Ali spoštujemo ženske doma

»Ženske druga za drugo umirajo strahovite smrti . . . Njihove smrti se razlikujejo, toda razmere, v katerih umirajo, so pravzaprav enake: policija v Quebecu [Kanada] ugotavlja, da so vse ženske ubili njihovi možje ali ljubimci, zdajšnji ali bivši. V Quebecu je bilo letos [1990] umorjenih 21 žensk, bile so žrtev nasilja v zakonu.« (Maclean’s, 22. oktober 1990)

NEKATERI imenujejo nasilje v družinah »temna plat družinskega življenja«, posledice pa se kažejo v razbitih družinah. Otroci iz takšnih družin imajo izkrivljen pogled na odnose med možem in ženo. Zbegani so in ne vedo, kateremu od staršev bi bili naklonjeni, medtem ko skušajo razumeti, zakaj oče pretepa mamo. (Redkeje se tudi zgodi, da se sprašujejo, zakaj je mati tako hudobna z očetom.) Sinovi, ki odraščajo v družinah, kjer vlada nasilje, bodo tudi sami najverjetneje pretepali svojo ženo. Zaradi očetovega vpliva imajo tudi duševne težave.

V publikaciji Združenih narodov The World’s Women​—⁠1970⁠-1990 je pisalo: »Če možje pretepajo žene, se o tem skoraj ne poroča kot o kriminalu — delno zato, ker se na táko nasilje gleda kot na socialno zlo in ne kot na hudodelstvo.«

Kako húdo je nasilje med zakonci v Združenih državah Amerike? Poročilo senata, navedeno tudi v prejšnjem članku, pravi takole: »Izraz ,nasilje v družini‘ morda ne zveni tako hudo, zato pa je obnašanje, ki ga opisuje vse prej kot nežno. Statistika posreduje srhljivo sliko o tem, za kako resno — celo smrtonosno — zlorabo zakoncev gre. Vsako leto zaradi posledic nasilja umre od 2000 do 4000 žensk. . . . V primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji lahko rečemo, da je nasilje v zakonu ,kronično‘. Gre za nenehno pretenje in stalne telesne bolečine.«

V reviji World Health je pisalo: »Nasilje nad ženskami najdemo v vseh državah in v vsakem družbenem in premoženjskem razredu. Mnogokje menijo, da imajo možje pravico pretepati svoje žene. Vse prepogosto pa se na pretepanje in posiljevanje žena in deklet gleda kot na ,zasebno zadevo‘, ki se ne tiče drugih — ne oblasti ne zdravstvenega osebja.« Táko nasilje pa se iz družin zlahka razširi tudi med šolarje.

To ponazarja dogodek v kenijskem mešanem dijaškem domu julija 1991. leta. The New York Times je poročal, da »so v noči nasilja dijaki v dijaškem domu posilili 71 mladoletnih dijakinj, 19 pa jih je umrlo, vsega tega pa prej menda . . . niso opazili niti policisti niti učitelji.« Kako pojasniti takšno divjanje spolnega nasilja? »Ta tragedija je samo potrdila ogaben moški šovinizem, ki prevladuje v kenijskem družabnem življenju,« je zapisal Hilary Ng’Weno, glavni urednik najbolj brane kenijske revije The Weekly Review. »Položaj mnogih naših žena in deklet je obžalovanja vreden. . . . Svoje sinove vzgajamo z majhnim ali pa sploh nikakršnim spoštovanjem do žensk.«

Bistvo tega svetovnega problema je, da se fante često vzgaja v miselnosti, da so dekleta in žene manjvredna bitja, ki se jih lahko izkorišča. Videti so lahek plen in se jih zlahka trdo drži. Od takega mišljenja pa je le korak do nespoštovanja žensk in odkritega moškega šovinizma, od tod pa le še majhen korak do posilstva znanke ali prijateljice. Glede posilstva pa se ne sme pozabiti, da »dejanje morda ne traja dolgo, vendar ga čutiš celo življenje.« (Poročilo senata)

