Ekvador – dežela, ki se razteza čez ekvator

PRVO, kar sva z ženo kot evropska obiskovalca Ekvadorja opazila, je bil ekvator. Res je neviden, toda njegov vpliv na Ekvador je očiten.

Ekvador je španska beseda za »ekvator«. Morda bi kdo pomislil, da ekvator tej deželi narekuje tudi podnebje. Toda kmalu po prihodu sva odkrila, da je toplo ali hladno vreme bolj odvisno od tega, kako visoko si, kakor od tega, kje si. Ker se sonce nad deželami na tej zemljepisni dolžini skozi celo leto ne premakne veliko, je nadmorska višina eno najboljših vodil za to, koliko se obleči.

Ekvator je Ekvadorjeva glavna značilnost, po Andih pa ima ta dežela lastnosti. Te veličastne gore se vijejo skoznjo kakor nekakšna hrbtenica in ustvarjajo neskončno pokrajinsko raznolikost.

Raznolikost barv

Drugo, kar je v Ekvadorju naredilo vtis na naju, so bile barve. Nekega jutra, kmalu po prihodu, sva sedela v senci velikih dreves. Pozdravili so naju škorčevci s serenado, ki je zvenela, kakor bi igral na flavto, stržki z vztrajnim pričkanjem ter vreščeče jate predrznih mravljarjev. Toda njihove barve so zbujale celo več pozornosti kakor glasovi.

Rubinasti tiranček je kakor rdeči blisk šinil z veje, da bi ujel komarja. Jata živozelenih ozkokljunih papigic je glasno pritegovala pozornost. Oštevale so puranjega jastreba, ki jim je letel nad glavami. Temu nepozabnemu prizoru so svoje barvne odtenke dodali še lesketajoči se rumeno-črni škorčevci in mavričnomodri metulji morfidi.

Na potovanju skozi deželo sva opazila, da so imela tudi ekvadorska oblačila in ročna dela podobne barve kakor ptice in metulji. Kanarske Indijanke so bile na primer oblečene v krila temnordeče barve, podobne tirančkovi. V živopisnih tapiserijah otavalskih Indijancev pa kakor da so vse barve, ki jih ponuja Ekvador.

Mešano podnebje

Ekvator in Andi skupaj ustvarjajo mešano ekvadorsko podnebje. V samo nekaj kilometrih zračne linije se lahko podnebje spremeni, iz vlažne tropske amazonske vročine v sneg na gorskih vrhovih.

Nekega dne sva denimo potovala s predgorja blizu gornjega toka Amazonke do visokogorja okoli Quita. Ko sva se vzpenjala z avtomobilom, sva opazovala, kako tropski deževni gozd postopoma prehaja v gorski deževni gozd, ki se navsezadnje odpre v divje vresišče oziroma paramo. Ob dramatičnih spremembah prizorov sva dobila vtis, kakor da sva v samo nekaj urah prepotovala od ekvatorialne Afrike do škotskega višavja.

Mnoga manjša in večja ekvadorska mesta so v dolinah, ugnezdenih med gorami, njihovo podnebje pa je celo leto podobno pomladnemu. V više ležečih mestecih v Andih lahko kadar koli doživijo vse štiri letne čase, včasih se to zgodi že kar v enem samem dnevu! Neki izkušeni popotnik je zapisal, da je »najpredvidljivejši vidik ekvadorskega vremena prav njegova nepredvidljivost«.

Kolibriji in kondorji

V takšnem mešanem podnebju uspevata bogata fauna in flora. V Ekvadorju je več kot 1500 vrst ptic, kar je dvakrat toliko, kot v vsej Kanadi in Združenih državah skupaj, ter šestina vseh znanih vrst na svetu. Vse pa so v deželi, manjši od Italije.

Še posebej so se nam priljubili drobni kolibriji. V Ekvadorju jih je kakih 120 vrst. Prvič smo jih zagledali v mestnih vrtovih, ko so že navsezgodaj stražili zaplate cvetočega grmičevja. So pa tudi daleč v amazonskem deževnem gozdu in celo na vetrovnih pobočjih, visoko v Andih.

