Moja ljubezen do zemlje bo za vedno potešena

Pripoveduje Dorothy Connelly

Ko sem bila še otrok, so mi rekli, da bom šla v pekel, ker sem Aboriginka. Leta kasneje, 1936., pa sem slišala posneto biblijsko predavanje, ki je pogasilo pekel in mi v srcu zanetilo ogenj. Ta zdaj žari kot še nikoli. Preden pojasnim, zakaj, naj vam povem nekaj o sebi.

RODILA sem se okoli leta 1911. »Okoli« pravim zato, ker se Aborigini takrat niso ukvarjali z datumi in rojstnimi listi. Bogaboječa starša sta imela naporno delo. Živeli smo v majhnem mestu Springsuru, blizu čudovite skalnate Carnarvonske gorske verige v osrednjem delu Queenslanda v Avstraliji.

Očeta so v beli družini vzgajali v rimskokatoliški veri. Kljub temu sta mi aboriginska starša vcepila svoje prvotne običaje in ljubezen do zemlje. Lovili smo kenguruje, emuje, želve in kače, ribe in ličinke zavrtačev (velike užitne gosenice). Toda emuja nikoli nisem jedla. V družini ga samo jaz nisem smela, ker je bil moj totem. Po aboriginskem izročilu oziroma »sanjskem času« ima namreč vsak član plemena svoj totem. Uživati mu ga nista dovolila ne družina ne pleme.

Totemizem sicer izvira iz vraževerja, toda obvezno spoštovanje tega tabuja nas je spominjalo na svetost življenja. Aborigini niso ubijali za zabavo. Spominjam se, kako sem nekoč še kot otrok vsa sključena poslušala ognjevit očetov izbruh. Našel me je, kako živim kobilicam trgam nogice. »To je grozno!« se je jezil. »Ali ne veš, da Bog sovraži krutost? Kako bi se počutila, če bi to kdo delal tebi?«

Bili smo zelo vraževerni. Če se je na primer v našem naselju zadrževal kak črno-beli pahljačar (drobni ptič), je to pomenilo slabe novice. Če pa je podnevi na bližnjem štoru sedela sova, smo bili prepričani, da bo kdo umrl. Tudi na nekatere sanje se je gledalo kot na preroška znamenja. Sanje o skaljeni vodi so na primer pomenile, da je nekdo v družini bolan. Toda če je bila voda blatna, je to pomenilo, da naj bi kdo umrl. Resda smo bili katoličani, toda zaradi tega nismo odpravili vseh svojih plemenskih vraž.

V družini smo ohranjali tudi našo aboriginščino. Zdaj je ena od mnogih, ki tonejo v pozabo, toda še vedno jo občasno uporabljam, ko se z drugimi pogovarjam o Bibliji. Največkrat pa seveda govorim angleško ali krajevni pidžin.

Dragoceno zgodnje šolanje

Ko sem bila stara približno deset let, je naša družina živela na živinorejski kmetiji oziroma ranču, kakih 30 kilometrov iz Springsura. Vsak dan sem prehodila nekaj kilometrov do hiše, da bi opravila gospodinjska dela, ki sem jih imela na skrbi. Moja dnevna plača sta bila kotliček (kanglica) mleka in hlebec kruha. Naša družina je živela v kočah iz lubja, tradicionalnih aboriginskih bivališčih. Kadar je deževalo, smo prenočili v bližnjih jamah. Ali mi je bilo težko tako preprosto živeti? Ne. To je življenje, ki so ga Aborigini živeli že stoletja, in takšnega smo ga sprejeli.

Pravzaprav sem vesela, da mi v življenju niso vsega tako rekoč prinesli na srebrnem krožniku in da sem imela ljubeča starša, ki sta me disciplinirala, me priganjala k težkemu delu in učila, kako živeti od zemlje. Leta 1934, kmalu za tem, ko smo se preselili v rezervat blizu Woorabinda v Queenslandu, sem prvič odšla od doma in se odpravila proti zahodu, da bi delala na kaki živinorejski in ovčjerejski kmetiji kot hišna pomočnica in dekla. Navsezadnje sem se zaradi dela morala preseliti na vzhod, v predmestje obalnega mesta Rockhamptona. Tam sem spoznala svojega kasnejšega moža, Martina Connellyja, sina nekega Irca. Poročila sva se leta 1939.

Spoznala sem biblijsko resnico

Biblijo sem vedno zelo spoštovala. Ko sem bila še otrok, je imela gospodarica živinorejske kmetije navado zbrati nas otroke, Aborigine in belce, ter nam pripovedovati zgodbe o Jezusu. Nekoč nam je pojasnila pomen Jezusovih besed: ‚Ne branite otročičem priti k meni.‘ (Matevž 19:14) Od takrat, ko so mi povedali, da sem obsojena na pekel, je bilo zame to njeno pojasnilo prvi žarek upanja.

