Zapostavljanje žensk

V ZAHODNI Afriki poslovnež kupi devetletnega otroka. V Aziji novorojenčka živega zakopljejo v puščavski pesek. V neki državi na Daljnem vzhodu malček v sirotišnici umre od lakote, nezaželen, zavržen. Vsem trem tragedijam je skupno eno: žrtve so deklice. Ker so ženskega spola, se zdijo nepotrebne.

To niso osamljeni primeri. V Afriki tisoče deklic in deklet prodajo za sužnje, nekatere komaj za 15 USD. Poročajo tudi, da predvsem v Aziji vsako leto več 100 tisoč deklic prodajo ali prisilijo v prostitucijo. In kot da to še ni dovolj, statistika prebivalstva v več državah odkriva, da je kar 100 milijonov deklic »pogrešanih«. Razlog so očitno splavi, detomori ali pa skrajno zanemarjanje žensk.

Marsikje so na ženske dolgo, cela stoletja gledali tako. In ponekod še vedno. Zakaj? Zato ker se jim dečki zdijo več vredni. Menijo, da bo pač sin lahko nadaljeval družinsko ime, dedoval imetje in skrbel za starše, ko se bodo postarali, saj v takšnih deželah starejši pogosto od države ne dobijo nobene pokojnine. Azijski pregovor pravi: »Vzrejati deklico ali pa zalivati rastlino v sosedovem vrtu je eno in isto.« Ko deklica odraste, gre pač od doma in se poroči ali pa jo celo prodajo v prostitucijo, tako da si starši z njo na starost ne morejo kdove koliko oziroma sploh nič pomagati.

Manjši delež

Tam, kjer se otepajo z revščino, se takšen odnos do žensk pozna tako, da dobijo deklice v družini manj hrane, imajo slabšo zdravniško oskrbo in manj možnosti za šolanje. Raziskave v neki azijski državi so odkrile, da je nezadostno hranjenih kar 14 odstotkov deklic, dečkov pa le 5 odstotkov. Iz poročila Sklada Združenih narodov za otroke (Unicef) je razvidno, da ponekod v bolnišnice pripeljejo dvakrat več fantov kakor deklic. V Afriki pa tudi južni in zahodni Aziji je dobrih 40 odstotkov deklet nepismenih. »V nerazvitem svetu je ločevanje zaradi spola zastrašljivo razširjeno,« je potožila pokojna Audrey Hepburn, nekdanja ambasadorka pri Unicefu.

‚Ločevanju zaradi spola‘ pa deklica ne uide niti potem, ko odraste. Vse prepogosto se mora ženska samo zato, ker je pač ženska, otepati z revščino, prenašati nasilje in se dan za dnem ubijati s težaškim delom. Predsednik Svetovne banke je povedal: »Ženske opravijo dve tretjini vsega dela na svetu. [. . .] Zaslužijo pa le desetino svetovnega prihodka in so lastnice samo enega odstotka vseh dobrin. So ene najrevnejših med revnimi na svetu.«

Iz poročila Združenih narodov je razvidno, da je od 1,3 milijarde ljudi, ki živijo v res obupni revščini, dobrih 70 odstotkov žensk. »Stanje pa se še slabša,« dodaja poročilo. »Število žena s podeželja, ki živijo v popolni revščini, se je v zadnjih dveh desetletjih povečalo za 50 odstotkov. Revščina vse bolj dobiva žensko podobo.«

Še hujše od neizprosne revščine pa je nasilje, ki uničuje življenje tolikim ženskam. Kar 100 milijonov deklet, predvsem v Afriki, naj bi bilo žrtev genitalnega pohabljenja. Zelo razširjena zloraba je tudi posilstvo. Zanj ponekod skoraj ni dokumentiranih dokazov, pa vendar raziskave kažejo, da je v nekaterih deželah posiljena vsaka šesta ženska. Tudi v vojnah, ki sicer prizadenejo moške in ženske, so med begunci, ki morajo bežati iz svojih domov, večidel ženske in otroci.

Mati in hraniteljica

S skrbjo za družino je pogosto bolj obremenjena mati. Ponavadi mora več delati in morda celo sama služiti kruh. V skoraj polovici družin ponekod na afriškem podeželju imajo vajeti družine v rokah ženske. Tudi v nekaterih delih zahodnega sveta je na čelu mnogih družin ženska.

Ženske, še zlasti tiste iz dežel v razvoju, že po tradiciji opravljajo nekatera najtežja dela, denimo prinašajo vodo in pripravljajo drva. Zaradi krčenja gozdov in od paše izropanih travnikov pa so ta opravila še toliko težja. V deželah, v katerih pustoši suša, ženske ponekod porabijo dnevno tudi po tri ure ali več za nabiranje drv ter po štiri ure dnevno za oskrbo z vodo. In šele ko se že dodobra namučijo z vsem tem, lahko začno delo, ki ga morajo opraviti doma ali na polju.

