Vaš sluh – darilo, ki naj bi ga čuvali

TIHEGA večera na deželi, stran od hrupa civilizacije, se človek lahko potopi v nežne zvoke noči. Ob pihljanju lahnega vetriča se sliši šelestenje listja. Iz daljave se oglašajo žuželke, ptiči in druge živali. Kako čudovito je poslušati te mile zvoke! Ali jih lahko slišite?

Zmožnosti človekovega sluha so preprosto povedano osupljive. Bodite pol ure v brezzvočni komori (zvočno izolirani sobi s takšnimi stenami, ki vsrkajo ves zvok), pa vam bo sluh počasi toliko ,pojačal jakost zvoka‘, da boste zaslišali nenavadne zvoke svojega telesa. Akustični znanstvenik F. Alton Everest to izkušnjo opisuje v The Master Handbook of Acoustics. Najprej glasno zaslišite svoj srčni utrip. Ko ste v sobi že kake pol ure, slišite pretakanje krvi po žilah. Nazadnje pa je »vaša potrpežljivost, če imate oster sluh, nagrajena z nenavadnim sikajočim zvokom med ,udarci‘ srca in pretakanjem krvi. Kaj je to? To je zvok zračnih delcev, ki zadevajo ob vaša bobniča,« pojasnjuje Everest. »Ob tem sikajočem zvoku se bobnič premakne za neverjetno malo – le za eno stotinko milijoninke centimetra!« To je »slušni prag«, najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna. Večja občutljivost vam ne bi koristila, saj bi šibkejše zvoke udušil hrup gibanja zračnih delcev.

Pri sluhu sodelujejo zunanje, srednje in notranje uho, skupaj s prevajalnimi in zaznavnimi sposobnostmi našega živčnega sistema in možganov. Zvok potuje skozi zrak kot valovanje. To valovanje nam premika bobniča nazaj in naprej, in srednje uho prenese to nihanje v notranje. Tam se nihanje pretvori v živčne impulze, ki jih možgani pojasnijo kot zvok.a

Vaše pomembno zunanje uho

Gibljivi, zaviti del vašega zunanjega ušesa se imenuje uhelj. Uhelj zbira zvok, dela pa še mnogo več od tega. Ali ste se kdaj spraševali, zakaj ima vaše uho vse tiste gube? Zvočni valovi, ki se odbijajo od različnih površin uhlja, se spretno preoblikujejo glede na to, pod katerim kotom dospejo. Možgani lahko te malenkostne razlike razberejo in določijo, od kod je zvok prišel. Ko zvok vstopa v vsakega od vaših ušes, možgani tudi primerjajo njegovo hitrost in jakost.

To lahko poizkusite tako, da na sredini pred kom, ki ima zaprte oči, dvigujete in spuščate roko ter pri tem tleskate s prsti. Čeprav držite prste enako oddaljene od obeh ušes, bo oseba še vseeno lahko povedala, ali zvok prihaja od zgoraj, spodaj ali od kod vmes. Pravzaprav lahko celo človek, ki sliši samo na eno uho, dobro razloči, od kod prihajajo zvoki.

Vaše srednje uho – mehansko čudo

Prvenstvena naloga vašega srednjega ušesa je prevajanje tresljajev bobniča v tekočino, ki napolnjuje notranje uho. Ta tekočina je veliko težja od zraka. In kakor kolesar, ki vozi navkreber, je tudi tu treba imeti v ,pravi prestavi‘, da se lahko energijo karseda učinkovito prenese. V srednjem ušesu energijo prenašajo tri koščice, ki jim zaradi njihove oblike navadno pravimo kladivce, nakovalce in stremence. Ta miniaturni mehanski spoj uspe doseči ,pravo prestavo‘, ki je za notranje uho skoraj popolna. Izračunali so, da bi brez tega bilo izgubljene kar 97 odstotkov zvočne energije!

Na ta spoj v vašem srednjem ušesu sta pritrjeni dve mišici. Če je vaše uho izpostavljeno glasnemu nizkofrekvenčnemu zvoku, se ti mišici v stotinki sekunde samodejno skrčita. S tem zelo omejita tresenje spoja in tako preprečita vsako morebitno poškodbo. Ta refleks je dovolj hiter, da vas ščiti pred skoraj vsemi glasnimi zvoki, ki se pojavljajo v naravi, ne pa tudi pred vsemi, ki jih povzroča mehanska in elektronska oprema. Poleg tega sta ti majhni mišici lahko v zaščitni drži samo do deset minut. Vendar pa imate tako čas, da se umaknete iz dosega nevarnega zvoka. Zanimivo je, da možgani takrat, ko govorite, tema mišicama pošiljajo signale, naj vašo slušno občutljivost zmanjšata, tako da vam vaš glas ni preglasen.

Vaše osupljivo notranje uho

Del notranjega ušesa, ki sodeluje pri sluhu, je v polžu. Ta je dobil ime po svoji obliki, ki spominja na polžjo hišico. Njegov občutljivi mehanizem obdaja in ščiti najtrša kost v vašem telesu. Znotraj njegovega labirinta je osnovna membrana, ena od večih tkiv, ki polževo dolžino razdeljujejo v hodnike. Vzdolž osnovne membrane leži Cortijev organ, v katerem je tisoče čutnih celic (dlačnic) – živčnih celic, iz katerih izraščajo dlačice, ki se raztezajo v tekočino, ki napolnjuje polža.

