Kokosov otok njegove – zgodbe o zakopanih zakladih

Od dopisnika Prebudite se! iz Kostarike

KAKIH 480 kilometrov stran od jugozahodne kostariške obale leži otok, ki je znan po zgodbah o zakopanem zakladu. Nekateri verjamejo, da je Robert Louis Stevenson napisal svojo znano knjigo Otok zakladov prav po zgodbah o tukaj zakopanem piratskem zakladu.

Kartografi in pomorščaki so ta otok vse od njegovega odkritja v 16. stoletju različno poimenovali. Med špansko govorečimi domačini je danes znan kot Isla del Coco (Otok kokosovih orehov). Slovensko ime zanj je Kokosov otok.

Med Kostariko in galapaškimi otoki je podmorski masiv, Kokosov greben. Dejaven ognjenik na tem grebenu ustvarja svoj edini otok. Neraven drobec kopnega je edini velik otok v vzhodnem tropskem Tihem oceanu, ki dobi dovolj padavin, da lahko na njem uspeva tropski deževni gozd. Vsako leto pade na otok okrog 7000 milimetrov dežja!

Angleški pesnik Coleridge iz 18. stoletja je opisal mučno stanje staroveškega pomorščaka, ki je imel ‚vodo, vodo vsepovsod – ne ene pitne kaplje‘. Vendar pa so bile v 17. in 18. stoletju sladke vode Kokosovega otoka kakor oceanska oaza mornarjem, ki so ga uspeli najti.

Legenda o zakopanem zakladu

V obdobju, ko so mednarodni stiki in blagovni promet potekali po oceanskih poteh, je bil oborožen rop na odprtem morju oziroma piratstvo prava nevarnost za družbo. Pirati pa so grozili tudi drug drugemu.

Po ropu obalnega mesteca ali ladje si je posadka nakradeno premoženje medsebojno razdelila. Vsak pirat se je torej znašel v zagati, kako zdaj svoj delež nepošteno pridobljenega zaslužka zavarovati pred tem, da bi mu ga ukradli sobojevniki. Ena od možnosti je bila tudi ta, da zaklad zakoplje na skrivno mesto, z upanjem, da ga bo lahko vzel kasneje. Zemljevid skritega zaklada je zaradi skrivnostnih napotil razumel le tisti, ki ga je izdelal, bil pa je ključ do tega zaklada.

Ena od legend Kokosovega otoka pravi, da je bila neka piratska druščina ob uspešnih napadih na ladje in mesta ob tihomorski obali Srednje Amerike prenatrpana z zlatom in dragulji. Ker je bilo na otoku obilo sladke vode in mesa na pretek (prašiče so pripeljali na otok ob koncu 18. stoletja), je kapitan ladje načrtoval, da bi bil Kokosov otok oporišče njegovih akcij.

Po eni od različic te zgodbe so si cel dan delili nagrabljeno. Zlato so odmerjali z lonci. Pirati so se zaradi strahu pred tem, da bi jim bogastvo odnesli pohlepni sobojevniki, odločili, da nekje na otoku zakopljejo svoj delež zaklada. Po vrveh so preplezali pečine, ki so večidel po vsej obali otoka, in izginili v tropski gozd. Nekateri so zaupali svojemu spominu, drugi so se vrnili z zemljevidom, ki so ga lahko razvozlali le sami in bi jih lahko ponovno pripeljal do njihovega zaklada. Pa vendar je bil ves ta izčrpavajoči trud zaman. Legenda nadalje pravi, da so pirati po tem, ko so skrili svoje premoženje, odpluli v galejah, da bi si pridobili še več bogastva. Ko so prispeli do naslednjega pristanišča, je kapitan, boječ se upora in potem ko je osumljene morebitne uporneže poslal na obalo, dvignil sidro. Njegov načrt, da bodo domačini puščence prepoznali za pirate in jih obesili, se je skorajda uresničil. Ni pa predvidel, da bosta njegova najviše postavljena člana posadke sklenila kupčijo z oblastmi, ki so ga želele uloviti. Britanska mornarica je v goreči želji po galeji poslala nadnjo ladjo. Na koncu so kapitana in njegovo posadko ulovili in jih ubili.

