sebi menil, da je postavljen nad zakone svoje cerkve, saj je bil oče dveh nezakonskih otrok.

Plemiči so načrtovali Wolseyjev padec. Zapečatil si ga je s tem, ko mu ni uspelo doseči ločitve, ki si jo je Henrik tako obupno želel. Wolseyju so odvzeli položaj. Umrl je leta 1530, tik preden bi moral pred kralja, ker so ga obtožili izdaje.

V Angliji se je zelo okrepil protiklerikalni duh. Po besedah zgodovinarja Scarisbricka so »razglabljali, da Cerkev potrebuje korenito čistko, da družba ne more več prenašati tega negospodarnega bremena, tako velike ustanove, ki si je prisvojila toliko človeške moči, imela toliko neizkoriščenega bogastva, jemala tako veliko in vračala tako malo, [. . .] ter da pretakanje angleškega denarja v Rim [. . .] škoduje [angleškemu] gospodarstvu«.

Cromwellovo obdobje

Navsezadnje sta Henrikove zakonske težave pomagala »rešiti« glavni svetovalec Thomas Cromwell in novi canterburyjski nadškof, Thomas Cranmer. Anglikanska cerkev se je odcepila od rimske in kralj je postal vrhovni poglavar anglikanske cerkve. Cranmer je leta 1533 razveljavil Henrikov zakon s Katarino, kralj pa je bil že poročen z Ano Boleyn, ki je bila zdaj noseča. Ta osvoboditev izpod papeške oblasti je imela daljnosežne posledice.

Cromwell je dobil neomejeno oblast nad cerkvijo. Pokoren je bil le kralju. Sčasoma so razpustili samostane, njihova lastnina pa je prišla v roke kroni, ki je s tem dobila tako zelo potreben dohodek. Poleg tega je imel Cromwell tudi pomembno vlogo pri tiskanju in razdeljevanju Biblije v angleščini, kar opisuje A. G. Dickens v knjigi The English Reformation: »Politična pobuda, načrt izdaje, denarna podpora, pritisk, da bi anglikanska cerkev uporabljala to Veliko Biblijo, je prihajalo od namestnika, Thomasa Cromwella.«

Biblija je postajala vse bolj dostopna javnosti, s tem pa je tudi močno vplivala na to, kako so ljudje gledali na ustaljeno religijo. Dickens piše: »Pristna preprostost, ki je bila značilna za življenje Jezusa Kristusa in apostolov, je bila popolnoma nasprotna brezmejnim pravnim aparatom in aparatom prisile, neizmernemu bogastvu in sijajnim arhitekturnim dosežkom kasnejše srednjeveške in renesančne Cerkve.«

Henrik se je zanimal za določene religiozne reforme, toda njegovo vladanje je pogosto narekovala bolj politična preračunljivost kakor močno versko prepričanje. Dobro se je zavedal dveh nasprotujočih si skupin na dvoru: tistih, ki so bili za reformo, in tistih, ki so želeli ohraniti tradicionalno religijo, konservativcev. Da bi ohranil nadzor, je moral spretno hujskati ene proti drugim.

Leta 1540 je zlato dobo reforme začasno zmotila odstavitev Cromwella. Njegovi konservativni sovražniki so Henrika prepričali, da je Cromwell izdajalec in krivoverec. Usmrtili so ga brez sojenja.

Za nekaj časa je bilo videti, da so konservativci močnejši, toda niso mogli zadržati reforme, ki se je dotlej že ukoreninila. Kljub temu pa reformacija ni izpolnila svoje obljube. Protestantski reformatorji niso uspeli izkoreniniti mnogih napačnih človeških naukov in izročil, s katerimi je bila okužena rimskokatoliška vera.

Henrik se je leta 1543 poročil s šesto in zadnjo ženo, Katarino Parr, kar je ohrabrilo reformatorje. Katarina se je namreč zelo zanimala za nove verske nauke. Toda konservativci se niso bili pripravljeni predati brez boja. Zaradi njihovih spletk in dvorskih nakan se je morala nova kraljica obupno boriti za svoje življenje. O tem pa bomo več spregovorili v eni od naslednjih številk Prebudite se!.

[Slika na strani 26]

Henrik VIII. in Ana Boleyn

[Slika na strani 26]

Katarina Aragonska

[Slika na strani 26]

William Tyndale

[Slika na strani 26]

Thomas Cromwell

[Slika na strani 26]

Thomas Cranmer

[Slika na strani 26]

Thomas Wolsey

[Vir slike na strani 27]

Thomas Wolsey: From the book The Story of Liberty, 1878; grb, ozadje ter kralj Henrik VIII. z Ano Boleyn: From the book The Library of Historic Characters and Famous Events, Vol. VII, 1895; Katarina Aragonska, Thomas Cranmer in Thomas Cromwell: Fom the book Heroes of the Reformation, 1904