Ujetniki revščine

LETA 33 n. š. je Jezus Kristus svojim učencem rekel: »Reveže boste [. . .] imeli zmeraj med seboj.« (Matevž 26:11, Janko Moder) Kaj je s tem mislil? Ali je hotel reči, da revščine ne bo nikdar konec?

James Speth, administrator pri Programu Združenih narodov za razvoj, je dejal: »Ne moremo se sprijazniti s tem, da nas bo [revščina] vedno spremljala. Sodobni svet ima sredstva, znanje in veščine, da revščino odžene na strani zgodovine.« Toda ali je sodobni svet sposoben izkoreniniti revščino?

Pri Generalni skupščini Združenih narodov očitno upajo, da bo človek s svojim prizadevanjem revščino lahko odpravil, saj so leta od 1997 do 2006 proglasili za prvo »Desetletje Združenih narodov za izkoreninjenje revščine«. Združeni narodi so predlagali, da bi v sodelovanju z vladami, ljudstvi in institucijami pospešili gospodarski razvoj, omogočili lažji dostop do temeljnih storitev, izboljšali položaj žensk, povišali dohodek in povečali zaposlenost.

Res, zelo visoki cilji! Toda ali jih bo svetovna skupnost sploh kdaj dosegla? Poglejmo si nekaj ovir, ki človeku onemogočajo, da bi kljub prizadevanjem izkoreninil revščino.

Lakota in nedohranjenost

Ayembe živi v Zairu in od nje je odvisnih še 15 družinskih članov. Včasih si družina lahko privošči, da jé enkrat na dan – koruzno kašo, obogateno s kasavinimi listi, soljo in sladkorjem. Včasih tudi po dva ali tri dni nimajo kaj jesti. »Čakam, dokler otroci ne začnejo jokati od lakote, in šele potem skuham,« pravi Ayembe.

Njihove okoliščine pa niso nekaj neobičajnega. V državah v razvoju gre sleherno noč lačen spat vsak peti človek. Po vsem svetu je okrog 800 milijonov ljudi kronično nedohranjenih, od tega 200 milijonov otrok. Ti otroci ne rastejo normalno; pogosto zbolevajo. V šoli jim gre slabo. In ko odrastejo, čutijo posledice tega. Tako revščina pogosto vodi v nedohranjenost, ta pa revščino še poveča.

Revščine, lakote in nedohranjenosti je toliko, da otežujejo tako politična, gospodarska kot družbena prizadevanja, da bi jih odpravili. Zares, stanje se ne zboljšuje, temveč slabša.

Slabo zdravje

Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije je revščina »najsmrtonosnejša svetovna bolezen« ter »največji posamezni in posredni vzrok smrti, bolezni in trpljenja«.

V knjigi An Urbanizing World: Global Report on Human Settlements, 1996 je pisalo, da vsaj 600 milijonov ljudi v Latinski Ameriki, Aziji in Afriki živi v tako bednih bivališčih (nimajo niti primerne vode niti sanitarnih in odtočnih sistemov), da je njihovo življenje in zdravje stalno v nevarnosti. Več kot milijarda ljudi po svetu nima čiste vode. Stotine milijonov ljudi se ne more uravnovešeno prehranjevati. Zaradi vseh teh dejavnikov je revnim težko preprečevati bolezni.

Pogosto pa revni tudi niso zmožni zdraviti bolezni. Ko zbolijo, si morda ne morejo privoščiti ustreznega zdravila oziroma zdravljenja. Umirajo mladi; tisti, ki preživijo, pa lahko živijo s kroničnimi boleznimi.

Zahida, prodajalec na nekem trgu na Maldivih, pravi: »Revščina pomeni slabo zdravje, to pa vam onemogoča, da bi delali.« In manj dela revščino seveda še povečuje. Posledica je krut in smrtonosen krog, v katerem revščina in bolezen napajata druga drugo.

Brezposelnost in nizka plača

Še en vidik revščine je brezposelnost. Po svetu kakšnih 120 milijonov ljudi, ki lahko delajo, ne more dobiti zaposlitve. Medtem pa kakih 700 milijonov drugih pogosto dela dolge ure za plačilo, ki jim ne zadostuje niti za osnovne potrebe.

Rudeen je voznik trikolesnega motornega taksija v Kambodži. Takole pravi: »Revščina zame pomeni delati več kot 18 ur dnevno, pa še vedno ne zaslužiti dovolj, da bi lahko nahranil sebe, ženo in otroka.«

Uničevanje okolja

Revščina pa gre z roko v roki tudi s propadanjem okolja. Elsa, raziskovalka iz južnoameriške Gvajane, je opazila: »Revščina pomeni uničevanje narave: gozda, zemlje, živali, rek in jezer.« Tu je torej nadaljnji tragični krog: zaradi revščine se uničuje okolje, to pa prispeva k še večji revščini.