Mnogi moški so prikriti sovražniki žensk, čeprav morda niso nasilni. Ne zatekajo se k telesnemu, marveč k duševnemu nasilju. Dr. Susan Forward je v knjigi Men Who Hate Women & the Women Who Love Them zapisala: »Partnerice [te moške] največkrat opisujejo kot očarljive in celo ljubeče, ki pa so lahko že v naslednjem trenutku kruti, kritični in nesramni. Njihovo vedenje je lahko zelo spremenljivo: od očitnega zastraševanja in pretenj do bolj pretkanih, prikritih napadov — partnerico nenehno ponižujejo ali jo kritizirajo. Posledice so ne glede na taktiko vedno enake. Moški si hoče podrediti žensko z nenehnim poniževanjem. Takšni moški tudi zavračajo vsakršno krivdo za slabo počutje partnerice.«

Yasuko,a drobcena Japonka, sedaj je poročena že 15 let, je za revijo Prebudite se! povedala izkušnje svoje družine: »Oče je z mamo slabo ravnal in jo pretepal. Brcal jo je in tolkel s pestmi, jo vlekel za lase in vanjo celo metal kamenje. Pa veste, zakaj? Ker si mu je drznila reči, da jo vara. Na Japonskem je namreč običajno, da ima moški ljubico. Mati pa je bila bolj napredna in je to zavračala. Po šestnajstih letih zakona in s štirimi otroci se je razvezala in oče ji za otroke ni nič plačeval.«

Četudi žena prijavi moža, ki jo pretepa, to največkrat ne zadrži maščevalnega moža, da je ne bi umoril. V državah, kot so ZDA, zakoni velikokrat enako ščitijo grozečega in ogroženega zakonca. »Raziskava je pokazala, da je več kot polovica žena, ki so jih umorili lastni soprogi, v zadnjem letu vsaj petkrat klicala policijo in prosila, naj jih zaščitijo pred nasilnim zakoncem.« (Poročilo senata) V kakšnem skrajnem primeru je ženska sama ubila moža, da bi se obvarovala nadaljnjega nasilja.

Nasilje je v družinah, kjer je ponavadi žrtev ženska, različno. V Indiji se je število primerov, ko mož ubije ženo (ker ni zadovoljen z doto), zvišalo z 2029 v letu 1988 na 4835 v 1990. letu. Te številke pa niso popolne, ker se smrt mnogih žena prijavi kot nesrečo, ponavadi pravijo, da se je ženska namerno polila z gorilnim oljem in zažgala. K tem številkam lahko dodamo še tiste ženske, ki si zares same vzamejo življenje, ker ne morejo več prenašati bednih družinskih razmer.

Ko se čaka: sina ali hčer

Ženske so zapostavljene od rojstva in celo že pred rojstvom. Kako? Madhu iz Bombaya (v Indiji) je v intervjuju za Prebudite se! povedala: »Ko se indijski družini rodi sin, so zelo veseli. Materine težave so mimo. Starši imajo sina, ki bo skrbel zanje, ko bodo ostareli. Zagotovila sta si ,socialno varnost‘. Toda če se rodi hčerka, je to polomija. Materi očitajo, da je spravila na svet samo še eno gorje. Starša ji morata priskrbeti kar se da dobro doto, da bi se omožila in odšla. In če mati rojeva samo hčerke, je izgubljena.«b

V reviji Indian Express je o indijskih dekletih pisalo: »Družini niti ni pomembno, ali preživijo.« Navedli so še rezultate neke raziskave v Bombayu, ki so pokazali, da »je bilo od 8000 splavljenih zarodkov kar 7999 ženskega spola«.

Elisabeth Bumiller je zapisala: »Nekatere Indijke živijo v tako bednih razmerah, da bi njihove tegobe, če bi nanje gledali tako kot drugod gledajo na etnične ali narodnostne manjšine, morali obravnavati odbori za človekove pravice.« (May You Be the Mother of a Hundred Sons)

»Ženskemu delu ni nikoli konca«

Besede »ženskemu delu ni nikoli konca« zvenijo plehko. Toda v resnici kažejo na dejstvo, ki ga možje radi spregledajo. Ženska z otroki si ne more privoščiti razkošja, kot je določen delovni čas, na primer, od devetih do petih popoldan, kot dela njen mož. Kdo ponavadi vstane, ko ponoči otrok zajoka? Kdo čisti, pere in lika? Kdo kuha in postreže s kosilom, ko pride mož z dela? Kdo potem pomije posodo in spravi otroke v posteljo? In od koga se v mnogih deželah pričakuje, da poleg teh opravil prinaša še vodo in celo dela na polju z otročičkom na hrbtu? Ponavadi mati. Njen delovni čas ne traja 8 ali 9 ur dnevno, temveč često po 12 do 14 ali več. Seveda za te nadure ni plačana, največkrat se ji nihče niti ne zahvali!