Kasneje sem slišala posneti govor, ki sem ga omenila že na začetku, namreč da pekel ni vroč. To mi je sicer dalo misliti, toda z Jehovovimi pričami nisem imela nobenih stikov vse do leta 1949. Takrat smo živeli v Emeraldu, kakih 250 kilometrov zahodno od Rockhamptona. Obiskal nas je R. Bennett Brickella in nam govoril o Bibliji. Kasneje je naš dom postal Benov dom, kadar koli je prišel na naše področje. Vsi, tudi Martin in najini štirje otroci, smo ga zelo spoštovali. Martina biblijsko sporočilo ni zanimalo, kljub temu pa je bil vedno prijazen in gostoljuben do Prič, še posebej do Bena.

Ben mi je dal veliko biblijskoučnih pripomočkov, toda glavni problem je bil, da nisem znala brati. Zato je Ben otrokom in meni potrpežljivo prebiral Biblijo in na njej temelječo literaturo ter nam med branjem snov tudi razlagal. Bil je prav osvežujoče nasprotje duhovščini, ki nam po opravljenih religioznih formalnostih ni privoščila niti pet minut časa, da bi nas učila brati! Ben nam je iz Biblije pokazal, da mnoga vraževerstva, ki oklepajo ljudi, tudi moje ljudstvo, izvirajo od Satana in njegovih demonov. O, kako sem vedno bolj cenila Jezusove besede: »Resnica vas osvobodi.« (Janez 8:⁠32)

Prevzelo me je spoznanje o tem, da je Bog tistim, ki ga poslušajo, namenil življenje v zemeljskem raju. Predvsem pa sem začela hrepeneti po vstajenju mrtvih. Mati je namreč umrla leta 1939, oče pa leta 1951. Velikokrat se veselim dneva, ko ju bom lahko objela in jima zaželela ponovno dobrodošlico na zemlji, ki sta jo tako zelo cenila. In kakšno veselje ju bo učiti o Bogu Jehovu in njegovem Kraljestvu!

Nepismena oznanjevalka

Moje biblijsko spoznanje je raslo in želela sem o njem govoriti tudi drugim. Govorila sem že sorodnikom in prijateljem, toda to svojo službo sem želela razširiti. Tako sem ob naslednjem Benovem obisku v Emeraldu brž zbrala svoje otroke in vsi skupaj smo se odpravili na oznanjevanje. Ben mi je pokazal nekaj preprostih predstavitev in me poučil, naj se z molitvijo zanašam na Jehova. Priznati moram, da moje prvo oznanjevanje ni bilo ravno bleščeče, toda bilo je iz srca.

Najprej sem stanovalcem povedala, da ne znam brati, nato pa sem jih povabila, naj preberejo biblijske vrstice, ki sem jim jih pokazala. Vrstice sem imela v spominu. V tem pretežno belem mestu so me nekajkrat presenečeno pogledali, le redko pa so bili neprijazni. Sčasoma sem se naučila brati. Kako sta se mi s tem okrepila samozaupanje in duhovnost!

Moje prvo zborovanje

Svoje življenje sem posvetila Jehovu in marca leta 1951 sta bila pred mano naslednja dva mejnika v življenju: krst v vodi in prvi obisk zborovanja Jehovovih prič. Toda to je pomenilo, da bom morala potovati v veliko mesto Sydney, kar je bilo za kmečko dekle kar strah zbujajoča misel. Poleg tega nisem imela niti denarja za potovanje z vlakom. Kaj sem torej mogla?

Odločila sem se, da si bom denar za vozovnico priigrala. ‚To delam za Jehova,‘ sem si razlagala, ,zato mi bo gotovo pomagal zmagati.‘ Po nekaj rundah kartanja sem čutila, da mi je pomagal, ker sem imela dovolj denarja za povratno vozovnico.

Ben je vedel, da načrtujem potovanje v Sydney, zato me je ob svojem naslednjem obisku vprašal, ali imam dovolj denarja. »Oh, seveda!« sem mu odvrnila. »Vozovnico za vlak sem si priigrala.« Pordel je kakor kuhan rak in takoj sem vedela, da sem rekla nekaj narobe. Hitro sem se ubranila: »Kaj pa ti je? Saj je nisem ukradla!«

Ko je Ben ponovno prišel k sebi, mi je prijazno pojasnil, zakaj kristjani ne igramo iger na srečo, ter pomirjevalno pristavil: »Toda, saj nisi kriva. Jaz ti nisem povedal.«

Počutila sem se dobrodošlo

Na tem štiridnevnem zborovanju, od 22. do 25. marca 1951, sem se prvič srečala s toliko Pričami. Poznala sem le Bena in nekaj drugih, zato nisem povsem vedela, kako me bodo Priče sedaj sprejeli. Lahko si torej predstavljate, kako radostna sem bila, ko so mi bodoči duhovni bratje in sestre izrekli prisrčno dobrodošlico, brez kakršnega koli predsodka. Resnično sem se počutila domače in sproščeno.

