Plešoči yarski hudiči

BIL je šele dopoldan, ko je bilo že zelo vroče. Opazovali smo skupino moških, ki so bili oblečeni v tradicionalni kostum, in se spraševali, le kako morejo prenašati to žgočo vročino. Obiskali smo namreč venezuelsko kmetijsko mestece San Francisco de Yare. Moški v kostumu so bili slavni Diablos Danzantes de Yare, plešoči yarski hudiči.

Večina Venezuelcev je katoličanov in pravi, da verjame Bibliji. Vseeno pa so že več rodov pomemben del njihove domače kulture obredni plesi, pri katerih izrazito predstavljajo demone. Katoliška cerkev pa teh plesov ne le dopušča, temveč jih tudi dejansko podpira. To velja tudi za plešoče yarske hudiče.

Ko smo prispeli v Yare, smo presenečeni ugotovili, da je tamkajšnje upravno središče Bratovščine najsvetejšega zakramenta, katoliške organizacije, tudi upravno središče plešočih hudičev. Zgradbo poznajo pod imenom Casa de Los Diablos (Hiša hudičev). To sredo, na dan pred katoliškim praznikom telovo, se je pred zgradbo namestilo mnogo poklicnih fotografov. Nenadoma se je oglasilo glasno bobnanje in kar nekaj moških, preoblečenih v demone, je pričelo plesati.

Kostumi hudičevih plesalcev

Vsak plesalec je bil oblečen v rdečo srajco in rdeče hlače ter obut v rdeče nogavice in sandale. Okoli vratu je nosil rožni venec, križ in katoliški medaljon. Na kostumu pa je imel pritrjen še en križ. Vsak je v eni roki držal ropotuljo vražje podobe, v drugi pa kratek bič. Največjo pozornost pa so zbujale velike, groteskne maske v več barvah, z rogovi, izrazitimi očmi in s kažočimi zobmi. Na vsako masko je bilo pritrjeno dolgo rdeče platneno pokrivalo.

Ugotovili smo, da je več vrst plesalcev. Glavnega capataza oziroma nadzornika poznajo tudi kot diablo mayorja oziroma kot glavnega hudiča. Njegova maska ima štiri rogove. To vlogo navadno dodelijo najstarejšemu. Nadzornikov pomočnik oziroma segundo capataz ima tri rogove, navadni plesalci brez čina pa samo po dva. Nekateri plesalci so promeseros, ljudje, ki so obljubili, da bodo plesali enkrat letno določeno število let ali morda celo življenje, in to tudi delajo. Navadno obljubijo ali prisežejo posamezniki, ki verjamejo, da je Bog uslišal kakšno njihovo posebno prošnjo.

Naprej v cerkev

Opoldne plesalci zapustijo svoje upravno središče in se odpravijo v krajevno cerkev, da bi jim duhovnik dovolil končni obhod. Pred cerkvijo se plešoči hudiči srečajo z duhovnikom. Tam pokleknejo, on pa jih blagoslovi. Nato poplesujejo po krajevnih ulicah, včasih od hiše do hiše. Stanovalci jim pogosto izrazijo dobrodošlico tako, da jim ponudijo bonbone, pijačo ali kakšno drugo hrano. V sprevodu tako poplesujejo neprestano ves popoldan.

Naslednje jutro, ko se v cerkvi prične maša, se plesalci ponovno zberejo pri Casa de Los Diablos. Enoglasno stresajo svoje ropotulje in v ritmu bobnov odplešejo na pokopališče. Tam je postavljen oltar, kjer počastijo mrtve prijatelje. Ritem bobnov je med obredom počasen. Nato pa zaradi praznovernega strahu odidejo in hodijo zadenjsko, pri čemer pazijo, da svojega hrbta ne obrnejo k oltarju. Odtod se odpravijo v cerkev in počakajo, da se maša konča.

Duhovniški blagoslov

Po maši stopi duhovnik iz cerkve in blagoslovi plesalce, ki so pokleknili s sklonjeno glavo, maske pa jim bingljajo iz pokrival, kar ponazarja zmago dobrega nad zlim. Duhovnik se usede poleg glavnega hudiča. Dvojica posluša, kako novi promeserosi prisežejo ter pojasnijo, zakaj se zaobljubljajo, da bodo plesali, ter koliko let bodo to počeli.

Zatem pričnejo bobnarji hitreje tolči na bobne, plešoči hudiči pa v pospešenem tempu po njihovem ritmu poskakujejo in stresajo ropotulje. Plešejo tudi ženske, toda ne v hudičevih kostumih. Oblečene so v rdeče krilo, belo bluzo, na glavi pa imajo zavezano belo ali rdečo rutico. Nekateri plešoči hudiči nosijo del obhoda na ramenih podobo svojega svetnika zaščitnika. Plesalci se zatem še poklonijo pred križem, ki je v tem kraju zelo pomemben, ter končajo svoj obhod s paradiranjem pred cerkvijo.

Ni za Jehovove priče

Za nas, turiste, je bilo to zanimivo doživetje. V mestecu Yare, kjer smo bili na obisku, se nismo mogli ogniti temu, da ne bi videli javnih dogodkov s plešočimi hudiči. Toda ker smo kristjani, se mi, pa tudi več kot 70.000 drugih venezuelskih Jehovovih prič, ne pridružujemo prazniku plešočih yarskih hudičev niti podobnim procesijam.

Zakaj tega ne počnemo? Ker poslušamo besede apostola Pavla: »Nočem pa, da bi vi postali družabniki demonov. Ne morete piti Gospodovega keliha in keliha demonov, ne morete biti deležni Gospodove mize in mize demonov.« (1. Korinčanom 10:20, 21, SSP) (Prispevek)