Po božji ali živalski podobi?

PRVI človek, Adam, je bil imenovan ,Božji sin‘. (Lukež 3:38) Tako ni bila opredeljena nobena žival. Vseeno pa Biblija odkriva, da imajo ljudje mnogo skupnega z živalmi. Oboji denimo, tako ljudje kot živali, so duše. Ko je Bog ustvaril Adama, ,je človek postal živa duša‘, piše v Prvi Mojzesovi knjigi 2:7. In stavek iz Prvega lista Korinčanom 15:45 temu pritrjuje: »Postal je prvi človek Adam duša živa.« Ljudje torej so duše, zato duša ni nekakšna megličasta entiteta, ki bi preživela smrt telesa.

V Prvi Mojzesovi knjigi 1:24 pa glede živali piše naslednje: »Rodi naj zemlja žive stvari [duše, NW] po njih plemenih, živino in laznino in zveri zemeljske po njih plemenih!« Biblija torej res poveliča ljudi, ko razkrije, da smo bili ustvarjeni po Božji podobi, vendar nas tudi spomni, da smo kot zemeljske duše skupaj z živalmi na nizkem položaju. Človek in žival pa imata še nekaj skupnega.

Biblija pojasnjuje: »Kar se naključi otrokom človeškim in kar se naključi živalim, je ista naključba: kakor te umrjo, umrjo tudi oni [. . .], in človek nima prednosti proti živini [. . .]. Vse gre na eno mesto; vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.« Da, smrt doleti tako ljudi kot živali. Oboji se vračajo v to, iz česar so izšli, »v zemljo«, »v prah«. (Propovednik 3:19, 20; 1. Mojzesova 3:19)

Toda zakaj ljudi smrt tako hudo prizadene? Zakaj hrepenimo po večnem življenju? In zakaj naše življenje mora imeti neki smoter? Očitno je, da se od živali močno razlikujemo!

V čem se razlikujemo od živali

Ali bi bili srečni, če bi smoter vašega življenja predstavljalo le prehranjevanje, spanje in razmnoževanje? Ta misel se upira celo predanim evolucionistom. »Moderni človek, ta prosvetljeni skeptik in agnostik,« piše evolucionist T. Dobzhansky, »ne more, da se ne bi vsaj na skrivaj vpraševal, kar se ljudje sprašujejo že od nekdaj: Ali ima moje življenje še kakšen večji smisel in smoter od tega, da se vzdržujem pri življenju in nadaljujem življenjsko verigo? Ali je v vesolju, v katerem živim, kakšen smisel?«

Človek se torej s tem, ko zanika Stvarnikov obstoj, še ne neha spraševati glede smisla življenja. Richard Leakey je citiral zgodovinarja Arnolda Toynbeeja, ki je rekel: »[Človeka] njegova lastna duhovnost obsoja na dosmrtno prizadevanje za tem, da bi se uskladil z vesoljem, v katerem se je rodil.«

Temeljna vprašanja o človeški naravi, izvoru in duhovnosti pa so še vedno tu. Med človekom in živalmi očitno zeva velikanski prepad. In kako je velik?

Ali je prepad prevelik za premostitev?

Velikanski prepad, ki ločuje človeka od živali, je temeljni problem evolucijske teorije. Kako velik pa pravzaprav je? Upoštevajmo, kaj glede tega pravijo evolucionisti sami.

Priznani zagovornik evolucijske teorije v 19. stoletju, Thomas H. Huxley, je zapisal: »Nihče se ne zaveda bolj kot jaz, kako neizmeren je prepad med [. . .] človekom in živalmi [. . .], saj ima edino on čudovito zmožnost razumljivega in razumskega govora [in] [. . .] je zato vzvišenejši, kakor na vrhu gore, mnogo više od svojih nižjih vrstnikov.«

Evolucionist Michael C. Corballis opaža, da »med ljudmi in drugimi prvaki zeva osupljiva praznina [. . .] ,Naši možgani so trikrat večji, kot bi to pričakovali od prvaka naše rasti.‘ « Nevrolog Richard M. Restak pa pojasnjuje: »[Človeški] možgani so edini organ v znanem vesolju, ki si prizadeva razumeti samega sebe.«

Leakey priznava: »Človekova zavest je za znanstvenike problem, ki je po mnenju nekaterih nerešljiv. Naš čut za samozavedanje je tako sijajen, pojasnjuje vse, kar mislimo in počnemo.« In dodaja: »Jezik resnično ustvarja prepad med Homo sapiensom [človekom] in ostalim delom naravnega sveta.«

Peter Russell je opozoril na še eno čudo človeškega uma, ko je pisal: »Med najpomembnejše človeške zmožnosti nedvomno spada spomin. Brez tega ne bi bilo znanja [. . .], razumskega delovanja, razvoja jezika, niti nobene druge lastnosti [. . .], ki jih navadno povezujemo s človekom.«

