Evolucija na zaslišanju

Predani evolucionisti glasno zahtevajo celostno ponovno preiskavo nastanka življenja

ZAMISLITE si, da ste pravnik na sodni obravnavi. Obtoženec pravi, da je nedolžen, v njegovo podporo pa se javijo tudi priče. Ko pa poslušate njihovo pričevanje, opazite, da si nasprotujejo. In ko se razbremenilne priče ponovno prosi za izjavo, so njihove zgodbe že drugačne. Ali bi kot pravnik njihovemu pričevanju pripisali kakšno vrednost? Ali bi vas mikalo, da bi obtoženca oprostili obtožbe? Verjetno ne, saj vsaka nedoslednost v obrambi spodjeda obtoženčevo verodostojnost.

Tako je tudi glede razvojne teorije. V obrambo le-te se je našla cela množica prič z raznimi zgodbami o nastanku življenja. Toda, ali bi se njihovo pričevanje obneslo na sodišču? Ali se to, kar govorijo zagovorniki te teorije, ujema?

Nasprotujoče si pričevanje

Kako se je začelo življenje? Verjetno nobeno drugo vprašanje ni spodbudilo toliko razglabljanja in sprožilo več razprav. Vendar pa spora ni le med evolucijo in stvarjenjem; precej nesoglasja je med samimi evolucionisti. Pravzaprav je hudo sporen prav vsak element evolucije — kako je do nje prišlo, kje se je začela, kdo ali kaj jo je začel in kako dolgo je trajala.

Leta so evolucionisti trdili, da je življenje nastalo v topli mlaki organske »juhe«. Nekateri menijo, da bi življenje lahko dala morska pena. Naslednje morebitno mesto nastanka življenja naj bi bili podmorski gejziri. Drugi so mnenja, da so življenje prinesli meteorji, ki so padli na zemljo. Spet drugi pa pravijo, da so morda razvoj življenja pospešili asteroidi, ki so trčili v zemljo in spremenili atmosfero. »Če bi ob zemljo udaril velik železen asteroid, bi se utegnilo zgoditi marsikaj zanimivega,« pravi neki raziskovalec.

Ponovno se pretresa tudi narava nastanka življenja. »Življenje ni vzniknilo v mirnih, prijaznih razmerah, kot se je domnevalo nekdaj,« piše revija Time, »temveč pod peklenskim nebom planeta, ki so ga krotovičili vulkanski izbruhi ter ogrožali kometi in asteroidi.« Nekateri znanstveniki pravijo, da je moral celoten proces razvoja življenja potekati v krajšem časovnem razdobju, da bi življenje lahko nastalo sredi takšne zmede.

Znanstveniki različno gledajo tudi na to, kakšno vlogo je pri vsem skupaj imel Bog — »če sploh obstaja«. Nekateri pravijo, da se je življenje razvilo brez Stvarnikovega posega, drugi pa menijo, da je Bog ta proces le sprožil, drugo pa prepustil evoluciji.

Kako pa je prišlo do evolucije, ko se je življenje enkrat začelo? Celo tu si zgodbe nasprotujejo. Leta 1958, stoletje po objavi Nastanka vrst, je evolucionist sir Julian Huxley izjavil: »Darwinovo veliko odkritje, splošno načelo o naravnem izboru, je trdno in dokončno dokazano kot edini dejavnik glavnih razvojnih sprememb.« Štiriindvajset let kasneje pa je evolucionist Michael Ruse pisal: »Vse večje število biologov [. . .] se prereka o tem, da je sleherna razvojna teorija, ki temelji na darvinističnih načelih — zlasti teorije, po katerih je naravni izbor gibalo razvojnih sprememb — zavajajoče nepopolna.«

Revija Time sicer pravi, da je »mnogo zanesljivih dejstev«, ki podpirajo teorijo o razvoju, priznava pa tudi, da je razvoj zapletena zgodba z »mnogimi režami in nemalo navzkrižnimi teorijami, kako te vrzeli zapolniti«. Za nekatere najbolj predane evolucioniste zadeva še zdaleč ni končana. Glasno zahtevajo celovito ponovno preiskavo nastanka življenja.

Argumenti za evolucijo — še posebej za njeno učenje o nastanku življenja — ne temeljijo na doslednem pričevanju. Znanstvenik T. H. Janabi opaža, da so ti, ki zagovarjajo evolucijo, »z leti razvili in ovrgli mnoge zmotne teorije, znanstveniki pa se do sedaj še niso mogli zediniti glede nobene«.