V mestecu Banjos smo celo uro opazovali takšno ptičico, vijoličastega kolibrija, kako se hrani na skupku rdečih hibiskusovih cvetov. Medtem ko je tako neutrudno obletaval cvetove ter urno srebal dragoceni nektar, se je nepričakovano približal tekmec, ki pa je nastopil bolj sproščeno. To je bil črnorepi vlečkar. Ime je dobil po dolgem črnem repu, zaradi katerega je videti kakor črn komet, kadar brenči okoli po svojem področju in odganja tekmece. Ta kolibri ne sesa nektarja lebdeč v zraku, ampak se oprime stebla in predre cvet odzadaj.

Toda vse ekvadorske ptice niso tako majhne. Nad Andi še vedno leta veličastni kondor, največja ptica roparica, čeprav je že zelo redek. Nenehno ogledujeva visoke vrhove in upava, da bova videla njegov nezgrešljivi obris, toda zaman. Na amazonskem področju je prav tako težavno videti tudi orla harpijo, najmočnejšo ptico roparico na svetu. Večino dneva neopazno prečepi na veji kakega velikanskega drevesa v nedotaknjenem deževnem gozdu in čaka, da bo zviška planil na nič hudega slutečega lenivca ali opico.

Zdravilne rastline

Mnoge ekvadorske rastline so zdravilne, pa tudi okrasne. Med obiskom Narodnega parka Podocarpus na jugu dežele, nama je vodnik pokazal majhno drevo z rdečimi jagodami. »To je kininovec,« je pojasnil. »Iz njegove skorje že stoletja pridobivajo kinin.« Pred dvesto leti so v bližnjem Loju s kininom rešili življenje španski plemkinji, ki je umirala za malarijo. Njegov sloves, ki so ga Inki že dolgo poznali, se je kmalu razširil po celem svetu. Čeprav drevo na prvi pogled ni videti kdove kaj, pa je zdravilo, ki ga pridobivajo iz njegove skorje, rešilo že mnoga življenja.

V gorskem deževnem gozdu poleg teh raste še veliko drugih staroveških dreves. Okoli njihovih grčavih vej se ovijajo bodeče ananasovke, nekatere z živordečimi cvetovi. Ti odmaknjeni gozdovi dajejo tudi zavetje andskemu medvedu očalarju, ozelotu in pumi ter neštetim vrstam rastlin, ki jih znanstveniki še vedno skušajo razvrstiti.

Prav zdaj podrobneje preučujejo drobceno ekvadorsko žabo in upajo, da bodo odkrili boljše zdravilo za lajšanje bolečin. Skozi kožo namreč ta žaba, ki brizga strup, izloča analgetik, za katerega pravijo, da je 200-krat močnejši od morfija.

Visoko v Andih sva nekaj rastlin videla prvič. Ananasovka puja, ki privablja kolibrije, naju je spominjala na veliko staromodno metlo, ki samo čaka, da bi jo kdo pobral in z njo pometel bližnjo okolico. V zavetrnih kotanjah pustega parama so gozdovi pritlikavega perujskega riža, žilavega drevesa, ki uspeva na isti nadmorski višini kakor himalajski borovci. Ta grmičasta drevesa, ki zrastejo le od dveh do treh metrov visoko, oblikujejo skoraj neprehodno goščavo, ki je dobrodošlo zavetje pticam in sesalcem.

V amazonskem deževnem gozdu pa so, prav nasprotno, drevesa visoka in bujna. Med obiskom biološke postaje Jatun Sacha sva stala pod orjakom tega gozda, visokim precej nad 30 metrov. Zdrznili smo se, ko se je blizu njegovih velikih korenin nenadoma nekaj premaknilo. Ugotovili smo, da je v eni od špranj v koreninah prebivala družina drobnih netopirjev. To srečanje naju je spomnilo na to, koliko je gozd odvisen od sožitij. Netopirji, glavni raznašalci semen in opraševalci deževnega gozda, so v pomembni združbi z drevesi, ki jim ponujajo zaščito.

