Tasmanija — majhen otok, edinstvena zgodba

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

»TO JE bilo prvo kopno, ki smo ga zagledali na Južnem morju, in ker ga ne pozna noben evropski narod, smo ga iz spoštovanja do [našega] spošt. guvernerja-generala poimenovali Anthoony van Diemenslandt.« Te besede je Nizozemec Abel Tasman izrekel 25. novembra 1642, dan po tem, ko je zagledal otok Tasmanijo, drugo najstarejšo državo Avstralije.a Tasman ni videl ljudi, toda v daljavi je opazil dim ognjišč in zareze na drevesnih deblih, ki so bile druga od druge oddaljene meter in pol. Kdor koli je izdolbel te zareze, je pisal, je imel nenavaden način plezanja ali pa je bil velikan! Zareze so res bile za plezanje.

Van Diemenova dežela je potem za 130 let izginila iz potopisov raziskovalcev oceana, dokler je nista obiskala Francoz Marion du Fresne in Anglež Tobias Furneaux. Kapitan James Cook je nanjo stopil leta 1777 in kakor Du Fresne navezal stike z edinstvenim otoškim ljudstvom, Aborigini. Toda z njegovim obiskom se je začela tragedija. »[Cook] je bil za nekatere narode pot k civilizaciji in religiji,« pravi John West v The History of Tasmania, »temu plemenu [Aboriginom] [pa] je bil znanilec smrti.« Kaj pa je botrovalo tako tragičnemu koncu?

Tasmanija postaja »zapor imperija«

Britanska šiba kaznovanja je bilo deportiranje oziroma izgon. Tako je Tasmanija postala ena od britanskih kazenskih kolonij. Od leta 1803 pa do leta 1852 je bilo zaradi prestopkov, kot je kraja molitvenikov, pa do takšnih, kot je posilstvo, iz Anglije na Tasmanijo pregnanih kakih 67.500 moških, žensk in celo otrok, nekaterih starih samo sedem let. Vendar je večina kaznjencev delala za naseljence ali pri vladnih projektih. »Kazensko naselje jih je od znotraj videlo [. . .] manj kot 10 odstotkov,« pravi The Australian Encyclopaedia, »in mnogi, ki so ga, so bili tam le kratka obdobja.« Glavno kazensko naselje je bilo na tasmanskem polotoku Port Arthurju, vendar so najbolj zakrknjene kaznjence pošiljali v Macquarie Harbour, ki je ostal v spominu kot »mesto, predano mučenju«. Ozek pristaniški vhod si je pridobil ime, ki je zbujalo grozo: Vrata v pekel.

Dr. Rudolph Brasch v knjigi This Is Australia pojasnjuje še drugo pomembno faseto te kolonije v povojih – njeno duhovnost oziroma pomanjkanje duhovnosti. Takole piše: »V Avstraliji [sem spada seveda tudi Tasmanija] je vladajoči razred že od začetka zapostavljal in preziral vero ter jo največkrat uporabljal in izrabljal v svojo korist. Kolonijo so ustanovili brez molitve in zdi se, da so se prve maše na avstralskih tleh domislili šele kasneje.« Medtem ko so severnoameriški romarji cerkve gradili, »so zgodnji priseljenci južnejšega sveta,« pravi The History of Tasmania, »svojo prvo cerkev zažgali, da se jim ne bi bilo treba v njej dolgočasiti«.

To že tako pokvarjeno moralo je še bolj kvarilo pravcato bogastvo ruma. Civilistom in vojakom je bil »zanesljiva pot k zdravju«, pravi zgodovinar John West.

Hrane pa je včasih primanjkovalo. Takrat so svobodni kaznjenci in naseljenci uporabljali strelno orožje pri lovu divjačine, ki so jo Aborigini lovili s kopjem. Razumljivo je, da je napetost naraščala. K tej eksplozivni mešanici dodajmo še rasno oblastnost belcev, bogastvo ruma in nezdružljive različnosti kultur. Evropejci so si postavljali meje in si gradili ograje, Aborigini pa so lovili in se zbirali čisto po nomadsko. Manjkala je le še iskra.

Ljudstvo iztrebljeno

Maja leta 1804 se je iskra zakresala. Četa poročnika Moora je brez izziva streljala na veliko lovsko družbo aboriginskih mož, žena in otrok. Mnogo so jih pobili in ranili. Začela se je »črna vojna« – kopja in kamenje proti svinčenkam.

