Možganska kap – vzroki

»MOŽGANI so najobčutljivejši telesni organ,« izjavlja nevrolog dr. Vladimir Hachinski z Univerze Western Ontario v Londonu (Kanada). Tehtajo le dva odstotka telesne teže in vsebujejo več kot deset milijard živčnih celic, ki so v stalni komunikaciji, da nam oblikujejo vsako našo misel, gib in občutek. Možgani so odvisni od kisika in sladkorja, ki jim dajeta energijo, in to dvoje stalno dobivata po zamotanem sistemu arterij.

Če pa kak del možganov ne dobi kisika, četudi le za nekaj sekund, to škodi občutljivim funkcijam nevronov. Če to traja dlje od nekaj minut, pride do poškodbe možganov, ker možganske celice začnejo odmirati skupaj s funkcijami, ki jih nadzorujejo. To stanje se imenuje ishemija, pomanjkanje kisika, ki največkrat nastane zaradi zamašitve arterije. Nato pride do poškodbe možganskega tkiva, ko se zaradi pomanjkanja kisika sproži smrten niz kemičnih reakcij. Posledica je možganska kap. Kap nastopi tudi ob raztrganju krvne žile in krvavitve v možgane, ki onemogoči poti. To pretrga kemične in električne tokove v mišice in poškoduje možgansko tkivo.

Njene posledice

Vsaka možganska kap je drugačna, posameznike lahko prizadene na skoraj neomejeno število načinov. Sicer nihče ne utrpi vseh mogočih posledic kapi, se pa te utegnejo gibati od blagih in komaj opaznih do hudih in boleče očitnih. Katere telesne funkcije so prizadete, je odvisno od tega, kje v možganih kap nastopi.

Običajna prizadetost je šibkost oziroma ohromelost rok in nog; navadno le po eni strani telesa, in sicer po tisti, ki je nasprotna strani možganov, kjer nastopi kap. Torej poškodba v desni polovici možganov povzroči ohromelost po levi strani telesa, poškodba v levi pa ohromelost po desni. Nekaterim uspe znova uporabljati roke in noge, a se jim pri tem mišice tako tresejo, da se zdi, kot da jim gredo udi vsak v svojo smer. Prizadeti je videti kakor novi drsalec, ki se trudi ohraniti ravnotežje. Dr. David Levine z newyorškega Univerzitetnega medicinskega centra pravi: »Izgubili so občutek, ki jim pove, ali se oziroma kam se njihov ud premika.«

Več kot 15 odstotkov preživelih doživlja napade, ki nastopajo kot pojavi nenadzorovanih gibov in navadno tudi kot obdobja nezavesti. Običajne so tudi bolečine in spremembe zaznavanja. Neki preživeli, ki ima stalno odrevenele roke in stopala, pravi: »Včasih ponoči, ko se kaj dotakne mojih nog, se zbudim, ker se mi zdi, kakor da dobivam elektrošoke.«

Posledice možganske kapi so lahko tudi dvojni vid in težave s požiranjem. Če sta poškodovana senzorična centra za usta in grlo, lahko pride še do dodatnih težav, na primer slinjenja. Prizadet je lahko kateri koli od petih čutil, in tako nastopijo motnje vida, sluha, vonja, okusa ali tipa.

Težave pri sporazumevanju

Zamišljajte si, da vam po slabo osvetljeni ulici sledita dva velika neznanca. Ozrete se nazaj in vidite, da sta se pognala za vami. Hočete zakričati na pomoč, pa nič ne spravite iz sebe! Ali si lahko predstavljate, kako bi vam bilo takrat pri srcu? No, tako se počuti mnogo žrtev kapi, ko nenadoma izgubijo govor.

Nezmožnost pogovarjati se o mislih, občutkih, upih in strahovih – biti tako rekoč izoliran od prijateljev in družine – je ena najhujših posledic kapi. Neki preživeli je to opisal takole: »Vsakič, ko sem hotel kaj povedati, ni iz mene prišlo nič. Prisiljen sem bil molčati, nisem mogel slediti niti ustnim, niti pisnim navodilom. Besede ljudi okrog mene so mi zvenele [. . .] kakor neki tuj jezik. Nisem jih razumel, niti mogel govoriti njihovega jezika.«

Charles pa je razumel vse, kar so mu rekli. A glede tega, kako je bilo, ko je hotel odgovoriti, piše: »Oblikoval sem besede, ki sem jih hotel izreči, toda ven so prišle zmedene in popačene. Takrat sem se počutil, kakor bi bil ujet znotraj sebe.« Arthur Josephs v svoji knjigi Stroke: An Owner’s Manual pojasnjuje: »Medtem ko govorimo, je nadzorovanih in koordiniranih več kot sto različnih mišic in vsako od teh nadzoruje povprečno nad sto motoričnih enot. [. . .] Za vsako sekundo govora [je] treba osupljivih 140.000 nevromišičnih dogajanj. Ali je potem kaj čudnega, da je lahko posledica poškodbe v predelu možganov, ki nadzorujejo te mišice, popačen govor?«

