Svet, ki se ga uči sovražiti

LJUDJE smo po naravi sebični. In če sebičnosti ne nadzorujemo, lahko preide v sovraštvo. A kakor da že prirojena sebičnost ne bi bila dovolj slaba, človeška družba svoje ljudi v resnici še uči, naj bodo sebični!

Seveda posploševanje ni vedno primerno, vendar pa so določeni nazori preveč razširjeni, da bi jih lahko imeli le za odstopanja. Ali ni res, da so politiki pogosto bolj zavzeti za zmago na volitvah, kot pa da bi pomagali svojim volilcem? Ali ni res, da se poslovneži pogosto bolj zanimajo za to, kako bi prišli do denarja, tudi brezvestno, če je treba, kakor za to, da bi preprečili, da bi na trg prišli škodljivi izdelki? Ali ni res, da je duhovnikom pogosto več do priljubljenosti ali denarja kakor do tega, da bi svoje črede vodili po stezah nravnosti in ljubezni?

Začne se pri mladih

Če se otrokom vse dovoli, se jih pravzaprav uri v sebičnosti, saj sta obzirnost in nesebičnost žrtvovani na oltarju otrokovih želja. Na šolah se učence uči, naj si prizadevajo biti številka ena, ne le v šolskih zadevah, temveč tudi v športu. Geslo je: »Če si drugi, je enako, kot bi bil zadnji!«

Nasilne video igre mlade učijo probleme reševati sebično – preprosto tako, da sovražnika odstranijo! Temu pa bi težko rekli nazor, ki pospešuje ljubezen! Vodilni funkcionar v ameriškem zdravstvu je že pred več kot desetletjem posvaril, da video igre pomenijo nevarnost za mlade. Rekel je: »Vse se vrti okrog pokončevanja sovražnika. V teh igrah ni nič krepilnega.« V pismu za The New York Times je pisalo, da mnoge video igre »zadovoljujejo najslabše človekove nagone« in še: »Vzgajajo generacijo nespametnih, zlovoljnih mladostnikov.« Neki nemški navdušenec za video igre je bil dovolj pošten, da je priznal, da je omenjeno iz pisma res, saj je rekel: »Ko sem jih igral, sem se preselil v izmišljen svet, v katerem je veljalo primitivno geslo: ,Ubijaj ali pa boš ubit.‘ «

Sovraštvo postane še pogubnejše, če ga spremlja rasizem. Nemci so zato očitno zaskrbljeni zaradi desničarskih video posnetkov, ki prikazujejo nasilje proti tujcem, še zlasti proti Turkom. In upravičeno so lahko zaskrbljeni, saj je 1. januarja 1994 bilo 27,9 odstotka vseh nemških tujcev (skupaj jih je 6,878.100) Turkov.

Rasistični občutki se krepijo ob tem, kar nacionalizem uči otroke že od zgodnjega otroštva: sovražiti sovražnike svojega naroda ni napačno. George M. Taber, ki piše za Time, je v svojem eseju zapisal: »Med vsemi izmi v zgodovini je morda najmočnejši nacionalizem.« To je še pojasnil: »V njegovem imenu je bilo prelito več krvi, kakor zaradi česar koli drugega razen religije. Demagogi že stoletja razvnemajo fanatično drhal, tako da krivdo za vse njene težave valijo na kako sosednjo etnično skupino.«

Za mnogimi problemi v današnjem svetu stoji dolgoletno sovraštvo do drugih etničnih skupin, ras ali narodnosti. Ksenofobija, strah pred neznanci oziroma tujci, se krepi. Zanimivo pa je odkritje nemških sociologov, namreč, da je ksenofobija najbolj očitna tam, kjer živi malo tujcev. Zdi se, da to dokazuje, da je vzrok zanjo pogosteje predsodek kakor pa osebna izkušnja. »Mladim predsodke vcepijo predvsem prijatelji in družina,« so še odkrili ti sociologi. In res, kar 77 odstotkov vseh vprašanih, čeprav so potrdili, da imajo predsodke, ni imelo neposrednega oziroma je imelo le malo stika s tujci.

Naučiti se sebičnosti ni težko, saj smo je od nepopolnih staršev vsi nekaj podedovali. Kakšno vlogo pa ima pri nasprotju med ljubeznijo in sovraštvom religija?

Kaj uči religija?

Ljudje navadno menijo, da religija spodbuja k ljubezni. Toda če je to res, zakaj so potem religiozne razlike temeljni razlog za napetost na Severnem Irskem, Bližnjem vzhodu in v Indiji, če omenimo le tri primere? Seveda nekateri trdijo, da za nemire niso krive religiozne, temveč politične razlike. To je sporna točka. Kakor koli že, očitno je, da organizirani religiji ni uspelo ljudem vcepiti ljubezni dovolj močno, da bi premagali politične in etnične predsodke. Mnogi katoliški in pravoslavni verniki ter pripadniki drugih veroizpovedi pravzaprav opravičujejo predsodke, to pa vodi v nasilje.