Mnogi Evropejci so bili ob poboju Aboriginov zgroženi. Guvernerja Sira Georga Arthurja je to tako pretreslo, da je bil pripravljen iti, do koder bo pač treba, da ‚povrne škodo, ki jo je vlada nehote prizadela Aboriginom‘. Začel je uresničevati program, da se jih »zbere« in »civilizira«. V pohodu, imenovanem »črna linija«, se je okrog 2000 vojakov, naseljencev in kaznjencev prebijalo skozi goščavo, da bi ujeli Aborigine in jih preselili na varno. Toda odprava je doživela ponižujoč poraz. Ujeli so le žensko in dečka. George A. Robinson, eden vidnejših metodistov, je nato pristopil pomirljiveje in v tem tudi uspel. Aborigini so mu zaupali in sprejeli njegovo ponudbo, da se preselijo na otok Flinders, severno od Tasmanije.

Marjorie Barnard v svoji knjigi A History of Australia o Robinsonovem dosežku pravi: »Resnica je bila, čeprav se sam verjetno tega ni povsem zavedal, da je njegova sprava imela judežev pridih. Nesrečne domačine so na Flindersu v Bassovem prelivu izolirali, stražil pa jih je Robinson. Shirali so in umrli.« Kar je mušketa preskočila, je vzel življenjski slog, v kakršnega so bili prisiljeni, in prehrana. Po nekem viru je bila »zadnja čistokrvna tasmanska Aboriginka Fanny Cochrane Smith, ki je umrla v Hobartu leta 1905«. Izvedenci so drugačnega mnenja. Nekateri merijo na Truganini, žensko, ki je leta 1876 umrla v Hobartu, drugi spet, da je bila zadnja Aboriginka ženska, ki je leta 1888 umrla na otoku Kangaroo. Mešani potomci tasmanskih Aboriginov so še danes živi in zdravi. Na nepretrgan spisek izkoriščanja človeštva je bil tako dodan še ta odlomek, ki so ga primerno poimenovali »največja tragedija v državi«. S tem je bila le še potrjena biblijska resnica, namreč da »človek vlada ljudem v njih nesrečo«. (Propovednik 8:⁠9)

Vidna tasmanska nasprotja

Danes se, če ne obiščete muzejev, knjižnic ali ruševin zapora, komaj še zavedate ognjenega krsta tega prelepega otoka. Tasmanija je južno od ekvatorja oddaljena prav toliko, kot so Rim, Sapporo in Boston severno od njega. Zemljepisne značilnosti si prav kakor njena zgodovina najizraziteje nasprotujejo, čeprav nobena točka otoka ni od morja oddaljena več kot 115 kilometrov.

Od celotnega tasmanskega področja je 44 odstotkov gozdov in 21 odstotkov narodnega parka. Precej nenavadno razmerje! Po knjigi The Little Tassie Fact Book »je zahodnotasmanska dediščina ena zadnjih velikih nepoškodovanih področij zmernega pasu na svetu«. Jezera, ki jih napajata dež in sneg, reke in slapovi, z jatami postrvi, namakajo gozdove smrek, evkaliptov, mirt, črnih akacij, sasafrasov, evkrifijevk, borovcev in pinij, če omenimo le nekatere. Ne preseneča torej, da se zaradi razgleda, ki ga ponujajo visoke ravnine osrednje-zahodne planote, in njenih pogosto zasneženih vršacev ljubitelji narave spet in spet vračajo tja.

Varovanje »svetovne dediščine« pa ni bilo doseženo kar brez ognja v strehi. Med okoljevarstveniki še vedno vre nasprotovanje težnjam rudarstva, papirne industrije in hidroelektrarn. Luni podobno površje rudarskega mesta Queenstowna boleče spominja na posledice nepremišljenega izkoriščanja virov.

Trpijo tudi avtohtone živali. Znan je rjavkasto rumen psu podoben volk vrečar ali tasmanski tiger. Ime je dobil po temnih lisah na hrbtu in čez križ. Žal je temu suhljatemu, sramežljivemu mesojedu dišala perutnina in ovce. Za njegovo glavo so razpisali denarno nagrado in do leta 1936 je bil iztrebljen.

Druga posebnost med tasmanskimi vrečarji je tasmanski vrag, ki pa je daleč od izginotja. Ta mišičasti 6- do 8-kilogramski mrhovinar z močnimi čeljustmi in zobmi lahko pohrusta celotno truplo kenguruja, z lobanjo in vsem drugim vred.

Tasmanija je dobro znana tudi po tenkokljunem viharniku. Vsako leto se po vzletu s tasmanskega morja in praktično krožnem poletu čez Tihi ocean vrača na ista peščena gnezdišča – resnična mojstrovina Oblikovalca in Stvarnika.