Možganska kap povzroči mnogo begajočih pojavov v govoru. Tako kdo morda ne more govoriti, lahko pa poje. Kak drug morda besede izreka kar na lepem, ne pa ko želi; ali pa govori neprestano. Drugi kar naprej ponavljajo določene besede oziroma besedne zveze ali pa nepravilno uporabljajo besede, rečejo denimo da, ko mislijo reči ne in obratno. Nekateri poznajo besede, ki jih hočejo izreči, vendar pa možgani ne morejo pripraviti ust, ustnic in jezika k izgovoru. Ali pa nerazločno govorijo zaradi mišične oslabelosti. Nekateri utegnejo prekinjati svoje besede z eksplozivnimi izbruhi.

Posledice možganske kapi so lahko tudi poškodbe v tistem delu možganov, ki nadzoruje čustveno obarvanost govora. Posledica je lahko enolično zveneč govor. Ali pa prizadeti težko razbere čustveno obarvanost govora drugih. Zaradi takšnih in prej opisanih ovir pri sporazumevanju lahko med družinskimi člani, denimo med možem in ženo, nastane pregrada. Gregor pojasnjuje: »Ker možganska kap prizadene izraz obraza in kretnje, pravzaprav celo osebnost, se nenadoma drug z drugim nisva več tako razumela kakor prej. Zdelo se mi je, kot da imam povsem drugo ženo, nekoga, ki ga moram čisto na novo spoznati.«

Čustvene in osebnostne spremembe

Neprimerna nihanja razpoloženja, izbruhi joka ali smeha, huda jeza, nenavadno sumničenje in močna žalost je samo nekaj begajočih čustvenih in osebnostnih motenj, s katerimi se morajo morda spoprijemati prizadeti in njihovi družinski člani.

Gilbert, tudi žrtev možganske kapi, pripoveduje: »Včasih me prevzamejo občutki, smejim se ali pa jokam tudi zaradi najmanjše stvari. Ko se smejim, me kdaj pa kdaj kdo vpraša: ,Zakaj se smejiš?‘ in jaz mu res ne vem povedati, zakaj.« Poleg tega ima tudi težave z ravnotežjem in oslabelim udom, zato pravi: »Počutim se, kakor da sem v kakšnem drugem telesu, kakor nekdo drug, ne pa isti človek kot pred kapjo.«

Le malo ljudi, če sploh kdo, z okvarami, ki jim spremenijo razum in telo, ubeži čustvenim motnjam. Hirojuki, ki ima zaradi kapi govorne motnje in je delno ohromljen, pravi: »Tudi čez nekaj časa, mi ni in ni šlo na boljše. Ko sem uvidel, da svojega dela ne bom mogel nadaljevati tako kakor prej, se me je polastil obup. Krivdo sem začel valiti na stvari in ljudi, bilo mi je, kakor da so mi občutki eksplodirali. Nisem ravnal kot mož.«

Strah in tesnoba sta pri ljudeh, ki preživijo možgansko kap, nekaj običajnega. Irena pravi: »Ko v glavi začutim pritisk, ki bi bil lahko opozorilo pred kapjo, se počutim negotovo. Če si dovolim razmišljati negativno, me postane zelo strah.« Ron pojasnjuje, s kakšno tesnobo se ubada: »Včasih je skoraj nemogoče priti do pravega sklepa. Če moram naenkrat razmisliti o dveh ali treh majhnih problemih, me to spravi s tira. Tako hitro pozabljam, da se včasih ne morem spomniti, kaj sem sklenil pred nekaj minutami. Zato delam nekatere hude napake in spravljam v zadrego sebe in druge. Kako bo z mano čez nekaj let? Ali se bom lahko inteligentno pogovarjal, bom lahko vozil avto? Ali bom ženi postal breme?«

Žrtve so tudi družinski člani

Vidimo lahko, da ljudje, ki preživijo možgansko kap, niso edini, ki se morajo spoprijemati z njenimi hudimi posledicami. To doleti tudi njihove družine. V nekaterih primerih se morajo spoprijemati s hudim šokom, ko vidijo, kako nekdaj sposoben človek, ki je lahko govoril, nenadoma pred njihovimi očmi pade v tako stanje, v stanje odvisnega otroka. Ko morajo družinski člani prevzeti neobičajne vloge, se odnosi lahko skrhajo.

