Ledena katastrofa

»NAJHUJŠA naravna katastrofa v zgodovini tega naroda.« Tako je The Toronto Star poimenoval ledeno neurje, ki je januarja letos opustošilo kanadske province Ontario, Quebec in Novi Brunswick. Predsednik Združenih držav, Bill Clinton, je Maine in New Hampshire ter predele Vermonta in severni del zvezne države New York razglasil za ogrožena področja.

V neurju je kar pet dni padal ledeni dež in umrlo je kakih 35 ljudi. Tako dežuje običajno le nekaj ur, tokrat pa so se tople gornje zračne plasti zadržale nad hladnimi zračnimi masami. Tako je dež, ko je dospel do zemlje, v trenutku zmrznil. Nastale so do osem centimetrov debele plasti ledu. Pod njihovo težo so se polomila mnoga drevesa, potrgali so se električni vodi in zrušili električni drogovi ter daljnovodni stebri. Pogosto so bile posledice prav zastrašujoče.

V Quebecu je podrlo na stotine velikih jeklenih daljnovodnih stebrov, kakor da so iz papirja. Neki zaskrbljeni voznik, ki je vsak dan na cesti, se spominja: »Pred sabo sem videl [steber], ki se je zvil, kakor da je plastičen. Najprej se je prepolovil, nato prepognil in se zrušil. Električni vodi so ležali povsod po cesti. Ko se je strgal eden, so se za njim še trije.«

Nakopičeni led je potrgal več ko 120.000 kilometrov električnih vodov, to je toliko, da bi lahko z njimi trikrat ovili zemljo! V Kanadi je bilo od tri do štiri milijone ljudi brez električne energije in ogrevanja. Nekateri so živeli tako tudi tri tedne in več.

V Mainu, kjer je guverner Angus King razglasil izredno stanje, je bilo več ko 200.000 ljudi brez elektrike. »To je doslej največja tovrstna katastrofa, ki je zadela to državo,« je dejal. Guverner zvezne države New York, George Pataki, pa je objavil: »Cela mesta so popolnoma brez elektrike.«

Ob južnem bregu Reke sv. Lovrenca je neurje uničilo kakih 30.000 lesenih drogov javne električne napeljave. Jim Kelly, ki živi blizu te reke na severu New Yorka, je po 17 urah ledenega dežja napisal: »Ne vidimo več skozi okna. To ni samo ivje ali meglica, temveč pravi pravcati led. Z vseh strani hiše je slišati šume.«

Kelly je pojasnil: »V daljavi je slišati zvoke, podobne streljanju. Pòk! Tišina. Pòk! Tišina. Pòk, pòk!« Kasneje je ugotovil, da se je slišalo lomljenje dreves in pokanje telefonskih drogov.

Ironično pa je, da je bila pokrajina osupljivo lepa, kljub neurju, ki je pustošilo skoznjo. Obstajala je bojazen, da je Ontario verjetno zgubil 20 milijonov javorov, kar bi lahko vplivalo na industrijo javorovega sirupa. Neka pridelovalka je potožila: »Drevesa so samo še lesene osti, ki štrlijo proti nebu.«

»Čudovito vojno področje«

Tako je Toronto Star naslovil opis Montreala, drugega največjega kanadskega mesta. »Tukajšnje ulice so videti, kakor da bi jih zadele bombe!« je potarnala neka prebivalka. Po prvih ocenah naj bi bilo samo na področju Montreala za več kot 500 milijonov kanadskih dolarjev škode.

Neki prebivalec Bellevilla v Ontariu je dejal: »Videti je kakor opustošenje po jedrski vojni. Povsod leži bel prah. Prav grozljivo je.« Stanje je imenoval »grozljiva lepota«.

Teden dni po neurju, ko je bilo na stotisoče ljudi še vedno brez elektrike, zunaj pa je pritiskal hud mraz, je policija začela preseljevati ljudi v zavetišča. »Ali naj jih prosimo ali jim ukažemo?« je vprašal policist.

»Morajo se izseliti,« je na to odvrnil odgovorni. »Toda bodite taktni.« In pristavil: »Človek bi pomislil, da smo v vojni.«

Za las so ušli nesrečam

Večji del Montreala je bil brez elektrike, zato niso delali semaforji in ni obratoval podzemni železniški promet. Do konca neurja so obstale oziroma popolnoma prenehale delovati kar štiri od petih mestnih transformatorskih postaj. Kakšne bi lahko bile posledice?

»Neko popoldne se je Montrealu obetala popolna tema in pomanjkanje vode,« je pojasnil quebeški ministrski predsednik, Lucien Bouchard. »Vodo smo imeli samo še za dve uri, ker sta se ustavila oba vodna obrata.« Ljudje so prižigali sveče in ker je kazalo, da vode morda sploh ne bo, je pretila velika nevarnost nesreče.

Nesreči pa so ušli tudi kaka dva tedna kasneje, ko se je 24. januarja na okrajnem zboru v montrealski zborski dvorani Jehovovih prič zbralo 1889 ljudi. Čez noč je Montreal prekrilo več kot 20 centimetrov mokrega snega in med dopoldanskim programom so v dvorani odkrili poškodovane zidove in strop. Popoldanski program so odpovedali. Vse navzoče so prosili, naj gredo domov, se preoblečejo in potem ponovno vrnejo v dvorano na delo.

