Ko se vam zdi, da so vse oči uperjene v vas

»Mučenje,« tako to označi Jerry. »Vsakič ko sem stopil v razred,« pravi, »sem se začel močno potiti, zdelo se mi je, kakor da imam v ustih polno vate, in mislil sem, da ne bom mogel govoriti, pa tudi če bi mi šlo za življenje. Nato sem začutil tisto močno vročino, ki mi je šla skozi roke, noge, obraz, in postal sem živordeč – kakor da bi mi zardelo vse telo.«

JERRY ima socialno fobijo, stanje, za katero je značilen močan strah človeka pred tem, da bi ga drugi natančno opazovali ali da bi bil v javnosti ponižan. »Človek s socialno fobijo misli, da so vse oči uprte vanj,« piše v knjižici, ki jo je izdalo Ameriško združenje za anksiozne motnje. »Tesnoba lahko pripelje do paniki podobnih napadov, ki zajemajo naslednje simptome: srčno palpitacijo (zavedanje hitrega srčnega utripa), omotico, težko dihanje in močno potenje.«

Nekateri utegnejo strahove ljudi s socialno fobijo odpraviti z besedami, češ da bi se pač ti morali prisiliti, da se ne menijo za svojo plahost in »enostavno iti med ljudi«. Že res, da je pri spoprijemanju s socialno fobijo pomembno tudi premagovanje strahov. Vendar pa je med plašnostjo in socialno fobijo velikanska razlika. »V nasprotju z navadno plašnostjo,« pravi Jerilyn Ross, »je socialna fobija tako huda, da moti dnevno dejavnost, moti na delu, v šoli in skoraj pri vseh medčloveških odnosih.«

Raziskave kažejo, da socialna fobija kvari življenje milijonom ljudi.a Pretehtajte nekaj strahov, ki so povezani s tem izčrpavajočim stanjem.

Strahovi socialne fobije

Govorjenje pred javnostjo. Doug se spominja, kako ga je zgrabila panika, ko je imel kratek govor pred skupino krajanov. »Kar na lepem me je oblil hladen znoj,« pripoveduje. »Srce mi je močno razbijalo. Drhtel sem, se tresel. Zdelo se mi je, kakor da mi nekaj stiska grlo, zato sem iz sebe težko spravil kakšno besedo.« Skoraj vsakdo ima tremo, ko stoji pred občinstvom, toda človeka s socialno fobijo prežema val močnega in nepopustljivega strahu, ki se z vajo ne zmanjša. Doug je tako začel tudi na najbolj vsakdanje govorjenje gledati, kot da je v nevarnosti njegovo življenje.

Jesti pred drugimi. Ker ljudje s socialno fobijo mislijo, da jih drugi natančno opazujejo, lahko zanje tudi preprost obed postane prava nočna mora. Skrbi jih, da se jim bodo tresle roke, da bodo polili oziroma raztresli hrano, zgrešili usta ali pa celo zboleli. Ti strahovi se lahko zaradi predvidevanja tudi izpolnijo. Knjiga Dying of Embarrassment omenja: »Bolj ko vas skrbi, da boste naredili kaj nerodnega, bolj vas je strah. Bolj ko vas je strah, več je verjetnosti, da se boste res tresli ali naredili nenaden oziroma neroden gib. Ta problem lahko postane tako hud, da vam je težko dati hrano oziroma pijačo v usta, ne da bi jo pri tem raztresli oziroma polili.«

Pisanje pred drugimi. Mnoge s socialno fobijo je strah, da se jim bo tresla roka oziroma da bodo drugi opazili, da nečitljivo pišejo, zato so panični, ko morajo podpisati ček oziroma sploh kar koli napisati, ko jih drugi gledajo. Sama je na primer obšel hromeč strah, ko je delodajalec od njega zahteval, naj se na začetku vsakega delovnega dne pred varnostnikom podpiše v kontrolno knjigo. »Tega nisem mogel,« pravi Sam. »Roka se mi je tako tresla, da sem jo moral držati z drugo, da sem lahko pisal nad črto. Potem pa se ni dalo prebrati, kaj sem napisal.«

