Biblijsko gledišče

Kako se lahko bojite Boga ljubezni?

»BLAGOR MU, KDOR SE BOJI GOSPODA.« (Psalm 112:⁠1)

ČE JE ‚Bog ljubezen‘, kakor ga opisuje Biblija, zakaj bi se ga morali bati? (1. Janezov 4:16) Ljudem sta ljubezen in strah na splošno nezdružljiva. Kakšno vlogo naj bi torej imel strah v našem odnosu z Bogom? Zakaj naj bi se bali Boga ljubezni? Če pobliže pogledamo, kako besedo »strah« uporablja Biblija, bomo to bolje razumeli.

V večini jezikov ima lahko ena beseda več pomenskih odtenkov, odvisno od sobesedila. V nekaterih jezikih lahko denimo kdo reče: »Ljubim sladoled« pa tudi: »Ljubim svoje otroke.« Izražena ljubezen se lahko zelo razlikuje glede na globino in vrsto. Podobno Biblija govori tudi o različnih vrstah strahu. Kadar to besedo uporablja v zvezi s čaščenjem Boga, se ne nanaša na grozo, trepet ali občutek, da nam preti kaznovanje. Strah pred Bogom pa je po drugi strani izražanje zdravih občutkov: strahospoštovanja, spoštovanja in velikega cenjenja. Ta plemenita čustva so združena z ljubeznijo do Boga in s privlačnostjo k njemu, ne pa z občutkom bežanja ali skrivanja pred njim.

Bogaboječnost preganja bolesten, trepetajoč strah. Glede tistega, ki se boji Boga, je psalmist napisal: »Hudega glasu se ne zboji, utrjeno je srce njegovo, upajoč v GOSPODA.« (Psalm 112:7) Nobena grožnja zlobnega človeka ali samega Satana ne more premagati velikega cenjenja in spoštovanja Jehova. (Lukež 12:4, 5) Ne bi pa nas smelo biti strah niti pristopiti k Bogu v molitvi. S tem v zvezi bolj velja: »Ljubezen izganja strah.« (1. Janezov 4:⁠18)

Nebesa in Božja veličina

Staroveški kralj David je bil bogaboječ človek. S strahospoštovanjem je preudarjal lepoto in zapletenost stvarstva. Vzkliknil je: »Hvalim te, da sem storjen na strašen, čudovit način; čudovita so dela tvoja, predobro to pozna duša moja.« (Psalm 139:14) Ko je ponoči zrl v nebo, je vzkliknil: »Nebesa oznanjajo slavo Boga.« (Psalm 19:1) Ali si predstavljate, da je bil David ob tem doživetju preplašen? Prav nasprotno, to ga je ganilo, da je Jehovu pel hvalnice.

Danes vemo o nebu še več in zato lahko še bolj občutimo strahospoštovanje. Zadnje čase so astronomi s Hubblovim teleskopom preiskali nebo globlje kot kdor koli doslej. Izbrali so del nebesnega svoda, ki je bil skozi zemeljske teleskope videti prazen, in Hubble usmerili na področje, veliko le za zrno peska v iztegnjeni roki. Pogled je razkril zvezde, ki so se kar gnetle. Pa to niso bile le posamične zvezde, ampak cele galaksije – prostrani sistemi milijard zvezd, ki jih človek še nikoli doslej ni videl!

Vnetemu opazovalcu ob veličini, skrivnosti in čudežu vesolja vse bolj raste strahospoštovanje. Toda takšna čuda so le odsev Stvarnikove veličastnosti in moči. Biblija Boga Jehova imenuje ‚Oče nebeških luči‘ in nam pove, da »prešteva zvezd število, kliče jih, kolikor jih je, po imenih«. (Jakob 1:17, NW; Psalm 147:⁠4)

Brezmejnost vesolja je videti tudi po tem, koliko časa preteče med dogodki na nebu. Svetloba iz galaksij, ki so jo fotografirali s Hubblovim teleskopom, je skozi vesolje potovala milijarde let! Ali ne bi morali zaradi svoje nedavnosti in majhnosti v primerjavi s trajnostjo nebes občutiti strahospoštovanje in veliko spoštovanje Tistega, ki je naredil te zvezde? (Izaija 40:22, 26) To, da se zavedamo, da se Bog, ki je vse to ustvaril, tudi ‚spominja človeka in skrbi zanj‘, poglablja naše cenjenje Stvarnika ter v nas rojeva željo, da ga spoznamo in mu ugajamo. (Psalm 8:4, 5, Ekumenska izdaja, v NW 3, 4) Takšnemu vzvišenemu spoštovanju in cenjenju Biblija pravi bogaboječnost.

Bog, ki odpušča

Vsi smo nepopolni. Četudi skušamo delati, kar je prav, nenamerno grešimo. Ali bi nas moralo biti ob čem takšnem strah, da nas Bog ne bo več odobraval? Psalmist je napisal: »Ako boš gledal na krivice, Jehova, Gospod, kdo more obstati? Toda pri tebi je [resnično, NW] odpuščenje, da te časté s [. . .] strahom.« (Psalm 130:3, 4) Tolikšna prijaznost in odpustljivost ‚Velikega Narejevalca‘ nas v pobožnem čaščenju navdajata z globokim spoštovanjem in cenjenjem. (Izaija 54:5–8, NW)

Bogaboječnost nas spodbuja k temu, da delamo dobro, pa tudi da se ogibamo delati tisto, kar Bog pravi, da je slabo. Naš odnos z nebeškim Očetom lahko primerjamo z odnosom med dobrim človeškim očetom in njegovim otrokom. Včasih otroci morda ne pomnijo, zakaj jim oče prepoveduje igrati se na cesti. Vendar pa jih ob tem, ko bi se že zagnali za žogo na prometni pas, zadrži misel na očetovo prepoved – morda celo reši pred smrtjo. Podobno lahko tudi odrasle strah pred Jehovom obvaruje tega, da bi zagrešili kaj, kar bi lahko uničilo njihovo življenje in življenje drugih. (Pregovori 14:⁠27)

Strah pred Božjo sodbo

Po drugi strani pa ima lahko tisti, ki ga vest ne obvaruje pred tem, da ne bi ugajal Bogu, upravičeno drugačen strah. Prav kakor lahko človeške vlade kaznujejo kriminalce, tako ima Bog pravico ukrepati proti namernim neskesanim prestopnikom. Nekateri so se zato, ker je Bog začasno dopustil hudo, zakrknili na poti napačnega. Toda Biblija jasno pokaže, da bodo kmalu nekega dne vsi zli odstranjeni z zemlje. (Psalm 37:9, 10; Propovednik 8:11; 1. Timoteju 5:24) Neskesane hudobneže je torej lahko upravičeno strah pred Božjim kaznovanjem. Kljub temu pa ta strah ni tisti strah, ki ga priporoča Biblija.

Biblija namreč povezuje strah pred Jehovom s čudovitimi stvarmi v življenju – s petjem, radostjo, zaupanjem, modrostjo, večnostjo, upanjem, blaginjo, nado in mirom, če jih naštejemo le nekaj.a Če bomo še naprej hodili v Jehovovem strahu, bomo takšne blagoslove uživali večno. (5. Mojzesova 10:12–14)

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 26]

Z dovoljenjem: Anglo-Australian Observatory. Fotografiral David Malin.