Biblijsko gledišče
Ali se znanost in Biblija skladata?
OD LETAL in atomskih bomb do genetsko preoblikovanih celic in kloniranja ovc – naše 20. stoletje je res doba, v kateri prevladuje znanost. Znanstveniki so ljudi poslali na mesec, izkoreninili črne koze, zrevolucionirali kmetijstvo in milijardam prinesli hitro, vsesvetovno komunikacijo. Torej ni nič presenetljivega, da ljudje takrat, kadar znanstveniki govorijo, prisluhnejo. Kaj pa, če sploh kaj, imajo znanstveniki povedati o Bibliji? In kaj nam po drugi strani Biblija pove o znanosti?
Ali so čudeži neznanstveni?
»Znanstveno naravnani ljudje verjamejo v odnos ,vzrok in posledica‘. Menijo, da za vse obstaja popolnoma naravna razlaga,« pravi neka sodobna enciklopedija. Tudi preučevalci Biblije priznavajo utemeljena znanstvena načela. Toda zavedajo se, da Biblija pogosto govori o čudežnih dogodkih, ki jih z dosedanjim znanjem ni moč znanstveno pojasniti. Takšna primera sta, ko je v Jozuetovih dneh obstalo sonce in ko je Jezus hodil po vodi. (Jozue 10:12, 13; Matevž 14:23–34) Vendar pa so ti čudeži predstavljeni kot rezultat nadnaravnega delovanja Božje moči.
To pa je tisto bistveno. Če bi namreč Biblija trdila, da ljudje lahko hodijo po vodi brez božanske pomoči oziroma da se lahko navidezna pot sonca po nebu ustavi kar brez razloga, bi bilo morda videti, da nasprotuje znanstvenim dejstvom. Toda ko takšne dogodke pripiše Božji moči, ne nasprotuje toliko znanosti, temveč le poseže na področje, kamor ji znanost še ne more slediti.
Ali Biblija nasprotuje znanosti?
Po drugi strani pa: kaj Biblija pravi takrat, ko govori o navadnih dogodkih v živjenju ljudi oziroma ko mimogrede omenja rastline, živali ali naravne pojave? Zanimivo je, da ob upoštevanju sobesedila ni dokazanega niti enega takega primera, ko bi Biblija nasprotovala znanim znanstvenim dejstvom.
Biblija denimo često uporablja poetični jezik, ki odraža način dojemanja ljudi, ki so živeli pred več tisoč leti. Ko Jobova knjiga govori, kako Jehova razpenja nebo, »trdno [. . .] kakor zlito zrcalo«, pač ustrezno opiše nebo kot kovinsko zrcalo, od katerega odseva svetloba. (Job 37:18) Ni treba, da to prispodobo vzamete dobesedno, saj tudi tiste o Zemlji s ,podstavnimi stebri‘ oziroma ,vogelnim kamnom‘ ne bi. (Job 38:4–7)
To je pomembno, saj mnogi razlagalci jemljejo take prispodobe dobesedno. (Glej 2. Samuelova 22:8; Psalm 78:23, 24.) Sklepajo, da Biblija uči nekaj podobnega, kakor je naslednje (navajamo iz The Anchor Bible Dictionary):
»Na Zemljo, na kateri prebiva človeštvo, se gleda kot na okrogel, trden objekt, morda disk, plavajoč na brezmejnem vodnem prostranstvu. Nad njo, vzporedno z omenjenim vodnim telesom in podobno brezmejno, je drugo vodno telo, iz katerega se voda spušča v obliki dežja, in sicer skozi luknje in žlebove nebesnega zbiralnika. Mesec, Sonce in druga nebesna telesa so pritrjena na krivuljasto strukturo, ki se boči nad Zemljo. Ta struktura je ,nebesni obok‘ (rāqîa‛), ki ga poznamo iz duhovniških zapisov.«
Jasno je, da se ta opis ne sklada s sodobno znanostjo. Pa je trditi, da Biblija o nebu uči kaj temu podobnega, res pošteno? Niti najmanj. The International Standard Bible Encyclopaedia pravi, da so takšni opisi hebrejskega vesolja »v resnici bolj temeljili na zamislih, razširjenih v Evropi srednjega veka, kakor pa na resničnih izjavah S[tarega] T[estamenta]«. Od kod pa te srednjeveške zamisli izhajajo? David C. Lindberg v delu The Beginnings of Western Science pojasnjuje, da so zelo temeljile na kozmologiji antičnega grškega filozofa Aristotela, katerega dela so bila temelj za veliko srednjeveškega poučevanja.
Nesmiselno in moteče bi bilo, če bi Bog Biblijo odel v jezik, primeren za znanstvenika 20. stoletja. Biblija namesto znanstvenih obrazcev vsebuje mnogo živih prispodob iz vsakdanjega življenja ljudi, ki so jih prvi zapisali – podob, ki z brezčasno močjo blestijo tudi danes. (Job 38:8–38; Izaija 40:12–23)
Znanje iz višjega vira
Zanimivo pa je, da se pojavlja nekaj biblijskih stavkov, v katerih se kaže znanstveno znanje, ki ljudem tistih dni sicer še ni bilo na voljo. Job za Boga pravi, da »razteza severno nebo čez praznino in zemljo obeša na ničemer«. (Job 26:7) Zamisel, da Zemlja visi »na ničemer«, se je zelo razlikovala od mitov večine starodavnih ljudstev, ki so jo nameščali na slone oziroma morske želve. Mojzesovska postava vsebuje higienske predpise, ki so bili veliko naprednejši od medicinskega znanja tistih dni. Predpisi o karanteni za ljudi, ki bi utegnili imeti gobavost, in prepoved dotikanja mrtvih so nedvomno rešili življenje mnogim Izraelcem. (3. Mojzesova, 13. poglavje; 4. Mojzesova 19:11–16) V ostrem nasprotju s tem so zdravstvene navade Asircev opisane kot »mešanica religije, vedeževanja in demonologije«. Med drugim so zdravili s pasjimi iztrebki in človeškim urinom.
Biblija, kot bi človek tudi utegnil pričakovati od knjige, ki jo je navdihnil Stvarnik, vsebuje znanstveno točne informacije, za katere je jasno, da so bile naprednejše od časa, v katerem so bile zapisane. Vendar pa se ta nikoli ne poglablja v znanstvene razlage, ki bi bile za ljudi starih dni brez pomena oziroma bi jih begale. V Bibliji ni nič takega, kar bi nasprotovalo znanim znanstvenim dejstvom. Po drugi strani pa je v njej mnogo takega, kar je v nasprotju z nedokazanimi teorijami, kot je denimo evolucijska teorija.
[Poudarjeno besedilo na strani 27]
Jobova pripomba, da je Zemlja ,obešena na ničemer‘, kaže na znanje, ki njegovim sodobnikom sicer še ni bilo na voljo
[Navedba vira slike na strani 26]
NASA