Ko tresenje koščic srednjega ušesa zaniha ovalno okence polža, omenjena tekočina vzvalovi. To valovanje zaniha membrani, podobno kakor lahno valovanje jezerca ziblje liste, ki ležijo na njem, gor in dol. Valovanje upogne osnovno membrano na mestih, ustreznih za določeno frekvenco. Čutne celice, ki so na teh mestih, zadenejo ob nad njimi ležečo krovno membrano. Ob tem stiku se vzdražijo, povzročijo impulze in jih pošljejo v vaše možgane. Močnejši ko je zvok, več čutnih celic se vzdraži in hitreje se vzdražijo. Možgani pa tako zaznajo močnejši zvok.

Vaši možgani in sluh

Najpomembnejši del vašega sluha so možgani. Imajo spoštovanje zbujajočo sposobnost, da poplavo podatkov, ki jih sprejmejo v obliki živčnih impulzov, pretvorijo v mentalno zaznavanje sluha. Ta njihova večja naloga kaže na posebno povezavo med mislijo in sluhom, povezavo, s katero se ukvarja psihoakustika. Možgani vam denimo omogočajo, da lahko med mnogimi pogovori v polni sobi ljudi poslušate le enega. Mikrofon te sposobnosti nima, zato utegne biti posnetek, narejen v isti sobi, skoraj povsem nerazumljiv.

Še en vidik te povezave pa se kaže v tem, da nas nezaželeni zvoki motijo. Naj je kak zvok še tako šibek, vas lahko, kadar ga nočete slišati, moti. Tako je na primer zvok kapljajoče pipe zelo šibek. Vendar pa vam je lahko izredno neprijeten, če zaradi njega v siceršnjem miru noči ne morete zaspati!

Naši občutki so s čutom za sluh res zelo povezani. Samo pomislite, kako nalezljiv je prisrčen smeh ali pa kakšno toplino občutimo ob iskreni besedi naklonjenosti ali pohvale. Prav tako tudi veliko tega, česar se učimo z razumom, sprejemamo prav skozi ušesa.

Darilo, ki naj bi ga čuvali

Mnoge zanimive skrivnosti našega sluha so še neodkrite. A ob tem, kar znanost o njem že ve, vse bolj cenimo razum in ljubezen, ki se kaže v njem. »Kakor koli podrobno človek že razmišlja o človekovem sluhu,« piše akustični raziskovalec F. Alton Everest, »težko sklene kako drugače, kot da njegovo zapleteno delovanje in strukture kažejo na neko dobrotljivo roko pri njegovem oblikovanju.«

Kralj David iz starega Izraela ni imel sodobnega znanstvenega znanja o tem, kako natančno deluje sluh. Je pa opazoval svoje telo in njegove mnoge darove ter svojemu Oblikovalcu pel: »Hvalim te, da sem storjen na strašen, čudovit način; čudovita so dela tvoja, predobro to pozna duša moja.« (Psalm 139:14) Znanstveno raziskovanje čudes in skrivnosti telesa, tudi sluha, še dodatno dokazuje, da je imel David prav – modri in ljubeči Stvarnik nas je res čudovito naredil!

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 24]

Pomoč za ljudi z okvarjenim sluhom

Daljša izpostavljenost glasnemu zvoku trajno okvari sluh. Izpostavljanje pretirano glasni glasbi in delo okrog hrupnih strojev, ne da bi se pri tem zaščitili, res ni vredno takšne izgube. Ljudem s slabim sluhom, celo nekaterim, ki so gluhi že od rojstva, lahko precej pomaga slušni aparat. Mnogim takšne naprave ponovno oživijo cel svet doživetij. Ko so neki ženski prvič namestili slušni aparat, je opazila, da je izpred kuhinjskega okna slišati nenavaden zvok. »To so bile ptice!« navdušeno pove. »Njihovega petje nisem slišala že leta!«

Starost navadno, tudi če ne nastopi hujša okvara, zmanjša sposobnost zaznavanja visokih zvokov. Žal so med njimi tudi frekvence soglasnikov – zvokov, ki so navadno za razumevanje govora najpomembnejši. Tako lahko starejše pri ustnem sporazumevanju motijo običajni zvoki v stanovanju, na primer tekoča voda ali mečkanje papirja, ki so tudi visoko frekvenčni, in jih tako motijo pri zaznavanju soglasnikov. Slušni aparati lahko stvar nekoliko olajšajo, imajo pa tudi svoje slabe strani. Eno je to, da so lahko kakovostni slušni aparati zelo dragi, tako da si jih v mnogih državah pov­preč­ni človek še zdaleč ne more privoščiti. In naj bo kakor koli že, noben slušni aparat ne more povrniti povsem normalnega sluha. Kaj se torej da storiti?

Zelo veliko se lahko naredi z obzirnostjo. Preden govorite z naglušnim človekom, se prepričajte, da ve, da mu želite nekaj povedati. Skušajte ga gledati v obraz. Tako namreč lahko vidi gibe vašega telesa in ustnic ter v polni moči sliši soglasnike vaših besed. Če je mogoče, pristopite bliže ter govorite počasi in jasno. Ne vpijte. Glasni zvoki so pravzaprav za mnoge ljudi s slabim sluhom boleči. Če povedanega ne razume, skušajte misel raje nanovo oblikovati kakor ponavljati. Seveda pa ste lahko vi tisti, pri katerem sluh ni več tisto, kar je bil. Da se bodo drugi z vami laže sporazumevali, se lahko potrudite tako, da se govorečemu približate in ste potrpežljivi. S tem dodatnim trudom lahko izboljšate medsebojne odnose in laže ostajate uglašeni z okolico.

[Slika]

Ko govorite naglušnemu človeku, ga glejte v obraz ter govorite počasi in jasno

[Sheme na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Vaše uho

uhelj

ovalno okence

slušni živec

kladivce (malleus)

nakovalce (incus)

stremence (stapes)

sluhovod

bobnič

polž

Cortijev organ

okroglo okence

slušni živec

čutne celice

krovna membrana

živčna vlakna

osnovna membrana