To zborovanje imam še vedno živo v spominu, posebej zato, ker sem bila med 160 krščenimi v zalivu Botany. Očitno sem bila prva avstralska domačinka, ki je postala Jehovova priča. Moja slika je izšla v nedeljskem časopisu, prikazali pa so jo tudi v filmskem tedniku v kinodvoranah.

Edina Priča v mestu

Mesec dni po vrnitvi iz Sydneyja smo se preselili v Mount Iso, rudarsko mesto na severozahodu Queenslanda. Šest let smo živeli v koči in obdelovali velik najet kos zemlje v okolici mesta. Stene koče smo naredili iz lesa, ki smo ga posekali v bližnji goščavi, streho pa iz starih sodov za bitumen, ki smo jim odrezali dno in obod sploščili. Martin se je zaposlil pri železnici, toda pijača mu je navsezadnje uničila zdravje. Za družino sem potem morala skrbeti sama. Umrl je leta 1971.

Najprej naj povem, da sem bila edina Priča v Mount Isi. Ben nas je obiskal nekako dvakrat letno, ker je Mount Isa spadala k njegovemu širnemu oznanjevalskemu področju. Če je bil v mestu ravno ob slovesnosti v spomin na smrt Jezusa Kristusa, kar je bila zanj prav posebna priložnost, ker je imel nebeško upanje, jo je proslavljal z mojo družino, včasih kar pod kakim drevesom.

Običajno se pri nas ni zadrževal dolgo, zato smo večino pričevanja v našem mestu opravili otroci in jaz. Resda smo bili sami, toda moči sta nam dajala Jehovov duh in njegova ljubeča organizacija. Zvesti potujoči nadzorniki in njihove žene so prenašali soparno vročino, muhe, prah in razrite ceste, da bi nas prišli spodbudit v Mount Iso, čeprav je bila naša skupina leta in leta zelo majhna. Občasno so nas obiskali tudi Priče iz novoustanovljene sosednje občine v Darwinu, ki je bila oddaljena več kot 1200 kilometrov.

Ustanovljena je bila občina

Decembra leta 1953 je bila v Mount Isi ustanovljena občina. Ben je bil imenovan za nadzornika, moja hči Ann in jaz pa sva bili poleg njega edini oznanjevalki. Toda kmalu so se v mesto preselili še drugi Priče. Obenem je bilo na našem področju vedno več učencev, čez čas tudi nekaj Aboriginov.

Občina je še naprej rasla in kmalu je postalo očitno, da za shode potrebujemo kraljestveno dvorano. Maja leta 1960 smo po obilici napornega dela končali gradnjo svoje nove dvorane. V naslednjih 15 letih smo jo dvakrat povečali. Sredi sedemdesetih pa smo imeli že kakih 120 oznanjevalcev in dvorana je bila zopet premajhna. Zato smo zgradili lepo kraljestveno dvorano z 250 sedeži. Posvečena je bila leta 1981. Tako prostorna je, da imamo v njej tudi večja zborovanja, imenovana okrajni zbori.

Porast med Aborigini

Še posebej radostna sem bila, ko so leta 1996 ustanovili aboriginsko in otoško skupino, ki je bila del občine Mount Isa. Otočani so Aborigini, ki so prišli na avstralsko celino z bližnjih otokov. Glavna naloga te skupine je dati boljše pričevanje Aboriginom. Nekateri namreč do belcev niso tako sproščeni.

Po vsej Avstraliji je kakih 20 takih skupin Aboriginov. Poleg tega so ustanovili še aboriginske občine v Adelaidi, Cairnsu, Ipswichu, Perthu in Townsvillu. Te skupine in občine obiskuje kakih 500 ljudi. Med njimi so tudi nekateri člani moje družine. Skoraj 10 odstotkov aboriginskih oznanjevalcev je pionirjev oziroma polnočasnih strežnikov!

Leta 1975 sem zbolela za sladkorno boleznijo, ki prizadene tako veliko Aboriginov. Z leti je zahtevala svoje in sedaj vedno teže berem. Vendar pa me Jehova še naprej podpira in mi daje radost.

Hvaležna sem, da so pogumni krščanski strežniki pomagali moji družini in meni. Zaradi njihove neustavljive gorečnosti, ljubezni in duhovnih zakladov, ki so jih prenašali na kolesih, ko so potovali po prašnih osamljenih cestah in poteh queenslandske goščave, smo se mi lahko poučili o biblijski resnici. Zdaj z zaupanjem pričakujem čas, ko bo moja ljubezen do zemlje za vedno potešena.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid/slika na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Perth

Darwin

Cairns

Townsville

Mount Isa

Rockhampton

Emerald

Springsure

Woorabinda

Ipswich

Sydney

Adelaide

Dorothy danes

[Slika na strani 13]

Z Benom, ko me je sredi petdesetih let uvajal v oznanjevanje