Rezbarjenje – stara afriška umetnost

Od dopisnika Prebudite se! iz Nigerije

REZBARJI imajo v Beninu, ki je v današnji južni Nigeriji, že dolgo polne roke dela. Pred štirimi stoletji je bil Benin glavno mesto mogočnega in zelo organiziranega gozdnega kraljestva. Evropski obiskovalci so občudovali široke ravne mestne ulice, dobro razvrščene hiše ter dostojanstvene in zakonu poslušne ljudi. Stoletja je Benin lepo uspeval kot eno najpomembnejših trgovskih in kulturnih središč zahodne Afrike.

Kraljevini Benin je vladala linija kraljev, imenovanih obi. Ti so dejavno spodbujali umetniško ustvarjanje. Njihovo čudovito palačo v Beninu so krasile portretne glave, izjemne ulite zidne plošče iz brona in mojstrovine prefinjeno izrezbarjene slonovine. Čeprav stari lesorezi niso preživeli zoba časa in termitov, je jasno, da so bili rezbarji v kraljevini dejavni. Martins Akanbiemu, nekoč upravitelj Narodnega muzeja v Lagosu, piše: »Videti je, da je najstarejša bratovščina, ki je kdaj delala za oba, prav rezbarska bratovščina.«

Leta 1897 so britanske sile oropale mesto Benin in se v Evropo vrnile z njegovim sedaj neprecenljivim umetniškim zakladom več kot 2000 rezbarij. Danes največje zbirke stare beninske umetnosti niso razstavljene v Nigeriji, ampak v londonskih in berlinskih muzejih.

Današnje rezbarjenje

Današnji Benin je živahno mesto, zelo podobno mnogim drugim nigerijskim mestom. Vendar pa so sledovi njegove prejšnje slave ostali. Ponovno so zgradili palačo, v njej pa stoluje sedanji oba. Vidite lahko ostanke globokega jarka, ki je obkrožal staro mesto, in če pozorno prisluhnete, boste slišali nežen tik tik tik dleta ob les.

Neki človek, Johnson, v Beninu že 20 let rezbari lesene skulpture. V prejšnjih stoletjih so z lesenimi in medeninastimi portretnimi glavami ohranjali spomin na umrle. Z njimi so krasili oltarje, na katerih so častili prednike. Toda lesorezi glav, ki jih rezbari Johnson, nimajo religioznega pridiha. Njegovi izdelki so le okrasni.

Johnson dela z ebenovino, trdim, a krhkim lesom, najpripravnejšim za rezbarjenje. Največkrat uporablja stržen oziroma notranji del debla. Stržen nigerijskih ebenovcev je pogosto smolnato črn, čeprav je pri nekaterih drevesih progast ali med sivo in črno barvo. Johnson pri rezbarjenju ohrani tudi nekaj beljave oziroma drevesne beline, ki doda prijetno, črni skladno rdečo barvo. Rdečo in črno ebenovino zlešči do čudovitega leska.

V Nigeriji je ebenovine na pretek. Ko ebenovca podrejo, ga pogosto pustijo ležati v goščavi nekaj mesecev, da se presuši. Johnson nabavljeni les pred uporabo še nekaj mesecev suši v svoji delavnici. To je treba storiti, saj lahko les, ki ni dovolj suh, spremeni obliko in poka.

Ko je les pripravljen za rezbarjenje, Johnson od njega z ročno žago odžaga približno 40 centimetrov dolg kos. Pusti ga stati še en teden, da se prepriča, da ne bo pokal, nato pa nanj s kredo zariše glavo, kakršno želi izklesati, ter se usede k delu.

Najprej dolbe s ploskim dletom, nato žlebastim, zatem pa še s preciznejšim. Izklesano podobo nato zgladi z rašpo, podrobnosti pa izrezbari z rezbarskim nožem. Johnson se med delom povsem osredotoči na les. Zaradi brezbrižnosti pri delu ima lahko skulptura nenavaden nasmešek ali pa je oko usmerjeno v napačno smer.

Po končanem rezbarjenju Johnsonovi vajenci izdelek obrusijo z različno grobimi brusnimi papirji, od najbolj grobega do najnežnejšega. Nazadnje nanj nanesejo loščilo za les ali čevlje in ga do leska poleščijo s krtačo za čevlje. Za rezbarjenje lesoreza glave, kakršen je na sliki, sta potrebna dva dneva, nadaljnji trije pa za brušenje in loščenje.

Ko je rezbarija končana, jo Johnson da na stran za nekaj mesecev, da se prepriča, ali se ne bo morda pojavila kakšna razpoka. Če je bil les pred rezbarjenjem popolnoma suh, razpok ne bo. Tako ponavadi tudi je. Če pa se pojavi razpoka, rezbarijo vrnejo v delavnico, da razpoko zapolnijo in izdelek ponovno zloščijo.

Izučiti se rezbarske umetnosti

Johnson ima šest vajencev. Stari so od 10 do 18 let. Umetnosti rezbarjenja se učijo postopoma, od zadnjega koraka izdelave rezbarije do prvega. Tako se vajenec najprej nauči loščiti, nato brusiti. Zatem se seznani z delom z rašpo. Navsezadnje napoči dan, ko vzame v roke plosko dleto in prvič zadolbe v nov kos lesa.

»Vsakdo ne more biti rezbar,« pravi Johnson. »Najprej moraš biti za to nadarjen in moraš se znati osredotočiti. Med napredovanjem se moraš naučiti tudi potrpežljivosti in spoprijemanja s svojimi neuspehi. Potrebuješ vztrajnost, saj pretečejo najmanj tri leta, preden postaneš dober rezbar. To pa še ni vse! Učenje se nikoli ne konča. Z urjenjem se neprenehoma zboljšuješ.«

[Okvir/slika na strani 20]

Mravlja in rezbar

Nekateri pravijo, da se ima afriška umetnost zahvaliti beli mravlji ali termitu. Rezbar ustvari skulpturo, bela mravlja pa jo (ob pomoči tropskega podnebja) uniči, včasih že v nekaj dneh! Stoletja in stoletja so bele mravlje dajale delo rezbarjem. To je bil neskončen, a vendar ustvarjalen krog: mravlja uniči, rezbar prične znova in odprejo se mu možnosti za urjenje in razvijanje novih domišljijskih slogov.

Knjiga African Kingdoms pravi: »Zaradi črnice in prizadevne bele mravlje odločno odpade kakršna koli možnost, da bi podrobnosti starejših izdelkov ostale nespremenjene za poznejše rodove. Zato se je poleg ponovne potrebe po novih izdelkih pojavila tudi vedno večja možnost za nove oblike. Rezbarji so mnogo manj posnemali in podoba [rezbarij] je bila vedno bolj odvisna od posameznikovih spretnosti in domišljije.«

Nekateri menijo, da prav ta odnos med mravljo in rezbarjem pomaga razložiti umetelnost, ki je tako značilna za afriško umetnost. Strokovnjak William Fagg je v svoji knjigi Nigerian Images zapisal svoje opažanje: »Izkažimo [. . .] dolžno spoštovanje beli mravlji, ki je, ne glede na to, koliko je lahko večina njenih dejavnosti za človeka neprijetnih, stoletja in tisočletja neprenehoma in brezmejno v produktivnem odnosu s tropskim rezbarjem.«

[Vir slike]

Z dovoljenjem: dr. Richard Bagine

[Slike na strani 19]

Izdelovanje rezbarije:

1. izbira najboljšega kosa lesa,

2. zarisovanje glave, ki se bo izklesala,

3. dolbenje z dletom, 4. brušenje, 5. loščenje