Vse prejšnje stoletje so si lovci za zakladom ob tej legendi krepili upanje. Toda kakor kaže naslednje poročilo, bi bili morali dvakrat premisliti, preden so se odpravili kopat na Kokosov otok. Članek iz The New York Timesa, 14. avgust 1892, je opisal prizadevanje kapitana Augusta Gislerja, da bi odkril zaklad zlata, srebra in nakita, vreden 60,000.000 ameriških dolarjev. V lovu za zakladom se je osamil od civilizacije in živel v najbolj neprizanesljivih razmerah tega pustega džungelskega otoka. Zapravil je najmanj 50.000 ameriških dolarjev lastnega denarja in zaklad iskal več kot 19 let. Leta 1908 je zapustil Kokosov otok, obubožal in se duševno zlomil. Kljub vsemu pehanju ni mogel pokazati nikakršnega zaklada.

Dejstvo, da Gisler na otoku ni odkril zaklada, ni vsem vzelo poguma. Na otok so organizirali več kot 500 odprav. Kolikor je znano, nihče ni izkopal legendarnega bogastva.

Naravno bogastvo Kokosovega otoka

Zadnje čase Kokosov otok privablja drugačne vrste lovcev na zaklade. Ekoturiste, pa tudi naravoslovce in druge znanstvenike sta pritegnili otoška flora in favna ter bujno bogastvo morskega življenja v okolnih vodah.

Otok pokriva bogata tropska vegetacija. Prešteli so kakih 450 vrst žuželk in členonožcev, menijo pa, da je na otoku več kot 800 vrst teh živali. Po neravnem področju se prepleta 28 rek, ki se kot veličastni slapovi prelivajo čez mogočne pečine.

Ena od 97 vrst otoških ptic je vilinska čigra. Ima prav zabavno značilnost. Leta namreč tik nad glavami ljudi in videti je, kakor da se ne boji človeških obiskovalcev otoka. Zaradi te očarljive značilnosti je dobila španski vzdevek espíritu santo ali sveti duh, ker spominja na biblijsko pripoved o Jezusovem krstu. (Glej Matevž 3:16.)

V morskih globinah okoli Kokosovega otoka kar mrgoli naravnih zakladov. Med ekoturisti, ki obiskujejo otok, so potapljači, ki občudujejo veliko množino kladvenic. Kladvenice in beli grebenasti morski psi so kar pogosti v teh vodah in videli so jih plavati trumoma, po 40 do 50 v skupini. Na potapljače naredi vtis tudi izredna bistrost vode. Osupli so ob pogledu na barve tropskih rib, ko švigajo, da bi ujele kakšno algo in plankton.

Država Kostarika že tradicionalno zelo ceni biološka bogastva. Na splošno ima 18 odstotkov kopnega področja zavarovanega z narodnim parkom in rezervatom. Leta 1978 je bil Kokosov otok razglašen za del tega sklopa parkov, v katerem je sedaj v državi na splošno 56 zaščitenih področij. Leta 1991 so zaščiteno področje razširili, tako da k njemu spada še 24-kilometrska zaščita okrog otoka. Kar velik izziv je stražiti in varovati morsko okolje pred trgovskim ribolovom. Okoljevarstveniki se bojijo, da bi neomejen ribolov lahko škodoval občutljivemu ekosistemu podmorskega sveta okrog otoka.

Še dandanes je Kokosov otok znan po svojih zgodbah o bahaštvu piratov in njihovem zakopanem zakladu, ki pri lovcih na zaklad z vsega sveta še vedno zbuja zanimanje in jih privlači. Toda največja dragotina otoka je zakopana v njegovih naravnih virih.

[Navedba vira slike na strani 25]

Slike na straneh 25–26 z dovoljenjem: José Pastora, Okeanos

[Slike na strani 26]

Beli grebenasti morski psi (1) in kladvenice (2, 3) v vodah ob Kokosovem otoku potujejo trumoma, po 40 do 50 v skupini