Dragulji afriškega neba

Od dopisnika Prebudite se! iz Kenije

AFRIŠKA savana je suha in rjavkasta. Ožgalo jo je močno ekvatorsko sonce. Utiramo si pot skozi čičimakove kaveljčaste bodice in trnovo grmovje.

Nenadoma se ustavimo. Našo pozornost pritegne lesk prelivajočih se barv. Na vejo cvetoče akacije je prišel počivat majhen ptič tako bleščečih barv, da je videti, kakor bi se med njegovo drobno perje ujelo sonce. Ta krilati dragulj ima v angleščini povsem primerno ime, sončna ptica (v slovenščini: medoses).

Kovinska zrcala

Medosesov je več ko sto vrst. Večina jih živi v tropski Afriki, vidimo pa jih lahko tudi v Aziji, Avstraliji in celo na tihomorskih otokih. V vsej svoji raznoliki lepoti odsevajo sonce kakor drobna kovinska zrcala in razkazujejo mavrico bleščečih barv: prelivajo se rdeča, rumena, modra, zelena, pa tudi odtenki bakreno rjave.

Medosese navadno primerjajo z ameriškimi kolibriji, saj so prav tako prekrasno obarvani in srkajo medičino. Toda medosesi so večji in v letu niso tako spretni kakor njihovi severnoameriški dvojniki.

Medosesi na splošno sesajo medičino iz cvetov tako, da sedejo na cvet in s svojim dolgim, ukrivljenim kljunom sežejo globoko v ozek in podolgovat cvet. Če pa je preglobok, da bi mu prišli do dna, ga preluknjajo pri osnovi in posrkajo dragoceno vsebino. Hranijo se tudi z žuželkami s cvetja in bližnjega listja.

Samčki so obenem še izvrstni pevci. Njihov repertoar je vse od tankega kovinskega csp sijajnega medosesa do čudovitega cik-cik-cik-cik-cit tri-tri-turrrr, s katerim se oglaša vzhodnoafriški Johnstonov medoses, ki ima na telesu šopka rdečega perja. Medosesi pogosto prav s pesmijo opozorijo na svojo prisotnost v gostem grmičevju. Toda ko jih enkrat ugledate, so v suhem, rjavkastem okolju afriške stepe dokaj opazni.

Marljiva, a neopazna

Medosesovega samčka je pravi užitek gledati in poslušati, samička pa je manjša in nič kaj lesketajočih se barv. Zato jo opazovalci ptic in fotografi pogosto prezrejo. Pravzaprav jo običajno opazijo le, kadar je v družbi samčka. Samička je sicer res neizrazitih barv, toda to gotovo nadomesti z marljivostjo.

Navadno prav ona spleta gnezdo in opravi večino dela pri vzreji mladičev. Medtem ko se samica mudi z opravki okoli gnezda, pa samec budno pazi na vsiljivce, ki se morebiti približajo gnezdišču, in jih odžene.

Viseča gnezda

Za medosesova gnezda ne bi mogli ravno reči, da so lepa. Pogosto so videti bolj kot odpadni delci, ki jih je prinesel veter in so se zataknili za akacijin trn. Gnezdo spominja na visečo mošnjo. Spleteno oziroma prepleteno je z rastlinskimi vlakni in povezano s pajčevino. Zunaj je domiselno okrašeno z drobnimi vejicami, odpadlimi listi, delčki lišaja, povrh vsega pa pogosto še s kakšnim visečim semenskim strokom.

Gnezdo je znotraj postlano z rastlinskim puhom, mehko travo, perjem in drugimi nežnimi gradivi. Majhna odprtina na strani blizu vrha je vhod. Samica pogosto vali sama. Medtem ko sedi v hruškastem gnezdu, lahko običajno vidimo njen dolgi, ukrivljeni kljun, ki ga moli skozi odprtino. Znese eno ali dve jajci, mladiči pa se izvalijo v približno 14 dneh. Ko zapustijo gnezdo, so vedno neizrazitih barv, kakor njihova mati. Samčki potem z dozorevanjem začnejo dobivati veličastno perje, po katerem se bodo nekega dne, kot »sončne ptice«, razlikovali od drugih.

Medosesi so le še en primer bogastva in raznolikosti inteligentnega Oblikovalca. Čudovite barve in nagonsko obnašanje teh ptic nas spodbujajo, da še bolj cenimo njihovega Stvarnika. Medosesi so torej med tistimi, ki jim Biblija zapoveduje: »Hvalite GOSPODA, vsi iz zemlje, [. . .] laznina in ptiči krilati.« »Vse, kar diha, naj hvali GOSPODA!« (Psalm 148:7, 10; 150:6, SSP) Ti dragulji afriškega neba bi vsakega od nas morali vzgibati, da bi hvalil ljubečega Stvarnika, ki jih je ustvaril.