Sejmi v gorah

Okoli 40 odstotkov Ekvadorčanov je Indijancev. Različne etnične skupine, vsaka s svojim, posebnim oblačilom, so značilne za večino andskih dolin. Pogosto sva videla Indijanke, kako so se vzpenjale po strmih poteh gorskih pobočij in med hojo sukale ovčjo volno. Videti je bilo tudi, da jim je komaj katero pobočje prestrmo za obdelovanje. Ogledala sva si koruzno polje, ki naj bi imelo najmanj 45-stopinjski naklon!

Znani pa so postali tudi ekvadorski sejmi, kakršen je tisti v Otavalu. So nekakšna trgovska središča, kjer lahko krajani kupujejo ali prodajajo živali, poljščine in tradicionalne tkane oziroma druge ročne izdelke. In ker domačini prihajajo na sejem v značilni obleki, je to prizor, ki privablja mnoge turiste. Tudi Jehovove priče izrabijo sejemske dni, da se z ljudmi pogovarjajo o biblijskem poročilu.

Privlačnost tkanih izdelkov je v tem, da se navezujejo na staroveško življenje oziroma kulturo in da jih krasi obilje tradicionalnih barv in motivov. Ljudje z Andov so tkali svoj znameniti pončo, že davno preden so prispeli Španci. Čeprav so tehniko izdelave posodobili, pa ti marljivi Indijanci še vedno izdelujejo odlične pletenine in tapiserije.

Gorovje v meglici

Vožnja po Andih vsekakor ni za tistega, ki mu je v avtomobilu rado slabo. Ceste, stisnjene ob pobočja, ki se dvigajo nad vijugastimi dolinami, se zvijajo in obračajo, vzpenjajo in spuščajo. Neustrašni popotnik je poplačan z nenehno spreminjajočim se spoštovanje zbujajočim razgledom.

Ko sva se tako prvič peljala na Ande, se je avtomobil pogreznil v meglico, ki je bila najin skoraj stalni spremljevalec. Včasih sva le prišla iz nje in lahko videla z meglico napolnjene doline, kako se val za valom raztezajo v daljavo. Na potovanju po gorski verigi Andov je bilo videti, kakor bi se meglica poigravala z nama. Vas, skozi katero sva se peljala, je bila na primer popolnoma zamegljena, naslednja, oddaljena samo nekaj minut, pa se je že kopala v bleščečem soncu.

Včasih se je meglica vrtinčila od spodaj, drugič se je valila z gorskih vrhov. Resda naju je jezilo, ker nama je zastirala čudovit razgled, vendar pa je visoke vrhove, ki se dvigajo nad njo, odevala v veličastvo in skrivnost. Še pomembnejše pa je, da daje življenje gorskim deževnim gozdovom, ki iz nje črpajo dragoceno vlago.

Zadnje jutro v Ekvadorju se je meglica razkadila. Kar nekaj ur sva imela čudovit razgled na Cotopaxi, skoraj popoln, s snegom pokrit stožec. Ta najvišji delujoči ognjenik na svetu je postal ponos narodnega parka. Ko sva se približala temu vrhu, naju je presenetil velik ledenik, ki se je počasi spuščal z enega gornjih pobočij. Na skoraj 6000 metrih nadmorske višine se uspešno zoperstavlja močnemu ekvatorialnemu soncu.

Naslednji dan, ko sva z letalom zapuščala Quito, sva na poti domov še zadnjič uzrla Ekvador. V zgodnjem jutranjem svitu sva videla Cayambe, še en s snegom pokrit ognjenik, ki se je dvigoval nad meglico in se v soncu lesketal kakor zlato. Ta ognjenik, ki leži skoraj neposredno na ekvatorju, se je zdel kot nalašč za slovo od očarljive dežele, ki sva jo obiskala. Podobno Cayambu se tudi Ekvador veličastno razteza čez ekvator. (Prispevek)

[Slike na strani 25]

Andska pokrajina z ognjenikom Cotopaxi v ozadju

Indijanska prodajalka cvetja

[Slike na strani 26]

1. Helikonida

2. Bradač

[Vir slike]

Foto: Zoo de Baños