Kjer ljudi dnevno pestita revščina in lakota ali pa kjer divjajo spopadi, seveda trpijo vsi, moški in ženske, le da ženske trpijo neprimerno več. Ali se bo to kdaj spremenilo? Ali obstajajo realni obeti, da bodo nekega dne z ženskami povsod ravnali spoštljivo in obzirno? Ali lahko ženske že zdaj kako izboljšajo svoj položaj?

[Okvir/slika na strani 5]

Kdo je kriv za prostitucijo med deklicami?

Vsako leto prodajo oziroma prisilijo v prostitucijo približno milijon otrok, večinoma deklic. Arajaa iz jugovzhodne Azije se spominja, kaj se je zgodilo z nekaterimi njenimi sošolkami. »Kulvadi je postala prostitutka že pri trinajstih. Bila je prijetno dekle, toda njena mati se je pogosto napila in igrala poker, zanjo pa ni imela časa skrbeti. Nagovarjala jo je, naj si gre služit denar z moškimi, in res ni minilo veliko časa, pa je že bila prostitutka.

Sivun, tudi dekle iz mojega razreda, pa je iz severa dežele. Njo so starši že pri dvanajstih poslali v glavno mesto za prostitutko. Morala je delati dve leti, da je odslužila pogodbo, ki so jo podpisali njeni starši. Sivun in Kulvadi pa nista nobena posebnost, saj se je v mojem razredu kar pet deklet od petnajstih ukvarjalo s prostitucijo.«

Otrok, kot sta Sivun in Kulvadi, je na milijone. »Tržišče spolne industrije je ogromno, s čisto svojimi razvojnimi silnicami,« toži Wassyla Tamzali iz Unesca (Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo). »Prodaja štirinajstletnic se je tako razširila, da je že kar nekaj vsakdanjega.« In ko so te deklice enkrat prodane v spolno suženjstvo, jim je skoraj nemogoče odslužiti denar, za katerega so bile prodane. Manju, ki jo je oče prodal, ko je imela 12 let, je bila še po sedmih letih prostituiranja dolžna 300 USD. »Ničesar nisem mogla storiti – bila sem ujeta,« pravi.

Skoraj nič manj težko kakor ubežati zvodnikom, ki so jih zasužnjili, pa tem dekletom ni ubežati aidsu. Raziskava, ki so jo izvedli v jugovzhodni Aziji, je odkrila, da se je 33 odstotkov teh prostituiranih otrok okužilo z virusom aidsa. Dokler bo ta prostitucijski posel, vreden kar pet milijard dolarjev, tako uspeval, bodo vsa ta dekleta verjetno še naprej trpela.

Kdo pa je kriv za takšno strašno početje? Ti, ki kupujejo in prodajajo dekleta za prostitucijo, prav gotovo nosijo velik del krivde. Graje vredni pa so tudi podleži, ki dekleta zlorabljajo za zadovoljevanje svojega spolnega poželenja. Če namreč takšnih nemoralnežev ne bi bilo, tudi prostituiranih deklet ne bi bilo.

[Podčrtna opomba]

[Slika]

Vsako leto prisilijo v prostitucijo kak milijon deklic

[Okvir/slika na strani 6]

Ženin delavnik v srednji Afriki

Vstane ob šestih ter za družino in zase pripravi zajtrk, ki ga pojedo šele nekje sredi dopoldneva. Nato gre po vodo k najbližji reki, zatem pa se odpravi na polje, ki je ponavadi kako uro hoda daleč stran.

Na polju je vse do približno šestnajste ure. Orje, sadi, pleve, zaliva in ustavi se komaj toliko, da poje, kar si je vzela s sabo. Tisti dve uri dneva, ki ji še ostaneta, pa porabi za to, da naseka drva, nabere kasavo ali kakšno drugo zelenjavo za družino, nakar pa vse to še prinese domov.

Domov se ponavadi vrne šele, ko sonce že zaide. Tu pa jo čaka še priprava večerje, kar ji lahko vzame tudi dve uri ali več časa. Ob nedeljah v bližnji reki opere perilo in ga zlika, ko se posuši.

Mož le redko ceni njeno trdo delo ali prisluhne njenim predlogom. Ne zdi se mu, da bi vsaj posekal drevesa ali požgal grmičevje, da bi ona potem lahko pripravila zemljo za sajenje; on ne dela skoraj nič. Včasih morda pelje otroke k reki, da se umijejo, in gre malo na lov ali ribarit. Toda večino časa zapravi za pogovore z drugimi moškimi iz vasi.

Mož si čez nekaj let, če si to le lahko privošči, pripelje domov novo, mlajšo ženo, ki ji potem posveča vso pozornost. Od prve žene pa bo še naprej pričakoval, da dela kot vedno, dokler je pač ne bo zapustilo zdravje ali pa bo umrla.

Afričanke morajo opravljati težka dela