V reviji World Health je pisalo, da v Etiopiji mnogo »žensk dela po 16 do 18 ur dnevno, njihovi dohodki pa so tako nizki, da ne morejo vzdrževati ne sebe, ne družine. . . . Lakota je nekaj vsakdanjega; v večini primerov dobijo [žene, ki nabirajo in nosijo drva], samo en boren obrok hrane na dan, zjutraj pa ponavadi ne jedo.«

Siu, doma iz Hong Konga in je sedaj že 20 let poročena, pravi: »Kitajska miselnost sili može, da žensko podcenjujejo, v njej vidijo samo hišno pomočnico in roditeljico otrok; druga skrajnost pa je, da gledajo nanjo kot na idol, igračko ali spolni objekt. Toda me, ženske, si želimo, da bi nas imeli za pametna bitja. Rade bi, da nam možje prisluhnejo, ko jim kaj pripovedujemo, ne pa da nas imajo za trape!«

Nič čudnega, da v knjigi Men and Women piše: »Vsepovsod, celo tam, kjer ženske zelo cenijo, se moške dejavnosti vrednoti višje od ženskih. Pri tem pa ni niti malo važno, kako družba razporeja vloge in naloge med spola; tiste, ki pripadajo moškim so v očeh celotne družbe gotovo več vredne.«

Pravzaprav se na ženino vlogo v družini gleda kot na samo po sebi umevno. Tako je pisalo tudi v uvodu v The World’s Women​—⁠1970⁠-1990: »Ženskih življenjskih razmer — in njihovega družinskega prispevka, ekonomskega in gospodinjskega — se ponavadi ne opazi. Mnogi statistični podatki govore o življenjskih razmerah in prispevkih moških, ne žensk, ali pa spol kar zanemarijo. . . . Na večino ženskega dela se še vedno gleda kot da nima nikakršne ekonomske vrednosti in ga zato tudi ne merijo.«

Leta 1934 je severnoameriški pisec Gerald W. Johnson izrazil mnenje o zaposlitvi žensk: »Ženska često opravlja moško delo, zanj pa je plačana manj kot moški. Tako je zato, ker si ni mogoče zamisliti vsakodnevnega dela, ki ga moški ne bi mogel opraviti bolje od vsake ženske. Najboljši modni oblikovalci in modisti so moški . . . Od nekdaj so najboljši kuharji moški. . . . Vedno in povsod bo vsak delodajalec raje plačal moškemu, za enako delo, več kot ženski, ker verjame, da ga bo moški bolje opravil.« Ta čeprav ironični komentar, odseva predsodke tistega časa, ki pa so danes živi še v marsikateri moški glavi.

Ves svet premalo spoštuje ženske

Vsaka kultura ima glede vloge žensk v družbi svoje mnenje, svoje predsodke in je po svoje pristrana. Toda treba je odgovoriti na nekaj vprašanj: Ali ta stališča kažejo potrebno spoštovanje do ženskega dostojanstva? Ali pa so le odraz moške prevlade, ker so večinoma telesno močnejši? Kje je spoštovanje ženskega dostojanstva, če se z njimi ravna kot s sužnjami oziroma sredstvom izkoriščanja? Večina kultur je bolj ali manj izničila vlogo ženske in spodkopala tudi njeno samospoštovanje.