Obdelovanje zemlje, vse dokler se je ne izčrpa oziroma uporabi v druge namene, je že stara praksa. In enako je s krčenjem gozdov – izsekavanjem dreves zaradi lesa, kuriva ali posajanja kultur. Ker pa število prebivalcev na zemlji še raste, so razmere postale že kar kritične.

Po poročilu Mednarodnega sklada za razvoj kmetijstva je v preteklih 30 letih postalo neuporabnih skoraj 20 odstotkov svetovnih poljedelskih površin, večinoma zaradi pomanjkanja denarja in tehnike, potrebnih za ohranitvene ukrepe. V tem istem obdobju se je zaradi slabo zgrajenih in vzdrževanih namakalnih sistemov v pustinjo spremenilo na milijone akrov zemlje. In da pridobijo obdelovalno zemljo oziroma stavbni ali pa kurilni les, vsako leto posekajo na milijone akrov gozdov.

To uničevanje je z revščino povezano v dvojem. Najprej, revni so pogosto prisiljeni izkoriščati okolje zaradi hrane in kuriva. Kako lahko kdo govori o okolju prijaznem razvoju oziroma o blaginji prihodnjih rodov tistim, ki so lačni, revni in prisiljeni izkoriščati naravne vire, da bi preživeli danes? In drugo, naravna sredstva revnih pogosto izkoriščajo tudi bogati, ki jim to prinaša dobiček. Ko torej revni in bogati uničujejo naravne vire, pospešujejo revščino.

Izobraževanje

Alicia, mestna socialna delavka s Filipinov, je dejala: »Revščina je, ko žena svoje otroke namesto v šolo pošlje na ulico beračit, saj bi sicer ne imeli kaj jesti. Mati ve, da s tem spet ponavlja krog, v katerega se je ujela, toda drugega izhoda ne vidi.«

Kakih 500 milijonov otrok sploh nima kam v šolo. Milijarda odraslih je funkcionalno nepismena. In brez izobrazbe je težko dobiti dobro službo. Revščina torej vodi k pomanjkanju izobrazbe, to pa k še večji revščini.

Bivališča

Bivališč primanjkuje tako pri revnih kot tudi nekaterih bogatih narodih. Po nekem poročilu se je v mestu New York vsaj enkrat v zadnjih petih letih v zavetišča za brezdomce zatekla skoraj četrtina milijona tamkajšnjih prebivalcev. Revne pa je najti tudi v Evropi. V Londonu je registriranih kakih 400.000 brezdomcev. V Franciji pa nima doma pol milijona prebivalcev.

V državah v razvoju pa je položaj še slabši. Ljudje sanjajo o hrani, službi in boljšem življenju, zato se zgrinjajo v manjša in večja mesta. V nekaterih mestih več kot 60 odstotkov ljudi živi v barakarskih četrtih oziroma slumih. Podeželska revščina tako prispeva k naraščanju revščine v mestih.

Prebivalstvo

Te težave pa se še slabšajo z rastjo prebivalstva. V zadnjih 45 letih se je število svetovnega prebivalstva več kot podvojilo. Združeni narodi domnevajo, da bo to število do leta 2000 poskočilo na 6,2 milijardi, do leta 2050 pa na 9,8 milijard. In stopnja rasti je največja na najrevnejših področjih sveta. Od kakih 90 milijonov otrok, kolikor se jih je rodilo leta 1995, je bilo 85 milijonov rojenih v državah, kjer so najmanj zmožni skrbeti zanje.

Ali verjamete, da bodo ljudje nenadoma pričeli sodelovati drug z drugim in rešili probleme lakote, bolezni, brezposelnosti, uničevanja okolja, premajhne izobrazbe, neustreznih bivališč in vojne, ter tako za večno izkoreninili revščino? Verjetno ne.

Ali mar to pomeni, da ni nobenega upanja? Ne, saj je rešitev pred vrati in bo zagotovo prišla. Toda ne po človeških prizadevanjih. Kako bo torej problem rešen? In kaj pomenijo Jezusove besede ,Reveže boste imeli zmeraj med seboj‘?

[Okvir na strani 7]

Najrevnejši med revnimi

Leta 1971 so pri Združenih narodih skovali izraz »najmanj razvite države«, da bi z njim opisali »najrevnejše in gospodarsko najšibkejše države v razvoju«. Tedaj je bilo takšnih držav 21. Danes pa jih je 48, od tega 33 samo v Afriki.

[Slika na strani 5]

Milijoni veliko delajo, a malo zaslužijo

[Vir slike]

Godo-Foto

[Slika na strani 6]

Razkošno življenje in revščina gresta z ramo ob rami

[Slika na strani 7]

Milijoni živijo v neprimernih bivališčih