Bliža se konec revščine

KAJ je mislil Jezus z besedami ,Reveže boste imeli zmeraj med seboj‘? (Matevž 26:11, Janko Moder) Ali je hotel reči, da bo revščina obstajala vedno, da iz nje ni nobenega izhoda?

Jezus je vedel, da bo revščina obstajala vse dotlej, dokler bo trajal sedanji sistem človekovlade. Vedel je, da je nobena človeška vladavina ali gospodarski oziroma socialni sistem ne bo mogel za vedno odstraniti. In to potrjuje tudi sama zgodovina.

Človek je v preteklih tisočletjih preskusil že vse vrste vladavin ter gospodarskih in socialnih sistemov, vendar je revščina še vedno z nami. Neizpodbitno dejstvo je, da kljub napredku na področjih, kot so znanost, industrija in medicina, po svetu še naprej narašča število ljudi, ujetih v revščino.

Jezus je dobro poznal številne dejavnike, ki vodijo v revščino, kot so lakota, suša, sovražni vojaški napadi, slabo vladanje, napačno gospodarjenje, zatiranje revnih in šibkih s strani bogatih in močnih, nesreče in bolezni ter smrt mož, ki tako pustijo za sabo osiromašene sirote in vdove. Vedel je tudi, da lahko človek sebi in svoji družini nakoplje revščino z razvadami, kot so lenoba, pijančevanje, igranje na srečo in zasvojenost z mamili.

Jezus je torej z besedami ,Reveže boste imeli zmeraj med seboj‘ mislil, da revščine ne more izkoreniniti nobena od tosvetnih organizacij. Hotel je reči, da bodo revni obstajali tako dolgo, dokler bo obstajal sedanji sistem človekovlade.

Revščina je resda že zelo star problem, vendar ne bi smeli sklepati, da Jezus in njegov nebeški Oče ne čutita z revnimi. Iz Jezusovih besed tudi ne bi smeli sklepati, da revščine ne bo nikoli konec. Biblijsko poročilo o tej zadevi nam namreč jasno kaže, da se bo to zgodilo.

Revščina in mojzesovska postava

Razmislimo denimo o postavi, ki jo je Bog po Mojzesu dal nekdanjemu izraelskemu narodu. Po neki postavini odredbi je vsaka izraelska družina dobila v dediščino en del kanaanske dežele. (5. Mojzesova 11:8–15; 19:14) Edina izjema so bili leviti, ki niso dobili nič zemljišča. Vendar pa je bilo zanje zaradi njihovega posebnega dela pri templju poskrbljeno tako, da so dobivali desetino poljedelskih pridelkov. (4. Mojzesova 18:20, 21, 24)

Poleg tega so zakoni dediščine pod mojzesovsko postavo zagotavljali, da je zemlja, ki jo je dobila kaka družina ali rod, tudi ostala njena last. (4. Mojzesova 27:8–11) Tudi če je kdo zemljo prodal, je novemu lastniku lahko pripadala le začasno. Pozneje jo je namreč vrnil družini tistega, ki mu jo je prodal.

Postava je tistim, ki so osiromašeli iz različnih razlogov, ker so denimo slabo gospodarili z zemljo ali zapravljali svoje imetje, omogočala, da so paberkovali po tujih njivah, sadovnjakih in vinogradih. (3. Mojzesova 23:22) Poleg tega si je lahko Izraelec v stiski sposodil denar, ne da bi plačal obresti. Res, do revnih so morali biti radodarni. (2. Mojzesova 22:⁠25)

Jezus je skrbel za revne

Stoletja pozneje je prišel na zemljo Jezus in v življenju odseval radodarnost, ki jo je videl že pri svojem Očetu, Jehovu. Za gmotno revne se je osebno zanimal. On in njegovi učenci so imeli skupen sklad, iz katerega so dajali Izraelcem v stiski. (Janez 12:5–8)

Po Jezusovi smrti so za revne podobno skrbeli kristjani, ko so gmotno podpirali še zlasti svoje revnejše duhovne brate in sestre. (Rimljanom 15:26) Podobno tudi današnji pravi kristjani ljubeče skrbijo drug za drugega.

Seveda pa Biblija ob tem, ko se sočutno ozira na žrtve krutih razmer, kara vse tiste, ki tako rekoč zaradi lenobe ,jedo svoje lastno meso‘. (Propovednik 4:1, 5) Apostol Pavel je zapisal: »Če kdo noče delati, naj tudi ne jé.« (2. Tesaloničanom 3:10) Podobno lahko osiromašijo tudi tisti, ki zapravljajo denar za razvade, kot je na primer drogiranje, kajenje ali alkoholizem. Ti trpijo posledice lastnega slabega ravnanja; pravzaprav ,žanjejo to, kar so sejali‘. (Galatom 6:⁠7)

Varnost že sedaj

Biblija odkriva, da se Bog še posebej zanima za razmere tistih, ki si prizadevajo spolnjevati njegovo voljo. V Psalmu 37:25 je David denimo zapisal: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.«​ Bog ljudem, ki se nagibajo k pravičnosti, ne obljublja bogastva, temveč bo skladno s to vrstico poskrbel, da bodo imeli dovolj gmotnih dobrin za preživetje. Osemindvajseta vrstica istega psalma pa nam še zatrjuje: »GOSPOD ljubi pravico in ne zapusti svetih [zvestovdanih, NW] svojih.«

