Ljudje – kdo dejansko smo?

VIDETI je, da imamo ljudje problem z identiteto. Evolucionist Richard Leakey opaža: »Filozofi so stoletja razglabljali o vidikih človeškosti. Toda presenetljivo je, da človeškost še vedno ni dokončno definirana.«

Kljub temu so se pri kopenhagenskem živalskem vrtu smelo opredelili glede tega, in sicer z razstavo v hiši prvakov. V knjigi 1997 Britannica Book of the Year je pojasnjeno: »V enega izmed začasnih bivalnih prostorov v živalskem vrtu se je priselil danski par, da bi obiskovalce vrta opozarjal na njihovo bližnje sorodstvo s človeku podobnimi opicami.«

In temu, da naj bi bili nekatere živali in ljudje v bližnjem sorodstvu, pritrjujejo tudi priročniki. V The World Book Encyclopedia denimo piše: »Red sesalcev, imenovanih prvaki, sestavljajo človeška bitja ter človeku podobne opice, lemurji, opice in tarziji.«

Dejstvo pa je, da imamo ljudje izredno veliko osebnostnih potez, ki jih v naravi živali ni. Med njimi so ljubezen, vest, moralnost, duhovnost, pravičnost, usmiljenost, humor, ustvarjalnost, zmožnost zavedati se časa in samega sebe, cenjenje estetike, zanimanje za prihodnost, zmožnost kopičenja znanja skozi generacije in upanje, da smrt ni dokončno prenehanje našega obstoja.

Nekateri skušajo te osebnostne poteze uskladiti z naravo živali, zato se obračajo k evolucijski psihologiji, ki je zmes evolucije, psihologije in družboslovja. Ali je evolucijska psihologija kako razvozlala uganko človeške narave?

Kakšen je smoter življenja?

»Predpostavka evolucijske psihologije je enostavna,« pravi evolucionist Robert Wright. »Podobno kot kateri drug organ je tudi človeški um oblikovan za prenašanje genov na naslednjo generacijo; občutja in misli, ki v njem nastajajo, najbolje razumemo ob tej predpostavki.« Povedano drugače, ves smoter življenja, kot nam ga določajo geni in se kaže v delovanju našega uma, naj bi bilo rojevanje.

Po evolucijski psihologiji torej »v človeški naravi prevladuje neusmiljena genetska sebičnost«. V knjigi The Moral Animal piše: »Naravni izbor ,zahteva‘, da imajo moški spolne odnose z neskončno mnogo ženskami.« Glede na to evolucijsko predstavo je v nekaterih okoliščinah nemorala naravna tudi za ženske. Celo starševska ljubezen naj bi bila le igra genov, ki zagotavlja preživetje potomstvu. Po tem nazoru je torej poudarjena pomembnost genetske zapuščine, s katero se zagotavlja nadaljnji obstoj človeške družine.

Na temelju novega vala evolucijske psihologije pa je nastalo tudi nekaj novih priročnikov. Eden opisuje človeško naravo kot ,le malo drugačno od narave šimpanza, gorile ali paviana‘. In dodaja: »Pri evoluciji [. . .] je pomembno le razmnoževanje.«

Nasprotno pa Biblija uči, da Bog ljudi ni ustvaril samo za to, da bi rojevali. Naredil nas je po svoji »podobi«, z zmožnostjo, da odsevamo njegove lastnosti, še posebej ljubezen, pravičnost, modrost in moč. Če pa jim dodamo še naše edinstvene osebnostne poteze, o katerih smo pisali na začetku, nam postane jasno, zakaj Biblija postavlja ljudi nad živali. Ta knjiga pravzaprav odkriva, da nas Bog ni ustvaril le z željo po večnem življenju, temveč tudi z zmožnostjo, da bomo to mogli tudi uživati v pravičnem novem svetu, ki ga bo pripravil. (1. Mojzesova 1:27, 28; Psalm 37:9–11, 29; Propovednik 3:11; Janez 3:16; Razodetje 21:3, 4)

Ni vseeno, kaj verjamemo

Določiti, kateri nazor je pravilen, nikakor ni le stvar teorije, saj to, kar verjamemo o našem izvoru, vpliva na to, kako živimo. Zgodovinar H. G. Wells je o tem, kar so mnogi sklenili po izidu knjige Nastanek vrst Charlesa Darwina leta 1859, pisal:

»Posledica je bila prava demoralizacija. [. . .] Po letu 1859 so ljudje čisto zgubili vero. [. . .] Na koncu devetnajstega stoletja so dominantna ljudstva menila, da so preživela zaradi boja za obstanek, v katerem močni in prekanjeni premagujejo slabotne in zaupljive. [. . .] Sklenili so, da je človek družabna žival kakor indijski lovski pes. [. . .] Zdelo se jim je prav, da veliki psi iz človeškega tropa druge strahujejo in si jih podjarmljajo.«

Jasno je torej, da je pomembno pridobiti si pravi nazor o tem, kdo v resnici smo. Neki evolucionist je namreč vprašal: ,Če je zahodni civilizaciji oslabela moralna moč zaradi navadnega starega darvinizma, kaj se bo šele zgodilo, ko se bo povsem uveljavila nova različica [evolucijske psihologije]?‘

Naše mnenje glede tega, kako smo nastali, torej močno vpliva na naš temeljni nazor glede življenja ter tega, kaj je prav in kaj ne, zato je zelo pomembno, da si celoten problem pobliže ogledamo.

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

Zgodovinar H. G. Wells je o tem, kar so mnogi sklenili po izidu knjige Nastanek vrst Charlesa Darwina leta 1859, pisal: »Posledica je bila prava demoralizacija. [. . .] Po letu 1859 so ljudje čisto zgubili vero.«