Ali bo sovraštva kdaj konec
ČE STE le nekajkrat gledali televizijska poročila, niste mogli prezreti sovraštva. Sovraštvo je skupni imenovalec vsem pokolom, ki svojo krvavo sled na tem svetu puščajo že skoraj dnevno. Njegove žrtve so nesrečni naključni opazovalci in to od Belfasta do Bosne, od Jeruzalema do Johannesburga.
Napadalci svojih žrtev ponavadi ne poznajo. Edina »krivda« žrtev je v tem, da morda pripadajo »nasprotni strani«. Takšne zastrašljive smrti se izmenjujejo zdaj na eni zdaj na drugi strani in so lahko posledica povračilnih udarcev zaradi kakšnih krutih dejanj iz preteklosti ali pa gre za »etnično čiščenje«. Vsak val nasilja razpiha plamen sovraštva med sovražnima skupinama.
Videti je, da so ti zastrašljivi zamahi sovraštva vse večji. Prebuja se krvno maščevanje med plemeni, rasami in etničnimi oziroma verskimi skupinami. Ali je sovraštvo sploh moč zaustaviti? Da bi na to odgovorili, moramo najprej najti vzroke za sovraštvo, s katerim se nismo kar rodili.
Sejanje semena sovraštva
Zlata Filipović, bosanska deklica iz Sarajeva, se še ni naučila sovražiti. O etničnem nasilju se je zgovorno izrazila v svojem dnevniku: »Sprašujem se: zakaj, čemu, kdo je kriv. Sprašujem se, toda odgovora ni. [. . .] Med mojimi prijateljicami, med našimi prijatelji in v naši družini so in Srbi in Hrvati in Muslimani. [. . .] Družimo se z dobrimi, ne s slabimi. Dobri pa so med vsemi, med Srbi, Hrvati in med Muslimani, enako kot so med vsemi tudi slabi.«
Mnogo odraslih pa meni drugače. Mislijo, da imajo dovolj razlogov za sovraštvo. Zakaj?
Nepravičnost. Verjetno sta največja razloga za sovraštvo nepravičnost in nasilje. Biblija pravi: »Prevara [nasilstvo, Chraska] znori modrega.« (Propovednik 7:7, EI) Kadar ljudje trpijo nasilje in surovost, jim ni težko sovražiti svojega tlačitelja. In četudi je to nerazumno ali ,noro‘, pa je sovraštvo pogosto usmerjeno proti vsej skupini.
Nepravičnost, prava ali namišljena, je lahko glavni, ne pa tudi edini razlog za sovraštvo. Naslednji razlog je lahko predsodek.
Predsodek. Pogosto izvira iz nepoznavanja določene etnične ali narodnostne skupine. Zaradi govoric, tradicionalnega sovraštva ali slabih izkušenj z enim ali dvema posameznikoma nekateri pripišejo negativne lastnosti kar celi rasi ali narodnosti. Ko se predsodek enkrat ukorenini, lahko naredi človeka slepega za resnico. »Nekatere ljudi sovražimo, ker jih ne poznamo, spoznati pa jih tudi ne moremo, ker jih sovražimo,« je opazil angleški pisatelj Charles Caleb Colton.
Predsodke pa lahko namerno ustvarjajo tudi politiki in zgodovinarji, da bi uresničili svoje politične ali nacionalistične cilje. Takšen tipičen primer je bil Hitler. Georg, nekdaj član Hitlerjeve mladine, pravi: »Nacistična propaganda je učila sovražiti najprej Jude, nato Ruse in zatem še vse ,sovražnike rajha‘. Kot mladostnik sem verjel temu, kar so mi govorili. Kasneje pa sem spoznal, da sem bil prevaran.« Rasne in etnične predsodke so v nacistični Nemčiji in tudi drugod opravičevali s pozivom k nacionalizmu, nadaljnjemu viru sovraštva.
