Tragedija umiranja mladih

»Občutek imam, da naša generacija umira.« (Johanna P., osemnajstletna brucka iz Connecticuta v ZDA)

POLICISTI so na farmi blizu Hobarta, glavnega mesta avstralske otoške države Tasmanije, zagledali grozljiv prizor. V hiši so bila štiri mrtva dekleta, stara od 10 do 18 let. Ubil jih je oče. Ležal je poleg njih, s smrtno strelno rano na glavi. Desno roko si je odsekal s sekiro. Ta umor in samomor je pretresel vso Tasmanijo. Ljudje so se osuplo spraševali: ,Zakaj? Zakaj ta štiri nedolžna dekleta?‘

Belgija si še vedno ni opomogla od zločina, ki ga je zakrivil neki posiljevalec. Med pogojnim izpustom je spolno zlorabil šest deklic in štiri od njih ubil. In zopet se postavlja isto vprašanje: ,Zakaj?‘ V Argentini so nekatere matere prepričane, da je v umazani vojnia, kot ji pravijo danes, izginilo 30.000 ljudi, mnogi od teh so bili njihovi sinovi in hčere. Nekatere so mučili, omamili, nato pa mnoge še žive vrgli iz letala v morje. Zakaj so vsi ti morali umreti? Njihove matere še vedno čakajo na odgovore.

Leta 1955 so na Svetovnem kongresu mater razglasili, da je vojna nesmiselna, in objavili, da je kongres »predvsem glasen klic, opozorilo vseh žensk, ki se na vso moč trudijo zaščititi svoje otroke, velike in male, pred zlom, ki ga prinašajo vojna in predvojne priprave«. Ironija pa je, da od tega kongresa dalje po svetu v krvavih sporih umira vse več mladih – človeštvo izgublja velik del genetskega zapisa.

Dolga zgodovina umiranja mladih

Strani zgodovine so prepojene s krvjo mladih. Tudi v našem tako imenovanem razsvetljenem 20. stoletju so v rasnih in plemenskih sporih glavna tarča pokolov ravno mladi. Zdi se, kakor da morajo s svojim življenjem plačati napake in ambicije starejših.

V neki afriški deželi so skupino pobožnih najstniških vojakov, ki si je sama nadela ime Gospodova odporniška vojska, prepričali, da jih krogle ne morejo poškodovati, poroča časopis The New Republic. Ni čudno, da je bil članek naslovljen »Najstniška pustinja«! Družine, ki so jih oropali navsezadnje ne neprebojnih sinov in hčera, zato upravičeno sprašujejo: ,Zakaj so morali naši mladi umreti? Kakšen je bil smisel vsega tega?‘

Poleg vse te bede in trpljenja pa si mladi še sami jemljejo življenje.

[Podčrtna opomba]