Kako vojne uničujejo otroke
BILO je leta 1995 in v Sierra Leone se je odvijal boj, samo eden mnogih v tamkajšnji državljanski vojni. Ko so puške utihnile, je štiriletna Tenneh, ki je zaradi vojne že ostala brez staršev, ranjena obležala. V glavi, za desnim očesom ji je obtičala krogla. Bila je v nevarnosti, da zaradi krogle dobi kakšno infekcijo, ki bi se razširila v možgane in jo ubila.
Nekemu britanskemu zakonskemu paru je šestnajst mesecev za tem uspelo Tenneh z letalom prepeljati v Anglijo na operacijo. Kirurška ekipa je odstranila kroglo in ljudje so bili veseli, da je operacija uspela in da so rešili mlado življenje. Vendar pa je veselje hromilo vedenje, da Tenneh ostaja sirota, ki sploh ne bi smela biti ustreljena.
Orožje, lakota in bolezen
Tenneh je sicer zadela zablodela krogla, a vse več otrok ni žrtev samo po nesrečnem naključju, temveč so tarče. Ko izbruhnejo etnični boji, ni dovolj pobiti le odraslih, saj na otroke gledajo kot na bodoče sovražnike. V Ruandi je neki politični poročevalec v radijski oddaji leta 1994 rekel: »Da bi lahko pobili velike podgane, morate pobiti majhne.«
Večina otrok, ki umrejo v vojnah, pa ni žrtev bomb ali krogel, temveč stradanja in bolezni. V afriških vojnah denimo pomanjkanje hrane in zdravstvenih služb ubije okrog 20-krat več ljudi kakor samo bojevanje. Kruta vojna taktika sodobnih dni je onemogočiti dostop do osnovnih življenjskih potrebščin. Vojske velika področja zemlje, na katerih sicer pridelujejo hrano, sejejo z minami, uničujejo zaloge žit in vodne sisteme, si prilaščajo humanitarno pomoč. Uničujejo tudi zdravstvene centre in s tem razganjajo zdravstveno osebje.
Takšna taktika najbolj prizadene otroke. Tako je na primer med letoma 1980 in 1988 v Angoli zaradi vojne umrlo 330.000 otrok, v Mozambiku pa 490.000.
Brez doma, brez družine
V vojnah otroci postanejo sirote, ker jim pobijejo starše. Vojna pa jih osiroti tudi drugače, in sicer s tem, da družino loči. Po svetu je zaradi nevarnosti pred nasiljem od svojih domov zbežalo kar 53 milijonov ljudi. Torej kar vsak 115. človek na zemlji! Približno polovica od teh so otroci. Zaradi panike pri begu, so otroci pogosto ločeni od staršev.
Zaradi bojev v Ruandi je bilo do konca leta 1994 od staršev ločenih 114.000 otrok. Po neki raziskavi, ki so jo opravili leta 1995, je podobno tudi z vsakim petim otrokom v Angoli. Za mnoge otroke, še zlasti tiste zelo majhne, je travma, da niso s starši, zanje hujša od same vojne zmede.
Ubiti zaradi min
Po svetu se gre stotisoče otrok ven igrat, past živali, nabirat drva, sadit rastline, pa jih raznesejo mine. Kopenske mine vsak mesec ubijejo 800 ljudi. V 64 državah je vsega skupaj po tleh posejanih okrog 110 milijonov min. Samo v Kambodži jih je kakih sedem milijonov, dve na vsakega otroka.
V več kot 40 državah izdelujejo 340 vrst min raznolikih oblik in barv. Nekatere so videti kakor kamni, druge kakor ananasi, tretje kakor zeleni metuljčki, ki nežno plavajo iz helikopterjev na tla, ne da bi eksplodirale. Iz poročil je razvidno, da nekatere mine, izdelane v obliki igrač, polagajo v bližino šol in igrišč, kjer lahko nanje naletijo ženske in otroci.
Izdelava ene kopenske mine stane le okrog 3 USD, da jo najdejo in iz tal odstranijo pa od 300 do 1000 USD. Leta 1993 so odstranili približno 100.000 kopenskih min, položili pa 2 milijona novih. Vse so potrpežljive ubijalke, ki nikoli ne spijo, ne delajo razlik med vojakom in otrokom, ne upoštevajo mirovnih pogodb in so aktivne do 50 let.
Maja 1996, po dveh letih pogovorov v Ženevi v Švici, mednarodna pogajanja o tem, da bi kopenske mine povsod po svetu prepovedali, niso bila uspešna. Nekatere vrste min so sicer prepovedali oziroma omejili njihovo uporabo, a popolne prepovedi kopenskih min ne bodo ponovno obravnavali vse do naslednje konference, na kateri bodo ocenili stanje in ki jo načrtujejo za leto 2001. Do takrat po bodo kopenske mine ubile nadaljnjih 50.000 ljudi, pohabile pa kakšnih 80.000. Mnogi od teh bodo otroci.