Helena o tragičnih posledicah pripoveduje takole: »Mož je izgubil spomin o skoraj vsem pomembnem. Kar naenkrat smo se morali posloviti od podjetja, ki ga je vodil, od hiše in druge lastnine. Najbolj me je prizadelo, ker se z možem nisem več mogla neovirano pogovarjati ali ga vprašati za nasvet. Ker zameša, kdaj je noč in kdaj dan, pogosto odstrani zaščitne plenice, ki jih potrebuje čez noč. Čeprav smo vedeli, da bo sčasoma prišel v tako stanje, nam je to še vseeno težko sprejeti. Naše razmere so se povsem spremenile, sedaj sva midve s hčerjo moževi varuhinji.«

»Skrbeti za bolnika, ki je preživel možgansko kap, lahko včasih presega vaše moči, pa naj ga imate še tako radi,« piše Elaine Fantle Shimberg v knjigi Strokes: What Families Should Know. »Pritisk in odgovornost se ne zmanjšata.« Včasih lahko nekateri družinski člani zaradi obsežne nege, ki jo dajejo bolniku, občutijo posledice na svojem zdravju, občutenju in duhovnosti. Marija pojasnjuje, kako zelo ji je mamina kap vplivala na življenje: »Vsak dan jo obiščem in jo skušam duhovno okrepiti, bereva in moliva skupaj, nato pa jo obsipavam z ljubeznijo, objemi in poljubi. Ko pridem domov, sem čustveno izčrpana – včasih tako zelo, da bruham.«

Za nekatere negovalce je najtežje spoprijemati se s spremembo vedenja prizadetega. Nevropsiholog dr. Ronald Calvanio je za Prebudite se! povedal: »Ko imate bolezen, ki prizadene funkcije možganske skorje, torej to, kako človek misli, živi, kako se čustveno odziva, imamo opravka s samim bistvom nekoga, zato v nekaterih pogledih psihološke okvare prav dramatično spremenijo svet družine.« Jošiko pravi: »Videti je, kot da se je mož po bolezni povsem spremenil, vzkipi tudi zaradi najmanjše stvari. Takrat mi je res hudo.«

Pogosto drugi zunaj družine ne opazijo osebnostnih sprememb. Zato se nekateri negovalci počutijo izolirane in sami nosijo bremena. Midori pojasnjuje: »Mož ima zaradi večih kapi mentalne in čustvene okvare. Čeprav zelo potrebuje spodbudo, o tem ne bo z nikomer govoril in trpi sam zase. Tako se moram jaz ukvarjati z njegovimi občutki. Ko vsak dan gledam moževo spremenljivo razpoloženje, me to dela nemirno, včasih me je tudi strah.«

Kako se mnogi preživeli in njihove družine spoprijemajo s spremembami, ki jih je v njihovo življenje vnesla možganska kap? Kako lahko vsakdo od nas pomaga ljudem, ki se ubadajo s hromečimi posledicami kapi? To bo pojasnjeno v naslednjem članku.

[Okvir/slika na strani 7]

Opozorilni znaki

• Nenadna šibkost, odrevenelost ali ohromelost obraza, rok ali nog, še zlasti po eni strani telesa

• Nenaden moten vid, še zlasti na eno oko; pojav dvojnega vida

• Težko izgovarjanje oziroma razumevanje tudi najpreprostejših stavkov

• Omotica, izguba ravnotežja ali koordinacije, še zlasti skupaj z drugimi simptomi

Manj običajni simptomi

• Nenaden, nerazložljiv in hud glavobol, pogosto opisan kot »najhujši glavobol doslej«

• Nenadna slabost in vročina, od virusnega obolenja drugačna zaradi hitrega nastopa (v minutah ali urah, ne v nekaj dneh)

• Krajša izguba zavesti ali obdobja slabšega zavedanja (omedlevica, zmedenost, krči, koma)

Ne spreglejte simptomov

Dr. David Levine spodbuja, da naj bolnik, ko se pojavijo simptomi, »kakor hitro je mogoče, odide v bolnišnico na oddelek za nujno pomoč. Dokazano je, da je takrat, kadar se zdravljenje začne v prvih nekaj urah po možganski kapi, škodo mogoče zmanjšati.«

Včasih se utegnejo simptomi pojaviti za zelo kratek čas in nato izginiti. Taki pojavi se imenujejo TIA oziroma tranzitorne ishemične atake. Ne spreglejte jih, saj lahko kažejo na resno nevarnost za možgansko kap in ta jim tudi lahko sledi. Zdravnik lahko zdravi vzroke in pomaga zmanjšati tveganje za kap v prihodnosti.

Prirejeno po napotkih National Stroke Association, Englewood, Colorado, U.S.A.