Nič ni narobe, če kdo skuša spodbiti nauke in običaje kake religiozne skupine, za katere misli, da so napačni. Toda ali je zato upravičen, da je do te skupine oziroma njenih članov nasilen? The Encyclopedia of Religion odkrito priznava: »V zgodovini Bližnjega vzhoda in Evrope so religiozni voditelji vedno znova pozivali k nasilnim napadom na druge religiozne skupine.«

Ta enciklopedija odkriva, da je nasilje sestavni del religije, ko pravi: »Darvinisti niso edini, ki menijo, da je boj nujen tako za socialno kot psihološko rast. V religiji je brezkončen vir za boj, za nasilje, in s tem torej za rast.«

Nasilja se ne da upravičiti s tem, da je pač nujen za rast, saj bi bilo to v nasprotju z znanim načelom, ki ga je postavil Jezus Kristus, ko ga je apostol Peter hotel zaščititi. Zgodilo se je takole: Peter »iztegne roko in izdere meč svoj ter udari hlapca velikega duhovnika in mu odseka uho. Tedaj mu veli Jezus: Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Matevž 26:51‚ 52; Janez 18:10, 11)

Nasilje proti posameznikom, pa naj so ti dobri ali slabi, ni pot ljubezni. Tako torej ljudje, ki se zatekajo k nasilju, postavljajo na laž svojo trditev, da posnemajo ljubečega Boga. Pisec Amos Oz je pred kratkim dejal: »Za religiozne fanatike je značilno [. . .], da so ,ukazi‘, ki jih dobijo od Boga, največkrat le en in isti ukaz: Ubijaj. Bog vseh fanatikov je bolj podoben hudiču.«

Biblija govori precej podobno: »V tem so očitni otroci Božji in otroci hudičevi: kdorkoli ne dela pravičnosti, ni iz Boga, in kdor ne ljubi brata svojega. Vsak, kdor sovraži brata svojega, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi prebivalo v njem. Ako kdo pravi: Boga ljubim, pa sovraži brata svojega, je lažnik; kdor namreč ne ljubi brata svojega, katerega vidi, kako more ljubiti Boga, ki ga ne vidi? In to zapoved imamo od njega, da kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi brata svojega.« (1. Janezov 3:10‚ 15; 4:20‚ 21)

Prava religija mora posnemati vzorec ljubezni, v katerega pa sodi tudi ljubezen do sovražnikov. O Jehovu beremo takole: »On veleva solncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim.« (Matevž 5:44‚ 45; glej tudi 1. Janezov 4:7–10.) Kako drugače od Satana, boga sovraštva! On ljudi zvablja in zapeljuje v to, da živijo življenje razvratnosti, zločina in sebičnosti, da si tako življenje polnijo z bolečino in bedo. In to dela, čeprav še predobro ve, da jih bo takšen popačen življenjski slog na koncu pripeljal v uničenje. Ali se takšnemu bogu splača služiti, takšnemu, ki svojih ni zmožen zaščititi in si očitno tega tudi ne želi?

Strah, jeza oziroma občutek ljudi, da se jim dela krivica

Da ti dejavniki vnemajo sovraštvo, ni težko preveriti. Time poroča: »Neskladna zbirka evropskih skrajnodesničarskih gibanj že od tegobnih tridesetih let tega stoletja ni tako dobro uspevala na račun tolikih dozdevnih priložnosti. [. . .] Ljudje se v strahu za svoja delovna mesta v hladni jezi obračajo proti nezmožnosti sredinskih vlad in za grešnega kozla napravljajo tujce, ki prebivajo sredi njih.« Joerg Schindler je v časopisu Rheinischer Merkur/Christ und Welt opozoril na desettisoče političnih beguncev, ki se v zadnjih dveh desetletjih stekajo v Nemčijo. The German Tribune svari: »Rasizem povsod po Evropi narašča.« Pritok tolikih priseljencev vnema sovražne občutke. Ljudi je slišati, kako se pritožujejo: ,Stanejo nas, jemljejo nam naša delovna mesta, nevarni so našim hčeram.‘ Theodore Zeldin, član Kolidža sv. Antona (Oxford), je dejal, da so ljudje »nasilni, ker se čutijo ogrožene ali ponižane. To pa sta taka vzroka jeze, ki jima je treba posvetiti pozornost.«

Joan Bakewell, novinarka britanske televizije, dobro opiše naš svet, svet, ki svoje prebivalce uči sovražiti. Takole piše: »Nisem pravoverna kristjanka, toda v Jezusovem nauku prepoznavam temeljno in absolutno resnico: zlo je pogubna odsotnost ljubezni. [. . .] Vem, da živimo v družbi, ki v nauk o ljubezni kaj malo verjame. Prav res, v tako premeteni družbi, da takšen nauk odpravi kot naivnega, pretirano čustvenega, utopičnega, da se smeji nazorom, po katerih naj bi obzirnost in nesebičnost postavili pred dobiček in sebičnost. ,Bodi stvaren,‘ pravi, ko sklepa najnovejše posle, goljufa pri svojih obveznostih in ko želi dokazom, ki jasno kažejo, da je v zmoti, odvzeti resnost. Tak svet ustvarja zgube, samotarje, ljudi, katerim ne uspe doseči stvari, ki jim družba daje prednost, namreč uspeha, samospoštovanja in srečne družine.«

Jasno je, da Satan, bog tega sveta, človeštvo uči sovražiti. Toda kot posamezniki, se lahko učimo ljubiti. Naslednji članek bo pokazal, kako je to mogoče.

[Slika na strani 7]

Ali je mogoče, da video igre vaše otroke učijo sovražiti?

[Slika na strani 8]

Vojno nasilje je simptom nevednosti in sovraštva

[Vir slike]

Pascal Beaudenon/Sipa Press