Zanimivo je, da je Charles Darwin pričakoval takšen zaplet. V uvodu Nastanka vrst je zapisal: »Dobro se zavedam, da je komajda katera točka, obravnavana v tej knjigi, za katero se ne bi dalo navesti dejstev, to pa očitno vodi do sklepov, ki so ravno nasprotni tistim, do katerih sem prišel.«

Ob takšnih nasprotujočih si pričevanjih pa se prav gotovo porajajo vprašanja o verodostojnosti razvojne teorije.

Ali je razvoj razumen izbor

Knjiga Milestones of History opaža, da je bila teorija o razvoju že od samega začetka »privlačna za mnoge, saj je bila videti dosti bolj znanstvena od teorije o posebnem stvarjenju«.

Ustrahujejo lahko tudi dogmatske izjave nekaterih evolucionistov. Znanstvenik H. S. Shelton na primer trdi, da je zamisel o posebnem stvarjenju »preneumna za resno obravnavo«. Biolog Richard Dawkins brezobzirno pravi: »Oseba, ki pravi, da v evolucijo ne gre verjeti, je nevedna, neumna ali blazna.« Podobno pravi profesor René Dubos: »Večina prosvetljencev sprejema sedaj kot dejstvo, da se je vse, kar je v vesolju — od nebesnih teles do človeških bitij — razvilo in se še razvija skozi evolucijski proces.«

Iz teh izjav se vidi, da bi vsakdo s količkaj pameti radovoljno sprejel evolucijo. Sploh pa, storiti tako ne pomeni biti »neumen« ampak »razsvetljen«. Vseeno pa obstajajo visoko izobraženi možje in žene, ki ne zagovarjajo teorije o razvoju. »Mnogo je znanstvenikov, ki dvomijo,« piše Francis Hitching v svoji knjigi The Neck of the Giraffe, »nekaj pa je celo takšnih, ki so s svojimi izjavami ovrgli Darwinovo razvojno teorijo kot povsem neznanstveno.«

Chandra Wickramasinghe, nadvse hvaljeni britanski znanstvenik, je podobnega mnenja. »Nobenega dokaza ni za katerikoli osnovni nauk Darwinove evolucije,« pravi. »To je bila družbena sila, ki je 1860 prevzela svet, in mislim, da je bila to za znanost katastrofa.«

T. H. Janabi je raziskal argumente evolucionistov. »Ugotovil sem, da je stanje precej drugačno od tega, čemur naj bi verjeli,« pravi. »Dokazi so vse preveč pičli in razdrobljeni, da bi podpirali tako kompleksno teorijo, kot je teorija o nastanku življenja.«

Nad temi, ki ugovarjajo razvojnemu nauku, torej ne bi smeli zamahniti z roko kot nad »nevednimi, neumnimi ali blaznimi«. O mnenjih, ki se zoperstavljajo evoluciji, je moral celo zapriseženi evolucionist George Gaylord Simpson priznati: »Vsekakor bi bilo napak, če bi te poglede šteli za nevredne razmisleka ali se jim posmehovali. Njihovi zagovorniki so bili (in so še) temeljiti in sposobni raziskovalci.«

Stvar vere

Nekateri menijo, da prepričanje v evolucijo temelji na dejstvu, prepričanje v stvarjenje pa na veri. Res je, da še noben človek ni videl Boga (Janez 1:18; primerjajte 2. Korinčanom 5:7). Vendar pa v tem pogledu razvojna teorija nima prednosti, saj je osnovana na primerih, ki jih nikoli ni še noben človek dokazal ali ponovil.

Znanstveniki na primer še nikoli niso bili priče mutacijam — celo koristnim ne — ki bi sprožile nove življenjske oblike; pa vendar so prepričani, da so nove vrste nastale natanko tako. Niso bili priče samoniklega nastanka življenja; pa vendar vztrajajo pri tem, da je življenje nastalo tako.

Tolikšno pomanjkanje dokazov je T. H. Janabija navedlo, da je razvojni teoriji rekel »zgolj ,vera‘ «. Fizik Fred Hoyle ji pravi »evangelij po Darwinu«. Dr. Evan Shute pa gre še dlje. »Domnevam, da se kreacionistu postavlja na pot manj skrivnosti kot iskrenemu evolucionistu,« pravi.

Drugi izvedenci se strinjajo. »Ko opazujem človekovo naravo,« priznava astronom Robert Jastrow, »se mi zdi pojav tega izrednega bitja iz kemikalij, razpršenih v mlaki tople vode, ravno toliko čudež kakor biblijska pripoved o njegovem nastanku.«

Zakaj potem mnogi še vedno zavračajo mnenje, da je bilo življenje ustvarjeno?

[Slika na strani 3]

Plašijo lahko tudi nekatere dogmatske izjave