Mučenje in posiljevanje
V nedavnih vojnah so otroke mučili, da bi s tem kaznovali njihove starše ali pa da bi od njih dobili podatke o starših. Včasih, v divjaškem svetu bojevanja, pa za mučenje otrok ni potrebno nobenega razloga in jih mučijo zgolj za zabavo.
Spolno nasilje, tudi posilstvo, je za vojne običajno. V bojih na Balkanu je vojaška taktika zajemala to, da so posiljevali najstniška dekleta in jih nato prisilili, da so donosila sovražnikovega otroka. Podobno so v Ruandi vojaki s posiljevanjem hoteli uničiti družinske vezi. Pri nekaterih vpadih so skoraj vsako dekle, ki je tak vojaški napad preživelo, posilili. Mnoga dekleta, ki so zanosila, so njihove družine in skupnost zavrnile. Nekatera dekleta so svoje otroke zavrgla, druga so se ubila.
Čustvena stiska
Otroci v vojni pogosto doživljajo hujše stvari, kot so najslabše nočne more mnogih odraslih. Neka raziskava, v katero so zajeli 1505 otrok iz Sarajeva, kaže, da so skoraj vsi doživeli topniško obstreljevanje. Na več kot polovico od njih so streljali in dve tretjini med njimi jih je bilo v položaju, ko so mislili, da jih bodo ubili.
Neka druga raziskava pa je odkrila, da je bilo kar 95 odstotkov od 3000 v raziskavo zajetih ruandskih otrok med genocidom priča nasilja in ubijanja ter da jih je skoraj 80 odstotkov izgubilo kakšnega družinskega člana. Skoraj tretjina jih je bila priča posilstvu oziroma spolnemu napadu, več kot ena tretjina pa jih je videla druge otroke, kako so ubijali in pretepali. Takšna doživetja uničujejo mlad razum in srce. Poročilo o otrocih iz nekdanje Jugoslavije, ki doživljajo travmo, pravi: »Spomini na dogodke ostajajo z njimi . . ., zato jih ponoči tlačijo hude more, podnevi pa se jim vsiljujejo spomini strašnih dogodkov, strahu, nevarnosti in zagrenjenosti.« Po genocidu v Ruandi je psiholog z Državnega centra za okrevanje po travmi poročal: »Simptomi, ki se pojavljajo pri otrocih, so nočne more, težave s koncentracijo, depresija in občutek brezupa glede prihodnosti.«
Kako se otrokom lahko pomaga?
Mnogi raziskovalci menijo, da travma ne izgine, če otroci svoje občutke in spomine potlačijo. Zdravljenje se pogosto začne takrat, ko se otrok s hudimi spomini spoprime tako, da o njih spregovori sočutnemu odraslemu, ki ve, kaj se je zgodilo. »Pol boja pri resno prizadetih otrocih je dobljenega s tem, da se odprejo in o tem prosto govorijo,« pravi neki socialni delavec iz zahodne Afrike.
Drugo zelo pomembno pri zdravljenju čustvenih bolečin je trdna enotnost in podpora družine ter skupnosti. Tako kot vsi otroci tudi vojne žrtve potrebujejo ljubezen, razumevanje in to, da se drugi znajo vživeti v njihove občutke. Pa res obstaja kak tak razlog, na podlagi katerega lahko verjamemo, da bodo v prihodnosti vsi otroci lahko lepo živeli?
[Okvir/slika na strani 8]
Videti je bilo kakor žoga
V Laosu je šla neka deklica s svojim bratcem past bivola. V jarku je zagledala nekaj, kar je bilo videti kakor žoga. Tisto je pobrala in vrgla bratcu. Padlo je na tla in eksplodiralo. Bratec je bil takoj mrtev.
[Okvir/slika na strani 9]
Le ena izmed tisočih
Na področju bojev v Angoli je živela dvanajstletna sirota Marija. Posilili so jo in zanosila je. Ko so se boji okrepili, je Marija zbežala. Prehodila je 300 kilometrov do varnega področja, kjer je šla v center za begunske otroke. Ker je bila še tako mlada, je predčasno dobila porodne popadke in imela zelo težaven prezgodnji porod. Otrok je živel le dva tedna. Teden dni za tem je umrla tudi ona. Marija je le ena izmed mnogih tisočev otrok, mučenih in posiljenih v nedavnih vojnah.
[Okvir na strani 9]
Uničena razum in srce
Kako na otroke nasilje pogosto vpliva, dobro kaže primer osemletne Šabane iz Indije. Pred njenimi očmi ji je neka drhal do smrti pretepla očeta, mater pa obglavila. Razum in srce sta ji otopela, zanikata grozo in izgubo. »Svojih staršev ne pogrešam,« pravi z enoličnim glasom, ki ne izraža nobenih čustev. »Ne mislim nanje.«