Zakaj so otroci dobri vojaki

ALI SI UBIJAL? »Ne.«

ALI SI IMEL PUŠKO? »Da.«

ALI SI Z NJO V KOGA NAMERIL? »Da.«

ALI SI Z NJO USTRELIL? »Da.«

KAJ SE JE ZGODILO? »Padli so na tla.« (World Press Review, januar 1996)

TA MRAZEČI pogovor med socialnim delavcem in otrokom vojakom v Afriki odkriva zmedo v mladem razumu, ki se trudi sprijazniti s preteklostjo.

V zadnjih letih so v 25 državah v bojih sodelovali otroci mlajši od 16 let. Samo leta 1988 se je v vojnah bojevalo kakih 200.000 otrok. Otroci vojaki so tudi žrtve, saj z njimi odrasli manipulirajo.

Koliko so vredni kot vojaki

V preteklosti, ko so se vojskovali s sulicami in meči, je imel otrok kaj malo možnosti obdržati se v boju proti odraslemu. A sedaj smo v dobi lahkega orožja. Danes je otrok, oborožen z lahko puško (sovjetskim AK-47 ali ameriškim M16) kos odraslemu.

Poleg tega, da je to orožje lahko, z njim tudi ni težko rokovati in ga vzdrževati. AK-47 lahko razstavi in ponovno sestavi že desetletnik. Povrh je teh pušk veliko. Prodanih jih je kakih 55 milijonov. V neki afriški državi stanejo le 6 USD. Tudi M16 je veliko in so poceni.

Otrok pa kot vojakov ne vrednotijo le zaradi tega, ker zmorejo rokovati z lahkimi puškami. Otroci namreč tudi ne zahtevajo plače in redko kdaj pobegnejo. Poleg tega zelo želijo ugoditi starejšim. Njihova želja, da bi jih sprejela katera koli že osvobodilna skupina ali gverilska vojska, ki je postala njihova »družina«, prevlada njihov občutek za dobro in slabo.

Mnogi od njih so tudi neustrašni. Neki vojni opazovalec v zahodni Afriki pojasnjuje: »Ker [otroci] očitno smrti ne razumejo tako kakor starejši vojaki, je manj verjetno, da se bodo v brezupnem položaju vdali.« Neki liberijski deček z vzdevkom kapetan Ubijalski stroj se je hvalil: »Ko so se veliki obrnili in zbežali, smo mi, mali fantje, ostali in se bojevali.«

Ironija pri tem je, da imajo te fante, čeprav so dobri vojaki, za najlaže pogrešljive. V neki vojni na Bližnjem vzhodu so tako četam otrok vojakov ukazovali, naj utirajo pot čez minska polja.

Novačenje in urjenje

Nekateri otroci se vojskam ali uporniškim gibanjem pridružijo zato, ker si želijo pustolovščin. Poleg tega daje vojaška enota takrat, ko grozi nevarnost in je družina v razsulu, občutek varnosti in postane nadomestna družina. Sklad Združenih narodov za otroke pravi: »Otroci, ki odraščajo obkroženi z nasiljem, imajo tak način življenja za nekaj trajnega. Sami, osiroteli, prestrašeni, zdolgočaseni in razočarani se bodo pogosto na koncu odločili za boj.«

Drugi otroci se vojski pridružijo zato, ker se jim zdi, da nimajo boljše možnosti. Včasih, ko je hrane malo in od povsod preži nevarnost, se zdi, da je pridruženje vojski edini način preživetja.