Čez eno uro je 300 prostovoljcev z lopatami, krampi in drugo opremo začelo čistiti 7100 kvadratnih metrov strehe. Ko so odstranili vrhnjo plast snega, so odkrili, da je na nekaterih mestih več kot 60 centimetrov ledu! Z verižnimi motornimi žagami so ga razrezali na kocke, ki so jih potem odvlekli do roba strehe in jih prekucnili čez. Odstranili so kakih 1600 ton snega in ledu! Kasneje so si ogledali zgradbo in ugotovili, da se je strop spet dvignil in da so se razpoke v zidu zaprle. Nevarnosti ni bilo več in v nedeljo so lahko nadaljevali program.

Medsebojna pomoč

Resda so nekateri ljudje med tem dežjem in mrazom hoteli izkoristiti bedo drugih, toda mnogi so, podobno kakor v prvem stoletju, pokazali »ne majhno ljudomilost«. (Dejanja 28:2) Časopis newyorškega Roma, Daily Sentinel, je poročal o pomoči Jehovovih prič: »Moški so se zbrali v kraljestveni dvorani v Watertownu, da bi se zorganizirali. Dodeljeni so bili k različnim hišam svojih članov. Toda pomagali so tudi sosedom v vsej ulici.«

V članku je še pisalo, da je bila ta pomoč organizirana za ljudi »po vsem področju, v Adamsu, Potsdamu, Malonu, Ogdensburgu, Plattsburghu, Masseni, Gouverneurju in Ellenburgu«. Nekateri prostovoljci so kurilne peči priklopili na generatorje, tako da so za nekaj ur ogrevali domove. Na žalost se je na mnogih področjih temperatura po neurju spustila pod –18° C.

Ob neki priložnosti so policisti zagledali Priče, ki so obiskovali domove, in pomotoma menili, da so tatovi. Ko so Priče pojasnili, kaj počnejo, je eden od policistov dejal, da so njegovemu očetu, ki živi v Montrealu, po neurju pomagali prav Jehovove priče, čeprav oče ni Priča. Sin se je zahvalil za pomoč.

Neurje je posebej močno prizadelo kakih 100 mest južno od Montreala, na področju, ki so mu rekli »trikotnik teme«. Deset dni po neurju so bila ta mesta še vedno brez elektrike. Pravzaprav so bili mnogi brez elektrike več ko mesec dni! V podružnični pisarni Jehovovih prič blizu Toronta so organizirali posebne obiske, da bi pomagali prebivalcem tega področja. V za to namenjene zbirne centre so prinašali petrolej, baterije in žepne svetilke, od tam pa so jih potem razdelili tistim v stiski.

Sestajali so se tudi krščanski starešine, da bi dognali, kakšne so potrebe tamkaj živečih. Neka skupina starešin je v enem tednu obiskala 11 občin in vodila mnogo spodbudnih shodov. Po koncu takega shoda, na katerem so bili navzoči duhovno spodbujeni, se nihče ni hotel vrniti domov. Kar stali in stali so tam, se pogovarjali in si pripovedovali doživetja ter uživali med bratovščino. Pravzaprav je bilo na teh shodih v tednih po neurju dotlej največje število navzočih.

Mnogi, ki so imeli peči na drva ali generator za proizvajanje elektrike, so k sebi povabili tiste, ki niso imeli ogrevanih domov. Pri nekaterih Pričah je tako živelo kar po 20 ljudi. Nastanitev so ponudili tudi mnogi, ki so živeli zunaj področja brez elektrike. Pri Pričah v Sept-Îlesu, mestu, ki je oddaljeno kakih 800 kilometrov od »trikotnika teme«, je na primer živelo 85 družin.

Priče iz oddaljenih podeželskih področij, kot je Rimouski, so sekali in vozili drva. Nekateri so si vzeli celo čas in na les napisali svetopisemske stavke. Neki Priča si je podarjena drva delil s sosedom, ki ni bil Priča. Ta je dobil kos lesa, na katerem je bil napisan Psalm 55:16: »GOSPOD [Jehova, NW] me bo rešil.« Z lesom v rokah je pogledal navzgor in dejal: »Hvala ti, Jehova.«

Vsi so se kaj naučili

Mnogi so bili presenečeni nad nezanesljivostjo elektrike in svojo odvisnostjo od nje. »Povem vam, ko bomo gradili novo hišo,« je dejal neki mož, »bomo imeli peč na drva, imeli bomo generator [. . .], imeli pa bomo tudi plinsko peč.«

Skoraj šest tednov po neurju je neki poročevalec dejal: »Bilo je veliko ledu, veliko teme, veliko časa za razmišljanje, kar je mnogo lažje, kadar televizor ne dela.« Nato pa je zapisal: »Bili smo presenečeni, kako ranljivi smo ob delovanju naravnih sil.«

Preučevalci Biblije razmišljajo o obljubi Stvarnika, da bo na vsej zemlji obnovil raj, potem ko bo odstranil to stvarnost, prav kakor je to naredil s svetom že enkrat prej. (Matevž 24:37–39; 2. Petrov 2:5) Bog kaže na svoja skladišča zalog, ki jih lahko uporabi, in sprašuje: »Si li dospel do skladišč snega in videl zaloge toče [tudi ledenega dežja], ki sem jih prihranil za čas nadloge, za dan boja in vojske?« (Job 38:22, 23)

[Slika na strani 17]

Daljnovodne stebre je podrlo, kakor da so iz papirja

[Slika na strani 18]

Prostovoljci so s strehe zborske dvorane odstranili sneg in led ter tako preprečili pretečo katastrofo

[Slika na strani 18]

Drva za žrtve neurja