Prav blizu njegovih nočnih naselbin živi druga ptica, ki pa »leti« pod vodo – ljubek, enokilogramski kožuhast klobčič s kljunčkom: pritlikavi pingvin. Med temi ptiči je najmanjši, a tudi najglasnejši! Z glasom in telesom razodeva vso svojo razgibanost, tako da je njegova pojava včasih prava burka. Romantični par lahko zapoje celo v duetu, da s tem potrdi pripadnost drug drugemu. Žalostno pa je, da jih mnogo pobijejo ribiške mreže, oljni madeži, plastični predmeti, ki jih pojedo, misleč da je hrana, ali psi in divje mačke.

Spokojnejši obraz otoka

Z roba osrednje planote se ozrite proti severu ali vzhodu in videli boste prijaznejši obraz Tasmanije, njena orna čokoladno obarvana polja, vijugaste reke in potoke, avenije, obdane z drevesi, in smaragdne pašnike, na katerih se pasejo krave in ovce. Januarja so na kmetijah blizu Lilydala, mesta na severu, v razcvetu nasadi sivke, ki k temu podeželskemu mozaiku dodajajo pastelno slezast odtenek in vabljiv vonj.

Na bregovih reke Derwent, nedaleč od nasadov jablan, po katerih je Tasmanija dobila ime Jabolčni otok, leži glavno mesto Hobart, z okrog 182.000 prebivalci. Nad njim se dviga ogromna, mračna, 1270 metrov visoka gora Wellington. V jasnem dnevu je s tega s snegom pokritega stražaja mesto spodaj, kakor da bi ga gledal s ptičje perspektive. Hobart ima za sabo res dolgo pot, odkar se je leta 1803 poročnik John Bowen s še 49 družabniki, med katerimi je bilo 35 kaznjencev, prvič izkrcal v zalivu Risdon. Res je, da platnenih jader in škripajočih tramov ni več, vendar enkrat letno naporna regata jadrnic od Sydneyja do Hobarta obudi spomine na tiste začetke: barviti skrajniki in hidrodinamične jadrnice hitijo mimo razposajenih navijačev prav v osrčje Hobarta.

Iz zemlje preganjanja v duhovni raj

Geoffrey Butterworth, eden od 2447 navzočih na Območnem zborovanju Jehovovih prič »Pobožen strah« leta 1994 v Launcestonu, razmišlja: »Spomnim se, ko na vsej Tasmaniji ni bilo več kot 40 Prič.« Zdaj je tam kakih 26 občin in 23 kraljestvenih dvoran.

»Časi pa niso bili vedno tako rožnati,« dodaja Geoff. »Leta 1938 smo na primer Tom Kitto, Rod McVilly in jaz nosili naprsne table, ki so oglaševale javno biblijsko predavanje ‚Spoprimite se z dejstvi‘. Ostro je razkrinkavalo krivo religijo in predvajali naj bi ga po radiu iz Londona. Ko sem se hotel pridružiti družabnikoma, se je nadnju že spravila tolpa mladeži. Policisti pa so samo opazovali! Stekel sem, da bi jima pomagal, pa me je že nekdo silovito udaril. Neki človek me je prijel za hrbtni del srajce in me odvlekel proč. Ni me premikastil, le glasno je zarjovel: ‚Pusti jih pri miru!‘ Potem pa mi je zašepetal: ‚Jaz sem Irec, prijatelj, in vem, kaj pomeni biti preganjan.‘ «

Jehova je te zgodnje pionirje blagoslovil, saj je dobra novica o Božjem kraljestvu danes dosegla vse dele otoka s 452.000 prebivalci. Mnogi potomci prvih kaznjencev in Aboriginov se veselijo ponovnega snidenja na počiščeni zemlji z vsemi, črnimi in belimi, ki so v tistih krutih zgodnjih dneh tako po krivici umrli, saj Biblija obljublja »vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim«. (Dejanja 24:15) Ta preobrat bo tako temeljit, da »o prejšnjem ne bode [niti] spomina«. (Izaija 65:⁠17)

[Podčrtna opomba]

[Slike/Zemljevidi na strani 25]

Zgoraj: gora Cradle in jezero Dove

Zgoraj desno: tasmanski vrag

Spodaj desno: deževni gozd na jugozahodu Tasmanije

Avstralija

TASMANIJA

[Vir slike]

Tasmanski vrag in zemljevid Tasmanije: Department of Tourism, Sport and Recreation – Tasmania; zemljevid Avstralije: Mountain High Maps® Copyright © 1995 Digital Wisdom, Inc.