Nacionalizem, tribalizem in rasizem. Zgodovinar Peter Gay v svoji knjigi The Cultivation of Hatred (Gojitev sovraštva) opisuje dogajanje ob izbruhu prve svetovne vojne: »Ko so merile moči različne zvestobe, je nacionalizem zasenčil vse druge. Najmočnejši adut za opravičevanje agresije, ki jo je rojevalo dolgo devetnajsto stoletje, sta bila ljubezen do domovine in mržnja do njenih sovražnikov.« Nemško nacionalistično čustvo je ljudem priljubilo vojaško pesem, znano kot »Himna sovraštva«. V Britaniji in Franciji so, kot pojasnjuje Gay, k sovraštvu podpihovali z izmišljenimi zgodbami o nemških vojakih, ki posiljujejo ženske in morijo otroke. Siegfried Sassoon, angleški vojak, takole pravi o bistvu britanske vojne propagande: »Videti je bilo, kot da je bil človek ustvarjen zato, da ubija Nemce.«
Prekomerno povzdigovanje etnične skupine ali rase lahko tako kakor nacionalizem spodbuja k sovraštvu do drugih etničnih skupin ali ras. Tribalizem še naprej neti nasilje v mnogih afriških državah, medtem ko se v Zahodni Evropi in Severni Ameriki še vedno otepajo z rasizmom. Nadaljnji dejavnik, ki povzroča razkole in se rad pridruži nacionalizmu, je religija.
Religija. Mnogi od najbolj neukrotljivih konfliktov sveta imajo močno versko sestavino. Na Severnem Irskem, Bližnjem Vzhodu in drugje se ljudje sovražijo zaradi religije. Pred več kot dvemi stoletji je angleški pisatelj Jonathan Swift opazil: »Religije imamo ravno dovolj, da sovražimo, nimamo je pa dovolj, da bi se med seboj ljubili.«
Hitler je 1933 škofa Osnabrücka obvestil: ,Kar zadeva Jude, se držim enake politike, kakršno katoliška cerkev izvaja že 1500 let.‘ Večina nemških cerkvenih voditeljev ni njegovih programov sovraštva nikoli obsodila. Paul Johnson v svoji knjigi A History of Christianity (Zgodovina krščanstva) opaža, da je »Cerkev ekskomunicirala katolike, ki so v svoji poslednji volji navedli, da želijo biti kremirani, [. . .] ni pa jim prepovedala dela v koncentracijskih taboriščih oziroma taboriščih smrti«.
Nekateri verski voditelji pa sovraštva niso le opravičili, ampak so ga celo posvetili. Ob izbruhu španske državljanske vojne 1936 je papež Pij XI. republikance obsodil ,zares satanskega sovraštva do Boga‘ – čeprav so bili na republikanski strani katoliški duhovniki. Podobno je kardinal Gomá, španski nadškof v času državljanske vojne, izjavil, da ,mir ni mogoč brez oboroženega spopada‘.
Nič pa ne kaže, da bi se versko sovraštvo kaj poleglo. Revija Human Rights Without Frontiers (Človekove pravice brez meja) je 1992 ožigosala uslužbence grške pravoslavne cerkve zaradi netenja sovraštva do Jehovovih prič. Med drugim je navedla tudi primer grškega pravoslavnega duhovnika, ki je vložil tožbo zoper dve 14-letni Priči. Česa ju je bremenil? ,Poskusa navesti ga, naj spremeni svojo religijo.‘
Posledice sovraštva
Krivice, predsodki, nacionalizem in religija sejejo in zalivajo seme sovraštva po vsem svetu. To neogibno rodi jezo, agresijo, vojno in uničevanje. Biblijska izjava v Prvem Janezovem listu 3:15 pomaga uvideti resnost tega: »Vsak, kdor sovraži brata svojega, je ljudomorec.« Kjer se razrašča sovraštvo, je mir – če sploh obstaja – prav gotovo v nevarnosti.
Elie Wiesel, dobitnik Nobelove nagrade, ki je preživel holokavst, piše: »Dolžnost preživelih je, da pričajo o tem, kar se je zgodilo [. . .] Ljudi morate opozoriti, da se te stvari lahko zgodijo, da zlo lahko oživi. Rasno sovraštvo, nasilje in malikovalstvo še vedno cvetijo.« Zgodovina 20. stoletja daje dokaz, da sovraštvo ni ogenj, ki bo izgorel kar sam po sebi.
Ali bo sovraštvo kdaj izkoreninjeno iz človeškega srca? Ali je sovraštvo vedno uničevalno ali pa ima tudi pozitivno plat? Poglejmo.