Jezus pa se za revne ni zanimal le tako, da jim je med svojim bivanjem na zemlji gmotno pomagal. Zagotovil jim je, da bo Bog, dokler se bodo trudili spolnjevati njegovo voljo, poskrbel, da bodo tako danes kot tudi v prihodnje imeli dovolj vsaj za najosnovnejše. Takole jim je rekel:

»Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in tudi ne spravljajo v žitnice, in Oče vaš nebeški jih živi. Mar niste vi veliko več od njih? [. . .] In za obleko čemu skrbite? Poglejte lilije na polju, kako rastejo: ne trudijo se in ne predejo; pravim vam pa, da se tudi Salomon v vsej slavi svoji ni oblekel kakor teh ena. Če pa travo na polju, ki danes stoji in jo jutri vržejo v peč, Bog tako oblači, mar ne bo mnogo bolj vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli? [. . .] Saj Oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete.« (Matevž 6:26–32)

Na koncu pa je svoje sledilce še spodbudil: »Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Matevž 6:33) Kako krepilno je to za vse revne, ki si prizadevajo spolnjevati Božjo voljo! Bodimo pozorni tudi na to, da je Jezus rekel, da bi njegovim sledilcem Božje kraljestvo moralo biti najpomembnejša stvar v življenju. Vedel je, da bo revščina izkoreninjena šele po tem – in samo po tem – ko bo Božje nebeško kraljestvo prevzelo popoln nadzor nad vso zemljo.

Ne bo nas večno spremljala

Jezus nas je tako navdal s čudovitim upanjem za prihodnost. Ko je torej rekel ,Reveže boste imeli zmeraj med seboj‘, je govoril o življenju v sedanjem sistemu človekovlade. Ni govoril o prihodnjem življenju pod vlado Božjega nebeškega kraljestva. Biblija namreč napoveduje: »Siromak ne bode na veke pozabljen, ubožcev upanje ne pogine za večno.«​ (Psalm 9:18) Kralj Božjega kraljestva, Kristus Jezus, ne bo trpel nikogar, ki bi skušal koga izkoriščati in zatirati.

Osrednja tema Jezusovega poučevanja je bilo vladanje Božjega nebeškega kraljestva. (Matevž 4:17) Pod to vlado bodo razmere na zemlji odsevale tiste v nebesih. Zato je Jezus sledilce učil moliti k Bogu takole: »Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:⁠10)

Kako pa se bo to zgodilo? Bog namerava zbrisati z zemlje ves sedanji sistem človekovlade in ga nadomestiti s svojim nebeškim Kraljestvom. Prerokba iz Daniela 2:44 namreč pravi: »V dneh teh kraljev [današnjih] ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu [nobeni človeški vladi več]; vsa ona kraljestva [današnja] pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.«​

Takrat, v novem svetu, se bo pod vladavino Božjega kraljestva vsa zemlja spremenila v raj obilja, v katerem ne bo niti sledu o revščini. Poglejmo si torej, kaj o takratnih razmerah govorijo nekatere biblijske prerokbe:

»GOSPOD nad vojskami napravi vsem ljudstvom [. . .] gostovanje s čistim vinom, pojedino s tolstimi pitanci.«​ (Izaija 25:6) »Preobilo bode žita v deželi, do vrhov gorá.«​ (Psalm 72:16) »Dež blagoslova bode. In drevje na polju bo rodilo sad svoj in zemlja bo dajala prirastke svoje, in varni bodo v svoji zemlji.​« (Ezekiel 34:26, 27) »Zemlja daje sad svoj; blagoslovil nas bo Bog, Bog naš.«​ (Psalm 67:6) »Veselila se bosta puščava in samotni kraj, in radovala se bo pustinja in cvela kakor roža.«​ (Izaija 35:⁠1)

Poleg tega Miha 4:4 obljublja: »Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo strašil.«​ Vsak bo imel svoj dom: »Zidali bodo hiše ter v njih prebivali [. . .]. Ne bodo zidali, kdo drugi pa prebival.«​ (Izaija 65:21, 22) Nič čudnega ni torej, da je Jezus lahko vsakomur, ki je veroval njegovim naukom, obljubil: »Boš z menoj v raju.«​ (Lukež 23:43)

Da, Božja navdihnjena Beseda jasno uči, da bo revščine povsem konec. In ta čas je vse bliže, saj biblijske prerokbe kažejo, da živimo v »zadnjih dnevih« tega sveta, v ,kritičnih časih, v katerih je težko živeti‘. (2. Timoteju 3:1–5, 13, NW) Sedanja stvarnost bo kmalu za večno odstranjena in revščina za vekomaj zatrta, toda ne s človeškimi prizadevanji, ampak z božanskim posegom. Kralj Jezus Kristus ,bo rešil siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil.‘​ (Psalm 72:12, 13)

[Slika na strani 9]

V Božjem novem svetu bo za vse dovolj dobrih bivališč in obilo hrane

[Slika na strani 10]

V novem svetu ne bodo otroci nikoli lačni