Poleg tega nobena žival ne sodeluje v bogočastju. Edward O. Wilson zato pripominja: »Nagnjenje k religioznemu verovanju je najkompleksnejša in najmočnejša sila v človeškem umu in najverjetneje tudi neizbrisljiv del človeške narave.«

»Človekovo vedenje je še v mnogočem uganka za darviniste,« priznava evolucionist Robert Wright. »Čemu smisel za humor in smeh? Zakaj se ljudje na smrtni postelji spovedujejo? [. . .] Čemu pravzaprav žalujemo? [. . .] Kako neki bi genom moglo koristiti žalovanje po nekom, ki ga ni več?«

Evolucionistka Elaine Morgan priznava: »Izmed največjih ugank, povezanih z ljudmi, stopajo v ospredje naslednje štiri: 1. Zakaj hodijo po dveh nogah? 2. Zakaj so izgubili svoj kožuh? 3. Zakaj so razvili tako velike možgane? 4. Zakaj so se naučili govoriti?«

Kako nanje odgovarjajo evolucionisti? Morganova pojasnjuje: »Običajni odgovori na ta vprašanja so: 1. ,Tega še ne vemo‘, 2. ,Tega še ne vemo‘, 3. ,Tega še ne vemo‘ in 4. ,Tega še ne vemo‘. «

Teorija na trhlih temeljih

Pisec knjige The Lopsided Ape je omenil, da je bil njegov cilj »na grobo orisati človekov razvoj skozi čas. Mnogi sklepi so zgolj domneve, saj temeljijo večinoma na nekaj starih zobeh, kosteh in kamnih.« In res, mnogi ne sprejemajo niti izvirne Darwinove teorije. Richard Leakey pravi: »Darwinov prikaz našega razvoja je v antropologiji prevladoval vse do pred nekaj let, in izkazalo se je, da je napačen.«

Elaine Morgan pravi, da so mnogi evolucionisti »izgubili zaupanje v odgovore, za katere so pred tridesetimi leti menili, da jih poznajo«. Zato ni presenetljivo, da so nekatere evolucijske teorije že ovrgli.

Žalostne posledice

Z nekaterimi študijami so odkrili, da je število samic, s katerimi se pari samec, povezano z razliko v telesni velikosti med spoloma. Iz tega nekateri sklepajo, da bi človekove spolne navade morale biti podobne šimpanzovim, saj so samci teh, podobno kot njihovi človeški dvojniki, le malo večji od samic. Nekateri zato razlagajo, da bi ljudem morali dovoliti, da imajo kakor šimpanzi več spolnih partnerjev in ne le enega. In mnogi ljudje jih tudi res imajo.

Vendar pa se je to, kar na videz dobro deluje pri šimpanzih, pri ljudeh na splošno izkazalo za pogubno. Dejstva kažejo, da promiskuiteta vodi v stisko, ki jo spremljajo razbite družine, splavi, bolezni, duševne in čustvene travme, ljubosumje, nasilje v družini in zapuščeni otroci, ki se razvijejo v neprilagojene osebnosti, ki ta boleči krog samo še nadaljujejo. Če je živalski vzorec pravilen, zakaj potem toliko bolečin?

Evolucijsko mišljenje tudi vzbuja dvom o svetosti človeškega življenja. Kako lahko trdimo, da je to sveto, če pravimo, da ni Boga, in menimo, da smo samo višje razvite živali? Morda zaradi razuma? Če bi tako trdili, bi se bilo zelo primerno vprašati, kot piše v knjigi The Human Difference: »Ali je pošteno ravnati z ljudmi kot z večvrednimi od psov in mačk samo zato, ker smo bili [v evoluciji] deležni vseh srečnih naključij?«

S širjenjem novejše različice evolucijskega mišljenja »se bo moralno razmišljanje neogibno še močno spremenilo«, piše v knjigi The Moral Animal. Toda morala, ki temelji na predpostavki, da smo nastali z »naravnim izborom«, je kaj kruta, saj po besedah H. G. Wellsa v tem procesu »močni in prekanjeni premagujejo slabotne in zaupljive«.

Vredno pa je omeniti, da je drugi val mislecev z leti ovrgel mnoge evolucionistične teorije, ki so spodjedale moralo. Toda žalostno je, da je škoda, ki so jo te povzročile, ostala.

Častiti stvarstvo ali Stvarnika?

Evolucija človeka navaja, da se po odgovore ne zateka k Stvarniku, temveč jih išče v stvarstvu. Biblija pa nas nasprotno navaja, naj se ozremo k pravemu Bogu in od njega poizvemo, kakšne so moralne vrednote in smisel našega življenja. Pojasnjuje tudi, zakaj si moramo močno prizadevati, da ne bi ravnali slabo, in zakaj se samo ljudje tako močno vznemirimo, kadar nam kdo umre. Poleg tega njena razlaga, zakaj smo nagnjeni k slabemu, zveni resnično tako v človekovem umu kot srcu. Vabimo vas, da o tem zadovoljivem pojasnilu pazljivo razmislite.

[Slika na strani 7]

Kako velik je prepad med človekom in živaljo?