Poglejmo si primer iz Afrike, ki je samo eden od mnogih po svetu: »Ženske plemena Yoruba [Nigerija] se morajo v prisotnosti svojih mož pretvarjati, da so nevedne in se v vsem strinjajo z možem, ko pa možu servirajo kosilo, morajo klečati pri njegovih nogah.« (Men and Women) Drugod po svetu se taka čezmerna uslužnost morda kaže drugače: žena hodi vsaj korak za možem; pešači, medtem ko mož jezdi na konju ali muli; nosi breme, medtem ko mož ne; ne sme jesti skupaj z možem ali družino in tako naprej.

Edwin Reischauer, ki se je rodil in odraščal na Japonskem, je v svoji knjigi The Japanese napisal: »Na Japonskem je moški šovinizem zelo močan. . . . Dvojna merila glede spolnosti, ki dajejo moškemu svobodo, žensko pa omejujejo, so čisto običajna stvar. . . . Poleg tega se od poročene ženske pričakuje, da bo daleč bolj zvesta kot moški.«

Spolno nadlegovanje je na Japonskem vsakdanjost, še zlasti ob prometnih konicah v gneči podzemne železnice. Yasuko iz tokijskega predmestja Hino je za Prebudite se! povedala: »Ko sem bila mlada sem se redno vozila v Tokio. Vožnja je bila zelo neprijetna, saj so te nekateri moški, če so le mogli ščipali in otipavali. Kaj bi lahko naredile? Trpele smo. To je bilo sramotno. Ob jutranjih prometnih konicah je ženskam namenjen poseben vagon, tako da se vsaj nekatere lahko ognejo temu poniževanju.«

Sue, ki je včasih živela na Japonskem, je tak položaj rešila po svoje. Glasno je vzkliknila: »Fuzakenai de kudasai!«, kar pomeni »Nehajte z neumnostmi!«. Povedala je še: »Takoj je delovalo. Noben Japonec se ne želi osramotiti v javnosti. In niti eden se me ni več dotaknil!«

To, da je ženska v domačem krogu premalo spoštovana, je očitno splošni problem. Kako pa je z vlogo ženske na delovnem mestu? Ali jo tam spoštujejo in upoštevajo?

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 6]

Kaj določi otrokov spol?

»Otrokov spol se določi že v trenutku oploditve, določi pa ga očetova semenčica. Vsako jajčece, ki dozori v ženskem telesu, je ženskega spola, ker vsebuje ženski spolni kromosom X. Pri moškem je polovica semenčic s kromosomom X, druga polovica pa s kromosomom Y.« Če se združita kromosoma X, se bo rodila deklica; če pa se združita (moški) Y in (ženski) X, se bo rodil deček. Torej je od kromosoma v semenčici odvisno, ali bo ženska rodila dečka ali deklico. (ABC’s of the Human Body, izdaja Reader’s Digesta) Torej je nelogično, da moški za rojstvo deklic krivijo žene. Pri tem ni nihče kriv, spol se namreč določi z igro naključja ob spočetju.

[Okvir na strani 8]

Tragedija velikih razsežnosti

Elizabeth Fox-Genovese je v svoji knjigi Feminism Without Illusions napisala: »Upravičeno lahko verjamemo, da se mnogi moški . . . na področju, kjer imajo še vedno prednost — to je v osebnem odnosu do žensk — bolj in bolj nagibajo k uporabi [svoje] moči. Če imam prav, je to velika tragedija.« In ta velika tragedija pesti milijone žensk, ki vsak dan trpijo zaradi tiranskih mož, očetov ali ostalih moških — moških, ki so skregani s pravico in poštenostjo.«

»V tridesetih [ameriških] državah sme mož še vedno posiliti svojo ženo; in v samo desetih državah imajo zakon, po katerem lahko človeka aretirajo zaradi nasilja v družini. . . . Ženske, ki nimajo drugega izhoda kot beg, so ugotovile, da to ni bogvekakšna rešitev . . . Tretjina milijona pretepenih žensk, ki vsako leto išče začasno pribežališče, si ga ne more najti.« (Susan Faludi, Uvod k Backlash​—⁠The Undeclared War Against American Women)

[Slika]

Za milijone je nasilje v družini temna plat družinskega življenja

[Slika na strani 7]

Stotine milijonov jih v svojih domovih nima tekoče vode, kanalizacije ali elektrike — če dom sploh imajo