Ko je otroštvo nočna mora
Od dopisnika Prebudite se! iz Španije
Danes, v povsem navadnem dnevu 1990-ih, se bo 200 tisoč otrok borilo v gverilskih vojnah, 100 milijonov šoloobveznih otrok ne bo obiskalo šole, 150 milijonov jih bo odšlo spat lačnih, 30 milijonov jih bo spalo na ulicah in 40 tisoč jih bo umrlo.
ČE SE vam zgornje številke zdijo zastrašujoče, se obrazom za temi številkami trga srce. Spodaj so kratke zgodbe petih otrok, katerih obupen položaj nam pomaga razumeti pomen te krute statistike.
Otrok vojak. Mohamed je star komaj trinajst let, vendar je že dolgo vojak v severozahodni Aziji, veteran sedmih bitk. Preden se je šel borit — pri desetih letih — je čuval koze. Sedaj Mohamed rokuje z lahko avtomatsko puško AK-47, ki pa jo ne okleva uporabiti. V enem od spopadov je od blizu ubil dva sovražnikova vojaka. Ko so ga vprašali, kako se je počutil, ko je ubijal, je odvrnil: »Bil sem srečen, ker sem ju ubil.« Otroci so boljši vojaki, razlaga njegov častnik, »ker se ne bojijo.«
Otrok delavec. Štiriletni Woodcaby živi na enem od Karibskih otokov v hiši, zgrajeni iz žlindrastih kock. Vstaja ob šestih zjutraj, da bi opravil svoja dnevna gospodinjska dela: kuhanje, prinašanje vode in čiščenje gospodarjeve hiše. Za to ne dobi nikakršnega plačila in verjetno ne bo nikoli šel v šolo. Woodcaby pravi, da pogreša starše, vendar ne ve, kje so. Njegov dan se konča ob pol desetih zvečer in če bo imel srečo, ne bo šel spat lačen.
Lačen otrok. V afriški vasi Comosawha enajstletna deklica preživi vsak utrudljiv dan tako, da odstranjuje plevel. Gomolji čebulnic — pravzaprav je to vse, kar lahko zraste v izsušeni zemlji — ohranjajo njo in njeno družino pri življenju. Gomolje prevrejo ali zmečkajo in jih nato scvrejo. Smrtonosen splet suše in državljanske vojne je vaščane pripeljal na rob stradanja.
Otrok ulice. Edison je samo eden od tisočev otrok z ulice v velikem južnoameriškem mestu. S čiščenjem čevljev zasluži nekaj denarja. Skupaj z drugimi otroki spi na pločniku blizu avtobusne postaje, kjer se v hladnih nočeh stiskajo drug k drugemu. Včasih se zaplete v manjše tatvine, da bi si povečal zaslužek od čiščenja čevljev. Dvakrat ga je pretepla policija, v zaporu pa je preživel tri mesece. Edison vztrajno zatrjuje, da je sedaj že »skoraj« prenehal z jemanjem mamil in z vdihavanjem hlapov lepil. Sanja o tem, da bi postal mehanik oziroma da bi se izučil kakšnega poklica.
Smrt otroka. Na gori Dugen na Srednjem Vzhodu je hladno, mokro jutro. Dojenčka, zavitega v pogrebno tkanino, polagajo v plitek grob. Otrok je umrl zaradi diareje, kar je običajen vzrok za smrt dojenčkov. Mama je begunka, katere mleko se je, med utrudljivim begom na varno, posušilo. V obupu je hranila otroka s sladkorjem in vodo, toda, ker je bila voda okužena, je otrok umrl. Ta otrok, tako kakor 25.000 drugih otrok, ki so bili tega istega dne pokopani, ni nikoli doživel svojega prvega rojstnega dne.
Na tisoče takšnih tragičnih poročil kaže, kakšno je življenje za mnoge otroke po svetu. Otroštvo, čas učenja in dozorevanja v zavetju ljubeče družine, je za te otroke postalo nočna mora, iz katere se mnogi ne bodo nikoli zbudili.
Peter Adamson, urednik poročila The State of the World’s Children je leta 1990 objavil: »Smrt in trpljenje v takšnem obsegu preprosto nista več potrebna; torej nič več nista sprejemljiva. Moralnost mora stopati skupaj z zmožnostjo.«
[Navedba vira slike na strani 3]
Photo: Godo-Foto