Telefoniranje. Dr. John R. Marshall pravi, da je mnogo teh bolnikov priznalo, da se telefoniranju ognejo, kadar koli le morejo. »Skrbelo jih je, da se ne bodo pravilno odzvali,« pravi. »Drugi so se bali, da bo, ker pač ne bodo vedeli, kaj reči, nastala neprijetna tišina, in da se jim bo glas takrat, ko bo pogovor nekoliko zastal, od strahu spremenil, drgetal ali pa postal piskajoč. Zelo jih je bilo strah, da se jim bo zatikalo, da bodo jecljali, ali pa kako drugače pokazali, kako zmedeni so.«

Stik z ljudmi. Nekateri ljudje s socialno fobijo se bojijo skoraj vsakega položaja, pri katerem pridejo v stik z drugimi. Pogosto jih je še zlasti strah stika z očmi. »Ljudje s hudimi socialnimi fobijami so pogosto tesnobno negotovi, kam naj usmerijo pogled in kako naj se odzovejo, ko jih pogledajo drugi,« pravi The Harvard Mental Health Letter. »Ogibajo se stika z očmi, ker menijo, da ne vedo, kdaj pogledati in kdaj odmakniti pogled. Mislijo, da bodo drugi njihovo strmenje napačno razumeli.«

S socialnimi fobijami pa so povezani še drugi strahovi. Mnogi se na primer bojijo uporabljati javna stranišča. Druge je groza kupovati, kadar jih pri tem motri prodajalec. »Tako nelagodno se počutim, da pogosto sploh ne vidim tistega, kar iščem,« pravi neka ženska. »Vedno predvidevam oziroma si zamišljam, da prodajalec za pultom zahteva, naj se že odločim in neham zapravljati njihov čas.«

Kako se zmorejo spoprijemati?

Tisti, ki socialne fobije nimajo, težko razumejo, kakšne bolečine jo spremljajo. Neki prizadeti svojo izkušnjo opisuje kot »najhujše vrste zadrega, kar si jih kdo more zamisliti«. Neka druga pa priznava: »Ves čas razmišljam o samomoru.«

Žal mnogi ljudje s socialno fobijo svojo tesnobo utapljajo v alkoholu.b Morda to sicer prinese začasno olajšanje, toda dolgoročno gledano, zloraba alkohola samo še zveča problem. Dr. John R. Marshall pravi: »Več mojih pacientov, ki imajo malo izkušenj s pitjem ob družabnih priložnostih, se napije do otopelosti. Tako se pred oziroma med nekim družabnim dogodkom skušajo pomiriti, pa se v očeh drugih, katerih se tako zelo bojijo, le še bolj ponižajo.«

Morda je najobičajnejša taktika, s katero ljudje s socialno fobijo želijo to motnjo premagati, ogibanje. Da, mnogi se preprosto ogibajo položajev, ki se jih bojijo. »Ogibala sem se vseh položajev, katerih sem se le mogla, tudi telefoniranja,« pravi Lorraine, ki ima socialno fobijo. A sčasoma mnogi prizadeti ugotovijo, da jih ogibanje prej omejuje, kakor ščiti. »Čez nekaj časa,« pravi Lorraine, »sta me zajela osamljenost in dolgočasje.«

Ogibanje lahko postane »samookrepljujoča se past«, svari Jerilyn Ross. »In vsakič ko se človek čemu ogne,« dodaja, »v to past ogibanja še laže pade naslednjič – dokler ogibanje ne postane skoraj samodejni odziv.« Nekateri prizadeti mehanično odklanjajo povabila na večerjo oziroma zavračajo zaposlitvene možnosti, pri katerih bi imeli opravka z ljudmi. Posledica je, da se nikoli ne naučijo spoprijeti s svojimi strahovi in jih premagati. Dr. Richard Heimberg to pove takole: »Njihovo življenje je prežeto z zavrnitvami, ki si jih le zamišljajo in do katerih ni nikoli prišlo, ter namišljenimi napakami v službi, s katero niso nikoli poskusili, ker so se je ognili.«

Vendar pa v zvezi s socialno fobijo obstaja dobra novica: je ozdravljiva. Seveda ni mogoče, niti zaželeno, odstraniti vsako obliko anksioznosti (tesnobe). Vendar pa se ljudje s socialno fobijo lahko naučijo nadzorovati svoje strahove. V Bibliji so praktični nasveti, ki lahko pri tem pomagajo.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Za ljudi s socialno fobijo postanejo običajni stiki z ljudmi prava nočna mora