Otroci utegnejo včasih nase gledati kot na bojevnike za socialne pravice, versko prepričanje in kulturno identiteto. V Peruju na primer gredo otroci, ki jih prisilijo, da se pridružijo gverilskim skupinam, skozi dolgo politično indoktrinacijo. Pogosto pa to ni potrebno. Brian Milne, socialni antropolog, ki je preučeval otroke vojake v jugovzhodni Aziji, je dejal: »Otroci nimajo nekih svojih načel oziroma ideologije. Posrka jih pač ta ali ona stran in jih nato uporabi.«

Prisiljeni pridružiti se vojski pa so še drugi otroci. V nekaterih afriških vojnah različne frakcije vpadajo v vasi, da bi ujele otroke. Prisilijo jih, da so priče mučenju in usmrtitvi lastnih družin ali da pri tem sami sodelujejo. Včasih jih prisilijo, da starše ustrelijo oziroma da jim prerežejo vrat. Ko fante enkrat terorizirajo, to nanje vpliva tako, da sami počnejo enako. Ti posurovljeni mladi pogosto delajo takšne krutosti, pred katerimi bi se ustavili celo utrjeni odrasli vojaki.

Vrnitev v normalno življenje

Takim otrokom se je težko prilagoditi življenju brez nasilja. Upravnik otroškega centra v neki zahodnoafriški državi je dejal: »Otroci, s katerimi imamo opraviti, so vsi v neki stopnji travme. Posiljevali so, ubijali in mučili. Večini so dajali alkohol ali mamila, predvsem marihuano, včasih pa tudi heroin. [. . .] Lahko si zamislite, kako strašno vse to vpliva na razum teh otrok, nekaterih starih le osem ali devet let.«

Enako stanje je v sosednji Liberiji, kjer na desettisoče otrok v svojem otroštvu terorizira po podeželju. Najstniškim majorjem in generalom se ni lahko odpovedati položaju in moči, ki jim jo daje AK-47. Neki Somalčan pravi: »Če imate puško, imate življenje. Brez puške ni življenja.«

Otroci vojaki se navadno ne morejo vrniti domov, in sicer zaradi nevarnosti maščevanja oziroma ker jih družina zavrne. Neki otroški svetovalec v Liberiji pravi: »Matere nam rečejo: ,Kar obdržite jih. V svoji hiši nočemo te pošasti.‘ «

Mnogi otroci se sicer prilagodijo mirnemu življenju, a da jim to lahko uspe, morajo biti tisti, ki jih obkrožajo, z njimi zelo ljubeči, razumevajoči in v oporo. Lahko ni niti otrokom niti njihovim družinam. Neki socialni delavec iz Mozambika razlaga: »Življenje, ko lahko vzamete, kar hočete, drugim govorite, kaj naj delajo, primerjajte z življenjem po vrnitvi v vas. Še zlasti če ste stari 17 let in ne znate brati, niti nimate drugih veščin. Pahnjeni ste v življenje dolgčasa. Res je zelo težko, če se morate vrniti in vam sedaj drugi ljudje govorijo, kaj naj delate, in začeti zopet pri prvem razredu.«

[Okvir/slika na strani 5]

Trinajstletni Anwar živi v Afganistanu. Veteran iz šestih bojev, je prvič ubijal v sedmem. Iz neposredne bližine je ustrelil dva vojaka, nato pa ju še nekajkrat sunil s puškinim kopitom, da bi bila zagotovo mrtva. Ko so ga vprašali, kako se je zaradi tega počutil, je bilo videti, da ga je vprašanje zmedlo. »Vesel sem bil, ker sem ju ubil,« je odgovoril.

V istem boju so Anwarovi sobojevniki ujeli štiri sovražnikove vojake, jih nato zvezali, jim zavezali oči in ustrelili. Kako se je Anwar počutil ob tem? Mladi bojevnik je dvignil obrv ter odgovoril počasi in premišljeno, kakor bi govoril bedaku: »Vesel sem bil.«

[Okvir/slika na strani 6]

Neki zapornik v zahodni Afriki, ki naj bi ga kmalu izpustili, je imel roki vklenjeni v lisice, vojaški poveljnik pa je izgubil ključe. Problem je rešil tako, da je dečku vojaku ukazal, naj zaporniku odseka roki. »V sanjah še vedno slišim krike tistega človeka,« pravi deček. »Vsakič, ko pomislim nanj, mi je žal, da sem storil tisto.«